S padcem svobodne države karantanskih Slovencev pod frankovsko gospostvo se je začel eden najpomembnejših prelomov v slovenskem zgodovinskem razvoju. Ta se razteza do sredine tretjega desetletja 9. stoletja, njegovo težišče pa je v zadnjem desetletju prelomnega obdobja. Z izgubo neodvisnosti je bil položaj karantanskih Slovencev znatno spremenjen; zanje je pomenila prvi neposrednejši stik s fevdalnim zahodom. Pritegnjeni so bili v krog zahodne, fevdalne krščanske vere in kulture. Karantanija je bila notranje še vedno pretežno samostojna, do začetka 9. stoletja so Karantancem še vedno vladali domači knezi. Ni še sledu o prihodu frankovskih fevdalnih zemljiških gospodov, o uvedbi frankovskega zemljiškega gospostva, o dovajanju nemških kolonistov v deželo. Karantanija je bila še 817, torej tik pred uporom Ljudevita Posavskega, notranje samostojna, dasi od Frankov odvisna kneževina, in ni bila navadna pokrajina frankovske države.

Gospodarstvo, družbena ureditev in uprava so v Karantaniji v tem času ostali pretežno še pri starem. Kolikor je v tej dobi razvoj hitreje krenil v fevdalno družbo, ga niso vodili neposredni posegi iz tujine, marveč pospešen domači družbeni napredek. Le pri uvajanju krščanstva so se tujci neposredno vpletali v notranje karantanske zadeve.

Šele po ponesrečenem uporu Ljudevita Posavskega so se razmere bistveno spremenile. Reforme v tretjem desetletju 9. stoletja so pomenile v slovenskem razvoju veliko večjo spremembo kot propad politične neodvisnosti v 8. stoletju. Z njimi je slovensko ozemlje prešlo iz pasu polsvobodnih kneževin v pas mejnih krajin. Z izročitvijo uprave v roke frankovskih grofov, s prihodom frankovskih fevdalnih gospodov, z naglim širjenjem podložništva med Slovenci, z uvajanjem frankovskega zemljiškega gospostva je bil presekan organski slovenski razvoj v fevdalizem. Tako so Slovenci postopno v velikanski večini postali ljudstvo podložnikov.

Pravice, ki so jih karantanski Slovenci ohranili v prvi dobi podložnosti Frankom, kažejo, da niso bili nasilno podvrženi sužnji, marveč je obstajal med Bavarci in Franki z ene ter Karantanci z druge strani nekakšen pogodbeno določen odnos. Politični položaj karantanskih Slovencev se sklada s frankovskim razmerjem do le delno podrejenih ljudstev in plemen vzdolž vzhodne meje frankovske države od Baltiškega morja do Jadrana. Vsa ta plemena namreč v svoji notranji ureditvi kažejo znatne sledove svoje svobode.

V razmerju do Frankov na eni in do Bavarcev na drugi strani je bil položaj Karantanije skoraj do konca 8. stoletja dvojen. Slovence so podvrgli njihovi nekdanji zavezniki frankovskim »kraljem«. Ti so tudi poslej odločali o karantanskih knezih, ki so predtem kot talci bivali na Bavarskem. Tako povezavo z Bavarci kaže dejstvo, da je prvi upor v Karantaniji proti pokristjanjevanju nastal v zunanji zvezi z bavarskim uporom proti Frankom 763. Ko se je zaradi bavarskega upora oslabila frankovska moč na vzhodu, so se Frankom poskusili iztrgati tudi Karantanci, kakor se je zlasti jasno pokazalo ob velikem protikrščanskem uporu po Hotimirovi smrti (769 do 772). Šele z letom 763 je ta dvojnost v karantanskih zunanjih odnosih za nekaj časa izginila. Odtlej so namreč Bavarci, ki so se za dve desetletji spet znebili frankovske oblasti, vsilili Karantancem lastno politiko in oblast. Ta položaj je najmočneje prišel do veljave, ko je bavarski vojvoda Tasilo 772 z vojaško silo brez naročila Frankov pomagal proti poganskim upornikom do oblasti knezu Valtunku. S Tasilovim padcem leta 788 pa se je vprašanje neposredne oblasti nad karantanskimi knezi dokončno rešilo v frankovsko korist.

Čeprav je bila Karantanija torej le napol vključena v frankovsko državo, pa so novi politični gospodarji posredno posegali tudi v notranje karantanske zadeve. Uvajanje krščanstva iz bavarskih cerkvenih središč je najizrazitejši zgled takega poseganja. Ta stran razvoja je seveda v tesni zvezi z uveljavljanjem tuje oblasti. Ena najznačilnejših potez krščanskih zgodnjefevdalnih držav v zahodni Evropi je bila, da so si zagotovile novo osvojeno pokrajino tudi z razširjanjem krščanske vere in z uvedbo cerkvene organizacije. Vse to je na gospodarskem, družbenem in kulturnem področju pletlo vezi med novoosvojeno pokrajino in starimi območji osvajalca, na drugi strani pa kopalo zaseko med pokorjenimi plemeni in njihovimi še svobodnimi sosedi ali nekdanjimi zavezniki. Cerkev je bila v frankovski državi v tem času predvsem nadvse uporabno orodje v rokah svetnega vladarja.

Tako se je z osvojitvijo Karantanije odločila tudi njena cerkvena pripadnost. V času Boruta (?—748/49) je ostalo še vse pri starem. Svoje soglasje z novimi razmerami in uvajanjem krščanstva je Borut pokazal le v tem, da je dal krstiti svojega sina Gorazda in nečaka Hotimira. Za vlade njegovega sina Gorazda (749—751) se še ni začela širša misijonska akcija v Karantaniji. Formalno je bila Karantanija priključena k salzburški škofiji z nastopom Gorazdovega naslednika Hotimira (752—768).

Hotimira je spremil v Karantanijo zastopnik salzburškega škofa Majoran, nečak Hotimirovega botra Lupa. S tem se je začela že tudi širša misijonska akcija. Zelo je značilno, da je zdaj prevzel pobudo pri tem karantanski knez sam.

Pri uveljavljanju krščanstva v naslednjem obdobju moramo brez dvoma upoštevati pritisk iz tujine. Ni dvoma, da je krščanstvo dobilo najmočnejšo oporo pri delu Karantancev samih; ti do razširjanja krščanstva namreč niso zavzeli enotnega stališča. To se najbolje kaže v dejstvu, da sta proti Hotimirovi politiki in krščanstvu še za njegovega življenja nastala dva upora, da pa je oba zadušil z domačimi silami.

Po razvoju drugod je mogoče sklepati na naklonjenost do krščanstva tudi pri sužnjih in nesvobodnih, med katerimi so bili že od nekdaj krščanski Vlahi. Glavni razlog pa je bil v tem, da je krščanstvo temu delu prebivalstva s svojo vero dajalo tolažbo v vsakdanjih težavah.

Težišče odpora proti pokristjanjevanju in obenem proti odvisnosti od Frankov pa je iskati pri svobodnih članih vaških skupnosti in deloma morda tudi pri tistem delu plemenskih starešin, ki bi si bili sami radi pridobili položaj karantanskega kneza in so zato trdno vztrajali pri izročilih nekdanje plemenske ureditve. Edini uspeli upor, ki ga knez ni mogel zadušiti z domačimi silami, je izbruhnil po Hotimirovi smrti. Svobodno prebivalstvo je najmočneje ogrožal razvoj v fevdalno družbo, ki ga je podpiralo krščanstvo.

Vendar je širjenje krščanstva v Karantaniji olajšala tudi spretna misijonska metoda salzburške cerkve, ki jo je vodil Irec Virgil. Irski misijonarji so dopuščali poganske verske šege in jim poskušali dati krščansko vsebino, pri tem pa so upoštevali jezik ljudstva. Končno so se opirali na odločilne domače dejavnike. Vsekakor tudi za irsko misijonsko metodo ni mogoče trditi, da ne bi bila uporabljala pritiska državne oblasti, ali da bi bili irski misijonarji širili krščanstvo celo neodvisno od nje. Irski misijonarji so se razlikovali od odposlancev frankovske cerkve predvsem v tem, da so iskali opore pri domačem državnem ali plemenskem poglavarju, ne pa pri tujem, vrhovnem političnem gospodarju. To velja tudi za Karantanijo, kjer so knezi vsekakor z vso močjo podpirali razširjanje krščanstva.

Na čelu misijonske akcije v Karantaniji je bil od okrog 760 Modest, ki ga je bil poslal salzburški škof Virgil v Karantanijo kot pokrajinskega škofa. S tem je Karantanija dobila večjo samostojnost v cerkvenem pogledu. Pokrajinski škof je bil po dostojanstvu enak rednemu škofu in je nosil tudi enak naslov. Modest je vsekakor imel tudi pooblastilo posvečevati duhovnike in cerkve. V Karantaniji je posvetil prve tri cerkve, pač kot nekake misijonske postaje, in sicer pri Gospe Sveti, v Liburniji (St. Peter im Holz ob zgornji Dravi), Ingering ob zgornji Muri. Vse tri so nastale kot lastniške cerkve karantanskega kneza.

Ob razmeroma majhnem številu duhovnikov, ki so z Modestom prišli v Karantanijo, ob razsežnosti ozemlja in odporu široke svobodne plasti prebivalstva si ni mogoče misliti prav hitrega napredovanja krščanstva v Karantaniji že v Modestovem času. Odpor je čakal le na ugodno priložnost, da se sprosti v boju za stari, že preživeli družbeni red.

Ta priložnost se je v resnici ponudila leta 763. Takrat je umrl Modest. Hkrati je frankovski kralj Pipin pozval bavarskega vojvodo Tasila, naj se udeleži pohoda proti nepokorjenim Akvitancem. Tasilo je res odšel na zbirališče vojske, a se je sredi pohoda obrnil z Bavarci domov in je do 781. vladal kot samostojen vladar. Vsekakor je ta bavarski upor toliko omajal frankovsko moč na vzhodni meji, da je obenem z Modestovo smrtjo opogumil poganske svobodnjake v Karantaniji k uporu proti Hotimirovi politiki in krščanstvu. Hotimir pa je upor zadušil.

Po Hotimirovi smrti 769 je zadel proti zahodu usmerjeno fevdalno-krščansko skupino v Karantaniji nov hud udarec. Knezovo smrt so izkoristili svobodnjaki, da so poslednjič poskusili obnoviti stari red.

Tasilo je sprva poskusil na miren način: 769 je ob karantanski meji ustanovil samostan v Innichenu ob zgornji Dravi z nalogo, »da bi neverni rod Slovanov pripeljal na pot resnice«. Leta 772 pa je Karantanijo spet z vojsko podredil bavarski vrhovni oblasti in pokončal upor. Novi knez Valtunk je nadaljeval Hotimirovo politiko. Imena naslednjih knezov v Karantaniji — Pribislav, Semika, Stojmir in Edgar — in sporočilo vira, da so šele zadnjemu med njimi sledili kot grofi Bavarci, pričajo, da so tudi poslej v Karantaniji vladali slovenski knezi. Vsekakor se je z verskimi boji znatno spremenil položaj v notranjosti Karantanije, kajti verska nasprotja so pač predstavljala odločilni boj med predstavniki stare plemenske ureditve in nastajajočim razredom novih fevdalnih gospodov. Odpor svobodnjakov je bil z bavarsko pomočjo dokončno zlomljen.

Zmaga krščanstva je bila z notranjim preobratom, zvezanim z verskimi boji, seveda zagotovljena. V varstvu karantanskih knezov in velikašev, zastopnikov krščanske smeri, oprtih na fevdalni zahod, se je pokristjanjevanje Karantancev nadaljevalo mirno in brez novih uporov. Globlje v ljudsko mišljenje pa gotovo še ni seglo.