DOKTOR FRANCE PRE�EREN
IN NJEGOVE POEZIJE

Veliki pesnik France Pre�eren se je rodil 3. decembra 1800 v vasi Vrba v dana�nji radovlji�ki ob�ini na Gorenjskem. Bil je potomec starodavnega delavnega in nadarjenega kme�kega rodu, ki je z njim dosegel v mo�kem kolenu vrh duhovnega vzpona, a z njegovim nedoletnim nezakonskim sinom Francljem tudi �e izumrl, medtem ko so se porajali v �enski liniji, v dru�ini njegove sestre Mine, �e nadarjeni sinovi in h�ere. Duhovniki � sorodniki � so mu odprli pot v slove�o normalno �olo v Ribnici na Dolenjskem (1810�1812) in odtod v Ljubljano v 3. in 4. razred enakega zavoda (1812�1813) ter v tamkaj�njo �estletno gimnazijo in dvoletni licej (1813�1821), nato pa v filozofske in juridi�ne �tudije na dunajski univerzi (1821�1828), ki mu je konec marca 1828 podelila �ast in pravice doktorja prava.

�iva nadarjenost za besedno upodabljanje �ivljenjskih pojavov v ritmi�ni in rimani obliki, jasen �ut za pravi�nost in iz njega izvirajo�a upornost zoper nepravilne oblike �ivljenja, globoka ob�utljivost za vse pojave lepote, izredna ljubezenska vznemirljivost, kristalno �isti razum, temeljita izobrazba v slovstveni in modroslovni vedi, ki so se dru�ili v njegovi zavesti na osnovi zdravega, vendar �iv�no nekoliko prefinjenega telesa, so povzro�ili pod pritiskom doma�ih kulturnih in dru�benih razmer ter vplivov evropskega politi�nega polo�aja, da si je Pre�eren izbral poleg pravni�kega tudi pesni�ki poklic in da je oba izpolnjeval z globoko predanostjo ter iskrenostjo.

Po odli�nem pravnem doktoratu je slu�boval kot odvetni�ki koncipient, za�asno tudi kot pripravnik v finan�ni slu�bi in na sodi��u v Ljubljani. Vse do 1846 si je zaman prizadeval, da bi dobil od takratne avstrijske oblasti dovoljenje za lastno odvetni�ko pisarno. Zato je le dve leti opravljal posle samostojnega odvetnika v Kranju, kjer je deloval bolj kot branivec �love�kih naravnih pravic kakor glasnik mrtve �rke zakona, a je �e 8. februarja 1849 umrl, prezgodaj strt od smrtne bolezni ter �ivljenjskih bojev in viharjev. Zaradi svoje bogate, nemirne, a vendar skrajno dosledne narave, zlasti tudi zaradi svojih pesnitev, s katerimi je zanesel v takratno zaspano in nesvobodno slovensko �ivljenje hrepenenje po svobodi in napredku, je zaman iskal poklicnega uspeha in ustvarjalnega miru ter umetni�kega priznanja v zaostali domovini med obema me��anskima revolucijama (1830 do 1848).

Kot sodobnik in duhovni sorodnik tiste evropske duhovne elite, ki jo ozna�ujejo na eni strani imena in dela: Rusa Pu�kina, Poljaka Mickiewicza, �eha M�cha, na drugi pa Angle�a Byrona, Francozov Balzaca, Stendhala in Huga, Nemca Heineja ter Italijana Manzonija, je Pre�eren spisal ob oblikovnih nasvetih rojaka in prijatelja Matija �opa (1797�1835) ve� velikih lirskih in epskih umetnin. V njih je v prvi zreli ali �ljubezenski dobi� povzel in poglobil v izredno uspelem spoju pobude in prvine evropskega pesni�tva od starega veka do svojega �asa in jih je oplojene v do�ivetjih nenavadno mo�nega �ustvenega in razumskega �ivljenja preustvaril v materinem jeziku, ki ga je s tem iztrgal iz zaostalosti in ga pribli�al najbolj izbru�enim kulturnim jezikom, v nove in izvirne �ustvene ter miselne pesmi. Na �opov, v bistvu �e preporodni nasvet, naj pi�e pesmi v merah in kiticah tiste velike dobe italijanskega pesni�tva, ki jo ozna�ujejo imeni in dela mogo�nega Danteja in ne�nega Petrarka, da bi dokazal doma�enemu potuj�enemu izobra�enstvu in me��anstvu, da je zani�evana materin��ina nadvse pripravna za umetno poezijo in da bi jo s tem povzdignil organ literature in kulture pri vedno bolj se zavedajo�em ter po izobrazbi in svobodi hrepene�em slovenskem narodu, je Pre�eren ustvaril od 1830 do 1838 pesnitve Slovo od mladosti (1830), Ljubeznjeni sonetje (1831�1832), Gazele (1833), Sonetje nesre�e, Sonetni venec (1834), Krst pri Savici (1836) in �e vrsto ljubezenskih, miselnih in pou�nih pesmi v meri italijanskih sonetov in tercin ter starogr�kih heksametrov ali �estomerov. Zlagal pa je tudi pripovedne pesmi po zgledu �panske narodne pesmi, tako imenovane romance. S temi deli je prekosil najdrznej�a pri�akovanja prijatelja �opa in drugih sodobnikov.

Ne samo da je smiselno in blagoglasno prilagodil tuje pesni�ke mere in kitice zvo�nemu in pomenskemu zna�aju slovenskega jezika, temve� je tudi upodobil v na�tetih pesnitvah v vzorni lepoti vesele in �alostne dogodke svoje osebne drame v lu�i tragi�ne preteklosti, nesvobodne sedanjosti in lep�e prihodnosti svojega ljudstva. Zoper takratni vzgojni in verski vzor Avstriji in Rimu pokornega podlo�nika in vernika je o�rtal v njih podobo dobrega in ponosnega �loveka, ki zahteva zase in priznava drugim pravico do �ustvene, miselne in politi�ne svobode. Zaradi svojih ljubezenskih pri�akovanj, �ivljenjskih izku�enj in zaradi protesta zoper pritisk dr�avne birokracije in zlasti janzenisti�ne duhov��ine, ki sta dru�no nasprotovali slovenskemu posvetnemu pesni�tvu, je opeval v omenjenih pesnitvah ljubezen kot naravno pravico �loveka in najmo�nej�e gibalo duhovnega in dru�benega napredka. More�a razo�aranja, ki so du�ila tudi njega kakor mnogo drugih velikih pesnikov in pisateljev v dobi obnavljanja starega politi�nega sistema in prve izjalovljene me��anske revolucije, je Pre�eren premagoval z vero v odre�ujo�o mo� ljubezni, ki jo je sprva pojmoval kot nagib in klic k vi�ji in nravno popolnej�i zvezi med spoloma, v kateri bi naj bila �enska soustvarjalni in odre�ujo�i element (Sonetni venec), nato jo je slavil kot pripravljenost tistega, ki ljubi, da se �rtvuje za drugega (Krst pri Savici), nazadnje jo je prikazal kot vir ne le telesnega, ampak tudi kulturnega in dru�benega prerajanja �love�tva.

Iz tako pojmovane ljubezni je rastlo Pre�ernovo �lovekoljubje in iz njega klic po narodni in �love�anski svobodi ter bratstvu vseh ljudi (Zdravljica). Samo zato se tudi tako naravno prepletajo v njegovih pesnitvah osebne, narodne in ob�e�love�ke �elje ter pri�akovanja. Prav to prepletanje pa jih vzdiguje iz obmo�ja prerodne in osebne lirike ter jim daje sijaj splo�ne veljavnosti in zna�aj neminljive lepote. V svetovnonazorskem pogledu pa so dokumenti prve slovenske, docela posvetne, a ne brezverske presoje �ivljenja in sveta, ki hrepeni po prenovitvi posameznika, naroda in dru�be. Za pesnika samega pa so pomenile umetni�ko zmago nad ljubezenskimi razo�aranji, nravstvenimi zmotami, gonobe�imi strastmi in poklicnimi ter dru�abnimi neuspehi. Zasnovane ve�krat kot vaje v tujih pesni�kih merah, v�asih morebiti celo kot izzivalni klici posameznikom in dru�bi so dobivale v ognju Pre�ernove ustvarjalne domi�ljije �ar velikih umetnin in vrednost novih spoznanj.

V njihovih melodijah in podobah ne do�ivljamo samo izbranega motiva v vedno novi, presenetljivi in zanimivi zvo�no-pomenski upodobitvi, temve� �utimo tudi drhtenje pesnikove celotne narave, vi�ino njegove umetni�ke izobrazbe in zvenenje reformatorskega zna�aja.

Po �opovi nesre�ni smrti (1835) in zlasti po poroki ljubljanske me��anke Julije Prim�eve (1839), ki je bila v �ivljenju in v Sonetnem vencu za�etek in konec (�Magistrale�) njegovega ljubezenskega �upa in straha�, se je napotil Pre�eren kot ustvarjalec po ve�letnem pesni�kem molku, ki mu ustreza v zasebnem �ivljenju realna ljubezenska zveza z ljubljansko delavsko h�erjo Ano Jelov�kovo, v smer, ki bi jo mogli ozna�iti kot zavestno bli�anje �ivljenjski, zlasti du�eslovni stvarnosti. Te spremembe v njegovem pesni�kem hotenju pa niso povzro�ile zgolj grenke osebne in umetni�ke izku�nje, saj tudi v ponovnem in huj�em navalu razo�aranj ni zanikal smiselnosti �ivljenja kakor mnogi njegovi sodobniki, �eprav si je iz dna du�e ve�krat za�elel smrti, temve� predvsem zavest, da mora kot pesnik prikazovati celoto �ivljenja, njegov �pekel� in njegovo �nebo� (Pevcu).

Seveda pa je ostal njegov odnos do �ivljenjskih �initeljev � kriti�en, kar dokazujejo ne samo njegove grajalne pesmi (satire), temve� tudi nove �ustvene in pripovedne pesnitve. Njegova kriti�nost pa ni bila sorodna z razkrajajo�o razsvetljenjsko razumnostjo, niti ni bila podobna nihilisti�nemu razo�aranju nekaterih francoskih in nem�kih pesnikov med obema me��anskima revolucijama, niti preprostemu pri�akovanju, da bo politi�ni in dru�beni prevrat sam po sebi rodil zlato dobo. Kipela je iz globin vserazumevajo�e ljubezni do tega, kar je hotelo �iveti in se razvijati, in iz sovra�tva do tistih sil, ki so to naravno hotenje zavirale in gonobile, ter se vzdigovala v jasnine naj�istej�ega �lovekoljubja.

V zvezi s temi spremembami je do�ivljala tudi njegova ljubezenska pesem, ki mu je ostala do zadnjih ustvarjalnih utripov najnaravnej�a in najljub�a oblika izpovedi, globoko izrazno in vsebinsko preobrazbo. Ko je moral priznati Juliji pravico, da se je odlo�ila za drugega, in ko je zaman sku�al vzgojiti Ano po svojih pogledih in nazorih, je spoznaval smisel �enske osebnosti in zaslutil mo�nost takega razvijanja so�itja med spoloma, ki bi lahko v daljni prihodnosti privedla do tiste idealne zveze med mo�kim in �ensko, kakr�no je opeval v pesmih �ljubezenske dobe�. Morebiti je prav zato za�el opu��ati italijanske in �panske pesni�ke vrstice in kitice, ki jih je bil dotlej uporabljal kot posodo svojih ljubezenskih izpovedi, in je izra�al v preprosti, a blagoglasni pesmi tiho vdanost spri�o bole�nega, toda, kakor je zdaj spoznaval, zakonitega odlo�anja �enske v ljubezni. A �e vedno je izra�al ob�udovanje njene lepote (Pod oknom, Pro�nja, Ukazi, K slovesu, Vso sre�o ti �elim in druge).

Te spremembe je vsaj nekoliko povzro�alo tudi njegovo vedno bolj�e poznavanje slovenske ljudske pesmi. Sprva je videl v nji kakor ve�ina sodobnikov prastaro in veliko, toda od �asa poru�eno umetnost. Zato je sku�al spopolniti mero posameznih pesmi in popraviti njihov jezik, ker je mislil, da bi morala biti ljudska umetnost �imbolj podobna � gosposki. V tem smislu je popravljal zapise prijatelja Andreja Smoleta (1800�1840), prvega sistemati�nega zbiratelja slovenske ljudske poezije. Pesem Od Lepe Vide in �e nekatere druge balade in romance je celo prepesnil in jim vzdihnil � zlasti prvi � svojega duha. Toda v dru�bi poljskega romantika in narodopisca Emila Korytka (1814�1839), ki je bil od 1837 interniran v Ljubljani, je spoznaval sve�o lepoto nespremenjenega ljudskega besedila in sprejemal odslej zvo�ne in pomenske prvine ljudskih pesmi v svoje osnutke kakor neko� pobude in zglede italijanske in �panske poezije.

Naravno je bilo, da se je gibal tako �ist in mo�an lirik, kakor je bil Pre�eren, tudi kot pripovedni pesnik v sorodnem �ivljenjskem obmo�ju. Njegova pripovedni�ka pot se vzdigne od mojstrskega prevoda B�rgerjeve Lenore, te prve velike umetne balade, najprej do prve slovenske pesnitve te zvrsti: Povodni mo� (1825), s katero je Pre�eren prvi� razodel in uresni�il v epiki podobno prizadevanje po naravnem spoju tujega in doma�ega, starega in novega, kakor v svoji liriki. V pesnitvah, zlo�enih po zgledu �panskih romanc (Turja�ka Rozamunda, U�enec, Dohtar, 1832) je nato dosegla prvi vrh, a se je za�ela po �opovi smrti vsebinsko spu��ati v globine zavestnega in podzavestnega �ivljenja (Prekop, Ribi�, Krst pri Savici, 1836 in 1837) ter se je slednji� povzpela prek smrtnega Zdravila ljubezni do vse razumevajo�e iz odpu��ajo�e �enske zvestobe in od mladostnih spominov osvetljenega Judovskega dekleta do take vi�ine v Neiztrohnjenem srcu, ki pri�a, da je kakor malokdo spoznal sre�o in nesre�o lastnega �ivljenja. To bi naj bilo po sodbi mnogih njegovih sodobnikov � izgubljeno, on pa je zdaj videl, da je bilo kljub vsem zmotam, zato ker je ustvarjal pesni�ka dela � nesmrtno, �etudi ni izpel vsega, kar mu je bilo nalo�eno. S takega vidika se mu je odkrila v pesnitvi Nezakonska mati tudi veli�ina materinstva.

V popolnem soglasju s svojo liriko in epiko je Pre�eren zlagal miselne in pou�ne pesnitve v najvi�jem smislu besede. Zato je tudi mogel v Sonetnem vencu in v Krstu pri Savici tako naravno zdru�iti izpoved domovinske ljubezni z izpovedjo najbolj osebnega �ustvovanja in hrepenenja. Sploh je v vsaki pesnitvi razodeval celotno osebnost: njegove ljubezenske lirike ni mogo�e v celoti razumeti, ako ne poznamo njegove �ivljenjske filozofije, a za kriti�ni boj z doma�imi nasprotniki poezije, s cenzuro in z uradni�tvom Metternichove dobe je spet �rpal mo�i iz vere v osvoboditev �loveka, naroda in �love�tva. Na pragu med mladeni�ko in mo�ko dobo je premagoval osebna in za tisti �as zna�ilna razo�aranja mladih izobra�encev s spomini na sicer mra�no, a vendar � lahkoverno mladost, uporabljajo� v tej pesnitvi kakor v njeni dvoj�ici, ljubezenski �alostinki, zgodbo renesan�ne stance, to je v strogem arhitektonskem razmerju zlo�ene kitice (Slovo od mladosti, Prva ljubezen).

V Sonetih nesre�e je Pre�eren z nad�love�kim naporom premagal spogledovanje s prostovoljno smrtjo in se na videz zatekel v brez�utno odpoved, v resnici pa se je vrnil k svoji nezlomljivi veri v �love�tvo. Zato je mogel v pretresljivem samogovoru Pevcu priznati in sprejeti nujnost, da do�ivlja in izra�a kot pesnik lepoto in grozo �ivljenja. (Kak� / bit� ho�e� poet in ti prete�k� / je v prsih nos�t al� pekèl al� neb�!) V Orglarju pa je celo poskusil izsiliti z duhovito alegorijo od nasprotnikov priznanje, da je njegova pesem �vdihnjena� od Boga in zato �metafizi�no� utemeljena in upravi�ena. V nem�ki �alostinki �Dem Andenken des Matthias Zhop� (V spomin Matija �opa, 1835) in �e bolj v slovenski elegiji, zlo�eni ob desetletnici smrti istega prijatelja, v grajalnih napisih in v pismih prijatelju Stanku Vrazu, v katerih je protestiral zoper namene ilircev, da bi odpravili sloven��ino iz pesni�kih in znanstvenih del za izobra�enstvo, pa je odkrival poleg trenutkov obupa toliko �ivljenjske vedrine, da lahko najde vsakdo, kdor obupuje nad prihodnostjo naroda in �love�tva, v njej kakor sploh v vsem njegovem pesni�kem delu spodbude in mo�i za nadaljnji boj s samim seboj in z nasprotniki.

Pre�ernovo pesni�ko delo je enovito in v sebi zaklju�eno ter kljub skromnemu zunanjemu obsegu � univerzalno. Pesnik je sicer imel v na�rtu tudi velike pesni�ke zvrsti: tragedijo, novelo, povest in roman. Toda spri�o takratne na�e zalo�ni�ke in gledali�ke nerazvitosti ter cenzurne strogosti in neuvidevnosti pa� ni lahko mislil na objavo oziroma na uprizoritev takih del. Usoda njegove slovstvene zapu��ine, ki je bila po njegovi smrti ve�inoma uni�ena, ne dovoljuje odgovora na vpra�anje, koliko je te na�rte sploh dovr�il. Zaradi njegovih jasnih izjav o tem pa ne moremo dvomiti, da se jih je loteval z vsem ognjem svoje domi�ljije. A po �ivljenjski a �al tudi umetni�ki usodi je bil pa� vklenjen v krog prve svobodomiselne in narodno zavedne skupinice slovenske posvetne inteligence. Zato ni mogel kljub ustvarjalni mo�i in volji, kljub �iroki slovstveni izobrazbi in svobodoljubnemu zna�aju ter kljub zvestobi do pesni�kega poklica iz ozkih razmer svoje domovine, ki se je �ele ob njegovih pesmih polagoma za�ela globlje zavedati, kaj so: umetnost, kultura in svoboda. V tem pa je bil poleg lepotne vrednosti, ki je ostala v obmo�ju slovenskega slovstva do danes po splo�nem prepri�anju � nedose�ena, pravi narodni pomen njegove poezije. To pa bi mogli dandanes pa� najla�e razumeti tisti narodi, ki so v podobnem slovstvenem in kulturnem polo�aju, kakor so bili Slovenci o Pre�ernovem �asu. Dandanes se �e vzdiguje na� veliki pesnik v zavesti kulturnega �love�tva iz ozke slovenske sredine v vrsto najve�jih pesnikov, njegova pesem pa prehaja zaradi lepotnih in �love�anskih vrednot v ospredje evropskega pesni�tva v prvi polovici 19. stoletja.

Anton Slodnjak