I. MEJE KRANJSKE
OJVODINA KRANJSKA MEJI danes na severu na Koroško in Štajersko, na jugu na Istro (katere večji del vključuje vase) in na Flanaticus sinus (ki se sicer imenuje Golfo Carnero), namreč na Istrski, Ilirski in Liburnijski morski zaliv; tu sega tudi do Dalmacije in Liburnije. Na vzhodu se dotika Hrvatske in Slovenske marke, na zahodu Furlanije in majhne črte Beneškega zaliva ali Jadranskega morja.
Središče dežele so Bloke, katerih širina (latitudo) meri 45 stopinj in 58 minut, dolžina (longitudo) 35 stopinj in 43 minut, kakor sem jaz* sam z lastnim merjenjem dognal.
Preden pa imenujemo potek mejá te plemenite vojvodine, s tem slovesno izjavljamo, izpričujemo in si izgovorimo, da se to kakor vse, kar sledi, nima niti najmanj imeti in razlagati v kogar koli prejudic ali škodo. Tako jaz* še enkrat in sploh za vselej v najlepši obliki in na najlepši način izrečno in slovesno izjavljam, da bodi in da mora biti ta zemljepis vseskozi, v katerem koli oddelku in na katerem koli kraju in koncu, za vsakogar brez škode, nedolžen in nežaljiv.
Z omenjenim potekom mejá pa je takole: V Bistriških snežnikih nad mestom Kamnikom je sever; po snežnikih do Solčave in Gornjega grada (sever proti vzhodu) teče meja dve milji ob koroški meji. Nato tri milje vzdolž štajerske meje po snežnikih čez visoke planine navzdol do vode Reke pri Motniku (severo-severovzhod); nato eno miljo ob štajerski meji čez hrib in dol do vode Voljske in zatem malo navzdol (severovzhod proti severu), nato tri milje ob štajerski meji po gorovju proti Gamberškim planinam, gor po hribu in proti Svetem Lenartu do cerkve Matere božje (severovzhod); zatem eno miljo ob štajerski meji dol k Savi (severovzhod proti vzhodu); dalje spet dve milji ob štajerski meji navzdol po Savi do Radeč (vzhod-severovzhod); v naslednjem štiri milje ob štajerski meji še bolj ob Savi do Krškega (vzhod proti severu). Dalje tri milje ob meji Slovenske marke še vedno ob Savi pod Mokrice (vzhod).
Nato šest milj ob hrvaški meji čez polje in čez Mokriške gore in Gorjance do Kolpe pod Metliko (vzhod proti jugu); dalje ob Kolpi navzgor do Vinice (vzhod-jugovzhod); nato še tri milje ob hrvaški meji navzgor ob Kolpi do Poljan (jugovzhod proti vzhodu); še tri milje ob hrvaški meji ob Kolpi do Kostela. Nato tri milje ob dalmatinski ali liburnijski meji skozi gozd in gorovje ob Hudičevem vrtu, navadno Prezid imenovanem, nad Reko k Liburnijski morski ožini ali Sinus Flanaticus (jugovzhod proti jugu); nato štiri milje ob liburnijski ali dalmatinski meji ob morju do Beršeca.
Spet od morja po suhem ob istrski ali beneški meji do preko Kršana štiri milje (jug). Dalje do Gračišća tri milje ob istrsko-beneški meji (jug proti zahodu); nato tri milje ob istrski ali beneški meji do Berama (jugo-jugozahod); osem milj ob istrskih ali beneških mejah okrog Tinjana in spet navzgor pod Lupoglav (spet jugo-jugozahod). Nato štiri milje ob istrski in beneški meji po gorah do Golca na Krasu (jugozahod proti jugu); naprej dve milji ob istrskih ali beneških mejah do Sacerba in proti Krasu do gradu Na školju (jugozahod proti zahodu); pet milj ob tržaški meji naprej okoli Krasa in pri Proseku k Jadranskemu morju ali Beneškemu zalivu (zahod-jugozahod).
Nato tri milje ob obali Beneškega zaliva ob morju do Štivana. Od tod šest milj ob furlanskih ali goriških mejnikih po Krasa in gorovju do preko Lož na Vipavo; nato tri milje ob furlanski ali goriški meji čez Ajdovščino in vrhove (zahod proti severu). Nato štiri milje ob tolminskih ali goriških mejnikih naprej ob gorah in gozdovih v največjo divjino (zahod-severozahod). Zatem osem milj ob bovških mejnikih proti snežnikom in ob njih do Belega potoka. Nato tri milje ob Koroški meji preko Belega potoka proti snežnikom, okoli Bele peči gor na snežnike in po njihovih vrhovih do srede Korena (severozahod). Naprej sedem milj ob koroški meji po snežniških vrhovih do Ljubelja (severozahod proti severu). Zatem pet milj ob koroških mejnikih po vrhovih snežnikov do Jezerskega vrha (severo-severozahod). Naposled tri milje ob koroški meji po snežnikih do Bistriških snežnikov (sever).
Kar torej vključujejo pravkar opisane meje, se imenuje Vojvodina Kranjska …
Kranjska se pravno deli v pet delov: v gorenji, dolenji, srednji, notranji in istrski del. Če pošljejo deželni stanovi sle s patenti po vsej deželi, tedaj pošljejo le štiri s prav toliko patenti, a tisti, ki gre v notranji del, gre z istim naročilom tudi v Istro, ker ima isto pot.
Če pride v deželi do vojnega poziva, upoštevajo pet delov, tudi toliko poveljnikov nad vpoklicanimi vojaki, tako da ima vsak poveljnik petino pod svojo oblastjo. Kakor se dežela deli v pet delov, tako torej bo v naslednjem upoštevana ta delitev pri vsaki petini in zapovrstjo bo označeno, kaj obsega.
II. PREDHODNO POROČILO O ŽIVLJENJU,
VERI IN ŠEGAH KRANJCEV
A OBLIKOVANJE POPOLne sreče človeka ali dežele, kolikor je namreč v tem življenju dosegljiva, so potrebne različne lastnosti; zakaj kakor ličen in krasen gosposki vrt v različnih okraskih, tako se blešči blaginja prebivalcev kake dežele v premnogih izvrstnih cvetlicah, ki od njih nekatere lepšajo in krasijo telo, nekatere dušo, nekatere usodo ali srečo.
Najimenitnejše pa, s čimer se odlikuje kako ljudstvo, je krščanska vera, zakaj iz nje izvirajo ne le časne dobrote in blagoslovi, temveč tudi upanje večnega in nebeškega življenja; brez nje je najplemenitnejša dežela samo lepo izrezljana podoba brez življenja ali lepo razvit človek brez oči ali brez notranjega razumskega vida.
S to prednostjo, s krščansko vero namreč, prekaša Kranjska močno vse poganske in mohamedanske narode v sreči, kajti vsi njeni prebivalci so kristjani in rimskokatoliške vere, razen Uskokov ali Vlahov, prebivajočih med Metliko in Novim mestom, ki imajo drugačno, večidel grško vero. Imenujejo se staroverci. O njihovi veri bo na svojem mestu obširnejše in izčrpnejše poročilo. Razen teh je vse iskreno katoliško; ljudstvo je v molitvi in drugih pobožnostih pridno in se trudi, da bi poslušno živelo po postavah cerkve in po božjih zapovedih. Tako se ne najde kmalu kdo, ki bi odstopil od vere. Pomanjkanja javnega bogoslužja je tem manj, čim pogosteje je dežela okrašena s cerkvami ali božjimi hrami; in teh je mnogo stotin.
Ljudje so delavni; to hvalo zaslužijo tako ženske kakor moški. Njih vztrajnost, ki se ne plaši ne mraza ne vročine, vzdrži oboje pa še različne nadloge povrh. V snegu in najhujši zimi hodijo včasih bosi po deželi, ne zaradi revščine, ampak ker prezirajo mraz; njih trda vzgoja jim rabi za olajšavo, a nepomehkužena navada namesto čevljev in nogavic. Tudi hodijo možje pozimi vedno z razgaljenimi prsmi in občutijo ostri zrak tem mileje, čim bolj nemili so sami s seboj. Njihov nočni počitek ne zahteva niti blazin niti postelj, ki pri njih tudi niso v rabi. Trda klop jim mora pretrgati bedenje in utrujenost, ali pa jo odlože na tla kot ljudje, ki počivajo tako rekoč na nepočitku dneva in ki jim je delo podloga in postelja, nadloga dneva pa odeja. Tako na nenežni leseni posteljnini vendarle dovolj nežno spé, ker ne opravljajo dela na polju in doma zaspano, ampak si z nemirnimi dnevi pripravljajo mirne noči.
Hrana jim je pičla in slaba; prav redko užijejo kos mesa. V tem bi jih skoraj mogli imeti za Pitagorove učence, če ne bi temu nasprotoval fižol, ki jim je najboljša hrana, a je bil onemu svetejši od njegovega življenja.
Čeprav tako neutrudno delajo z rokami, so vendar hitrih nog, kadar kliče boben ali trobenta. Prav radi se namreč preživljajo kot vojaki, tako da jih vsako leto samo v mestu Ljubljani gre služit po več sto rimskemu cesarju, španskemu kralju (ki nabira skoraj vsako leto po Kranjskem) in tudi Benečanom. Tako je najti Kranjce v vseh polkih. In po pravici je treba reči, da postanejo najboljši in najvztrajnejši vojaki. To drži tudi zategadelj, ker se doma v miru dan na dan vojskujejo z vsakršno nežnostjo in mehkužnostjo ter so s trdim življenjem oboroženi že prej, preden pridejo pod orožje.
Človek bi se čudil in komaj verjel, da pošilja Kranjska vsako leto toliko vojakov pod zastavo in se tako iznebi obilice ljudstva. Kdor pa pozna številnost prebivalstva, se ne bo čudil; zakaj dežela ima ljudstva na pretek in povsod, na najvišjem, najbolj strmem in čisto kamenitem gorovju je vse naseljeno, dà, celo na Krasu, kjer vidiš samo golo kamenje, nadomeščajo povsod človeška bivališča pomanjkanje rastlin, tako da vzklije in zraste tu več otrok ko sadežev. To je nedvomno božja previdnost poleg drugih vzrokov zategadelj tako uredila, ker ima ta dežela dednega sovražnika krščanstva za soseda, saj prideš ponekod s Kranjskega na Turško v treh urah. Zato tudi je treba na Kranjskem oskrbovati mnogo obmejnih trdnjav zoper tega silnega poglavitnega sovraga. Pri tem je inklinacija ali nagnjenje Kranjcev do orožja v nemajhno korist, zakaj tam, kjer plešejo mnogi po trobenti, pavkah in bobnu rajši kakor po dudah, je nabor lahek in pohod zoper krščanskega sovražnika tem silnejši, oboje zaradi moči in moštvà.
Pospešuje pa to v nemajhni meri številno plemstvo v deželi, ki je tem bolj prisiljeno k obrambi, čim manj sta združljiva plemenitost in suženjstvo, svoboda in podložništvo. Da je turško gospostvo grob plemstva, otomansko carstvo pa ječa svobode, je po vsem svetu znano. Tak premislek pa rabi za netilo, ki v plemenitih dušah močno razvnema tleči ogenj zoper barbare.
Dežela šteje precej mest, trgov in vasi; mest namreč enaindvajset, trgov šestintrideset, gradov 254, vasi nad štiri tisoč, poleg tega pa brez števila posameznih pristav in kmetij.
Kar zadeva jezik te dežele, je različen in težko se bo našla dežela, kjer bi bilo toliko jezikov v rabi kakor tu. Pravi splošni jezik je kranjski; poleg tega pa se govori tudi po ilirsko, toda nekoliko skvarjeno in ne povsem čisto; tretjič hrvaški; četrtič slavonski; nato tudi po dalmatinsko, kočevsko, istrsko, italijansko, furlansko in nemško. Vendar govori vse plemstvo na sploh po nemško, tudi po kranjsko in italijansko. Vse sodne razprave se opravljajo v nemškem jeziku, tudi vsa pisma se pišejo nemški. — Prav tako je tudi noša mnogovrstna; nič manj razlike ni v vsem dejanju, življenju in značaju prebivalcev. Kar je pravih Kranjcev, imajo svojo nošo in svoj jezik; takó svojo posebno tudi Kočevci. Uskoki in Hrvati se v tem do neke mere ujemajo, tako tudi Rečani ali Dalmatinci. Toda pri Istranih se spet najde drugačna noša; drugačna pri Kraševcih in tako tudi spet drugačna pri mnogih drugih. Plemstvo se drži francoske mode.
Dežela je tako rekoč trikotna; meri v dolžini od vzhoda proti zahodu trideset nemških milj, v širini od polnoči proti poldnevu petindvajset nemških milj.
Proti polnoči ima strašno visoko gorovje, vendar takoj pod njim najimenitnejše trate za živino. Tudi sicer se dvigajo tu in tam prav mnogi hribi, so pa vsi rodovitni. Prav tako so polja, ki jih ima silno veliko, pa tudi planote in doline v lepem cvetu prekrasne rodovitnosti. Obdelana polja dadó vsako leto po dve žetvi; ko se požanje pšenica in rž, se brž spet preorjejo in posejejo z ajdo (ki ji na Spodnjem Nemškem pravijo »Buchweitzen«, na Kranjskem pa »Haden«). Na isti način se seje ajda po žetvi ječmena, fižola, leče, graha in drugih poljskih pridelkov, po konoplji ali lanu pa proso ali sicer kaj drugega. Tako se njiva na leto dvakrat preorje; to se namreč v drugih deželah, to je v sosednjih, ne dogaja. Sicer pa ne želimo tu tako natanko s peresom omejiti tega božjega blagoslova, kakor da se tudi v drugih delih naše zemlje ne bi občutila te vrste nebeška dobrota. Tudi seno se na travnikih kosi dvakrat na leto. V ta namen so povsod po deželi naredili tako imenovane kozolce ( njih obliko kaže priloženi bakrorez), to je ogredje. Sem se spravi požeto žito, da se posuši, kajti da bi se sušilo na polju, kakor je navada v drugih deželah, tega ne dopušča čas, zlasti ker se tu polje, brž ko je požeto, znova preorje in poseje, kakor je bilo prej omenjeno.
Tod so precej topli poletni dnevi in vendar more tedaj oko ob razveseljivem pogledu na menjavo zelenila in belila uživati, če se ozre po snežnem pogorju, zakaj gore obdržijo sneg vse poletje. In kadar spodaj po deželi dežuje, tedaj po gorah sneži.
Vendar izgubi ta dežela nekoliko od svoje velike sreče, ker jo v poletnem času razsvetljujejo grozni in strašni bliski in ker divja včasih krut grom, če se to sploh sme imeti za zmanjšanje sreče, saj vidimo često znamenja božje moči in sile, a hkrati tudi milosti in dobrotljivosti. Vendar moramo videti v tem brzdanje zemeljskega veselja in sreče, če pomislimo, da se na tem svetu druži obilna sreča z grehi najlaže tam, kjer se nič neprijetnega ne zgodi. Kjer koli se dežela smeje od same slasti, veselja in obilja, teče navadno malo solzá kesanja; cvetlica božjega strahu kmalu ovene tam, kjer nevenljivo raste cvet blaginje. Zlasti izstresa grom rad in pogosto svojo jezo v pokrajini proti morju, tako na Pivki in na Krasu; tu često pobija živino in ljudi. Neredkokdaj udari v eni noči ali v enem dnevu nad dvajset, trideset pa tudi štirideset kratov.
Toča dela po vsej deželi veliko škodo, ker pada zelo rada. Oblaki pridejo od snežnikov. Kjer se toča usuje, je vse belo, kakor bi snežilo. Iz tega se lahko razbere, da včasih ne gre brez znatne škode. Zima pa ni huda, je precej mila in znosna. Sicer večkrat sneži, toda sneg ne leži dolgo, temveč kmalu izgine; zato tudi nimajo v deželi sani razen ponekod na Gorenjskem, kjer je zima ostrejša in vztrajnejša in se led ne staja tako kmalu kakor v drugih krajih.
Kako je táko vreme tej deželi v prid in korist, o tem bi zaradi zgoraj omenjene bogate in dvojne letine precèj vedeli povedati tako skednji ali žitnice kakor tudi stiskalnice in kleti. Ne zaostaja mnogo za drugimi po rodovitnosti znamenitimi deželami; tudi ni najmanjšega vzroka, da bi zavidala drugim njivam, naj bodo blizu ali daleč, ali da bi se pritoževala nad nébom, češ da je to za Kranjsko le mačeha …
Ne glede na to, da daje kranjska zemlja izredno veliko žita in hrane vsake vrste, rodi tudi razne vrste preslastnega vina in cele gozdove najplemenitejšega sadja. Vse to tudi izvažajo v daljne kraje. Prav tako je kostanja in oskoruša za cele gozdove. V šume se kopičijo tudi leske, brinje in drevje, ki na njem rastejo veliki, debeli kostanji, imenovani maroni; dalje uspevajo veliki in debeli lešniki, ki jim v Nemčiji pravijo italijanski ali laški lešniki. Tudi oljke je ponekod v obilju in še drugega takega sadja.
Kako zgledno dobra in plemenita dežela mora biti Kranjska in s kako izvrstnim, primerno mešanim podnebjem je obdarovana, se kaže prav iz množine in zgodnjega dozorevanja sadja. Kadar namreč v prvem delu ali na Gorenjskem češnja ali višnja zori, tedaj dozorevajo v notranjem delu ali na Vipavskem že breskve, grozdje in vsake vrste sadje, čeprav leži vmes le tri milje širok gozd, Hrušica imenovan. Tako moreš v Ljubljani ali sicer kje v deželi imeti na mizi hkrati najrazličnejše presno sadje, kakor raznovrstne češnje, grozdje, vsake vrste breskve, smokve, mandeljne, amarele, jagode, maline, kostanj, lešnike, oskoruše, češplje ali slive in še več takih sadov; temu se močnó čudijo tuji gostje, ki ne najdejo ob takem času tako zgodnjega presnega sadja niti v Italiji ne drugod. Kmalu po svetem Gregorju je že češnja in višnja polna sadov in pripogiba obtežene veje vrtnarju, da bi ji snel sladko breme. Prav tako je okrog svetega Mihéla. V Ljubljani pa in tudi drugje prodajajo vsak dan sadje, ki prihaja iz notranjega dela dežele, in mnogo ljudi se živi s tem, da ga prenašajo. Čudno je, da se vsakršnega sadja te dežele lahko naješ brez škode za zdravje, četudi ga na tešče uživaš.
Tudi živinoreja prinaša deželi nemalo dobička; goji se močno in vsake vrste. Polni ne le sklede in mlečne posode, ampak marsikomu tudi mošnjo, zlasti konjereja. Ker je silno dosti konj, jih pogosto prodajajo in na daleč razpošiljajo, predvsem pa povsod slovite kraške konje.
Mnogo je vsakovrstne divjačine, rdeče in črne, mnogo tudi zverjadi, velike in male, prav tako perjadi. Vsakovrstnih rib je prej obilje ko pomanjkanje…
Poleg vsake vrste plemenitih zelišč in drugih rastlin je tudi mnogo rud in kovin. Med drugim se pridobiva velika množina železa, jekla in živega srebra, ki se razpošilja po vsem svetu. Tu najdeš najbolj zdrave ledeno mrzle studence, z ribami bogate mlake (ali jezera), plovne reke, jezera, morje, dalje toplice, slatine in druge zdravilne vrelce, kakor bo niže na svojem mestu izčrpneje povedano.
Ker raziskovalci narave, opisovalci zemlje in deželá in tudi sicer vsi ljubitelji in občudovalci nenavadnih pojavov kaj prida upoštevajo tako površinski kakor podzemeljski ustroj kake dežele, moramo s poudarkom omeniti, da, če so kje ogleda vredne jame ali špilje, tak so gotovo v tej deželi od narave nekatere tako čudežno narejene in umetniško izdelane, da se je kaj takega komaj kdaj slišalo. Tu se kažejo prav posebni vzorci prečudnih podzemeljskih vodnih tokov in podzemeljskih jezer. Iz tega se dá razvideti, kako delavna je tudi med nami stvarnikova dekla, hočem reči narava, in kako skrivnostno tekó reke in druge vode v zasenčju, namreč po globokih ponorih, preden tu in tam spet privró na svetlo ter jih ugledamo.
Kranjska je pravo pozorišče mnogih drugih redkosti in znamenitosti, ki jih je možno najti v eni sami deželi, in sicer takih, ki utegnejo radovednemu bralcu vzbuditi dvojno občudovanje: prvič, ker se v eni sami deželi najdejo takšne, da skoraj presegajo verjetnost, in drugič, ker so tako dolgo ostale neznane svetu in še nikoli niso prišle pod pero, ampak so šele z našim prvič dane v branje; o tem bo na pristojnem mestu obširneje govorjeno, kakor mi je lastno izkustvo* razodelo, ker sem povsod po vsej deželi sam prehodil vse hribe in doline, po vsem kar najbolj natanko izpraševal, nato še sam vse pregledal, in prerisal ter napósled dal napraviti bakroreze.
III. VREME IN PODNEBJE
DEŽELE KRANJSKE
KO RAVNO KRANJSKA NI posebno velika, občutimo v podnebju tako velike razlike kakor nikjer drugod. Zrak je sicer še precej mil, vendar pa tudi dokaj spremenljiv: spreminja se kaj rad ne le s časom, ampak tudi s krajem in pokrajino; zato zorijo sadeži, zlasti drevesni, mnogo prej v tem kakor v onem kraju, tako da rastó le-tu še jagode, češnje in višnje, le-tam pa že migljajo hruške in grozdje, čeprav razdalja med takimi kraji često ne znaša več ko dan hoda ali dva.
Poleti občuti Kranjska prijetno umerjeno toploto. Gorenjska ima zgodaj zjutraj hladen in skoraj mrzel zrak, ker leži visoko in so takoj nad njo snežniki. Proti Hrvaški pa je zelo toplo in vroče. Na Krasu in v Istri sonce močno žge in silno greje. Drugače pa dež in pogosta toča precèj slabita in blažita pripeko; tudi snežniki storé svoje, ker z njih vedno pihlja čist in hladen zrak ali veter, ki zmanjšuje vročino. Dà, poleti jo včasih hlad kar premaga, zlasti če — kakor rečeno — dežuje in pada v gorah toča; tedaj veter človeku tako shladi kožo, da se kar zgrozi in skoraj mraz občuti.
Takega ohlajevanja zraka in poživitve pa ne more uživati kranjska stran, ki leži proti Hrvaški, temveč mora potrpežljivo prenašati nadvse hudo vročino, ker ni tam v bližini nobenega snežnika in ker je dežela prav nizka; to veča silo vročine. Tudi drugod na Kranjskem se opaža ta razlika: kraj je bolj zračen in hladen, čim više leži na hribu, v nižavah in kotlinah ali na ravnih poljih pa občutiš mnogo večjo soparico.
Čeprav je ponekod na Kranjskem toplota prehuda, je mraz znosnejši, ker ne zaostri preveč zraka. Tako se mraz pozimi, ko po pravici vlada, prav milostno kaže. Na splošno zmrzne zemlja šele v decembru in se odpre konec svečana (ali februarja); medtem jo mraz večkrat zajame in spet izpusti. Včasih se od mraza tudi kaj prej strdi in se tudi kaj kasneje zmehča. Na splošno pa se pravi mraz začne kakor v mnogih krajih na Nemškem okoli novega leta in se drži prav resno do začetka svečana, ko se prelomi in postane milejši. Vendar je tudi glede mraza znatna razlika na Kranjskem, zakaj na Gorenjskem je včasih še vse trdo od mraza in je sneg še prav visok, ko se na Dolenjskem že vse taja in poganja, a v Istri in tam okoli že vse cvetè.
Sneg ne zapade vedno ob istem času, včasih sneži zgodaj, včasih pozno, navadno pa šele v decembru in januarju, včasih tudi v novembru. Po navadi ni visokega snega, pa tudi dolgo se ne drži. Čeprav namreč pozimi pogosto sneži, zapiha vendar iznenada gorak veter, ki stopi ves sneg; kmalu nato pade spet nov sneg in tako se vreme brez stalnosti menja. Zato tudi ne uporabljajo tod sani, razen pri Ljubljani in po Gorenjskem, zakaj to leži visoko med snežniki …
Na Krasu, v Istri in tam okoli zemlja sicer ne zmrzne, vendar pa pihajo tako mrzli in ostri vetrovi, da človeku tako rekoč v srce režejo …
Na Gorenjskem je redkokdaj megla, pogosto na Dolenjskem in na Srednjem Kranjskem. Okoli Ljubljane pa se jeseni in vso zimo zgosti tako močno; da ljudje skoraj ne vidijo drug drugega. Megla leži vso noč do kake devete ali desete ali enajste ure predpoldne. In ta megla je zelo nezdrava, ker povzroča rada kašelj in katar, čeprav meni gospod doktor Franciscus de Coppinis v latinskem spisu, ki ga nameravamo niže prinesti, da pogosta in močna megla Ljubljančanom malo škoduje zaradi mnogega ognja in dima, ki se z njim zrak čisti. To je treba po mojem mnenju tako razumeti, da gosta megla ne zastrupi tako kmalu zraka in ga ne dela sprejemljivega za strupene in nalezljive bolezni, ker jo pogost dim izboljšuje. Kar pa se tiče kašlja in katarja, domnevam, da zanju izvrstni medicus noče kar tako jamčiti. V nekih dolenjskih krajih nastane često prav velika megla tudi poleti.
Ker je slana hči megle in mraza, je torej tudi na Kranjskem slana jeseni prav močna, zlasti na Gorenjskem, saj le-to glede mraza daleč prekaša druge dele. Zgodaj zjutraj, ko pade slana, je vse belo kakor pobeljen zid. Dostikrat se drži slana tri dni zapovrstjo; to napravi ajdi na polju nepopisno škodo, tako da se prècej nato žito podraži. Prebivalci sprejmejo bledega gosta z majanjem glave in zaskrbljenim pogledom ter vidijo v njem belo žalno tančico polja …
Po dežju Kranjske ne žeja, ker jo ta pogosto in obilno namaka, tudi kadar se ga najmanj nadeja. Včasih ne vidiš oblačka, in glej, nenadoma se v gorah, zlasti v visokih snežnikih, dvigne meglica, ki se takoj spremeni v ploho, in sicer po navadi v mrzlo ploho, ki shladi zrak. Pozimi se zgodi nasprotno: če tedaj dežuje, postane zrak topel. Razlika prihaja od tod, ker piha ob poletnem deževju mrzel, pozimi pa topel veter. In večkrat dežuje dvakrat, trikrat ali celo štirikrat na dan, posebno na Gorenjskem pod snežniki, kajti tam okrog ne moreš zagotoviti za dve ali tri ure, ali bo suho ali dež. Vendar ni tako, da bi prav vsak dan bil moker, saj mine tudi osem, večkrat celo štirinajst dni, da še kapljica ne pade. Nebo kaznuje včasih vso deželo z mokro ali s suho šibo tako trdo, da traja suša precej časa na škodo žitu, vinu in sadju. Krivdo, da tako dolgo ne dežuje, dajem nekoliko pogostemu zvonjenju, ki se zdi da preganja dež. Brž ko se namreč prikaže oblak, začno v vseh zvonikih zvoniti iz strahu pred točo; tako razdelé in preženó oblake …
IV. NEVIHTE, TOČA, BLISK IN GROM
A KRANJSKEM PRIHAJAJO če že ne vse nevihte, pa vsaj večji del in najškodljivejše z visokih gorá, zlasti s snežnikov in z drugih hribov, ki so zelo visoki. Ondi nastanejo mnogokrat iz številnih jam in preduhov. Najprej se dvigne iz njih nekakšen dim, se nenadoma zgosti v črn oblak in ta kmalu iztresa točo, blisk in grom.
Poleti pada toča često dvakrat in celo trikrat na dan. Tako nastane velika škoda, zlasti kadar se usiplje sama s svojimi kamni brez deževnih kapelj in kadar jo nosi močan veter …
Preprosto ljudstvo meni, da pripravljajo točo coprnice; zato začnó zvoniti z vsemi zvonovi, brž ko opazijo, da se bliža nevihta. Če se pokaže le en sam črn oblak, bijejo povsod plat zvona. V ta namen morajo podnevi in ponoči cerkovniki in zvonikarji ali včasih njih žene, otroci ali posli stražiti v stolpu pri zvonovih ter paziti, da morejo prècej, ko se začne bliskati in grmeti ali ko se nebo črno pooblači, z vsemi zvonovi zvoniti. Če pa se močno bliska in v oblakih grom močno grmi, bobni in ropota, morajo duhovniki, naj si bo dan ali noč, iz hiše in se brž postaviti pred cerkvijo na pokopališče, da izženó hudiča iz oblakov. Če bi to opustili, bi niti v župnišču ne bili varni pred kmeti. Tako se pogosto zgodi, da pridejo zaradi tega v življenjsko nevarnost. Ni dolgo tega, ko se je nekaj podobnega zares primerilo. Ko je v letu 1685. v neki fari močno padala suha toča, so preprosti kmetje obdolžili župnika. Moral je ponoči uteči, ker bi mu bili sicer precej trdo iztepli prah iz reverende. Sicer je posvetna oblast kmete takoj polovila, vendar jim ne morejo izbiti iz glave prazne vere, čeprav jih ostro kaznujejo …
Le-ti kranjski vaščani zategadelj tako silijo v svojega duhovnega in zahtevajo od njega, da mora biti pripravljen na izganjanje hudiča in vremenski blagoslov, ker so trdno uverjeni, da prihaja toča le od hudiča in coprnic. Sicer priznavajo grdobe na natezalnici, da so tega ali onega dne naredile točo, toda jaz* zase tega ne morem verjeti, temveč mislim, da se satan, ko vidi, da ima po naravni poti priti toča, odpravi k svojim služabnicam, k coprnicam in veščam, ter jim ukaže, naj storé to ali ono, zagotavljajoč jim, da bo iz tega nastala toča. Tako izvrši čarovnica, kar ji je ukazal, in je v svoji babji veri prepričana, da nastane toča po njenem izreku ali kletvi in coprniški slepariji. To (da namreč ceremonije in čarovniške besede, ki se jih je od hudiča naučila, tako močno delujejo) ji hudič le zató vtepe v glavo, da bi mogel pridobiti njeno voljo in s tem gospoda Boga tembolj razsrditi in užaliti. Nisem pa nasproten mnenju, da utegne vsemogočni Bog včasih dopustiti, da napravijo za našo kazen točo in nevihto na nenaraven način hudič in njegovi pristaši, coprniki in coprnice, saj marsikateri dogodki to potrjujejo …
Zakletve in molitve duhovnikov na pokopališču upoštevam in odobravam, zakaj molitev je vedno in povsod dobra, vendar bi se lahko opravile tudi doma v hiši ali v cerkvi. S tem pa nočem zanikati, da ima skupna molitev pri javni službi božji večji poudarek. Zvonjenje z zvonovi imam za naravno in koristno; daje močan zvok, ki sega silno daleč in visoko v zrak, razgiba in razdeli torej oblake ter jih razganja. To sklepamo tudi iz dejstva, da se sliši včasih rahel zvok, če vise zvonovi v visokih zvonikih, celo tri milje daleč …
Na Koroškem in ponekod na Štajerskem močno nabijajo velike dvojne puške, brž ko se pokaže črn oblak in z bliskanjem ali z divjanjem in grmenjem naznanja, kaj namerava; pritrdijo jih na štor tako, da se dadó obrniti in da meri odprtina navzgor v oblake. Tako torej streljajo v oblake, ki se takoj razdelé, kakor sem sam* često videl. Take dvojne puške imajo na visokih gorah in v ravnini. Zato razdeli deželni odbor štajerski v določenih krajih vsako leto smodnik za streljanje zoper hudo uro …
V. BOLEZNI NA KRANJSKEM
OD GOSPODUJEJO MNOGOtere bolezni; tako vsakovrstne mrzlice, sušica in jetika, protin, božjast (epilepsija), ki napade večino ljudi pred smrtjo, in podobne druge slabosti. Vsega tega ni mogoče naprtiti zraku, ker utegnejo biti mnogi različni vzroki, ki si kdo z njimi nakoplje take napake in telesne hibe.
Kljub temu dosežejo ljudje lepo starost, povečini kar šestdeset, sedemdeset ali osemdeset let, dà, mnogo je v deželi kmetov, ki jim je sto let. Človek bi se pač čudil in menil, da slab zrak ponekod tega ne dopušča, marveč da vlaga, mati gnilobe, kmalu zmehča in pretrže življenjsko nit. Priznati je pač treba, da zrak okrog Ljubljane, Iga, Vrhnike, Kostanjevice in še marsikje, kjer je zelo močvirno, ni posebno imeniten, ker se pojavlja tam kaj rada gosta megla. Kljub temu se povsod vidijo sivi lasje. Povsod se vsako leto več ljudi rodi ko pokoplje in napolni več zibelk ko grobov, kakor bomo videli pri opisu fará in cerkvá.
Potemtakem je treba imeti Kranjsko za precej zdravo, saj nikakor ni mogoče odtegniti take hvale deželi, v kateri nesejo v enem letu več smrtnikov h krstu kakor v grob in kjer se ljudje tako postarajo.
Ko so pisali 1444, je v Medvodah ob Savi, dve milji od Ljubljane, umrl za katarjem kmet z imenom Peter Labing, ko je živel stosedemintrideset let. Da gre kdo v grob s sto leti, ni na Kranjskem nič nenavadnega; ne mine leto, da ne bi zaključil življenja kak stoletnik. Malokdo pa postane čisto siv, temveč ohrani podobo, kakor bi dosegel komaj petdeseto ali šestdeseto leto.
Kranjski kmet ne bo dal dosti zaslužka zdravniku; tudi ga ne bo klical, pa naj mu je smrt že na ustnah, zakaj večina kmetov se sama zdravi in navadno ne slabo, ker prav dobro poznajo zélišča in korenine. Mnogi so tudi dobri ranocelniki; imenitno pozdravijo vsako zlomljeno nogo, in sicer le s starim kolomazom, smolo in presnimi koreninami, ki jih stolčejo in zmešajo ter z njimi prav učinkovito obvežejo zlomljeno nogo ali roko.
Na Gorenjskem si znajo kmetje sami pozdraviti bolezni, težave in slabosti; zaradi njih ne bi lekarnar imel kruha, zakaj kmet navadno bolj ceni svoj kolomaz kakor najboljši balzam in njegov duh mu je mnogo prijetnejši od duha bencoe in mastike. Vendar uporabljajo naši vaški galenci pri boleznih ne le kolomaz, ampak tudi razna zdravilna zelišča, kakor sta herba & radix Rhodiae, namreč rožni koren in njegova zel, ki odpravi vsak vročičen, a causa calida izvirajoč glavobol per occultam & appropriatam quandam qualitatem immediate & instar incantamenti tako učinkovito in hitro, kakor bi ga nadnaravno in z zagovorom pregnal; treba je le dodati malo rožnega kisa, žafrana in kafre ter vse skupaj v rutici oviti okoli glave. Poslužujejo se tudi doronici (kozjega korena), in sicer dveh specierum, prav tako radicis reptilis dulcis, dalje latifolii, ki je qualitatis calido-siccae, tople in suhe vrste, in zelo koristi pri vsaki omotici in ženskih boleznih; navadno zauživajo te korenine v teži pol dukata z dobro brščino ob mlaju in ščipu. Lunaria minor ali mala mesečnica se uporablja za vsakršen protin, sanicula flore luteo (lečuha z rumenim cvetom) za vse notranje tvore ali zločestna uljesa in pa za zunanje poškodbe.
Drugače imajo kmetje, če jim kaj manjka ali če se jih loti bolezen, za najboljše zdravilo in tako rekoč za splošno panaceo ali sredstvo zoper vsako bolezen olje in kis, ki ju pomešana pijejo, ali celo sam kis, pa s tem tudi ozdravijo.
Na Krasu, na Pivki in prav tako v Vipavski dolini dobé kmetje često to čudno bolezen, da jih telo nekje (včasih na prsih, na hrbtu, na roki ali nogi) začne srbeti in ščegetati; kmalu nato pa se pojavi čisto majhna črna pega, nič večja od leče. Pego močno zdrgnejo s česnom, pa spet mine. Če pa je ne bi drgnili, bi človek v dveh ali kvečjemu v treh dneh umrl. Te pege so torej prav nevarne in potrebne takojšnjega zdravljenja. Zdravniki jih imenujejo petechias malignas, kakor navadno pravijo hudim vročičnim pegam. Na Gorenjskem in Dolenjskem pa o tem prav nič ne vedó …
VI. POROČILO GOSPODA DOKTORJA
FRANČIŠKA DE COPPINIS
OSPOD DOKTOR FRANCIScus de Coppinis, velezaslužni kranjski medicus, obravnava v spodaj natisnjenem latinskem poročilu različne stvari, in sicer med drugim v uvodu na kratko kranjski zrak v Ljubljani in okolici, nato nekatere zdrave in škodljive jedi in pijače, zlasti indijski zelišči čaj in kavo, koristi in škodo pravilne ali nepravilne rabe vina in naposled še rudnine in kopeli. Čeprav se vse, kar omenja zgornja vsebina, pravzaprav in izrečno ne nanaša na Kranjsko, je spoštljivo omenjeni zdravnik dobrohotno sestavil to Kranjcem zaradi boljše nege telesa in zdravja ter mi v ta namen prepustil sestavek. Zato prav rad z njim okrasim svoje delo, da bi ljudem rabilo nekoliko tudi za nego in vzdrževanje zdravja in jim priporočalo zmernost, najboljšo strežnico človeškemu telesu …
Imenitni avtor venča začetek svoje razprave z lego in hvalo Ljubljane, čeprav leži namreč na močvirnatem in mokrem ozemlju in čeprav celo počasna reka skoznjo teče in je torej dovolj vlage za nastanek goste megle, je le-ta vendar neškodljiva i mestu i okolici, ker dim, ki se dviga iz bivališč neštetih prebivalcev, in plapolajoči ogenj to megleno kugo razredčuje in razkužuje. Saj je znano, da so večkrat veliki ognji pregnali in odstranili nalezljivo smrtno kugo iz znamenitih mest in dežel.
Od lege tega kraja se obrne slavno pero v prvem poglavju k pijači, in sicer meri najbolj na vino. Predoči nam, kako je prvotna človeška hrana in pijača bila preprosta in nepokvarjena in kako je hladil požirek kristalno bistre vode žejne duše; nato pa da so obljudene divjine in z ljudmi naseljene puščave zaradi pomanjkanja vodnjakov in potokov vsilile žejnim mleko, dokler ni Noe, ki je grozotnemu vesoljnemu potopu po božji milosti ušel, s sajenjem trte (tega je tudi sinove naučil) mleku in vodi pridružil vino.
Nato obravnava omenjeni avtor izredne vrline vina, ki jih vsemu svetu pojasnjuje kot krepčilo srca, okrepitev življenjskih sil in utrditev udov. Na dan pa spravi tudi nepovratno škodo, ki jo rodi vina nezmerno uživanje … Prvo poglavje zaključuje znana pregreha — pijanstvo; kot učen umetnik nam jo riše z živimi barvami, zatrjujoč, da pokonča ogrevajoče vino več ljudi kakor mrzlo železo in da pobere našemu življenju največ in najbolj zdravih let.
Doslej mu je pero opisovalo že znano pijačo, sledeče drugo poglavje pa polnijo neznani napoji, ki so z njimi našo novotarij željno Evropo drugi deli sveta sicer obdarili, ne pa obogatili. Med temi imenuje najprej caffe, coffe, cahve, choavo, ki izvira iz sadu bon ali ban, prav podobnega brinu, in ki je že zdavnaj bil znan svetovno slavnemu Arabcu in zdravniku Avicennu in Rhasisu pod imenom buncho, buna, elkana.
Njegove lastnosti in moči zajema avtor iz slavnega, učenega nemškega Danca doktorja Simona Paulija: omenjena pijača da namreč dela v naših deželah iz možatih ljudi babe in vpliva ne le na telo, temveč tudi na dušo; to da se ne godi z ohladitvijo, ki jo res nahajamo v tej pijači, marveč z izsušitvijo, kajti žveplo, ki tiči kakor pri tobaku in čaju v tem sadežu, polagoma izsuši moško seme, da ni poslej več sposobno oploditi človeškega polja. Navaja tudi izkušnjo kot zanesljivo učiteljico: Perzijci da so z rabo te pijače ob moštvo, Kitajci pa od čaja tako izsušeni, da še sline iz ust zagnati ne morejo.
Zato avtor kot rodoljub odkrito odsvétuje njega rabo, zlasti tistim, ki jih pravniki imenujejo hladne in ki so najboljše zakonske strelice že izven zakona izstrelili, da se jim ne bi akteonska zgodba z rogovi zares primerila in da se ne bi uvrstili v veliko jelensko bratovščino.
Kot zgled in dokaz vsega doslej opisanega pove čudno zgodbo, ki jo je zabeležil Olearius v svoji zanimivi Perzijski zgodovini: kako je namreč perzijskega kralja Mahmuda Casnina žena prešuštvovala, in sicer s pekom, ki je s svojimi snežno belimi rokami pretrdo stiskal njeno (spodobno) devištvo, ker se je poprej kralj z nezmernim uživanjem kave onesposobil za ploditev otrok; to je pozneje prebrisana mati odkrila vladajočemu sinu Mahomedu s pripombo, da bi on ne mogel biti njen sin ne kralj Perzijcev, če se ne bi bilo tako zgodijo.
Ker so stvari take, izganja uporabo kave, čaja, čokolade, kitajskega lubja China Chinae in tobaka do skrajnih prebivalcev Novaje zemlje; namesto teh naj se uporablja betonica (ali bukvica), da bi se dalo v redu živeti do 70., 80., 90., 100. leta in še dlje. Nato kaže radovednemu bralcu, pri katerih pisateljih utegne najti izčrpnejše poročilo o teh usodnih pijačah, ki so nam jih tujci poslali bolj v našo pogubo kakor korist. Zlasti omenja iz Egidija Vogla, posebnega ljubitelja in naklonjenega prijatelja kave, njeno pravo lastnost: da je namreč bob, ki izvira iz arabske puščave in ki od tod vso Turčijo polni. Uživa da se kot pijača, ki da je močna, suši mrzlo vlago, miri nadležne vetrove in napenjanje, krepi jetra in nudi pravo tolažbo vodeničnim zaradi svoje sušilne moči; dalje da more odstraniti vso krvno nečistočo in prav zategadelj tudi pregnati srbečico. Razen tega da krepi oslabljeno srce, preprečuje srčno utripanje, blaži mučne želodčne bolečine, vzbuja ješčnost, manjša mrzlo in gosto vlago v glavi, blaži šumenje in brnenje v ušesih, jasni slabi vid, odpravlja sopenje, preprečuje zaduho, manjša bolečine na vranici, prazni zalego črvov, skratka: da je prava panacea. Vendar prepušča omenjeni avtor dokaz za to vsakemu, ki hoče poskusiti, ter mu je za odvrnitev ljudi od takih pijač zadosten razlog, da so spravile ob moštvo tudi može, ki so se izkazali in se lotili več ko ene (kakor priča hotljivost Perzijcev). Če bi kljub vsemu temu pa le še bili prijatelji teh pijač (duhovnim na primer so zelo primerne, tako zaradi bedenja kakor drugih vzrokov), dodaja, kako in koliko približno naj se rabijo: namreč na mero vode dva do tri kvintiče zdrobljene kave; za enkratno rabo zadošča teža enega dukata tega moštvo jemljočega prahu v osmih lotih vode; usedlino je treba odliti ali spraviti za prihodnjo kuho.
Da bi pa popolnoma odvrnil ljudi od kave, tobaka in čaja, dodaja mandat, s katerim je angleški kralj prepovedal svojim podložnikom suho, a vendar pijanost povzročajoče pitje tobaka. Poglavje zaključuje z opominom, da ne smemo po izreku Seneke posnemati poželenja živali, ki gredo za svojimi komaj še meketajočimi tovariši v pokol in celo v smrt. Obdarovani smo s človeškim razumom, ki s svojo ostrostjo, nam Evropcem od božje modrosti naklonjeno, daleč prekaša barbarov in Američanov znanje in misli.
Doslej je govoril o namakanju notranjega telesa, zdaj pa preide v tretjem poglavju na zunanjega telesa namakanja, namreč na kopeli, zlasti na dolenjske: graja nemarnost gospodov zdravnikov in lekarnarjev v teh krajih, ker mu ni znano, da bi bil kdo kaj zabeležil o teh že tako dolgo znamenitih in zaradi svoje moči tako znanih toplicah ter preiskal njih rudninski sestav; zato da se njih prednosti ne dado tako natanko opredeliti …
Tudi četrto poglavje obravnava kranjske kopeli … V petem prehaja k pravi preiskavi njih lastnosti …
To je torej smisel in vsebina latinskega spisa slavnega gospoda doktorja de Coppinis.
