POSVETILO

PREMILOSTNI, MILOSTNI, UKAZUJOČI

IN PRESPOŠTOVANI GOSPODJE

KO JE POŠTEN rodoljub dolžan části svoje domovine v vseh potrebnih primerih kri in življenje, ji je dolžan v prav nič manjši meri služiti s peresom, da v svetu pri vsaki priložnosti zaslovi. Ta čast, pravim, zavezuje ne le orožje, ki ga nosimo ob strani, ampak tudi tisto, ki ga nosimo za ušesom, namreč pero, če smo oboje vajeni sukati. Zakaj prav ista narava, ki nam je vsadila ljubezen do domovine, nam je naklonila tudi najrazličnejše možnosti za pospeševanje njene slave ter nam naložila dolžnost, da ji z vsemi močmi služimo. Zategadelj moramo domovino ljubiti in spoštovati takó kakor starše. Dà, če postava preučenega Platona v tem kaj velja, bi morala domovina glede ljubezni imeti prednost pred očetom in materjo.

Gotovo je veliko ljudi to Platonovo sodbo podpisalo s svojo krvjo, prelito za domovino. Torquatus jo je potrdil in podpisal z glavo lastnega sina, ki ga je v slavo in blaginjo domovine izročil krvniški sekiri in s tem tako rekoč lastno očetovsko srce žrtvoval vojaški disciplini, vzdrževalki rimske države. Mucius Levičnik jo je podpisal s prižgano in smodečo se pestjo in porabil za podpis žareče oglje namesto zlatih črk. Tako bodo tudi sicer vsi narodi soglasno potrdili, da je treba svoje domovine čast in blaginjo pri vsaki priložnosti pospeševati, in je potemtakem odveč, da bi to neovrgljivost še z nadaljnjimi dokazi podpirali.

V svesti si tega, menim, da sem dolžan, svojo drago domovino Kranjsko ne le sam zase častiti, marveč žarke njene slave tudi v daljni svet pošiljati, zlasti ker sem opazil, da leži ta odlična Vojvodina Kranjska s svojimi imenitnimi lastnostmi, čeprav je lep biser med cesarskimi dednimi deželami, vendarle pri mnogih tujcih zavita v globoko nepoznanje ali da je često ne sodijo in cenijo nič bolj razumno kakor tisti preprosti Švicar dragoceni demant mogočnega vojvode Karla Burgundskega; saj sem moral na svojih popotovanjih z največjim začudenjem čutiti, da v tujini le malokdo o Kranjski kaj natančnega vé, dasiravno so to žlahtno zemljó i mogočni Rimljani i stari Nemci imeli ostro na merku in z obeh strani nič drugače gledali nanjo kakor na ključ, ki utegne zapirati oboje, Italijo in Nemčijo, ker so planine te dežele enim kakor drugim rabile za visoko predzidje, branik in oklep njihove varnosti. Prav zato, da bi držali Panonijo na uzdi, so imeli omenjeni Rimljani na Kranjskem močan tabor, kakor so tudi razni rimski cesarji le-tod ne samo prehajali, ampak se nekateri tudi radi mudili, da ne govorim o tem, da bi bile morale tudi premnoge znamenite, spomina in ogleda vredne reči, ki so to deželo pred mnogimi drugimi nekaj s človeškimi deli, nekaj po naravi sami poplemenitile, tuji vedečnosti priporočiti jo in prenekatero i topografsko i zgodovinsko pero z več stvarmi napolniti, kakor se je doslej zgodilo; zakaj Merianova Topografija, pa tudi Megiser in drugi o Kranjski le kaj skopóma govoré. Ta misel je mojemu občudovanju često primešavala zlovoljo in jezo, da se stari Grki, pa tudi današnji popotniki večkrat v svojih spisih ali potopisih mnogo manjšim stvarem kar ne morejo načuditi in jih na vso sapo hvalijo in oznanjajo, nasprotno pa mimo te vse pozornosti vredne dežele s prav varčnim ali celo nemim peresom poletavajo kakor žerjavi iz strahu pred orli mimo gorovja Taurusa, čeprav bi bilo moglo Kranjsko takim pametnim žerjavom pokazati cel zaklad čudovitosti, ki mu jih je dala narava, kakor izpričujeta, dasi le deloma, Zeillerjeva in Braunova potopisna knjiga.

Vendar ne gre devati tega na rovaš ošabnemu mrzenju ali preziranju, temveč je to pripisovati le njihovi pomanjkljivi poučenosti. Zakaj po drugih krajih se podvizajo, da spravijo ogleda in branja vredne stvari in naprave čimprej v tisk, ter jih izročajo razpetim perutim daleč donečega svetovnega slovesa, Kranjska pa se je zadovoljila s tem, da bi bila opisovanja vredna, in je bolj gledala na to, kakor pa da bi se o njej veliko pisalo, saj je zmerom cenila bolj vrednost hvale kakor hvaljenje, bolj dejanje kakor besede. Zakaj, čeprav sem v raznih starih izvirnih spisih bral marsikatero slavno dejanje in početje Kranjcev, je bilo vendar o njih do malega manj besed, kakor je del.

Kakor sem se pa nad to parcialnostjo ali pristranostjo če že ne čisto onemelega, pa vsaj hripavega slovesa tako glasovitih stvari ne brez upravičenosti po malem jezil, tako me je z druge strani navdajalo obžalovanje, da bi taka skritost in nevednost pri vedoželjnih tujcih zasenčevala hvalevrednost kranjskih naravnih čudes in drugih znamenitosti te dežele. To me je tem huje bolelo, čim bolj sem gorel za čudežno umetelnost narave, in vendar našel tako malo tujih ušes, ki bi mi ne bila verjela ali bi bila celo podvomila, kadar sem napeljal besedo četudi samo na eno ali drugo tujo naravno redkost.

Ko sem se nato vrnil v domovino in ugledal tu prav take, dà, celo večje naravne čudeže, me je zamikalo, da bi nejevernost in nevednost tujcev odpravil z obširnim opisom Vojvodine Kranjske, za trdno upajoč, da bom storil prijetno uslugo ne le sodobnemu učenemu svetu, ampak tudi zanamcem, če odkrijem poleg drugih posebnosti te dežele tudi umetniške zakladnice narave v njej ter tako z oznanitvijo tega sonca, reči hočem z obelodanjenjem slavè te Vojvodine, preženem sence njihove nevednosti ali mrak njihovega dvoma.

Spočetka sicer, še preden je zagledalo beli dan učeno delo rajnega doktorja Schönlebna, namreč njegova »Carniolia antiqua et nova«, sem nameraval popisati le naša čudesa in deželno zgodovino ter jih okrasiti z bakrorezi; zato sem že tedaj dal napraviti nekaj potrebnih ploskanic. Ko pa je zatem omenjeni doktor Schönleben zaradi smrti zapustil delo nepopolno, ker je, dalje, njegovo delo bilo pisano v latinskem jeziku in se povrhu bolj poglabljalo v tuje ko domače stvari, bolj, pravim, razpravljalo o tujih deželah ko o Kranjski: se mi je zdelo — ker ponuja Kranjska sama opisovanja vrednih stvari rajši preveč kakor premalo — bolje, da bralca ne odpravim le z naravnimi čudesi in zgodbami, ampak da ga nasitim s popolnim popisom Vojvodine, njenih petih delov, pokrajin, rastlin, rudnin, rek, živali in tako dalje, šeg, vere, svetnikov, škofov, župnij in tako dalje, vlade, rodovin, deželnih knezov, mest, obmejnih krajev in zgodovine ter predstavim tako svetu slavo svoje domovine v nemškem jeziku in jo ponazorim s peresom in bakrom.

Da se pa popolni sijaj moje domovine ne bi morda kaj pomanjšal zaradi nepopolne ali neskladne nemščine, marveč da bi se ta odlična podoba časti (mislim to prežlahtno vojvodino) tako rekoč s primernimi barvami oslikala, sem svoj sestavek, ki je nastal večidel iz mojega neutrudljivega raziskovanja in izkušnje, zaupal mnogokje izredno priljubljenemu in z mnogimi spisi izkušenemu peresu slavno mi znanega in dobro priporočenega gospoda Erazma Franciscija, da bi mogel stopiti na dan v lično tkani pražnji suknji, namreč v čisto nemškem, jasnem in prikupnem govornem skladu. In on ni le mojih opisov po svojem načinu uredil in oblikoval, ampak je tudi z mojim dovoljenjem dodal pojasnjujoče pripombe, včasih tudi podobne zgodbe, vrh tega pa v prvi knjigi sam temeljito odkril doslej skriti, upoštevanja vredni izvor imena Kranjske in v peti knjigi obširno popisal starodavne prebivalce te dežele.

Kakor pa bi se okras imenitne ladje s slavo vred kaj lahko razbil ob čereh, ako ne bi izkušen Palinur vodil njenega krmila, prav tako bi tudi slava vojvodine Kranjske ne mogla dolgo obstati, ako bi za zvezdo severnico ali vodnico ne imela takih oči, ki odseva iz njih rod, dostojanstvo in razum. Ker pa se je ravno v slavi in sreči tako odlične vlade ta moja domovina današnji dan povzpela do tako visoke stopnje in izredne odlike, s tem da jo pod veličanskim, z zmagoslavjem ovenčanim vladarjem poveličuje Vaše knežje svetlosti, milostne prevzvišenosti in gospostva preslavna oblast in uprava ter visoko povzdiguje v njenih časteh Vaša preimenitna modrost: me silno veseli, da prihaja ta Slava vojvodine Kranjske (ali njen zgodovinsko-topografski opis) na svetlo ravno v času, ko svetijo deželi takšne od sonca rimskega cesarstva osvetljene zvezde kot častne luči in ko ustvarja njeno blaginjo vladanje tako modrih žezel.

Da bi od teh žarkov Vaše slave tudi na to moje delo padel lep odsev, si usojam posvetiti ga Vaši knežji svetlosti, milostni prevzvišenosti in gospostvu v ponižni in pokorni vdanosti in prositi zanje milost in naklonjenost Vaše visoke zaščite, ker ne vem, kako bi moglo biti to delo deležno večje časti, kakor če mu osvetljujejo čelo tako odlične in slavne zvezde, da sijajneje niti Kranjska ni ovenčana po svojih prekrasnih, visokih alpskih vrhovih.

Potemtakem upam, da boste Vi kot preslavni deželni in častni stanovi te časti polne vojvodine vzeli to moje delo s prirojeno Vam priljudnostjo pod okrilje in ga z njo obvarovali pred nemilostnim pogledom.

Želeč Vam iz dna srca povsod neugasljiv časten sijaj, Vašim visokim družinam ali dostojanstvom srečno vladanje in neomejen ali vsaj čim dalje odmerjen častni potek Vašega z dostojanstvi odičenega častitega življenja ob trajnem spremstvu nebeškega blagoslova in varstva, se Vaši neprikrajšani milosti, blagovoljnosti in naklonjenosti ponižno priporoča

Vaši knežji svetlosti, milostni prevzvišenosti in gospostvu.

Dano na Bogenšperku ponižno vdani in služno

na Kranjskem, dne obvezni

15. aprila 1689.

JANEZ  VAJKARD  VALVASOR

BARON