MATIJU ČOPU

Vam izročím, prijat’lja dragi mani,

ki spi v prezgódnjem grobu, pesem milo;

ločítvi od njegà mi je hladílo,

bilà je lek ljubézni stari rani.

Minljívost sládkih zvez na svet’ oznáni,

kak’ kratko je vesélih dni število,

da srečen je le ta, kdor z Bogomílo

up sreče onstran groba v prsih hrani.

Pokôpal misli visokoletéče,

željá nespólnjenih sem bolečíne,

ko Črtomír ves up na zêmlji sreče;

dan jasni, dan oblačni v noči mine,

srcé veselo, in bolnó, trpéče

vpokój’le bódo grôba globočine.

UVOD

Valjhún, sin Kájtimára, boj krvávi

že dolgo bije za krščánsko vero,

z Avrel’jem Droh se več mu v bran ne stavi;

končáno njuno je in marsik’tero

življênje, kri po Kranji, Korotáni

prelíta, napolníla bi jezéro.

Gnijó po polju v bojih pokončáni

trum srčni vójvodi in njih vojščßki,

sam Črtomír se z majhnim tropom brani.

Bojuje se najmlajši med junaki

za vero staršev, lepo bog’njo Živo,

za Črte, za bogóve nad oblaki.

On z njimi, ki še trd’jo vero krivo,

beži tja v Bôhinj, v Bistriško dolino,

v trdnjavo, zidano na skalo sivo.

Še dandanašnji vidiš razvalino,

ki Ajdovski se gradec imenuje,

v nji gledaš Črtimírovo lastnino.

Devetkrat večja množ’ca jih obsuje,

in zveste straže krog in krog postavi,

odvzame up jim vse pomóči tuje;

visoke odre tamkaj si napravi,

zidovje podkopúje, vrata seka;

ne polastí se njih, ki so v trdnjavi.

Šest mes’cev moči tla krvava reka,

Slovenec že morí Slovenca, brata —

kakó strašnà slepota je človeka!

Ko niso meč, sekira in lopata

jih mogle, lakota nepremagljíva

pretí odpreti grada trdna vrata.

Dalj Črtimír jim reve ne zakriva,

besede te tovar’šem reče zbranim:

»Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva,

Le malo vam jedila, bratje, hranim,

braníli smo se dolgo brez podpore,

kdor hoče se podati, mu ne branim;

kdor hoče vas dočakat’ tèmne zore,

neprôste dni živét’ , nočém enake,

ne branim mu, al’ jutra čakat’ more.

S seboj povabim druge vas junake,

vas, k’terih rama se ukloniti noče;

temnà je noč in stresa grom oblake;

sovražnik se podál bo v svoje koče,

le majhen prostor je tje do goščáve,

to noč nam jo doseči je mogoče.

Največ svetá otrokom sliši Slave,

tje bomo našli pot, kjer nje sinovi

si prosti vol’jo vero in postáve.

Ak’ pa naklonijo nam smrt bogovi,

manj strašna noč je v črne zemlje krili,

ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!«

Ne zapusti nobeden ga v ti sili,

molčé orožje svoje vsak si vzame,

strahljívca v celem ni imel števili;

al’ komaj vrata so odprta, vname

se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje:

Valjhún tam s celo jih močjó objame.

Tud’ on se je zanésel na njih spanje,

prelesti mislil je ozidje grada

in ponevédoma planiti nanje.

Ko svojo moč najbolj vihar razklada,

okróg vrát stráža na pomoč zavpije

in vstane šum, da mož za možem pada.

Ko se neúrnik o povodnji ulije,

iz hriba strmega v dolino plane,

z derečimi valóvami ovije,

kar se mu zoper stavi, se ne ugane,

in ne počije pred, da jez omaga;

tak vrže se Valjhún na nekristjane.

Ne jenja préd, doklèr ni zadnja sraga

krví prelita, dòkler njih kdo sope,

ki jim bilà je vera čez vse draga.

Ko zor zasije na mrličev trope

ležé, k’ ob ajde žetvi al’ pšenice

po njivah tam ležé snopóvja kope.

Leži kristjanov več od polovice,

med njimi, ki so padli za malike,

Valjhún zastonj tam išče mlado lice

njegà, ki kriv moritve je velike. —