Vinogradniška zemlja

Tla so rastišče za koreninje vinske trte. Koreninje se razvije v globljih plasteh. Zato mora biti vinogradniška zemlja dovolj globoka, da se lahko koreninje razraste, zasidra trto v tla ter jo preskrbi z vodo in hranili. Vinska trta, zlasti vse pri nas priporočene podlage, zahtevajo zračno in za vodo prepustno zemljo, ki ima poleg tega še izravnan vodni režim. Dober vodni režim ima zemlja, ki vsebuje veliko prsti, to je drobnih delcev gline in je bogata s sprstenino (humus). Za vodo neprepustno podtalje ustvarja plazino in močo v območju korenin, ki je strup za koreninje.

Struktura tal

Zemlja z velikim deležem glinastih delcev (težke ilovice in gline) zadržuje veliko vode, zato se segreva zelo počasi. Tudi obdelovanje take zemlje je težko. Kolikor bolj mokra je zemlja, toliko manj je zračna. Zato govorimo o določeni odvisnosti med vodo v zemlji in med njeno zračnostjo in toploto. Tudi koreninje diha, zato potrebuje zrak in kisik. Kisik potrebujejo tudi drobnoživke (mikroorganizmi) v zemlji. Drobnoživke opravljajo koristno delo, saj razgrajujejo organske snovi, ki so ostanki rastlinja in odmrlih nižjih živalskih vrst (mikrofavna), v sprstenino. Pri tem organske dušične spojine preidejo v za trto sprejemljivo obliko (se mineralizirajo).

Posebne skupine bakterij imajo lastnost, da vežejo celo dušik iz zraka in ga presnavljajo v rastlini dostopno obliko. Pri razkroju organskih snovi preostanejo humusne snovi, ki imajo zelo veliko sposobnost zadrževati vodo in lužnata hranila. Te humusne snovi so nepogrešljive pri ustvarjanju godnosti zemlje. Vežejo majhne delce v mrvice in grudice, ki so najboljši dokaz godnosti.

Godnost

Vzdrževanje in povečevanje godnosti zemlje je osnovna naloga dobrega obdelovanja in gnojenja. V godni zemlji je razmerje med vodo in zrakom vedno najugodnejše. V dobri zemlji je medprostor med sestavinami (kapilarni prostor) napolnjen z vodo le do polovice, druga polovica tega prostora pa naj bi bila napolnjena z zrakom. Gnojenje z gnojem, kompostom, šoto in drugimi organskimi snovmi ima predvsem namen, da zemljo obogatimo s sprstenino in ji tako ohranjamo ali celo povečujemo rodovitnost.

Toplota

Od primernega razmerja med vodo in zrakom v zemlji je odvisna tudi toplota zemlje. Mokra zemlja je nezračna in zato tudi hladna, primerno vlažna ali suha je zračna in zato tudi topla. Na toplotni režim v zemlji učinkuje tudi barva prsti. Temna prst vpija toplotne žarke, svetla jih odbija. Temno obarvana vinogradniška tla so pri enakih drugih lastnostih kakovostno boljša od svetlejših, vendar svetlejša in kamnita tla odbijajo svetlobo ter tako povečujejo osvetlitev listja. Bolj osvetljeno listje pa pomeni povečano presnovo.

Rodovitnost

Vinogradniška zemlja naj bo bogata z lahko sprejemljivimi hranili. Vsebnost naravnih hranil je odvisna tudi od matične kamnine (matičnega substrata) Peščena zemlja je naprimer že v osnovi revna s hranili, tla iz glinastega škrilja pa bogata. O založenosti zemlje s hranili, zlasti rastlinam dostopnih, pove analiza zemlje. Navadno že zadostuje, če analiza pokaže, koliko kalija, fosforja, magnezija, bora in apna zemlja vsebuje. Tudi kislost ali lužnatost zemlje (reakcija tal, pH) je pomemben kazalec pri presoji tal. Dušika, ki je prav tako zelo pomembno hranilo, je v zemlji sorazmerno malo. Določanje tistega dela dušika, ki je trti dostopen, je drago, zato v laboratorijih dušika serijsko navadno ne ugotavljajo.

Reakcija tal

Pomembna lastnost zemlje je njena kislost ali lužnatost (reakcija tal). Lužnatost imenujemo tudi bazičnost ali alkaličnost. Trta najbolje uspeva na slabo kisli do slabo lužnati zemlji, vendar bolje prenaša bolj kislo kot preveč lužnato zemljo. Nekatere podlage so zlasti občutljive na lužnato reakcijo. Pod pojmom »talna reakcija« razumemo stopnjo kislosti ali lužnatosti talne raztopine. Če je med kislimi in lužnatimi sestavinami zemlje ravnotežje, govorimo o nevtralni reakciji. Glede na to, katere sestavine prevladujejo, reagira zemlja kislo ali lužnato.

Reakcijo tal usmerja zlasti vsebnost apna. Lužnato apno zmanjšuje kislost zemlje, ker kisline nevtralizira. Apnenčasta in lapornata zemlja je torej alkalična oziroma reagira lužnato. Zemljo, ki je zelo kisla, zato apnimo. Za približno orientacijo lahko sami ugotovimo, če je zemlja močno lužnata. Če vzorec take prsti polijemo z razredčeno solno kislino, se bo prst zapenila. V analizi zemlje, ki jo opravi laboratorij, je stopnja reakcije izražena v pH vrednosti, pH 7 pomeni, da je zemlja nevtralna, torej ne reagira niti kislo, niti lužnato. Zemljo, pri kateri je pH večji od 7,5, štejemo v praksi za lužnato, zemljo s pH 7,4—6,5 kot nevtralno, zemljo s pH 6,4—4,6 kot slabo kislo do kislo, zemljo s pH 4 in še manj pa kot močno kislo.

Apnenje in razluženje

Praktično ni velikih težav, če želimo kislost zmanjšati. Z rednim apnenjem kislost hitro zmanjšamo. Zmanjšati lužnatost pa ni tako enostavno. Navadno poskušamo zmanjšati lužnatost s fosfornimi in dušičnimi gnojili (superfosfat, dušična gnojila, ki vsebujejo žveplovo kislino), nasprotno pa kislo zemljo gnojimo z gnojili, ki vsebujejo apno. Ohranjevanje ali popravljanje talne reakcije je pomembno za vzdrževanje ali zboljšanje strukture zemlje. Tudi delovanje mikroorganizmov in njihovo razmnoževanje je odvisno od pravilne reakcije zemlje. Najpomembnejši mikroorganizmi se najlažje razvijejo in delujejo v zemlji z nevtralno reakcijo.

Obravnavane fizikalne in kemijske lastnosti zemlje so v tesni povezavi z vrsto tal, to je z izvorom tal.

Vrste tal

Vrste tal razlikujemo v glavnem po njihovi vsebnosti sestavinah zemlje, velikosti talnih delcev ali zrnavosti. Če je v zemlji v večjih količinah tudi apno ali humus, delimo tla tudi po teh dveh lastnostih.

V Sloveniji imamo vinograde na raznovrstnih zemljah. Le humusnih zemelj praktično nimamo. Slabše fizikalne lastnosti zemlje nekaterih vrst tal poskušamo z gnojenjem (torej kemično) izboljšati, večkrat pa jih tudi z gnojenjem in obdelovanjem pokvarimo. Človek lahko s pravilnim gnojenjem in obdelovanjem tudi najslabšo vrsto zemlje tako popravi, da bo trta na njej dobro uspevala in rodila.

Lastnosti in vpliv tal

Lastnosti in vpliv različnih vrst tal na rast in razvoj, rodnost in kakovost grozdja in vina lahko zelo na grobo označimo.

Kamnita tla

Kamnita tla so za vodo zelo prepustna in zato suha. Se hitro segrejejo in so izraziti »požeruhi« humusa. Kar pri nas navadno imenujemo kamnita tla, strogo vzeto niša kamnita, saj le redko vsebujejo nad 80% skeleta. Naša kamnita tla vsebujejo večje količine prsti. Na kamnitih tleh škrilja, bazalta, gnajsa in apnenca, če so bogata s hranili in rada razpadajo, lahko pridelamo boljše vino.

Peščena tla

Peščena tla so prepustna, se hitro segrejejo in so suha. Za vinogradništvo so primerna. Na njih pridelujemo lahka vina z malo kisline. Rodovitnost peščene zemlje je odvisna od vsebnosti glinastih delcev. Čisti peski so revni s hranili in se hitro osušijo. Zato jih pogosto gnojimo z manjšimi količinami gnojil. Tudi dognojujemo.

Ilovice

Ilovice uvrščamo nekako v sredino med peščeno zemljo in glino. Glede na vsebnost glinastih delcev razlikujemo peščeno-ilovnato zemljo (20%—30% glinastih delcev), ilovnato-peščena tla (30%—40% glinastih delcev) in težke ilovice (40%—50% gline). V njih je zelo ugoden vodni prehranski režim. Navadno je tudi primerno zračna, toda znatno hladnejša kot kamnita in peščena zemlja. Trta na takih tleh raste zelo bujno in daje zelo močno vino, vendar je kakovost vina precej odvisna od lege.

Puhlice

Puhlice (prhlica). Podobne ilovicam so puhlice, ki so le bolj suhe in navadno vsebujejo več apna. Za obdelovanje je lažja in tudi rodovitnejša. Zaradi apna so nekatere podlage za to vrsto tal neprimerne.

Glinasta tla

Glinasta tla imajo zaradi velike vsebnosti glinastih delcev zelo slabe fizikalne lastnosti. Ker so drobni glinasti delci med seboj sprimejo, so zelo nezračna in težka za obdelovanje. Lahko vpijejo velike količine vode, so slabo prepustna, segrejejo se počasi in so hladna. V sušnih obdobjih razpokajo. Gline z nekoliko večjim deležem peska in kamenja na dobrih vinogradniških legah niso slabe za vinograd. Na takih tleh dobimo polno in aromatično vino s sorazmerno veliko kisline.

Lapornata in apnena tla

Lapornata in apnena tla: Zlasti lapornatih tal imamo veliko. Lastnosti lapornatih tal so podobne ilovicam. Imajo dobre fizikalne lastnosti in so rodovitna. Apnena tla so lahko zelo različna. Če so prepustna in suha uspeva trta zelo dobro, vendar zahtevajo veliko gnoja in gnojil. Na težki in zbiti zemlji, če vsebuje veliko apna, pa je vinogradništvo skoraj nemogoče. Na apneni in lapornati zemlji dobimo močna vina z malo kisline.

Počivanje zemlje pred ureditvijo vinograda

Teoretično lahko vsako zemljo, seveda z večjimi ali manjšimi stroški in trudom pripravimo za sajenje vinske trte, vendar pa vsa sredstva, ki jih imamo na voljo, ne morejo vedno nadomestiti počivanja zemlje. Že od nekdaj je veljalo v vinogradništvu pravilo, da pustimo zemljo po krčenju starega vinograda počivati vsaj 2 do 4 leta. Zemljo vinska trta po več letih izčrpa in izmuči. Prav tako mora zemlja počivati tudi v primeru, če je na njej prej rasel gozd. V spočiti zemlji je znatno manj nematod, ki bi lahko sicer v mladem vinogradu uničile koreninje trte.

Podor

Priporočljivo je torej, da privoščimo zemlji malo počitka, medtem pa si načrtno pripravimo vse potrebno za obnovo vinograda. Zemljo v počivanju zasejemo z rastlinami za podor. Zelo primerne so metuljnice, zlasti še lucerna, kjer pač uspeva. Tem rastlinam dobro pognojimo s fosforjem, kalijem in tudi z magnezijem. Koreninje metuljnic bo zelo dobro razporedilo hranila v tleh. Te količine gnojil računamo že kot gnojenje na zalogo za novi vinograd.

Gnojenje na zalogo

Pravilna prehrana vinske trte odloča o pridelku. Trdijo, da je vpliv usklajene prehrane na večji pridelek tudi do 60 odstotkov. Pretirano in zlasti enostransko gnojenje (dušik) povzroča najrazličnejše motnje v rasti trte, kakovosti in količini grozdja.

Fosforna in kalijeva gnojila

Koreninje trte se razvija globoko. Znano je, da so fosforna in kalijeva gnojila slabo pomična, to je, da se zelo počasi izpirajo v globlje plasti, kjer rasejo korenine. Posebna značilnost vinogradniških tal v Sloveniji je, da vsebujejo majhne količine teh hranil. Zato moramo prav ob pripravi zemljišča za sajenje (ob rigolanju, terasiranju) oskrbeti zemljo s to prepotrebno hrano, še zlasti tiste plasti, v katerih bo raslo koreninje. Ko smo trto že posadili, je skoraj nemogoče založiti zemljo v globljih plasteh s temi hranili. Ker sta fosfor in kalij težko gibljiva, težko pomična, ni bojazni, da bi se izprala iz območja rasti koreninja.

Analizo zemlje opravijo kmetijski zavodi. Brez analize bo določanje potrebnih količin gnojil za zalogo težko, negospodarno ali nepopolno. V analizo damo resnično povprečne vzorce zemlje.

Odvzem vzorcev za analizo tal

Pomembno je, da vzorce, ki jih pošljemo v analizo laboratoriju za raziskavo tal, pravilno zberemo. Nepravilno izbran vzorec ne more dati ustreznega pregleda o stanju najpomembnejših hranil v zemlji.

Odvzem vzorcev

Vzorec vzamemo ločeno za zgornji sloj (0 do 25 cm globine) in spodnji sloj (25 do 50 cm globine). To lahko opravimo s svedrom ali z lopato. Če je parcela manjša kot 30 arov, bo zadostovalo, če odvzamemo vzorec na 15 različnih mestih. Če pa je parcela večja, je potrebno, da jo razdelimo in vzamemo dva samostojna vzorca iz 15 različnih mest. Vsak vzorec naj ima okoli 0,5 kg zemlje, ločeno za zgornji in spodnji sloj. Vrečke z vzorci označimo in odpošljemo najbližjemu zavodu. Navedimo, kakšne podatke želimo.

Podatki, ki jih vsebuje analiza

Navadno vsebuje analiza zemlje naslednje podatke:

rastlini dostopno fosforno kislino (P₂O₅),

rastlini dostopen kalij (K₂O),

stopnjo kislosti tal (pH vrednost),

vsebnost apna v % (CaCO₃).

Po želji laboratorij lahko analizira še:

organsko snov v tleh,

vsebnost magnezija in

vsebnost bora.

Pri analizi lahko ugotovimo tudi, če so tla lahka, srednje težka ali težka, pač glede na količino glinastih delcev v vzorcu. Vrsta tal je zelo pomembna. Od tal je marsikdaj odvisno, kakšno sorto in podlago bomo izbrali, kako jo bomo morali obdelovati in gnojiti.

Fizikalna analiza

Opozoriti pa moramo, da lahko podrobnejšo, tako imenovano fizikalno analizo tal, opravi le strokovnjak-pedolog na zemljišču samem. Pripraviti mu je treba do 1,50 m globoke jame (talne profile). Podrobnejša analiza tal je zlasti pomembna v primeru, da vinska trta slabo uspeva, ko v vinogradu odmirajo trte v večjem številu, pri močni klorozi (porumenelosti listja), pri polzenju (plazovih) zemlje in pri podobnih nevšečnostih.

Fosfor

Rastlini dostopen fosfor je v analizi prikazan v obliki P₂O₅. Založenost zemlje s fosforno kislino lahko ocenimo po naslednji tabeli:

I — dobra založenost, več kot 30 mg P₂O₅ na 100 gramov zemlje,

II — srednja založenost, 15,0 do 30 mg P₂O₅ na 100 g zemlje,

III — slaba založenost, pod 15 mg P₂O₅ na 100 gramov zemlje.

(mg = miligram = tisočinka grama).

Naše vinogradniške zemlje vsebujejo sorazmerno majhne rezerve rastlinam dostopnega fosforja, še zlasti, če smo se odločili za intenzivne vzgojne oblike in zahtevne, kakovostne sorte. Fosforna kislina se zelo slabo izpira v nižje plasti, na to moramo pri gnojenju še posebno paziti. Ob rigolanju ali obdelovanju zemlje navadno to gnojilo podorjemo čim globlje v globino, kjer se razvija koreninje. Pri pomanjkanju fosforja se pojavi na zgornjih listih mladike značilno obarvanje listja. Listje postaja zelo temno zeleno obarvano, zaostaja tudi rast mladic in koreninja.

Kalij

Rastlinam dostopen kalij je v analizi prikazan v obliki K₂O. Vsebnost kalija oziroma založenost zemlje s kalijem lahko ocenimo po naslednji tabeli:

I — dobra založenost, več kot 40 mg K₂O na 100 g zemlje,

II — srednja založenost, 20 do 40 mg K₂O na 100 g zemlje,

III — slaba založenost, pod 20 mg K₂O na 100 g zemlje.

Kalij je pomemben pri tvorbi sladkorja in izgradnji aromatičnih in buketnih snovi v grozdju. Vpliva tudi na dozorelost lesa in odpornost trte proti pozebam.

V zemlji je kalij nekoliko gibljivejši od fosforja, vseeno pa ga moramo pri gnojenju na zalogo z oranjem ali ob rigolanju spraviti v območje koreninja. Le v izrazitih peskih obstaja nevarnost izpiranja kalija v globlje sloje.

Pomanjkanje kalija se med rastjo pokaže na trti dokaj pozno. Na starih listih, zlasti na listih ob grozdju, se pojavijo modro vijoličaste pege ali polja med listnimi žilami. Te pege počasi izpolnijo listno površino med žilami, vendar ostane spodnja stran lista normalno zelena. Listi začnejo odmirati od zunanjega roba navznoter.

Stopnja kislosti

Stopnja kislosti ali reakcija tal (pH vrednost) je v analizi podrobneje navedena:

pH je 7, tla so nevtralna,

pH je pod 7, tla so kisla,

pH je nad 7, tla so alkalična, lužnata.

Za vinsko trto je najboljša zemlja s pH 6 do 6,5, to je slabo kisla. Večina naših tal je nevtralnih do slabo alkaličnih. Zato uporabljamo v takih primerih gnojila, ki zmanjšujejo alkaličnost. Ugotoviti pa moramo, da bistvenih in trajnih premikov stopnje kislosti (iz alkaličnih v kisla) s fiziološko kislimi gnojili žal ne bomo dosegli. Učinkoviteje je razkisanje z apnom, kjer stopnjo kislosti iz kisle v alkalično dosežemo hitreje in učinkoviteje.

Apno

Vsebnost apna je v analizi izražena v odstotku CaCO₃. Ta vrednost je zelo pomembna pri izbiri podlage in tudi sorte. Pri opisu sort in podlag navajamo njihovo odpornost oziroma zahteve do apna v tleh.

Magnezij

Vsebnost magnezija v tleh je v analizi prikazana v mg/100 g zemlje. Založenost ocenjujemo po naslednji tabeli:

Pomembnost magnezija je tako velika, da to hranilo v zadnjem času uvrščamo poleg dušika, fosforja in kalcija kot peto glavno hranilo. Magnezij ima poseben vpliv na presnovo. Pri pomanjkanju tega elementa se pojavljajo med listnimi žilami rumene in svetlo rumene pege, ki jih ne smemo zamenjati s klorozo. Za razliko od kloroze ostanejo pri znakih pomanjkanja magnezija ob listnih žilah večji ali manjši deli listov zeleni. Pri klorozi ostanejo zelene le listne žile, vse drugo listno celičje pa porumeni, sčasoma porjavi in se posuši.

Hranila kalij, kalcij in magnezij so antagonisti, to je, medsebojno se ovirajo, ko jih rastlina črpa iz zemlje. Hranilu, ki ga je najmanj, preprečujeta delovanje drugo ali druga dva. Tako si tudi razlagamo pojav, da se pokažejo znaki pomanjkanja tega ali onega elementa na trti, čeprav ga je po analizi v tleh v zadostnih količinah. Nekateri priporočajo, da si morajo biti omenjena tri hranila v sorazmerju:
Ca : K₂O : MgO = 6 : 1 : 0,5,
da ne pride do antagonističnega delovanja.

Bor

Vsebnost bora je v analizi izražena v mg/1000 g zemlje. Vrednosti lahko razporedimo v naslednjo lestvico.

Bor je eden izmed najpomembnejših mikroelementov v tleh in ima posebno važno vlogo pri oplodnji. Pri pomanjkanju bora je grozdje 'prestreljeno'. Značilnost, ki se pojavlja pri velikem pomanjkanju bora, je tudi metlasta rast. Metlasta rast pa se pojavi, ker vršički odmrejo in zalistniki močno poženejo oziroma poženejo celo zimska očesa. Listni robovi se upognejo navzdol in ob robovih začnejo odmirati. Največkrat zasledimo pomanjkanje bora na tleh z veliko apna. Zaradi apna se rezerve bora ne morejo sprostiti. Pred gnojenjem z borom je nujno potrebna kemična analiza, saj je znano, da tudi prevelike količine bora lahko škodujejo trti.

Iz analize zemlje, ki jo bo opravil laboratorij kmetijskega zavoda ali inštituta, bomo razbrali tudi natančna navodila o tem, s čim (kakšna gnojila) in koliko naj gnojimo.

Rudninska gnojila

Med kalijevimi gnojili priporočamo tista, ki vsebujejo sulfate, ne pa kloridov. Kalijev sulfat in patentni kalij sta boljša kot kalijeva sol. Patentni kalij vsebuje tudi magnezij. Bor in magnezij vsebujejo tudi nekateri vinogradniški nitrofoskali.

Pri rigolanju ali terasiranju se po temeljitem premisleku odločimo za takšen način gnojenja, ki bo omogočil čim enakomernejšo razdelitev hranil v zemlji. Tudi lucerna, repica, lupina in druge rastline za podor, pred rigolanjem ali po njem zelo dobro razporedijo hranila v tleh. Koreninje teh rastlin »spravlja« hranila tudi v globlje plasti.

Organska gnojila

Preskrbljenost zemlje z organskimi snovmi (humusom) je zelo pomembna za rodovitnost in godnost tal. Drobnoživke se v tleh, bogatih z rastlinskimi odpadki ali humusom, zelo razmnožijo, struktura zemlje se zboljša, s tem pa tudi zračnost in vlaga v zemlji in tako dalje.

Čeprav je gnojenje v zalogo sorazmerno drago, je v primerjavi s skupnimi stroški obnove in uspehom poceni. Napak, ki jih pri gnojenju napravimo (nepravilno razmerje hranil in količina), ne bomo popravili vso življenjsko dobo vinograda.