Ureditev zemljišča in priprava tal za vinograd

Vertikalna ureditev vinograda ali terase?

V sodobnem nasadu pridelujemo veliko, kakovostno in poceni. Tudi v nesodobnem vinogradu lahko pridelujemo veliko, nekakovostno, ali tudi kakovostno, toda drago.

Trajnost vinograda

Vinograd urejujemo za dvajset in več let. Torej moramo oceniti, kako se bodo v tem dolgem obdobju razvijale tržne in tehnološke razmere. Nimamo velike izbire, če gledamo naprej. Danes najsodobnejše bo lahko že čez deset let zastarelo.

Napak bi bilo misliti, da v stari način vinogradništva ni mogoče vnašati sodobnejših tehnoloških postopkov. Veliko je ukrepov, s katerimi lahko povečamo in pocenimo pridelek, toda korenito posodobiti pridelovanje grozdja v takih nasadih ni mogoče.

Gospodarnost in urejanje nasada

Ko se odločamo za sodobnejši vinograd, ne smemo biti polovičarski. Veliko imamo nasadov, v katerih se prepleta najsodobnejše z zastarelim. Uspeli bomo le, če bomo uskladili ureditev nasadov, vzgojne oblike in proizvodno tehnologijo. Ni samo pomembna obnova vinograda, pomembno je tudi, kako in po kakšni ceni bomo v njem pridelovali. Dovolj praktičnih dokazov in izkušenj imamo, da je terasiranje nagnjenih vinogradniških zemljišč, katerih nagib je večji od 20%, za prihodnost primeren način ureditve vinogradov. V izjemnih razmerah in okoliščinah bomo seveda tu in tam obnavljali tudi še »vertikalno«. Zlasti velja to za zelo strme, kamnite in kakovostne manjše površine, ki jih drugače ne bi mogli obnoviti.

Obdelovanje z vitlom

Učinkovito uvajanje mehanizacije pri pridelovanju grozdja je in mora biti najpomembnejše vodilo. Pri vertikalnem načinu obnove na strmih zemljiščih je mehanizacija skoraj nemogoča. Obdelovanje z vitlom ne olajša dela, tudi pocenitev ni tako pomembna, da bi se zavestno odločali za takšen način ureditve vinogradov. Blago nagnjenih zemljišč (pod 20% nagiba) ne bomo po sili terasirali. Taka zemljišča bomo obnovili vertikalno, ali še bolje po plastnicah.

Izkoriščenost vinogradniške zemlje

S terasiranjem se seveda zmanjša izkoriščenost vinogradniškega zemljišča, število trt na enoto površine pa je še vedno glavno merilo intenzivnosti nasada. Zaradi majhnega števila trt je tveganje pridelovanja še večje, saj morebitna prazna mesta in nerodni trsi sorazmerno močno vplivajo na količino in kakovost pridelka. Pri majhnem številu trt moramo uvesti intenzivne in najbolj intenzivne vzgojne oblike, kar zlasti pri nekaterih najkakovostnejših sortah močno spremeni kakovost grozdja in vina.

Nedvomno drži, da smo pri dosedanjem delu dajali številu trt na produktivno površino premajhen poudarek. Res je tudi, da smo pri projektiranju teh nasadov ravnali večkrat razsipno z razpoložljivimi zemljišči. Pretiravali smo s širino teras, z medvrstnimi razdaljami in z veliko obračališč. Zadnja leta pa so na trgu med obilico traktorjev tudi taki, ki omogočajo obdelovanje ozkih teras.

Ožje ali širše terase

Ob ožjih vinogradniških traktorjih lahko sedaj urejamo tudi ožje enovrstne terase, imamo manjše medvrstne razdalje pri dvovrstnih ali večvrstnih terasah. Tako se bistveno spremeni tudi število trt na enoto površine.

Teoretično izračunani kazalci bodo pri odločitvah o primerni izbiri sistema teras v pomoč.

Število trt na terasah

Teoretično izračunano zaokroženo število trt na hektar (brez cest in obračališč) pri medtrsni razdalji 1 m in pri brežini 1 : 0,8:

V blagih nagibih (pod 25% oziroma 20%) bomo sadili po plastnicah (izohipsah) ali uredili enovrstne terase.

Izbira sistema teras

Izbirati moramo takšne sisteme teras, ki omogočajo na Primorskem 2000 do 3000 trt na hektar, na Dolenjskem in Štajerskem pa 2500 do 3500 trt na hektar. Kolikor širša je terasa, toliko manjša naj bo medtrsna razdalja v vrsti. Medtrsne razdalje za Primorsko naj bodo 1,20 do 1,30 m, za druga dva rajona pa 0,90 do 1,00 m.

Teoretično zadovoljivo število trt je mogoče doseči tudi na zelo strmih legah, praktično pa v velikih strminah le izjemoma. Strmina je namreč tista, ki onemogoča prosto izbiro sistema teras.

Ob upoštevanju optimalnega števila trt na 1 ha in zgornje meje strmin, ki jih lahko še terasiramo, dobimo naslednje zgornje meje nagiba zemljišča, ki bi bile za uspešno vinogradništvo še primerne.

Če želimo terasirati še bolj strme lege in na njih pridelati primerno količino grozdja, lahko storimo to le, če bodo enovrstne terase še ožje, tako imenovane mikroterase.

Terasiranje zelo strmih zemljišč

Terasiranje zelo strmih zemljišč je opravičljivo le takrat, če je to ekonomsko upravičeno (kakovostna proizvodnja, višja prodajna cena in tako dalje) to je, če smo prepričani, da bomo manjši in dražji pridelek dobro prodali.

Rigolanje

Vinogradniško zemljo pripravimo za sajenje pravočasno in temeljito. Najbolje je, da jo rahljamo, ko je suha ali vsaj ne prevlažna in najmanj tri mesece pred sajenjem. Letni in jesenski čas sta za rigolanje najprimernejša. Ne sadimo cepljenk na ne sesedena tla takoj po rigolanju!

Globina rigolanja je odvisna od vrste tal, podnebja in nagiba zemljišča. Kolikor težja so tla in kolikor več je padavin, toliko plitveje rigolamo. Kolikor lažja in sušna so tla, toliko globlje rigolamo. Kolikor večja je strmina, toliko globlje rigolamo. Kamnita in lapornata tla rigolamo globoko.

Ročno rigolanje je drago, zato rigolamo večje površine le z ustreznimi stroji. Pri rigolanju manjših površin, na vrtovih ali ohišnicah, se bomo morali še odločati za ročno rigolanje. Včasih zaradi ovir ni mogoče uporabiti velikih in okornih strojev.

Ročno rigolanje: Odločamo se le za rigolanje, kjer je močna splastitev.

Težka tla rigolamo tako, da zgornjo, najboljšo prst z ruše spravimo v globino bodočih korenin vinske trte. Živica naj bo na vrhu. Mrtvica mora ostati na dnu jarka in jo le prelopatimo. Vse faze dela kaže skica .

Lažja tla rigolamo ponavadi globlje. Skica kaže rigolanje »prek jarka«. Pri tem načinu ročnega rigolanja spravimo posamezne plasti v tako globino, da ima koreninje trte najboljše razmere za svojo rast. Pri rigolanju »prek jarka« dobimo najboljšo prst v sredini rigolne jame. Živica naj bo na dnu jame, mrtvica na površini.

Pri ročnem rigolanju pazimo, da ne bodo rigolni jarki preširoki. Širina jarka naj ne presega 1 m. Dno rigolne jame naj bo nagnjeno proti strmini, tako dobimo stopničasto dno, na katerem prerahljana prst ne bo drsela.

Strojno rigolanje: strojno rigolanje je cenejše in delo je hitreje opravljeno. Rigolanje z rigolnim plugom: v blagih nagibih rigolamo pravokotno na strmino s traktorjem z neposredno vleko. V večjih strminah lahko rigolamo z rigolnim plugom le s posredno vleko, to je z vitlom, diagonalno na strmino.

Rigolanje z oranjem in podrahljanjem: tako rigolanje je boljše, ker obrnemo le zgornjo živo plast zemlje, mrtvico pa le podrahljamo. Primerno je za ravnine in blage nagibe. Najprej zemljišče preorjemo 40 do 50 cm globoko, nato ga še podrahljamo z globinskimi podrahljači.

Rigolanje s planirno desko: primerno je le za večje strmine z nad 30-odstotnim nagibom. Postopek je podoben terasiranju. Traktor goseničar z angldozersko desko stopničasto izkopava zemljo in jo prestavlja niže. Tako jo prerahlja in premeša. Globina in širina enkratnega izkopa sta odvisni od strmine. Kolikor večja je, toliko ožji pas zemljišča odvzame in toliko globlji je izkop. Pri tem dobimo stopničasto dno. Zato je ta način priporočljiv tudi za plazovita zemljišča (skica ).

Rigolanje s prelopatenjem: s traktorjem goseničarjem s hidravlično angldozersko desko lahko prelopatimo tla na ravnini ali na blago nagnjenih zemljiščih. Goseničar prelopati zemljišče v vzvratni vožnji. Tako rigolanje je zlasti primerno za srednje težko in lahko zemljo. Za težko, mrtvo zemljo ni primerno, ker spravljamo mrtvico na površino. Tudi delo je na težkih tleh zamudno in drago (skica ).

Pri rigolanju upoštevamo še:

zgornjo živo plast obračamo, mrtvico, če je le mogoče, pustimo spodaj in jo le prerahljamo;

ne rigolamo težkih tal, če so premokra;

rigolamo poleti ali jeseni, da se brazde sesedejo in zimski mraz opravi svoje delo;

na strmini upoštevajmo, da pri stopničastem rigolanju površina ni enakomerno globoko prerigolana. Merimo globino na najplitvejšem mestu;

gnojila na zalogo potrosimo pred rigolanjem ali ob rigolanju po plasteh ali po brazdi;

kamenje, skale ali kose laporja spravimo ob rigolanju na površino, kjer bodo pod vplivom dežja, sonca in mraza razpadli. Nerazpadlo kamenje in nerazkrojljivi lapor odstranimo z zemljišča, prav tako tudi koreninje starega vinograda, grmovja ali drevesa;

napravimo odtočne jarke ali drenaže takoj po rigolanju;

ne pozabimo na odtok vode, zlasti iz kotanj;

prerigolano zemljišče poravnamo in pripravimo za sajenje šele spomladi in ne pred zimo.

Ta način priprave zemljišča je primeren le za ravnine in blago nagnjena zemljišča. Na takem zemljišču lahko uredimo vinograd na najsodobnejši način, hkrati pa je zagotovljeno mehanizirano obdelovanje in nega vinogradov. Na bolj strmih zemljiščih (več kot 20%) se bomo raje odločali za terasni način vinogradništva.

Nekateri načini terasiranja vinogradniških zemljišč

Blago nagnjenih zemljišč ni treba terasirati ali saditi po plastnicah (izohipsah). Vrste lahko usmerimo tudi po padnici oziroma v katerokoli želeno smer.

Ureditev nasadov s sajenjem po plastnicah

Tudi takšna ureditev sodi k terasiranju. Razlika med »pravim« terasiranjem in sajenjem po plastnicah je le v tem, da se pri sajenju po plastnicah tvorijo terase šele z obdelovanjem. Zato upoštevamo pri sajenju nekatera osnovna pravila terasiranja.

Pri obdelovanju vinograda, sajenega po plastnicah, zagrinjamo trte zaradi premikov zemlje v smeri padca (skica ). Zato sadimo cepljenke glede na nagib znatno bolj plitvo oziroma »višje«.

Zgornjo mejo nagiba zemljišča za sajenje po plastnicah določajo medvrstne razdalje in podnebje. V humidnih območjih lahko sadimo tako, da je cepljeno mesto največ okoli 15 cm nad površino, v aridnem podnebju pa 10 cm nad površino tal.

Naslednja razpredelnica kaže, do katerega nagiba zemljišča lahko sadimo še po plastnicah, to je brez terasiranja.

Sajenje po izohipsah je torej le omejeno uporabljivo.

Terasiranje z naoravanjem (»naorane terase«)

To delamo pri terasiranju blago nagnjenih zemljišč in to do največ 30-odstotnega nagiba in na zemljiščih, ki niso preveč razgibana. Pred terasiranjem zemljišče temeljito poravnamo, splaniramo (skica ).

Širina teras: kolikor blažji so nagibi, toliko širše so lahko terase. Tako terasiranje je primerno za dvovrstne ali trovrstne terase. Za enovrstne terase lahko uporabimo druge, cenejše načine terasiranja.

Potrebna mehanizacija: traktorji goseničarji z več kot 60 KM; angldozerska deska in škarpirna deska; rigolni plugi z najmanj 60 do 70 cm globine.

Faze terasiranja

Zemljišče temeljito poravnamo (»splaniramo«) in izkoličimo terase.

S plugom naoravamo od spodaj navzgor in to tako, da je med posameznimi terasami vsaj 1 do 1,5 m širok nepreoran pas. Prva brazda je največ 40 cm široka in globoka, druga brazda naj bo zelo globoka in ozka, naslednje brazde so glede na predvideno širino normalno globoke in široke, le zadnji dve bosta plitvejši. Tako dobimo že z naoravanjem bolj ali manj terasasto površino.

Z angldozersko planirno desko brazde poravnamo in dokončno izdelamo vodoravno ali nagnjeno (zaprto ali odprto) terasno ploskev. Če so na notranjem robu terasne ploskve tla preplitvo zrahljana, jih s podrahljači prerahljamo. Brežine škarpiramo s škarpirno desko ali ročno.

Polovico predvidene količine gnojil potrosimo pred naoravanjem, drugo polovico pa po planiranju terase. Še boljše je, da potrosimo gnojila neposredno na vsako brazdo. Priporočljivo je tudi, da je pri manjših nagibih nepreorani pas ožji, pri večjih nagibih pa je nasipni del izpostavljen zdrsu. Stabilnost teras je pri večjih nagibih manjša.

Terasiranje z oranjem terase (»orane terase«)

Tako terasiranje je primerno prav tako za zemljišča s 30-odstotnim do 35-odstotnim nagibom. Razlika med prejšnjim in tem načinom terasiranja je v tem, da je le-ta uporaben tudi za bolj razgibana zemljišča, ki jih pred terasiranjem ni treba tako natančno poravnati, »splanirati«.

Širina terase: terasiramo tako za enovrstne in dvovrstne terase. Za širše (nad 4,5 m) terasiranje z oranjem ni več primerno, ker so rastne razmere za vinsko trto med vrstami preveč različne.

Potrebna mehanizacija: traktorji — goseničarji z več kot 60 KM; angldozerske in škarpirne deske; plugi z najmanj 40 do 50 cm globine; podrahljači ali riperji.

Faze terasiranja (skica )

Zemljišče grobo poravnamo in izkoličimo.

Z angldozersko desko (hidravlično) zemljišče terasiramo od spodaj navzgor.

S plugom teraso preorjemo. Pri dvovrstnih terasah preorjemo na Štajerskem in Dolenjskem notranji del terasne ploskve vsaj 60 cm globoko, na Primorskem pa vsaj 70 do 80 cm.

Z angldozersko desko preorano teraso poravnamo, »splaniramo« in notranji nepreorani del terase podrahljamo s podrahljači. Brežine škarpiramo s škarpirno desko ali ročno.

Polovico predvidene količine gnojil potrosimo na terase pred oranjem, drugo polovico pa na preorane terase po končanem planiranju terase. Tudi pri tem terasiranju je bolje, da potrosimo gnojila na vsako brazdo posebej in po vsej globini brazde. Gnojil ne trosimo na splanirano zemljišče pred terasiranjem, ker bi tako vsa gnojila prišla le v nasipani del terase in v brežino.

Pri 40-odstotnem nagibu zemljišča tako terasiranje ni več uporabno, zlasti za dvovrstne terase, kjer je notranji del prerahljan preplitvo, na notranjem delu terase je le mrtvica. Pri manjših nagibih dobimo dokaj enakomerno prerahljano terasno ploskev tudi za dvovrstne terase.

Terasiranje z nasipavanjem (»nasipane terase«)

Tako terasiranje je uporabno le za zemljišča z nagibom nad 25 ali 30 odstotkov. Za zemljišča z manjšimi nagibi tako terasiranje ni primerno. Uveljavilo se je na Štajerskem zlasti za močno razgibana zemljišča na vseh vrstah tal in za zemljišča z velikimi nagibi.

Širina teras: taka ureditev teras je primerna le za enovrstne terase, široke največ 3,5 m.

Potrebna mehanizacija: traktor goseničar; angldozerska in škarpirna deska (obvezno); podrahljači ali riperji za globine vsaj 60 cm.

Faze terasiranja (skica )

Grobo poravnano zemljišče izkoličimo.

Z goseničarjem z angldozersko desko terasiramo zemljišče od spodaj navzgor. Vsako teraso sproti temeljito podrahljamo vsaj 60 cm globoko, zlasti notranjo polovico terasne ploskve.

Ko je zemljišče terasirano in terase podrahljane, jih z angldozersko desko nasipamo. Potrebno zemljo za nasipavanje dobimo iz nasipa zgornje terase. Kolikor več nasipa odvzamemo zgornji terasi, toliko več zemlje za nasipavanje dobimo. Kolikor večji je nagib zemljišča, toliko debelejši bo tudi sloj, ki ga nasipavamo. Nasipavamo od zgornje terase navzdol. Na notranji strani terasne ploskve dobimo neprerahljan notranji rob, ki ga po potrebi še podrahljamo.

Brežine škarpiramo s škarpirno desko. Prst, ki smo jo dobili s škarpiranjem, poravnamo po terasi.

Terasiranje z naknadnim rigolanjem s planirno desko (»terasiranje s prelopatenjem«)

Zadnja leta se uveljavlja tudi tako terasiranje. Primerno je za srednje težke do lahke zemlje ter za območja, kjer moramo tla enakomerno globoko prerahljati. Ni primerno za lapornata tla, čeprav so preperela. Uporabno pa je za vsa zemljišča z nagibi, še primernimi za terasiranje.

Širina teras: tako terasiranje je primerno za enovrstne in dvovrstne terase. Na močno nagnjenih terenih (nad 35 do 40%) lahko tako terasiramo enovrstne terase. Uporabno je tudi za rigolanje širših planot ali tudi ravnin.

Potrebna mehanizacija: traktor goseničar z več kot 70 KM; angldozerska deska (hidravlična).

Faze terasiranja (skica )

Grobo poravnamo in očiščeno zemljišče izkoličimo.

Z angldozersko desko zemljišče terasiramo.

Z angldozersko hidravlično desko prelopatimo terase v vzvratnem premikanju. Goseničarja postavimo v vzvratni položaj v smeri dela na terasi. S pritiskom na hidravliko zasajamo desko poševno v tla in teraso tako postopoma prelopatimo. Pri tem tla temeljito prerahljamo in premešamo (skica ).

Ko so vse terase tako prerigolane, jih z desko poravnamo, s škarpirno desko pa škarpiramo brežine.

Gnojila za založno gnojenje potrosimo po končani drugi fazi, to je po terasiranju pred rigolanjem (prelopatenjem) terase.

Količenje vinogradniških teras

Najbolje je, da za to delo pokličemo strokovnjaka. Količenje teras ni enostavno, saj moramo pri tem upoštevati vrsto okoliščin in zahtev. Enakomerno nagnjenih zemljišč ni težko izkoličiti in zato se dela, če ne dobimo strokovnjaka, lahko lotimo sami. Zelo težko pa je gospodarno izkoristiti razgibano zemljišče. Na takšnem ni vedno moči dobiti enakomerno širokih teras, ki bi imele enakomeren padec za odtekanje odvečne vode. Zato v takih primerih raje napravimo tako imenovane vrinjene terase oziroma vrinjene vrste na terasah. Kolikor bolj je razgibano zemljišče, toliko več bo takih vrinjenih teras ali vrst.

Kjer se terasa močno razširi, bomo lahko sadili dve ali več vrst (skica ).

Za povečanje števila trt na hektar je taka rešitev najprimernejša, vendar pozneje vinograd težko oskrbujemo in zaščitimo. Boljša rešitev je, da strnemo te neproduktivne površine in med dvema terasama ustvarimo večje površine nepravilnih oblik, tako imenovane platoje. Te platoje izkoličimo za več vrst (skica ). Prednost takšne rešitve je v tem, da na platoju zasadimo več vrst, ki imajo lahko svoja obračališča, slaba stran pa je, da imamo opraviti z velikimi izkopi in je tako splastitev tal na tem platoju zelo neenakomerna.

Na težkih tleh ali močno lapornati podlagi je zato primernejša rešitev s tako imenovanimi vrinjenimi terasami (skica ). Ta rešitev sicer ne dovoljuje takšnega števila trt kot prejšnja, vendar pa ima tehnološke prednosti (enakomerna rast, vodni režim, enakomerna splastitev).

Terase bodo enakomernejše, če bomo na najbolj strmem delu uredili cesto (skica ).

Vzdolžni padci teras

Zelo pomembno je, da pri količenju določimo terasi primeren padec, ki bo ob velikih nalivih omogočal odtok vode. Kolikor manjši padec ima terasa, toliko počasnejši bo odtok vode in toliko več je bodo tla vpila. Zelo pomembno je tudi, da vodo nad vinogradom zajamemo in tako preprečimo, da bi se odcejala po vinogradu oziroma terasah. Paziti moramo, da bo zagotovljeno odvodnjavanje z vinogradniških poti, prehodov in obračališč, saj so to sorazmerno velika zbirališča vode, na katerih pridobi odtekajoča voda že na kratkih razdaljah precejšnjo rušilno moč.

V praksi se je uveljavilo pravilo, da se lahko podolžni padci teras gibljejo v mejah 0,5 do 6% in to ne le zaradi odtoka padavinske vode, temveč tudi zaradi večje svobode pri količenju, kar omogoča boljšo izkoriščenost zemljišča. Izogibamo se le tako imenovanih »kontra padcev«, to je depresij na terasah, kjer bi se lahko voda zbirala in vdrla po brežinah teras v dolino.

Tudi dolžina teras ima pomembno vlogo. Na manjših parcelah se moramo ravnati po širini parcele. Na širokih parcelah, kjer bi lahko bile terase predolge, pa moramo vedeti, kateri strojni agregat zahteva najkrajšo obdelovalno linijo. Večkrat bodo to transportni agregati, trosilniki ali tudi škropilnica. Vsi drugi stroji zahtevajo daljšo obdelovalno linijo.

Slabe strani prekratkih teras so:

izgube produktivnega zemljišča za obračališča oziroma prehode se sorazmerno s skupno površino večajo,

večajo se stroški za oporo (sidranje),

večje so izgube časa pri obračanju strojev.

Slabe strani predolgih teras so:

izgube delovnega časa za hojo, težave pri transportu, nošnji grozdja in tako dalje,

trdnost opore za vinsko trto je na dolgih terasah manjša,

pri količenju dolgih teras na razgibanem zemljišču izgubimo več produktivnega zemljišča,

odtok odvečne vode je težji,

pregled in kontrola vinograda je na dolgih terasah znatno slabša kot na kratkih.

Dolžine teras

Pri sedanji tehnologiji se navadno odločamo za naslednje največje dolžine teras:

za dvovrstne terase z več kot 2,5 m medvrstne razdalje okoli 100 m,

za dvovrstne terase z manj kot 2 m medvrstne razdalje 80 m,

za enovrstne široke terase 150 m,

za enovrstne ozke terase 120 m.

Seveda so te dolžine le orientacijske in odvisne od oblike parcele in razgibanosti zemljišča, zlasti pa od možnosti ureditve komunikacij v nasadu in ob njem ter od mehanizacije.

Vinogradniške ceste, obdelovalne poti in obračališča

Vinograd mora biti dostopen, tako da lahko pripeljemo do njega potreben material in odpeljemo pridelek. Ugodno je, če je cesta nad vinogradom in pod njim, če je parcela dolga, pa še morda v sredini. V tako imenovanem vertikalnem vinogradu lahko služijo grabice za odtok vode tudi kot obdelovalne poti, za hojo in za manjše stroje. Le primerno jih moramo razširiti.

Pomemben vzrok ali celo najpomembnejši, da smo začeli nagnjena vinogradniška zemljišča terasirati, je bolj racionalno pridelovanje in s tem v neposredni zvezi mehanizacija. Še tako dobro načrtovana in urejena terasa ne dovoljuje uspešnega mehaniziranega pridelovanja, če niso obračališča prilagojena načrtovani mehanizaciji.

Vinogradniske ceste...

Vinogradniške poti in ceste, prehodi, prekinitve, posebna obračališča ob konceh parcele in obračališča na vrinjenih terasah ali vrstah zahtevajo sorazmerno veliko produktivne površine. To nas neupravičeno sili k preozkim in neprimernim obračališčem, ki jih moramo pozneje, ko je vinograd že v rodnosti, povečevati in preurejati z velikimi stroški in težavami. Najcenejša in najbolj smotrna je dokončna ureditev obračališč pred sajenjem, saj se drugače zgodi, da moramo pozneje krčiti trsje ali pa ga ponovno dosajati.

Obračališč in obdelovalnih poti navadno ne utrjujemo. Uporabljamo jih za obračanje strojev s priključki in tudi za transport. Obračališča in poti naj bodo tako široka, da se lahko stroj z najdaljšim priključkom obrne iz ene vrste v drugo. Širina je torej odvisna od najdaljšega stroja, ki ga bomo uporabljali v vinogradu. Običajno je to traktor s prikolico.

Obračalni pasovi...

Na blago nagnjenih zemljiščih (z največ od 20-odstotnim do 30-odstotnim nagibom) je najprimernejša rešitev tako imenovani »obračalni pas« ali »prehod«, ki poteka vzdolž strmine zemljišča in ali razdeljuje terase, ali pa terasirano zemljišče omejuje z obeh strani (skica 3). Terasna ploskev enostavno preide v ta obračalni pas. Če je nagib tega pasu večji kot 10 odstotkov, je mogoča na njem le enosmerna vožnja — od zgoraj navzdol. Na tem pasu lahko strojne agregate obračamo le iz zgornje terase na spodnjo (glej puščice na skici). To sicer ni idealna rešitev, vendar včasih popolnoma zadostuje.

Poti

Vinogradniške poti so se zelo močno uveljavile pri tako imenovani kompleksni obnovi oziroma pri obnovi na večjih površinah. Z njimi razdelimo zemljišče na manjše parcele — komplekse. Te poti služijo za transport in obračanje agregatov. Če zemljišče le ni prestrmo, lahko s poševno potjo, ki ne sme imeti več kot 10-odstotni vzpon, rešimo marsikatero težavo pri količenju teras. Pri neprestrmem zemljišču lahko terase brez težav izpeljemo na pot, tako da terasno ploskev pred izstopom na pot enostavno »odpremo«. Terase tako »preprosto preidejo« v pot (skica ).

Vstopi in izstopi na terasah

Vstopi in izstopi iz teras na pot ali cesto so navadno najtrši oreh pri napravi teras. Najpogostejše napake so:

prevelik podolžni padec terasne ploskve pri vstopu ali izstopu, kar ovira nemoteno delo strojev;

neprimerno »odpiranje« teras na cesto, tako da pride do škodljivega delovanja podnebne vode;

močna zožitev pri vstopih in izstopih, ki ovira agregate pri delu, zlasti pa otežkoča obračanje.

Seveda so to le posamične rešitve, ki ne rešujejo vsakega primera. Zato moramo vsako urejanje vinogradniških poti temeljito preudariti. Upoštevati moramo zahteve mehanizacije in zadovoljivo rešiti odtok odvečne vode ob nalivih.

Obračališča

S poševnimi vinogradniškimi potmi si ne moremo dosti pomagati na manjših vinogradniških zemljiščih. Zaradi oblike parcele, omejitev z naravnimi ovirami in podobnega, so potrebne druge rešitve. Posebna obračališča so v takih primerih, zlasti še na močno nagnjenih zemljiščih, edina mogoča ureditev.

Skica kaže obračališče v dragi izvedbi. Obračališča utrdimo s podpornimi zidovi, zato so lahko širša. Na nekoliko večji strmini in pri uporabi večjih traktorjev je mogoče obračanje le iz zgornje na spodnjo teraso. Zato je treba urediti primerno cesto nad terasami in pod njimi, da se lahko traktor vrne iz spodnje terase v hrib.

Skica prikazuje podobno rešitev toda brez podpornih zidov in za manjše traktorje z majhnim obračalnim radijem.

Rešitev, ki je prikazana na skici , dopušča majhnim traktorjem obračanje na zgornjo in spodnjo teraso, seveda na ne preveliki strmini.

Za manjše nagibe zemljišč so se ponekod uveljavila serpentinasta obračališča (skica ).

Na skicah prikazujemo rešitve za obračališča na vrinjenih terasah oziroma na vrinjenih vrstah na razširjenih večvrstnih terasah.

Poti in ceste ter obračališča, ki služijo hkrati tudi za odvodnjavanje, naj imajo okoli 3-odstotni prečni padec. Ob notranjem robu naj imajo plitev, toda dovolj širok odvodni jarek. Kjerkoli so potrebni pretoki čez cesto ali pot, vstavimo pretočne žlebove, bruna ali uredimo zidane pretočne jarke. Ti pretočni žlebovi bodo zajemali vodo, da se ne bo ocejala po cestišču. Namestimo jih glede na širino, strmino in dolžino ceste v razdalji od 20 do 60 m (skica ).

Poti in ceste, namenjene za večje obremenitve (transport), utrdimo in opremimo s kanalnimi jaški za očiščenje vode. Če so obračališča namenjena tudi enosmernemu prometu, naj imajo največ 15-odstotni padec, obdelovalne in druge poti največ 10-odstoten, utrjene ceste pa ne smejo imeti več kot 8-odstoten vzpon.

Ovinki serpentinastih cest naj bodo položnejši in primerno široki (skica ).

Drenaže in preskrba z vodo

Podtalno vodo kot tudi občasne ali stalne izvire moramo zajeti in speljati z zemljišča. Vinska trta je za močo zelo občutljiva. Voda zmanjšuje zračnost tal, korenine odmrejo ali se približajo površju. Kakor hitro pa nato voda za dalj časa usahne, se trta posuši, saj nima globinskih korenin, ki bi jo v sušnem obdobju oskrbele z vodo. Še pomembneje pa je, da so lahko ti izviri ali podtalnica stalna nevarnost za drsenje tal, za plazove.

Drenaže morajo biti dovolj globoke, saj jih lahko drugače s stroji poškodujemo ali prekinemo. Ureditev večjih drenaž prepustimo strokovnjaku, manjše lahko uredimo sami. Materiala za drenaže je navadno že dovolj na zemljišču (kamenje, vejevje) ali v okolici. Cevna drenaža je najboljša, čeprav nekoliko dražja. Na skici prikazujemo različne načine drenaž. Vode potrebujemo v vinogradu veliko. Žal so prav v vinogradniških predelih in na vinogradniških zemljiščih velike težave z vodo. Potokov in izvirov navadno ni v bližini, če pa so, presahnejo v mesecih, ko je suša in ko potrebujemo za škropljenje in včasih za zalivanje (mladi nasadi) veliko vode. Pri urejanju vinograda ne smemo na to pozabiti.

Na neprepustnih tleh bomo lahko ta problem rešili že z navadnimi jamami, »mlakami« ob cesti ali na drugi lovni površini. Običajno pa le moramo urediti lovne jarke in zbiralnike. Najbolj enostavno je, da ulovimo kapnico, seveda, če imamo za to ustrezne pogoje. Preračunajmo potrebne zmogljivosti lovnih površin za vodo in seveda primerno velikost cisterne. Posvetujmo se s strokovnjakom! Če že gradimo cisterno, jo uredimo tako, da bo kar najbolje služila namenu. S primerno ureditvijo in dobro izbranim mestom, kjer naj bi bila cisterna, si bomo prihranili veliko dela (črpanje ali nošenje vode). Na skicah prikazujemo nekatere rešitve za zbirno cisterno, za čistilne jaške, pretočne posode in posode za mešanje in pripravo škropiva.

Količenje sadilnih mest

Količenje teras se razlikuje od količenja vrst oziroma količenja sadilnih mest. (Potrebno število sadilnih mest na hektar neterasiranega zemljišča kaže tabela 2, življenjski prostor pa tabela 3)

Količenje po največji strmini ali količenje tako imenovanih vertikalnih vinogradov

Osnovno pravilo: na neterasiranih, bolj nagnjenih zemljiščih količimo tako, da vrste potekajo praviloma v smeri največjega padca. To je popolnoma mogoče le na enakomerno nagnjenih zemljiščih ali po strmini ozkih in enakomerno širokih parcel. Na močno razgibanih večjih parcelah količimo drugače.

Količenje v smeri največjega padca na enakomerno nagnjenih zemljiščih

Na takih zemljiščih si pomagamo z vrinjenimi, različno dolgimi vrstami. Pri tem načinu količenja bomo opazili, da so medvrstne razdalje na različnih delih zemljišča različne. Če predvidevamo strojno obdelovanje (vitla) takšnega vinograda, bomo imeli velike težave zaradi različnih obdelovalnih širin.

Količenje enakomerno razmaknjenih vrst na neenakomerno razgibanem nagnjenem zemljišču

Tu si pomagamo tako, da delno odstopamo od osnovnega pravila, da naj vrste potekajo v smeri največjega padca. Zemljišče razdelimo na parcele in jih samostojno izkoličimo in to tako, da bodo vrste v vsej svoji dolžini enakomerno oddaljene. Tako izkoličen vinograd lahko mehanizirano obdelujemo. Slaba stran takšnega količenja pa je veliko število krajših vrst.

Ko se odločamo o načinu količenja, ne mešajmo različnih rešitev na istem kompleksu, temveč se odločimo le za eno. Ne mešajmo na istem zemljišču količenje po največji strmini z vrinjenimi vrstami in rešitve z enako širokimi vrstami!

Medvrstne razdalje

Ko se odločamo o medvrstnih razdaljah, upoštevamo zlasti širino in višino predvidene vzgojne oblike ter lego, predviden način obdelovanja in nego vinograda.

Vrste v smeri vzhod—zahod zahtevajo zaradi večje zasenčenja večje medvrstne razdalje kot vrste, ki potekajo v smeri sever—jug. Tako so lahko medvrstne razdalje na južni legi in neterasiranem zemljišču ožje kot na južni legi in dvovrstnih ali večvrstnih terasah. Na dvovrstnih ali večvrstnih terasah na vzhodnih in zahodnih legah so lahko vrste ožje kot na enakih legah na netrasiranem zemljišču. Na določitev medvrstnih razdalj vplivajo širina traktorja, še posebej pa predvideni priključki za obdelovanje zemlje, morebitni mehaniziran transport in zaščita vinogradov. Na medvrstne razdalje pa ne vpliva le širina traktorja in priključkov, temveč tudi njihova gibljivost, oziroma okretnost. Upoštevati moramo tudi tako imenovani bočni zdrs traktorja s priključki na slabo poravnanem zemljišču.

Ne pozabimo: z večjimi in premišljeno določenimi medvrstnimi razdaljami zelo povečamo učinek mehaniziranega obdelovanja in zmanjšamo poškodbe na trsih in žični opori.

Na močno vijugastih terasah bodo medvrstne razdalje na dvovrstnih ali večvrstnih terasah še nekoliko večje. Če je terasna ploskev vodoravna, bodo medvrstne razdalje lahko ožje, kot pa če so terase nagnjene navzven (odprte terase) ali navznoter (zaprte terase). Ne onemogočimo si učinkovitega mehaniziranega obdelovanja z nepremišljenim oženjem medvrstnih razdalj! Posvetujmo se s strokovnjaki, ki poznajo zahteve mehanizacije in bodo svetovali vse, kar moramo vedeti o ureditvi obračališč, bodisi na terasah, bodisi pri tako imenovani vertikalni obnovi.

Količenje sadilnih mest na ravnini

Če je le mogoče, količimo tako, da bodo vrste potekale v smeri sever—jug. Na vetru izpostavljenih platojih ali na ravnini količimo vrste v smeri najmočnejših stalnih vetrov. Pri količenju vrst, ki potekajo v smeri vzhod—zahod, morajo biti medvrstne razdalje zaradi medsebojnega zasenčevanja vsaj za 0,30 do 0,50 m večje.

Količenje sadilnih mest na terasah

Enovrstne terase

Količenje enovstnih teras: pri blagih nagibih terasnih brežin količimo najmanj 60 cm od zunanjega roba terasne ploskve. Če so tla lažja in zračna, količimo vsaj 80 cm od zunanjega roba terasne ploskve. Kjer terasna ploskev ni enakomerno široka, lahko vrste pomaknemo še bolj od roba terase ter pazimo, da bo obdelovalna površina med vrsto in notranjim robom terasne ploskve čim bolj enakomerna (skica a, b).

Dvovrstne terase

Količenje dvovrstnih teras: na težkih tleh količimo tako, da bo zunanja vrsta oddaljena vsaj 60 cm od zunanjega roba terasne ploskve, notranja vrsta pa 100 cm od notranjega roba. Na lažjih, zračnih tleh, naj bo zunanja vrsta 80 cm oddaljena od zunanjega roba, notranja pa 60 cm. Ta način količenja je mogoč samo takrat, če smo se odločili za ploske vzgojne oblike. Za široke vzgojne oblike (ribja kost, kazarsa, polovična ribja kost) pa so potrebne širše terase. Med notranjo vrsto in notranjim robom terasne ploskve moramo pustiti dovolj prostora za obdelovanje. To je potrebno še zlasti zaradi učinkovitega škropljenja (skica c, d).

Količenje teras s strmimi brežinami: pri strmih brežinah (zemeljskih nasipih) količimo zunanjo vrsto vsaj 100 do 120 cm od zunanjega roba (skica e).

Posamezne sisteme vinogradniških teras urejamo pri nas glede na strmino zemljišča, vrsto tal, predvidenih medvrstnih razdalj in vzgojnih oblik, mehanizacijo, ki jo bomo uporabljali in podobno.

Terase s strmimi brežinami ali zidom

Količenje teras z opornimi zidovi: na terasah ali policah z opornimi zidovi naj bo zunanja vrsta vsaj 150 cm oddaljena od opornega zidu. Na strmih brežinah in opornih zidovih, ki niso zazidani z betonom, se zemlja zelo hitro in močno izsušuje (skica f).

Število trt na hektar (brez cest in obračališč) na terasah je prikazano v poglavju »Vertikalna ureditev vinograda ali terase«.

Kolikor večje so medvrstne razdalje, toliko manjše število trt bomo posadili na hektar.

Življenjski prostor posamezne trte pa je odvisen od bujnosti sorte, predvidene vzgojne oblike in načina izkoriščanja vinograda.

Sajenje vinske trte

Sadimo le najboljše, dobro dozorele in močno okoreninjene cepljenke vinske trte. Vsestransko presodimo tudi o sorti in podlagi, da se ne bomo čez nekaj let kesali. Vinska trta uspeva skoraj na vsakem zemljišču, a le če so tla dobro pripravljena in je rastišče na takem mestu, da trta ne bo trpela zaradi mraza in prevelike moče.

Za sajenje si pripravimo lopato, grebljico ali malo motiko, vedro in mokro žakljevino. Primerno se oblecimo in obujmo! Zaščitimo si kolena, saj bomo delali kleče. Obujmo si gumijasto obuvalo, da pri teptanju v sadilni jami ne bomo poškodovali nežne cepljenke.

Priprava cepljenk za sajenje

Cepljenko skrbno pregledamo. Cepljeno mesto mora biti dobro zaraščeno. Če pritisnemo s palcem z različnih smeri, na cepljenem mestu ne sme »zazijati«. Poganjki cepljenke morajo biti zdravi in sveži, prav tako tudi korenine. Odlična cepljenka mora imeti dovolj dolgih in na »nogi« enakomerno razporejenih korenin (skica ). Najmočnejši poganjek prirežemo na spodnje dobro vidno oko, druge poganjke pa popolnoma odstranimo, prav tako tudi osušen štrcelj starega cepiča. Nožne in glavne korenine prirežemo na dolžino pesti (to je na 8 do 10 cm dolžine). Srednje, zgornje in rosne korenine povsem odstranimo.

Cepljenke pomočimo tik pred sajenjem v gosto mešanico, ki jo pripravimo v vedru iz tretjine ilovice, tretjine kravjeka in tretjine vode (računamo prostorninsko in ne utežno). Sadilec naj ima naenkrat pripravljenih največ pet cepljenk, zavitih v mokro krpo ali žakljevino.

*Pregledano in pravilno obrezano cepljenko tik pred sajenjem namočimo v mešanico ilovice, kravjeka in vode. Pazimo, da ne bo kravjeka preveč, ker bi sicer korenine poškodovali.

Sajenje

Jama naj bo dovolj globoka in široka. Najprimernejše mere za sadilne jame, če nimamo svedra, so: širina 40 cm, dolžina 40 cm in globino 40 cm (skica ). V ravnini, na terasah in na težkih tleh sadimo praviloma plitveje, na nagnjenem zemljišču, lahkih, kamnitih ter peščenih tleh pa globlje. Cepljeno mesto naj bo 2 do 5 cm nad površino tal. Globino uravnavamo z bolj ali manj poševno lego cepljenke. Na dno jame nasujemo rahlo in dobro prst, pomešano s kompostom. Vse skupaj z obema rokama oblikujemo v prisekan stožec, tako imenovan »kupček«. Višina kupčka je hkrati tudi mera za globino sajenja. Kupček dobro potlačimo z rokami (skica ) Nanj postavimo bolj ali manj poševno cepljenko in to tako, da je glava cepljenke ob kolu. Korenine razporedimo na kupčku v vse smeri (skica ). Nanje nasujemo dobro preperel kompost in ga poteptamo z nogami (gumijastimi škornji). Dobro ga poteptamo tudi med cepljenko in kolom (skica ). Če nimamo hlevskega gnoja, zasujemo jamo z dobro prstjo, ki smo ji odstranili kamenje in večje kose laporja in jo dobro potlačimo. Če smo se ob sajenju odločili za zalivanje z vodo, zalijemo cepljenke pred dokončnim zagrinjanjem na poteptan kompost.

Če imamo dobro preperel hlevski gnoj, ga bomo dali na kompost in temeljito poteptali. Podzemno deblo cepljenke obdamo s prstjo, da gnoj z njo ne pride v neposreden stik (skica ). Šele nato vržemo v jamo gnoj, ga potlačimo in jamo dopolnimo s prstjo ter ponovno poteptamo (skica ).

Nad jamo, zlasti nad glavo cepiča, naredimo hribček »krtino«, tako da je prsti nad cepičem vsaj za štiri prste. Hribček varuje glavo cepiča pred osušitvijo. Če sadimo na nagnjenem zemljišču, napravimo krtino z vdolbino na vrhu (»skledico«), v kateri se ob dežju zadržuje voda. Zagrnimo raje višje kot prenizko, saj se bo zemlja ob prvem nalivu sesedla in bi tako odkrila glavo cepljenke (skica ).

Uspeh sajenja zvečamo:

če glave cepljenke pomočimo v vodo, ki smo ji dodali 30 dag cosana ali drugega žveplovega pripravka na 10 litrov vode, s čimer preprečimo razvoj pršic;

če cepljenke 24 ali 48 ur namakamo v navadni vodi;

če ne sadimo v premokro ali presuho zemljo;

če sadik ob pripravljanju in sajenju ne izpostavimo predolgo soncu in vetru;

če jih pred sajenjem namočimo v mešanico kravjeka, ilovice in vode;

če ob sajenju uporabimo le dobro preperel kompost in zrel gnoj ter mu primešamo šoto;

če cepljenko pred dokončnim zagrinjanjem zalijemo s štirimi litri vode.