Ustavna in upravna ureditev

Prva leta absolutističnega režima še v formalno ustavnem okviru so prinesla marsikatero napredno reformo, ki so jo zahtevali prelom s fevdalnim obdobjem in še ne pozabljene zahteve revolucionarnega leta 1848 in jih je vlada izvedla zato, da bi pomirila buržoazijo in kmeta. S končno zmago nad ogrsko revolucijo 12. 8. in z osvojitvijo Benetk 24. 8. 1849 je bila vzpostavljena cesarska oblast v vsej monarhiji, prav tako pa se je utrjevala reakcija v vsej Evropi. Sredi leta 1851 so bile ukinjene narodne garde in je bila odpravljena prisega na ustavo za uradništvo. Neposredno po državnem udaru princa Napoleona v Franciji je bila 31. 12. 1851 s silvestrskim patentom ukinjena oktroirana ustava. Obenem so bile ukinjene politične pravice državljanov in porotna sodišča. Druga za drugo so bile naglo ukinjene liberalne in narodnostne pravice. Kazenski zakon iz leta 1852 je poostril kazni za politične »zločince« in žalitve veličanstva. Patent iz 1854 je obnovil telesne kazni, od katerih so se mogle višje plasti odkupiti z denarjem. Odpravljena je bila tiskovna svoboda; časopise so morali pred izidom predložiti cenzuri, kazenske določbe za tiskovne zadeve so bile poostrene. Vsa politična društva so bila prepovedana. Načelo enakopravnosti jezikov je izginilo iz zakonov in uradnih izjav že leta 1850; od leta 1852 dalje je bil avtentičen samo nemški tekst uradnega lista. Državni uradni list v slovenščini ja prenehal izhajati. Nemščina je bila uvedena kot notranji uradni jezik tudi na Ogrskem in Hrvatskem (1854).

V zvezi z ustavo je bil že dva tedna pozneje (17. 3. 1849) izdan začasni občinski zakon, ki ga uvaja geslo »temelj svobodne države je svobodna občina«. Kasnejša ustavna doba je sicer prinesla novo občinsko zakonodajo, vendar so ostala načela tega zakona iz leta 1849 v glavnem v veljavi. Občinam z voljenim vodstvom je bila dana samouprava glede upravljanja občinskega premoženja, skrbi za varnost osebe in lastnine, skrbi za občinske ceste in pota, živilskega nadzora, zdravstvene policije in drugih zadev. Obenem je bilo nanje preneseno tudi opravljanje nekaterih državnih izvršilnih funkcij. Občine so dobile pravico do pobiranja doklad k direktnim davkom, kar je bil glavni vir njihovih dohodkov. Teritorialno so se občine naslonile na katastrske meje in so vključevale po eno ali več katastrskih občin. Na ta način so na Slovenskem ustvarjali ponekod zelo majhne, na eno samo katastrsko občino omejene občine, naprimer na Štajerskem, drugod pa večje, tudi na nekdanje francoske mairije naslonjene občine. Volilna pravica je bila dana samo tistim, ki so plačevali direktne davke. Poleg moških so jo imele tudi ženske in otroci, če so seveda bili davkoplačevalci. Glasovati pa so smeli tudi za ženske samo njihovi zakoniti zastopniki (možje) oziroma pooblaščenci. Vendar tudi ta omejena volilna pravica ni bila enaka. Uveljavljen je bil iz Prusije prevzeti »sistem treh razredov«. Volilne upravičence so razvrstili v volilni imenik po višini davka, od tistega, ki je plačeval največ, do tistega, ki je plačeval najmanj in ki so ga vpisali na zadnje mesto. Celotno vsoto direktnih davkov, ki so jo plačevali v občini, so razdelili na tri dele (v manjših občinah tudi na dva). Volivci, ki so plačevali prvo tretjino davkov, od prvega, ki je plačeval največ, pa do tistega, pri katerem je vsota davkov dosegla prvo tretjino, so spadali v prvi volilni razred. V drugi volilni razred so spadali tisti, ki so plačevali drugo tretjino davkov, v tretjega pa ostali davkoplačevalci. Na ta način je bilo v prvem volilnem razredu najmanj volivcev: ti pa so bili seveda najpremožnejši. V tretjem volilnem razredu je bilo največ volivcev. Tu so bili vsi tisti, ki so plačevali najmanj davkov. Vsak od teh treh volilnih razredov je volil enako število občinskih odbornikov. Ne glede na plačevanje davkov je imela volilno pravico inteligenca: ljudje z univerzitetno izobrazbo, uradniki, duhovniki, učitelji.

Za deželna glavna mesta in okrožna središča je občinski zakon predvideval posebno ureditev s širšimi pravicami. Zanjo so se lahko potegovala tudi druga pomembna mesta. Na ta način je dobil leta 1850 Trst svojo »ustavo«. Kot »državno neposredno mesto« je Trst v marčni ustavi naštet v vrsti dežel in je imel med vsemi mesti poseben značaj; tržaški mestni svet je imel tudi funkcije deželnega zbora. V mestu samem so bili štirje volilni razredi, okolica pa je bila razdeljena na šest volilnih okrajev, ki so volili šest (od 54) članov mestnega sveta. Od tod so prihajali v tržaško občinsko vodstvo slovenski zastopniki. Leta 1850 so dobili posebne občinske rede na Slovenskem še Ljubljana, Gorica in Celovec; pozneje so se jim pridružili še Maribor (1866), Celje (1867) in Ptuj (1887).

Leta 1850 je vlada izdala deželne ustave in deželnozborske volilne rede. Oblika deželnih zborov je v mnogočem spominjala na stare deželne stanove. Ostala je razdelitev po kurijah; svoje zastopnike naj bi posebej volili veleposestniki, mesta in podeželje.

Medtem ko so državna ustava in deželne ustave ostale le na papirju in niso nikdar stopile v veljavo, so občinski zakon takoj začeli izvajati. Po njegovih določbah so organizirali občine in izvedli prve občinske volitve. Po odpravi ustave so omejili tudi občinske pravice. Odpravljena je bila javnost občinskih sej, občinska samouprava je bila zožena. Po preteku prve mandatne dobe so volitve odložili in stari občinski odbori so ostali vso dobo absolutizma. Do novih volitev je prišlo šele ob obnavljanju ustavnega življenja 1861.

Leta 1849 je bila uvedena nova upravna ureditev. Kar se tiče politične uprave, so bili odpravljeni guberniji in nadomeščeni z deželnimi namestništvi. Kot občinam nadrejeni organi so bila ustvarjena okrajna glavarstva. Stara okrožja (kresije) predmarčne dobe so bila odpravljena. Na Štajerskem so na novo uredili tri okrožja, ki so ustrezala poimenovanju Zgornje, Srednje in Spodnje Štajerske. Meje zadnjega, mariborskega okrožja so bile urejene glede na nemško-slovensko narodnostno mejo. V podrobnostih je bila mejna črta potegnjena v slovensko škodo. V graškem okrožju je ostalo še dokaj strnjenega slovenskega ozemlja (območje okrog Lučan in Radgone). Popolnoma so bila odpravljena okrožja na Koroškem in Kranjskem. Upravna povezava med obema deželama je bila odpravljena, vsaka je dobila svojega deželnega namestnika (Statthalter). Slovensko-nemška meja na Koroškem v razliko od Štajerske ni bila nič upoštevana. »Določene jezikovne meje se ne da postaviti, ker obe narodnosti nista ločeni niti geografsko niti glede na promet in druge interese in kažeta razveseljiv primer mirnega sožitja, ki ga le malo motijo načelu enakopravnosti nasprotna separatistična stremljenja,« je bilo rečeno v utemeljitvi sodne razdelitve, čeprav je bila jezikovna meja sredi 19. stoletja razen severno od Celovca dokaj jasno začrtana. Tako je bilo samo eno od 7 okrajnih glavarstev, velikovško, popolnoma slovensko, tri (celovško, beljaško in šmohorsko) so bila tipično mešana, Dravograd z okolico pa je bil podrejen pretežno nemškemu okrajnemu glavarstvu v Wolfsbergu. Ta upravna razdelitev, ki je drobila slovensko ozemlje, je imela precejšnjo vlogo pri ponemčevanju slovenske Koroške. Na Primorskem, ki je ostala upravna celota, so poleg Trsta, ki je imel poseben položaj, obdržali dvoje okrožij, eno za Goriško, drugo za Istro, za obe skupaj pa je bil predviden skupen deželni zbor s sedežem v Gorici.

Za sodstvo so bili urejeni sodni okraji. V vsakem okrajnem glavarstvu je bilo več sodnih okrajev. Po velikosti so bili dokaj podobni današnjim komunam.

Ta upravna razdelitev se je z malenkostnimi spremembami ohranila vso dobo stare Avstrije. Okrajna glavarstva so sicer leta 1853/1854 ukinili in ustvarili mešane politično-sodne okraje v obsegu sodnih okrajev, vendar pa so jih v začetku ustavne dobe obnovili. S to ureditvijo je bila dokončno odpravljena stara fevdalna, z zemljiškimi gosposkami povezana uprava ter uveljavljena moderna državna administracija. Leta 1859 je bila cerkvena ureditev Koroške in Štajerske prilagojena novi upravni razdelitvi. Lavantinska škofija je prepustila krški svoje ozemlje na Koroškem. Njena nova meja z graško škofijo pa je tekla po meji mariborskega okrožja. Sedež se je prenesel iz koroškega Št. Andraža v Maribor.

Zakon o štetju prebivalstva je leta 1857 odpravil stari način štetij in vso statistiko prebivalstva postavil na moderno osnovo. Prenehalo je tudi biti zadeva vojske. Od tega leta, ko se je štetje prebivalstva v Avstriji prvič izvedlo po novem načinu oziroma po dopolnitvah sistema leta 1869, se je začela statistična služba v pristojnosti civilnih oblasti vse bolj izpopolnjevati.

Gospodarska politika

Vlada si je skušala pridobiti buržoazijo z dokaj širokopotezno gospodarsko politiko, ki je omogočala neovirano širjenje kapitalizma. Po prvih poskusih, opravljenih že v letu 1848, so leta 1850 ustvarili mrežo trgovsko-obrtnih zbornic. Sestavljene so bile iz voljenih predstavnikov trgovine, obrti, industrije in rudarstva in so imele nalogo spremljati gospodarski razvoj svojega področja, sporočati vladi mnenja in želje gospodarskih krogov ter dajati pobude za gospodarsko politiko. Na slovenskem ozemlju so bile trgovsko-obrtne zbornice v Ljubljani za Kranjsko, v Celovcu za Koroško, v Gradcu za Spodnjo in Srednjo Štajersko, v Trstu za Trst, v Rovinju za Istro ter v Gorici za Goriško. V skladu z določbami oktroirane ustave, ki je proglašala vso državo za enotno carinsko in trgovsko ozemlje, je bila 1. 7. 1851 odpravljena carinska meja med avstrijskim in ogrskim delom monarhije. Sistem prohibitivnih carin je bil znatno omiljen, vendar ne popolnoma opuščen, in nadomeščen s sistemom zmernih zaščitnih carin. Izdanih je bilo več zakonov, ki so urejali gospodarsko življenje, kakor naprimer splošni menjalni red. Pripravljal se je obrtni red, ki je bil proglašen leta 1859 in je uvajal obrtno svobodo. Leta 1850 so bile izdane prve poštne znamke. V vedno večji meri so uporabljali brzojav.

Važno vlogo v gospodarskem razvoju je imela nadaljnja gradnja železnic, ki jo je vlada pospeševala. Zaradi prazne državne blagajne je država prepuščala svoje železnice privatnim družbam. Na Slovenskem je bila dograjena železnica od Celja do Ljubljane (1849) in do Trsta (1857). Ker je bil medtem (1854) odprt tudi odsek čez Semmering, je bila s tem vzpostavljena železniška zveza med glavnim pristaniščem in gospodarsko najbolj razvitimi pokrajinami monarhije. S tem so rasli premogovniki v zasavskem bazenu, v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku. Gospodarski pomen Ljubljane je močno narasel, ko je bila osem let končna železniška postaja. Postala je prva prekladalna postaja za blago, ki je prihajalo iz Trsta ali odhajalo prek njega iz notranjosti v tujino. Iz Trsta so blago še vedno vozili po cestah, deloma tudi po Ljubljanici in ga v Ljubljani prekladali na železnico. V Ljubljani so postavili tudi velike železniške delavnice. Ta gospodarski vzpon Ljubljane, ki je tako postajala tudi delavski center, pa se je naglo končal, ko je bila železnica podaljšana do Trsta in je Ljubljana izgubila položaj prekladalne postaje v tranzitni trgovini (1857), ko so bile železniške delavnice prestavljene v Maribor in ko je pogorela ter tako prenehala delati ljubljanska cukrarna (1858). Trst je v tej dobi gospodarsko naglo napredoval. Leta 1853 so začeli graditi arzenal, veliko ladjedelnico in mehanično tovarno avstrijskega Lloyda, ki je bil v tem času že največja paroplovna družba na Sredozemskem morju. Eden najpomembnejših tržaških kapitalistov, baron Revoltella, je igral pomembno vlogo pri pripravah za gradnjo sueškega prekopa, ki so se začele v petdesetih letih.

Vendar je gospodarski razvoj avstrijske monarhije v petdesetih letih, razen Trsta in omenjenih področij, pustil slovensko ozemlje precej ob strani. Gospodarska slika je ostala skoraj nespremenjena in manufaktura in obrt sta bili še vedno glavni obliki proizvodnje.

Zemljiška odveza

Poglavitna naloga novega režima je bila zemljiška odveza, ki so jo izvajali po splošnih in osnovnih smernicah zakona o zemljiški odvezi z dne 7. 9. 1848 in po patentu o dopolnitvah in specifikaciji tega zakona z dne 4. 3. 1849. leta. Podrobnejša navodila za izvajanje zemljiške odveze pa so nato določili za vsako deželo posebej, tako naprimer za Koroško, Štajersko in Kranjsko 12. 9. 1849, za Primorsko pa 17. 9. istega leta.

Z zemljiško odvezo je plemstvo izgubilo vrhovno lastništvo nad zemljo in vse iz tega izvirajoče pravice do fevdalnih dajatev, bremen in služnosti, ki jih je prej moral kmet dajati oziroma opravljati. Sem se seveda niso štela tista zemljišča zemljiških gospodov, ki so jih fevdalci obdelovali v lastni režiji. Nedotaknjeni so ostali tudi kolonatski odnosi, ki so na Slovenskem prevladovali v Goriških Brdih in v delu slovenske Istre. Prav tako je plemstvo z zemljiško odvezo izgubilo vse iz zemljiškega gospostva izvirajoče pristojbine (naprimer primščino in tako dalje) in je prenehalo opravljati vse javnoupravne funkcije, ki jih je opravljalo kot zemljiški gospod. Konec je bilo tudi patrimonialnega sodstva nad kmetom. Odpadle pa so seveda tudi vse dolžnosti zemljiških gospodov, ki so jih imeli do svojih podložnikov ob posebnih prilikah, kakor naprimer ob slabih letinah, epidemijah in drugih nezgodah.

Brez odškodnine so bila odpravljena vsa tista bremena, ki so jih bili kmetje dolžni zemljiškim gospodom zato, ker so ti dotlej opravljali javnoupravne funkcije, kar pa je bilo na ozemlju nekdanjih Ilirskih provinc že tako v zelo zmanjšani meri v veljavi. Isto je veljalo tudi za dajatve gostačev in za posamezne osebne pravice fevdalcev. Odškodnina pa jim je uradno pripadala za vse urbarialne, stalne in priložnostne dajatve in bremena, a tudi za pristojbine najrazličnejših izvorov in imen (naprimer razne davščine, odvetščina, pojezdnina in tako dalje). Za nekatera bremena, kakor naprimer za realna bremena v korist cerkvam, župnijam, šolam in soseskam, ki niso imela značaja desetine, a tudi za nekatere trajne zakupnine so določili le možnost odkupa, vendar vedno le na predlog zavezancev, ki so jih bili pripravljeni odkupiti. V zemljiško odvezo so bile po zakonu zajete tudi servitutne pravice, ki naj bi jih odpravili proti določenemu plačilu. Brez odškodnine naj bi odpravili le pravice sosesk do strniščne in prašne paše. Toda po patentu z dne 4. 3. 1849 so ostale servitutne pravice v veljavi vse do izida podrobnejših predpisov, ki so upoštevali posebnosti vsake dežele posebej. Tako so izvedli zemljiško odvezo na področju servitutov šele potem, ko so bile druge zemljiško-odvezne operacije že končane.

Do leta 1855 so nato posebne deželne in pod njihovim vodstvom posebej ustanovljene okrajne komisije v monarhiji po večini že izvedle zemljiško odvezo in določile odškodnino. Na Kranjskem so komisije za zemljiško odvezo končale delo že leta 1853, a v drugih slovenskih deželah le nekoliko pozneje. Deželne in okrajne komisije so namreč po navodilih notranjega ministrstva delale zelo hitro, kajti vlada se je zavedala, da je tudi od nagle izvedbe zemljiške odveze odvisna ureditev absolutizma in okrepitev oblasti protirevolucionarne reakcije. Z njo so namreč dosegli pomiritev kmetov, ki so se tudi na slovenskih tleh med poslovanjem komisij mnogokje upirali njihovim odločbam in ponekod celo še tedaj zahtevali zemljiško odvezo brez odškodnine.

Zemljiška odveza se torej ni izvedla revolucionarno, to je brez odškodnine in s popolno razdelitvijo veleposesti. Vendar je reakcionarna absolutistična vlada, s tem da jo je opravila, pridobila kmeta na svojo stran ter ga odtegnila vplivu buržoazije.

Pri samem določanju odškodnine pa se je uveljavilo naslednje načelo: potem ko so komisije opravile čestokrat zelo zapleten proces ocenitve in dobile celotne zneske vrednosti proti odškodnini odpravljenih fevdalnih bremen, so odpisale eno tretjino zneska na račun prejšnjih javnoupravnih funkcij zemljiškega gospoda, tako da so jo šteli kot pavšalni davek. Drugi dve tretjini pa so razdelili na polovico in so torej tretjino plačali kmetje v obliki dvajsetletnih anuitet, a zadnja tretjina odškodninskih zahtev je odpadla na dežele, ki so za kritje teh bremen smele pobirati posebne doklade na davke. Dežele so morale odplačati celotno terjatev v štiridesetih anuitetah; dejansko je seveda tudi precejšen del tega zneska plačal kmet. Odplačevanje v obliki doklad k davkom se je takoj začelo. Plemstvo je dobilo na račun odškodnine velike vsote denarja. Samo v avstrijski polovici države so kmetje plačali blizu 290 milijonov goldinarjev odškodnine. Na slovenskih tleh je ta vsota dosegla okoli 20 milijonov goldinarjev. Poleg tega pa je plemstvo še vedno obdržalo veliko zemljiško posest. Samo na Kranjskem je po zemljiški odvezi še vedno ostalo 334 veleposesti, velikih tudi čez 1000ha. Kmečka posest pa je ostala majhna. Ogromna večina kmetov je imela le do 10 ha zemlje. Plemstvo je obdržalo tudi velike površine gozdov, pri čemer se je še posebej okoristilo z odpravo servitutov, medtem ko velik del slovenskih kmetov gozda ni imel dovolj ali ga celo sploh ni imel. Ta plemiška veleposest se je po zemljiški odvezi naglo usmerjala na pot kapitalističnega razvoja. Visoke odškodnine, ki jih je plačeval kmet, so ta proces še pospeševale in olajševale, da se je nekdanji fevdalec naglo spreminjal v kapitalističnega veleposestnika. Z zemljiško odvezo, ki je bila eden izmed redkih trajnih rezultatov revolucionarnega leta 1848, je bilo konec fevdalnih odnosov (čeprav ne brez ostankov) na slovenskih tleh, močno pa se je spremenila tudi poljedelska struktura. Kmet je tedaj postal pravi lastnik zemlje, ki ni bila že prej v neposredni obdelavi zemljiškega gospoda. V avstrijskem delu slovenskih dežel je kmetu pripadlo okoli 95% obdelovalne zemlje (njiv, vrtov, travnikov in del vinogradov), v Prekmurju, kjer so bili dominikalni deli zemljiških gospostev mnogo večji, pa le blizu 75%. Zemljiška odveza se seveda ni dotaknila, kakor že rečeno, kolonatskih odnosov. Plemstvo je torej obdržalo precejšnje površine obdelovalne zemlje pa tudi gozdov in pašnikov. Iz tega v osnovi izhaja hkrati s kompleksi, pridobljenimi ob odpravi servitutov, kapitalistična veleposest, kakor jo po tem času srečujemo na slovenskih tleh.

Zemljiška odveza na področju servitutov se je pravzaprav začela šele potem, ko je bil poglavitni del zemljiške odveze že opravljen. Šele sredi leta 1853 je namreč patent, ki je dopolnil zakon o zemljiški odvezi, prinesel podrobna navodila »o regulaciji in odvezi drvarskih, pašnih in gozdno-proizvodnih pravic do pridobivanja, nekih služnostih in skupnih posestnih in hasnovalnih pravic«, torej o odkupu in uravnavi zemljiških služnosti, ki so jih uživale skupine ljudi na podeželju ali cele vasi. Del teh pravic je bilo treba odpraviti z odkupom ali nanovo urediti po uradni dolžnosti brez predloga, medtem ko je bil za začetek postopka za odpravo ali regulacijo dela pravic potreben predlog upravičencev.

Celotni postopek pri odkupu in regulaciji zemljiških služnosti, ki so ga opravljale posebne deželne in njim podrejene lokalne komisije (naprimer na Kranjskem so bile poleg deželne še komisije za Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko), se je odvijal zelo počasi. Še 1873 so imeli veleposestniki na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem od 35,5% do 38% vsega gozda, mala kmečka posest z občinami, kjer odprava servitutov še ni bila zaključena, pa na Kranjskem 61,6%, na Koroškem 54,5% in na Štajerskem 53,6%. Ostale površine gozda so bile državne ali deželne. Leta 1878 pa je bilo na Kranjskem obremenjenih s servituti še okoli 18% gozdnih površin (to je okoli 73.000 ha), a na Primorskem celo še 36% (okoli 66.000 ha). Komisije so nehale delati šele konec 19. stoletja.

Ves postopek pri odkupu in regulaciji servitutnih pravic so zaradi pristranske zakonodaje izvajali tako, da so imeli od tega največje koristi lastniki večjih posesti, zlasti veleposestniki. Neposredne posledice za precejšen del kmetov, zlasti pa za srednje in male kmete ter kajžarje, pa so bile precej hude, saj se jim je zaradi tega poslabšal gospodarski položaj. Gospodarstvo kmetov je bilo namreč zelo pogosto tesno povezano z izrabo servitutov. Z odkupom in regulacijo pa so čestokrat dobili le majhne parcele pašnikov in gozdov ali pa namesto tega celo mnogo prenizko obračunane odkupne vsote. Zato so se gospodarske osnove njihovih kmetij zmanjšale in je tudi tu iskati enega izmed vzrokov za propadanje kmetov, ki je tako značilen pojav v slovenski zgodovini v drugi polovici 19. stoletja.

Šolske reforme

Kot plod revolucionarnega leta 1848 je nastal osnutek temeljnih načel javnega pouka v Avstriji, po katerem naj bi uredili osnovno šolstvo. Med drugim je bilo predvideno omogočiti šolanje vsem, uveljaviti materinščino kot učni jezik, ločiti šolo od cerkve — načela, ki se ob zmagovitem pohodu novega absolutizma niso mogla uveljaviti. Do reforme osnovnega šolstva po tem osnutku sploh ni prišlo. Slomšek je tedaj pisal: »Če pa bi ločili šolo od cerkve in vzeli cerkvi vzgojo mladine, bi vzgojili brezbožno, puntarsko pokolenje, propadle ljudi, ki bi se ne bali Boga in tudi ne nobene oblasti.« »Šole pa, če prava ni, je boljše, da nje ni.« Osnovne šole so ostale, kakor so bile v predmarčni dobi. Zboljšalo se ni niti materialno stanje šol niti položaj učiteljstva. Učitelj je ostal še naprej slabo izobražen in še naprej se je moral ukvarjati z vse mogočimi postranskimi posli, da se je preživljal. Uspehe takega šolstva je prav dobro označil Matelj Hladnik s temile, leta 1851 napisanimi verzi:

Dokler z učnino se bo skopovalo,

in uk tlačanom le prepuševalo,

bo, koljkor plača, delo tud’ veljalo.

Skrb vlade je veljala le srednjemu in visokemu šolstvu. Leta 1849 je bila z novim načrtom opravljena reforma gimnazij; ustanovljene pa so bile z njim tudi realke. Splošni dveletni filozofski študij se je z univerz in licejev prenesel v gimnazijo; ta je tako iz šestletne postala osemletna splošnoizobraževalna srednja šola. Struktura, ki jo je gimnazija dobila s to reformo, se pozneje ni več bistveno spremenila do konca monarhije. Z delno omejitvijo latinščine je pridobila na pomenu nemščina, ki je postala v času absolutizma skoraj na celotnem ozemlju monarhije edini učni jezik. Namesto razrednega so uvedli predmetni pouk. Na koncu gimnazijskega študija je bila uvedena matura kot zaključni zrelostni izpit, ki je bil poslej pogoj za vpis na univerzo. Prirodoslovni predmeti so dobili v novi gimnaziji večji poudarek. Izdani so bili številni novi učbeniki. Realke so se osamosvajale od prvotne povezave z normalkami in so dobile dokončno obliko, ko so postale sedemletne, šele počasi. Kvaliteta pouka se je dvigala z višjo izobrazbo srednješolskih profesorjev, ki so na reorganiziranih univerzah morali opravljati tudi posebne izpite za pouk na gimnazijah. S temi reformami so bili odpravljeni liceji tudi v Ljubljani, Celovcu in Gorici in s tem so naše dežele izgubile višje šolstvo, kakor so ga imele v predmarčni dobi. Odtlej je bilo mogoče na domačih tleh študirati le bogoslovje v Ljubljani, Celovcu, Mariboru, Gorici. Prav zaradi tega se je ne tako majhno število slovenskih kmečkih sinov, ki niso zmogli dragega študija na univerzah, odločilo za duhovniški poklic. Najbližje visoke šole so bile zdaj univerze v Gradcu in na Dunaju.

Vloga cerkve

Razen na uradništvo, vojsko in 1849 ustanovljeno orožništvo se je režim vedno bolj opiral tudi na cerkev. Staro jožefinsko načelo podreditve cerkve državi so v novem zavezniškem razmerju naglo opuščali. Avstrijski škofje so na posvetovanju spomladi 1849, ki so ga sklicali na vladno pobudo, proglasili revolucijo za posledico brezboštva in obsodili narodnostne težnje kot eno od zmot tedanjega časa, obenem pa so zahtevali svobodo občevanja z Rimom in vpliv na imenovanje škofov in opatov. Škof Rauscher, ki je postajal vedno pomembnejši predstavnik višjih avstrijskih cerkvenih krogov, je še posebej poudaril, da je cerkev glavna opora družbe proti revoluciji. Že leta 1850 je bilo z zakonom dovoljeno svobodno občevanje škofov s papežem. Škofom je bilo prepuščeno odločanje o teološkem pouku na univerzah in v semeniščih in svobodno odločanje o cerkvenem bogoslužju. Leto za letom so zakoni in ukrepi večali vlogo duhovščine, višek pa je bil leta 1855 sklenjeni konkordat. Ta je postavil učiteljstvo pod cerkveno nadzorstvo, škofje naj bi pazili, da bi noben predmet ne prišel v nasprotje s cerkvenimi nauki in moralo. Duhovščina je bila v določeni meri izvzeta od oblasti državnega sodstva. Zakonodaja o zakonski zvezi je bila podrejena cerkvi in cerkvenemu pravu. Katoliški cerkvi je bil priznan privilegiran položaj v državi in družbi.

Dejavnost Slovencev

V času Bachovega absolutizma (imenuje se po ministru, ki je igral zlasti v letih 1852—1859 vodilno vlogo) je ostalo razmerje družbenih sil na Slovenskem dokaj nespremenjeno. Zavedna je bila tedaj le redka slovenska inteligenca in duhovščina. Kmet je igral v narodnem gibanju majhno vlogo, sam sebi je bil prepuščen tudi v svojem glavnem problemu zemlje in zemljiške odveze. Večina naše buržoazije in inteligence in zlasti duhovščine mu je bila nasprotna ali do njegovih problemov brezbrižna.

Pri takem stanju je imel absolutizem na Slovenskem lahek položaj. Popolna prevlada konservativne struje že leta 1848 in izredna šibkost vseh kolikor toliko naprednih sil sta povzročili, da je politično življenje na Slovenskem zamrlo že v prvem obdobju absolutizma, pred ukinitvijo ustave.

Ljubljansko slovensko društvo je že spomladi 1849 opustilo politično udejstvovanje, ki si ga je postavilo v program za obrambo kontrarevolucije, in sprejelo za nalogo le »obdelovanje in omikanje slovenskega jezika in povzdigo domovinskega slovstva in umetnosti«. Ko pa je bilo treba leta 1853 prijaviti na novo vsa društva, se je na Bleiweisov predlog razšlo. Graška Slovenija se je spremenila v bralno društvo. Podobno se je zgodilo tudi z drugimi političnimi društvi.

Konšek je nehal izdajati svoje celjske Slovenske novine z novim letom 1850 z izjavo, »ker si ne upam brez kavcije dalje pisati«. Pomladi 1850 je prenehala ljubljanska Slovenija. V približno istem času so prenehali izhajati tudi vsi drugi slovenski časopisi. Ostale so le Bleiweisove Novice, ki so že leta 1849 opustile politično pisanje in spet postale samo »kmetijske, rokodelske in narodske« v starem smislu besede, ter Zgodnja danica, kakor se je leta 1849 preimenoval Slovenski cerkveni časopis, ker se je naziv »slovenski« zdel legitimistični duhovščini preveč revolucionaren.

V takem položaju je Matija Majar leta 1851 pisal Muršcu: »S politiko sedaj nič ni začeti — samo pozorovati moramo, kaj se godi — i skerbno se literarnega dela poprijeti. To je sedaj naša politika...« V to literarno delo je spadal Šolski prijatel, ki ga je 1852 začel izdajati v Celovcu koroški duhovnik Andrej Einspieler, časopis za šolo in dom, pisan za praktične potrebe duhovščine. V to literarno delo je spadala dejavnost Društva sv. Mohorja, ki so ga ustanovili v Celovcu leta 1851 in ki naj bi vsako leto izdajalo dobre in cenene knjige. »Društvo se s politiko na nobeno vižo ne bo pečalo, zato ne bo nikoli časopisov, oznanil ali bukev, ki bi v politiko segale, na svetlo dajalo.« Sestava odbora z zastopniki iz vseh škofij na Slovenskem je kazala težnjo uveljaviti društvo na vsem slovenskem ozemlju. Vodstvo je bilo v rokah duhovščine. Med izdanimi knjigami je bilo največ nabožnih, tudi je bilo med člani društva, ki jih je bilo največ tisoč, v tem času okoli 70% duhovnikov, kmetov pa niti ne 5%. Društvo je zašlo proti koncu petdesetih let v hudo krizo in število članov je močno padlo.

V tej kulturni dejavnosti je imela glavno vlogo duhovščina. Literatura te dobe je imela večinoma nabožno vsebino in poučni ali vzgojni namen. Bila je polna slave cerkvi in habsburškim vladarjem. Vzgajala je slovensko kmečko ljudstvo v verski ponižnosti in pokorščini ter ga odvračala od nevarnosti brezverskega liberalizma in mu vcepljala ljubezen do cesarja in Avstrije. Kljub temu in kljub majhni literarni vrednosti pa je le pomagala prebujati slovenske kmečke množice. Vse to delovanje bi seveda absolutistična oblast zatrla, če bi bilo v njem le malo protiavstrijskega in če bi kazalo najmanjši znak, da deluje proti obstoječemu stanju. Da je tako, vidimo iz Bachovega očitanja Slovencem, da še nimajo dovolj avstrijske zavesti. Policijske oblasti so nadzirale tudi naše konservativne voditelje in v svojem nezaupanju zasledovale vsak njihov korak. Posebej je bila zatirana vsaka sled ideje Zedinjene Slovenije. Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele in pokrajin leta 1853 ni smel iziti niti pod naslovom zemljevid kraljestva Ilirije, češ da takega kraljestva ni in da bo služil za propagando slovenskega narodnega gibanja.

Državni cenzuri se je pridružila cerkvena ozkost. Tako je ljubljanska duhovščina leta 1854 onemogočila prodajo pesniške zbirke mladega Frana Levstika in dosegla njegovo izključitev iz bogoslovja.

Ker je bilo vsako politično delovanje onemogočeno, se je del inteligence zatekel v delovanje na »domoznanskem« področju.

V ospredju slovenskega narodnega gibanja, omejenega povsem na kulturno področje, so torej v letih absolutizma stali konservativni in klerikalni ljudje kakor Bleiweis, urednik Novic, Luka Jeran, ki je v tem Času postal urednik Zgodnje danice, in Anton Martin Slomšek, lavantinski škof. Slomšek je po celotnem pogledu na svet tipičen predstavnik katoliške cerkve tistega časa. Čeprav je bil kmečki sin, doma s trdne kmetije na Slomu pri Ponikvi, mu je bil vendar najbližji predrevolucijski fevdalni čas. Leta 1848 je, kakor smo videli, ostro nastopal proti vsem kmečkim zahtevam, opravičujoč fevdalne pravice z božjo postavo. Stal je na stališču večnih pravic habsburške vladarske hiše, bil je tedaj dosleden zagovornik legitimizma. Kakor je leta 1848 s strahom opazoval revolucionarno vrenje na Slovenskem in posamezna napredna gledanja med svojo duhovščino, tako se je pozneje po obnovi ustavnega življenja nelagodno počutil celo v le deloma liberalni gosposki zbornici. Tuje so mu bile težnje po ustavi in političnih svoboščinah. Ostro je obsojal vse liberalne in svobodomiselne ideje. Obsojal je kapitalizem in novo strojno industrijo, ki je razdirala staro patriarhalno življenje. S takega v preteklost obrnjenega pogleda je napisal tudi (1846) pesem o otroškem delu v tovarnah. Kot krščanstvu tujo miselnost je obsojal nacionalizem. S tega stališča je gledal negativno tudi na Zedinjeno Slovenijo. S temi konservativnimi in povsem reakcionarnimi nazori pa je združeval ljubezen do slovenščine in vneto slovstveno delovanje. Sam je napisal vrsto nabožnih in vzgojnih knjig ter navajal duhovnike svoje škofije k temu delu. Ta njegova zavzetost za slovenščino je povezana z naziranjem, da je obramba domačega jezika, starih šeg in navad hkrati obramba vere in cerkve med slovenskim ljudstvom, da se širijo nove, pregrešne, liberalne ideje obenem z nemščino in nemško literaturo. Prav v tem smislu mu je bil odpad od narodnosti smrten greh. S takimi pogledi je bila prepojena tudi njegova skrb za šole, zlasti nedeljske. »Okrepiti je treba versko vzgojo,« je pisal še pred revolucijo, »kajti zmotni nauki se zmeraj bolj širijo celo med preprostim ljudstvom. Temu zlu, ki se je tako razpaslo, bomo kos le s temeljitim poukom glavnih resnic naše svete vere... Duhovniki in učitelji naj bi se vselej zavedali dvojne naloge šolskega pouka: vzgojiti mladino najprej za nebesa ter za nebeške državljane in šele nato za vsakdanje življenje.« Tako je celotno Slomškovo delo sicer nedvomno prispevalo h krepitvi slovenske narodne zavesti, imelo pa je globoko reakcionarno vsebino.

Povsem istemu idejnemu krogu kot Slomšek je pripadal tudi Luka Jeran. Ta je pisal v svoji Zgodnji danici, da je glavni znak narodnosti vera, kar pomeni, da se mu je zdela katoliška vera glavni znak in smisel slovenske narodnosti. S takimi nazori in smerjo svojega dela sta Slomšek in Jeran položila prve temelje ideologiji slovenskega klerikalizma.

Konservativnost in reakcionarnost slovenskega vodstva je izvirala iz gospodarske zaostalosti. Slovenci še nismo imeli dovolj izoblikovane buržoazije, ki bi bila nosilec takrat naprednih liberalnih idej. Slovenska buržoazija je šele počasi rasla in se je šele priključevala narodnemu gibanju. Vendar pa je tedaj obstajala na Slovenskem tudi šibka naprednejša liberalna, pa celo revolucionarna struja, ki jo je predstavljal zlasti del inteligence in študentov. Med temi so bili odločni nasprotniki absolutizma, ki so zahtevali uveljavitev človečanskih in državljanskih pravic, osebno svobodo in svobodo za svoj narod. Tak je bil med drugim krog, ki se je zbiral okrog mladega Simona Jenka, ki je bil kot osmošolec pobudnik dijaškega rokopisnega lista Vaje (1854). Miselnost tega kroga in takratne razmere kažejo njegovi verzi:

Za boga se žgati daj in klati:

raj v plačilo da ti cerkev mati,

pozno še kak dohtar bo učil,

kdaj, kako, zakaj si kri prelil.

Daj se v bojih klati za cesarja,

vsak dan da dvojačo ti denarja,

in če boš za vekomaj zaspal,

v slami te bo pokopati dal.

Bij se za prostost, za domovino,

prišel ne boš v raj, ne groba tmino,

ne stal, ne ležal, ne sedel,

malo nad zemljo boš dom imel.