Duhovno vretje v Evropi in rojstvo žarnogrobiščne kulture.

Socialno razlikovanje med pripadniki iste skupnosti v cvetoči bronasti dobi je pripeljalo ob koncu te stopnje do hudih notranjih nasprotij. Kopičenje viškov dobrin in oblasti v rokah posameznikov je razvidno v zakladnih najdbah kovinskih predmetov in v izrojenih oblikah pokopov bogatinov pod mogočnimi gomilami. Njim nasproti stoji množica onih, ki se komaj prebijajo. Ta protislovja sprožijo vsesplošno duhovno revolucijo. Gotovo največji preobrat v evropski prazgodovini, osnovan na idejno-svetovnonazorski podlagi, je pripeljal do samosvoje omike, imenovane kultura žarnih grobišč. Oznaka zanjo povzema takratno navado pokopavanja sežganih svojcev v planih nekropolah.

Dejanje upepeljevanja rajnih odseva premišljen akt demokratičnega posmrtnega izenačevanja vseh članov družbe z zavestnim izničenjem človeškega telesa. Enako so po obsegu in videzu skorajda določeni pridatki mrličem v preprosto v zemljo položenih grobovih. Duhovno gibanje v času kulture žarnih grobišč je zatorej očitno spojeno s temeljitimi prenovami kulturnih in socialnih osnov družbe in z liberalizacijo njene notranje ureditve.

Poleg tega duhovnega ozadja povečuje protislovja hiperprodukcija bronaste kovine v srednji Evropi in naraščanje zalog, kar sili k širjenju gospodarskega prostora na ozemlja drugih skupin. Dodatni razlog prostranim gibanjem ljudstev domnevajo nekateri v upadanju pridelka kmetijstva. V eneolitiku in zgodnji bronasti dobi je dosegel prvobitni način negovanja rastlin vrh svojih zmogljivosti, prinesel pa je začasno izčrpanost zemlje, ki pri prenapetem načinu obdelovanja ni dobila zadostnih možnosti za obnovo svoje rodovitnosti. To izčrpavajoče poljedelstvo so povzročili kmetje s prisilnimi oblikami agrikulture, da bi tako prišli do viškov za nakup kovinskega orodja in do zadostnih virov prehrane za čedalje številnejše prebivalstvo.

Okrog leta 1000 pred našim štetjem se je podnebje otoplilo in so bile padavine izdatnejše, kar je povečalo možnosti prehrane in pogojevalo novo naraščanje števila naseljencev.

Vse te silovite duhovne spremembe so v 13. in 12. stoletju pred našim štetjem sprožile medcelinske pretoke ljudstev in idej. Iz svojih žarišč v srednji Evropi je to gibanje v valovih preplavilo v naslednjih desetletjih vso celino. Prvotni udar, sprožen v osrednjem Podonavju, je zadel industrijsko srčiko v Češki ter ustvaril novo jedro žarnogrobiščne kulture v območju Lužic. Po mnenju poljskih raziskovalcev daje lužiška kultura neposredno podlago staroslovanski omiki. Sočasni, proti zahodu usmerjeni val je šel preko Slovenije v Padsko nižino in k cvetočim naseljem pod prelazom Brenner; drugi krak istega sunka je zajel prehode iz Švice v Italijo in bogata prekladališča ob ligurski obali. Hkratni vpadi neustrašnih gusarjev iz grško-jadranskega prostora in prodori bojevitih nomadov so dokazani s pisanimi viri v hetitski državi v središču današnje Turčije, Sirije in v Egiptu. Prva bitka z vsiljivci je časovno postavljena v obdobje vladavine faraona Meremptaha (1234—1220 pred našim štetjem); zaključni prodor novih ljudstev je povzročil propad staroegiptovske države za Ramsesa III. 1166 pred našim štetjem, ko so se ob obali od Palestine proti Egiptu naselili Filistejci. Zaradi njihove ozkosti, spoštovanja starih šeg in odklanjanja potratnih novin so postali v starem svetu prislovični; v zvezi z razumevanjem idejnega ozadja celotnega žarnogrobiščnega gibanja so Filistejci pomembno potrdilo stroge, a k ljudstvu obrnjene ureditve. Podobno povezujejo starinoslovci hkratno uničenje mikenske civilizacije s prihodom Dorcev v Grčijo. Tudi ti so danes za nas predstavniki strogega, vendar urejenega sloga življenja in težke, a skladne umetnosti.

Oznanjevalci prodora žarnogrobiščne omike v slovenski prostor so številne zakladne najdbe iz zaključne bronaste dobe. Najstarejšo plast založnih najdb predstavljajo depoji iz Bele pri Poljčanah, Zidanega mosta, Pobrež (Pubersdorf) na Koroškem, Črmošnjic pri Novem mestu, Udja pri Pijavi gorici in iz Tomišlja, ki jih postavljajo v 13. stoletje in nakazujejo prvi udar žarnogrobiščnih ljudi proti Vzhodnim Alpam. Naslednji, očitno močnejši naselitveni tok spričuje blizu 20 depojev, od onih iz Grab in Hercegovščaka do zalog v nepristopnih grapah na Peklu pri Mariboru, Hočkem Pohorju, Hudinji, Debelem vrhu nad Podgradom in Grgarju nad Novo Gorico, ali v skritih jamah v Silovcu in na Krasu spravljene zakladne najdbe. Starejši depoji so oblikovno enostranski in poznajo le sekire s plavutmi ter sulične in puščične osti. Pri mlajših založnih najdbah je oblikovni zaklad pestrejši in ga slikovito predstavlja depo iz Črmožišč pod Bočem. V njem je mimo starejših bronastodobnih robatih sekir meč z rogljičastim ročajem in najmlajšimi različicami pripomočkov z mnogimi srpi, lovorolistimi suličnimi ostmi, tulastimi sekirami različnih velikosti, meči, bodali, zakrivljenimi noži, votlimi dleti, zasekači, dolbili, žlebih, bronasto posodo z okrasom punciranih krogov in diagonalnih križev, bronasti kotliči, dvorezna britev, spiralno zavita žica, igle lasnice z okroglo, kopasto ali spiralno glavico, enostavne igle in zapestnice, surovi ulitki kovine v obliki pogač in obesek, zamišljen kot stilizirana človeška postava.

Izčrpen opis raznovrstnih takrat poznanih delovnih pripomočkov, med katerimi številčno prevladujejo srpi in orodja za obdelavo lesa, nakazuje vzpon poljedelstva na novih osnovah pridelave prehrambnih in krmilnih rastlin ter nakošene mrve in dotlej neznan razvoj tesarstva ter stavbarstva.

Zakopavanje bronastih depojev preneha okrog leta 1000, ko se razmere ustalijo in omogočajo novim prebivalcem mirno življenje, kakor to nazorno ponazarja naselbina v Ormožu. Tu so na vzvišenem, precej pravokotnem platoju nad Dravo, omejenem na krajših stranicah z dvema hudourniškima grapama, ogradili prostor, velik 400 x 350 m. Dodatno so naselbino utrdili s 6 m globokim jarkom in 5 m visokim nasipom, okrepljenim še z leseno palisado. Notranjost naselbine so križajoče se ceste, tlakovane z oblicami, razdelile na pravokotne stavbne parcele. Povprečna velikost hiš je 14 x 6 m. Glede na mehka tla prevladuje način gradnje poslopij s pomočjo pokončnih gred, med katerimi so bile stene iz protja, debelo zamazanega z glino. Stavbe so bile predeljene; v prednjem prostoru ali ob hišah so v sphano ilovico zložili iz prodnikov podlago za ovalno ognjišče, ki je bilo nato premazano z ilovko. Ob kurišču so našli velike bikonične posode za shranjevanje vode. Iz zaključne faze naselbine so dobili ogromno drobnih najdb v presenetljivo nepoškodovanih ognjiščih in bivalnih prostorih, iz česar sklepajo, da so naselbino nenadno zapustili pred letom 700 pred našim štetjem.

Naselbina v Ormožu je doslej najbolj obsežna in podrobno raziskana žarnogrobiščna postojanka severnega Balkana. Pripada očitno drugemu valu naseljencev, ki so zasedli ravninske obale Drave vse do Ruš in območje ob Muri do Gradca (Graz). Številna najdišča spričujejo naselitev strnjene skupine prebivalstva. Tvarno izročilo teh naseljencev je spričo svoje enovite podobe dobilo naziv ruško-dobovska skupina. Med starejšim gradivom prevladujejo velike žare, dvoročajne amfore, bogata ornamentika na posodah, fibule očalarke ter igle. Zaključno fazo iz 9.—8. stoletja pred našim štetjem zastopajo med pridatki ločne in vozlaste fibule. Orožja v teh grobiščih ni, razen dveh suličnih osti, odkopanih v Mariboru. Bronasto gradivo nakazuje spodbude in izvor v zahodni Madžarski, igle pa povezujejo tvarno izročilo žarnogrobiščnih naseljencev Podravja z zahodom.

Veliko grobišče v Dobovi se časovno ujema z onimi v Podravju. Drobni pridatki se tipološko skladajo z izkopaninami v okolici Ptuja in Maribora, nakazujejo pa sorodnosti in delno izvire v bližnjih obsavskih postojankah. Kulturno sozvočne so najdbe na grobiščih v Bršljinu pri Novem mestu ter najstarejši pokopi v Ljubljani in na Bledu.

Samosvojo podobo žarnogrobiščne omike predstavlja naselbina na Brinjevi gori pri Zrečah. Tu je tudi spoznaven najstarejši naselitveni val žarnogrobiščne kulture. Ta je poselil južni rob vrha. Značilni za to stopnjo so v materialni kulturi lonci z votlimi bunčicami na obodu in igle s ploščato glavico. Te posebnosti in sestavine lastne ustvarjalnosti je ohranila postojanka na Brinjevi gori še ob prihodu mlajših naseljencev, ker ni povzela njihove tvarne omike, tako velike žare in bogatega okrasa na posodah. Naselbina se je medtem razširila po vsem vrhnjem pobočju, ne da bi doslej odkrili tu posebne obrambne okope. Varna lega je omogočala prebivalcem Brinjeve gore obstanek v naselbini še po prenehanju naselitve ob Dravi. Tako je to prvo višinsko najdišče z dokazano naselitvijo že ob koncu bronaste dobe preživelo mlajše ravninske naselbine in živelo vse do Keltov.

Ustalitev žarnogrobiščne kulture in njen nenaden konec.

Življenje žarnogrobiščne civilizacije v ravninskem predelu Pomurja, Podravja in Posavja je doživelo nenaden konec, kar najbolj nazorno prikazuje naselbina v Ormožu; tu so odkopali v zadnji ohranjeni plasti nedotaknjena ognjišča z vsem inventarjem in nepospravljenimi pripomočki ter orodjem. Spričo podobnih primerov v vsem vzhodnoalpskem območju predpostavljajo starinoslovci umik prebivalstva iz tega dokaj odprtega ozemlja na jugozahod, kjer šele sedaj zaživijo nekatere naselbine Križna gora, Tolmin, Škocjan) ter povzamejo in razvijajo prvine, značilne za kulturo žarnih grobišč.

O vzrokih odselitve ni prepričljivih dokazov. Vrsta najdb z obeležjem razvite kulture žarnih grobišč na poznejših železnodobnih višinskih naselbinah in gradiščih dokazuje, da se prebivalstvo mlajše stopnje ni v celoti umaknilo iz Podravja, temveč si je še znotraj Slovenije poiskalo varnejše kraje. Umik sledimo v dolino Solbe (Sulmtal) in izdatno dokazljivo proti jugozahodu; sledov selitve proti Koroški ne poznamo. Glede na to, da so opustili Dobovo prej od naselbin v Podravju, je videti, da je prišel naval z jugovzhoda prek Bosne in Posavine.

Pritisk svežih plemen je zaostril življenjske razmere v nezavarovanih ravninskih postojankah. Mnogi že ustaljeni rodovi so se umaknili v bolj varne višinske naselbine in si našli naravno branjene lege za svoja bivališča. Največji postojanki tega vmesnega časa poznamo prek nekropol v Ljubljani in na Bledu. V obeh je trajalo življenje neprekinjeno od leta 1000 do 600 pred našim štetjem in nam kaže postopno prodiranje žarnogrobiščne omike proti zahodu ter razvijanje lastnih oblik v tvarnem izročilu in končno prehod v zeleznodobne forme.

Na blejskem grobišču srečujemo v starejši stopnji, ki se neposredno navezuje na dediščino ruško-dobovske kulture, iglo s čebulasto glavico, bikonične žare in manjše skodele z ročaji; v mlajših enačicah poznamo fibule očalarke, železne zapestnice in žare s poenostavljenim geometričnim vzorcem. Prav tako prvotne najdbe z ljubljanskega grobišča prevzemajo iz starejše ruške skupine lončenino z ročaji, harfasto fibulo, igle s kijasto glavo in tako dalje. Na tem najdišču je zaznati tudi močan vpliv dobovskosrednjebalkanskih sestavin v materialni kulturi, zastopani z dvojnokrižno pasno spono, polmesečnimi britvami, ukrivljenimi noži, v velikih ovratnicah-torkvesih in v pomanjkanju dvojnoročajnih amfor.

Na navedenem oblikovnem zakladu razvijajo naslednjo stopnjo svoje kulture, za katero so značilni pridevki: v moških grobovih fibule očalarke s pentljo, igle s kroglasto glavico in pri ženskih grobovih železne ovratnice in zapestnice, fibule s ploščatim locnjem in dvozankaste ločne fibule. Glasnik balkansko-bosenskih vplivov je v tem času na Dolenjskem in v Ljubljani lončenina brez ročajev in okrasa ter prvenstveno dvozankaste ločne fibule. Drugače nakazuje drobno gradivo oblikovanje posebne kulturne province z jedrom v zahodni Sloveniji in širjenjem svojih izmenjav na prostoru od Zadra do Gardskega jezera. Druga mlajša plast vmesne stopnje žarnogrobiščne omike v osrednji Sloveniji je povezana s panonskim prostorom, od koder je prišel nov udar konjeniških ljudstev, imenovan trakokimerijski. Ta je po letu 750 prekinil žarnogrobiščno kulturo pri nas in označil nastop zeleznodobne halštatske omike.

Nove prvine in gradivo so kulturnozgodovinsko že halštatske, čeprav nastopajo v Sloveniji prej kot v ostalih severnih in vzhodnih predelih Alp ter celo pred Italijo. Zato je naslednja najmlajša stopnja v ljubljanski nekropoli, na Bledu in najdiščih v okolici Mokronoga in Novega mesta že čisto železnodobna, kljub nepretrganemu nadaljevanju žarnogrobiščnih sestavin. To stopnjo predstavljajo v lončenini bikonične s cik-cakom in trikotniki okrašene žare, kroglasti lonci, skodele z visokim ročajem, vaške vozlaste fibule, polmesečaste fibule, ploščate, narazeno okrašene zapestnice in tako dalje, ki so izvirno osrednjeslovenska tvarna ostalina s primerjavami v Sremu, severni Srbiji in Sedmograški. S Trako-Kimerijci je prišla iz njihove kulture v naše kraje vzhodnjaška konjska oprema in vozlasta fibula, predvsem njena inačica s pravokotno nogo.

Trako-kimerijski sunek je prisilil tudi naseljence na Dolenjskem, da so poiskali zavetje za okopi na gradiščih. Iz lege nekropol končne stopnje kulture žarnih grobišč, odkritih na vzpetinah, vidimo, da so v južni Sloveniji že zgodaj prešli na utrjene višinske naselbine. To misel krepi ugotovitev o nepretrganem nadaljevanju grobišč in verjetno tudi naselbin v ilirsko železno dobo.

Tudi na Štajerskem je podobno. Umik naseljencev iz Podravja naj bi potekal po doslej izrečenih naziranjih v smeri proti severni Italiji. Gomile pri Benediktu, Pivoli, Ormožu in Račah z žarnogrobiščno kulturo in tradicijo kažejo, da pokrajina ni ostala neobljudena, čeprav domnevajo arheologi, da so zgradili in naselili pohorska gradišča že novi naseljenci.

Prehajanje žarnogrobiščne kulture v halštatsko železno dobo 8. stoletja pred našim štetjem oznanjajo poleg zakladnih najdb iz Škocjana (Jame na Prevali) in Trovavske vasi (Treffelsdorf) na Koroškem še obujanje starodavne šege s pokopi v gomilah tako v Slovenskih goricah, Beli krajini in na Dolenjskem. Bogati grobovi, z meči in orožjem med pridatki, v Podzemlju, Gornji Radgoni, Beljaku in Klein-Gleinu v dolini Solbe spričujejo ta nemirni čas in dokazujejo, da se je dotlej enotna družba jela razslojevati spričo vse večjega uveljavljanja bojevnikov kot prvakov svojih plemen.

Pomen kulture žarnih grobišč za zgodovino našega ozemlja je raznolik. S prihodi novih prebivalcev je bil prekinjen zatišni razvoj srednje bronaste dobe. Žarna grobišča pomenijo tudi najbolj zanesljiv znak etničnih sprememb v primerih, kjer ni nobenih podatkov o začetnem sožitju žganega in gomilnega pokopa. Vendar se pri raziskovalcih vedno bolj utrjuje prepričanje, kako nova žarnogrobiščna doba ne pomeni popolnega preloma s prejšnjo stopnjo in kako ne gre vselej samo za etnične premike ali nove naselitve, temveč velikokrat za presajanje razvitejših dobrin med že obstoječe potomce prebivalcev srednjebronastodobne kulture gomil. Zato se tudi ni obdržala teza o preseljevanju ljudstev lužiške omike kot izključnih nosilcev novih izdelkov. Mnogovrstne novine v duhovni in materialni kulturi pa dovoljujejo sklepanje glede nosilcev teh premen. Ob koncu žarnogrobiščne dobe naseljujejo ljudje z obredom upepeljevanja svojih mrličev zahodno Slovenijo in sosednjo Benečijo; iz Bosne prodirajoča navada pokopavanja v družinskih gomilah je zajela Belo krajino, Dolenjsko in del Notranjske. Te šege v načinu pokopa so ostale nespremenjene v teh predelih še v naslednji železni dobi, ko iz antičnih virov vemo, da so naseljevali zahodno Slovenijo Veneti in predele jugovzhodno ob morju in v Istri po izviru vsaj v delu svojega sestava verjetno staroselski mediteranski Histri; Dolenjsko pa so naseljevali Iliri. Spričo nepretrganega toka življenja so arheologi žarnogrobiščne nosilce posameznih kultur poimenovali: Proto ali Pra-Veneti, Protohistri, Protoiliri, Protonoriki.

Pronicanje nove ideologije in duhovne premene.

Že naglašena ugotovitev o pretapljanju staroselcev s prihajajočimi naseljenci se zrcali tudi v tvarnem izročilu. Ob novih religijskih predstavah vztrajajo še stare sestavine mostiščarskega verovanja v plodnost, izražene prek ženskih statuet, odkritih v Ormožu, Ptuju, Pošteli in Mariboru. Tem prispodobam rodovitnosti se sedaj pridruži med ptujskimi izkopaninami ohranjen lončen moški spolni ud kot simbol razmnoževalne sile. Ljudstvo kulture žarnih grobišč prinese s seboj nove duhovne in verske predstave. Posebno mesto v njihovem kultu ima sonce in njegova najbližja zemeljska prispodoba oziroma enačica — ogenj. Za sončni kult menijo, da je nastal iz verovanja poljedelcev o posebni vlogi sonca v plodnostnem ciklu. Zato srečujemo predstave s tem ozadjem nakazane že na predmetih mostiščarske kulture z okrasi vib, svastik, niza trikotnikov okoli ustja posode, okroglimi, s trikotniki obrobljenimi ornamenti — sončnimi kolesi z žarki.

Poudarjeno simboliko stapljanja pokojnika s soncem je nujno predpostavljati v obredu sežiganja človeškega telesa. To je revolucionarno menjalo dotedanje predstave v zagrobnem verovanju, zvezane s telesno zamišljenim pokojnikom in uvedlo nov duhovni princip. Prišlo je do svobodomiselnejših pogledov in razlag, ki izničijo razločke med ljudmi in v biti zanikajo zagledanost v telo. Brezosebnostni vidik v dejanju upepeljevanja, s katerim izgubi telo svoje snovno bistvo, vodi k posmrtnemu izenačevanju pokojnikov in k vrednotenju duha nad telesom. Dajanje pridatkov nakazuje verovanje, ki je tesno povezano z zagrobnimi predstavami o neminljivem duhu pokojnika. Ta osebnostni duh posameznika ponazarjajo upodobitve ptičev kot prispodob obnavljajoče se žive narave, saj se ptiči po zimski gluhoti vračajo ob pomladnem prebujanju prirode na svoja prvotna mesta. Te sestavine delno odpirajo vpogled v temeljito spremenjen obseg novih duhovnih naziranj z verovanjem v zagrobno življenje pokojnika in novi pogled na vlogo osebnosti v poenoteni družbi.

Podobno prevzema ideološke osnove svoje dobe tudi umetnostni izraz žarnogrobiščne kulture. Prenova gledanja na vlogo posameznika v družbi kot enakopravnega soustvarjalca dobrin in vrednot vodi tudi v likovni umetnosti k posploševanju in poenotenju. Izenačevanje in izbrisovanje osebnih značilnosti v kiparskih izdelkih nazorno predstavljajo bronasti priveski v podobi stiliziranega človeškega telesa. Brezosebnostno osnovno vodilo prvobitne kulture žarnih grobišč z zatajevanjem posameznika pogojuje umetnostno ustrezen izraz v obeskih, kjer je telo skrčeno na risarski obris. Spričo tega je takratno likovno snovanje vodilo do tankih, iz bronaste pločevine oblikovanih shematičnih upodobitev. Razvoj z veliko premeno v umetnostnih naziranjih je pripeljal od statuete iz Maribora, vplivane od mostiščarskega sloga, pri kateri je ohranjena uravnovešenost sestavin in somernost gmot in ki je s konca te kulture, do popolne abstraktnosti v priveskih iz Črmožišča, Pobrežja, Dobove in tako dalje. Tako vidimo, da zadošča ljudem iz obdobja žarnogrobiščne kulture za njihovo likovno podoživljanje in sporazumevanje okrnjen geometrični povzetek izvirne predstave.

Posnemanje starejših poznoneolitskih podonavskih vzorov v kiparskem izročilu žarnogrobiščne dobe s slovenskega prostora predstavlja obredna pivska posoda v obliki ptiča s stilizirano glavo. Ta rhyton s konca 10. stoletja raste iz istih osnov kakor ženski idol z Ljubljanskega barja. Upodobitev ptiča na kultni posodi se prilagaja namembnosti, ohranja telesnost in tehniko krašenja, poznano že v mostiščarski stopnji — ob značilno žarnogrobiščnih zabrisanih in nezaznavnih potezah živalskega obraza. Tleča likovna nagnjenja mostiščarjev so tako navdahnila strogega oblikovalca iz obdobja kulture žarnih grobišč k prevzemanju polnoplastičnih vzorov.

Gledano poenostavljeno sprva zapeti in v neizraznost usmerjeni likovni slog kulture žarnih grobišč v svojih mlajših umetnostnih upodobitvah ponovno odseva uveljavitev posameznika. Ta usmeritev rojeva težnjo po naglaševanju osebnostnih značilnosti in hotenj, po zvestem podajanju in posnemanju narave. Primer nove umetnostne smeri prinaša v okolici Brežic odkrita plastika goveda — ročaj bronaste posode. Umetnostni pomen ročaja je zlasti v tem, da je ob vsej stilizaciji obvaroval naravno, živali lastno bistvenost in v dovršenem razmerju uporabnega in simboličnih okrasnih prvin zrcali stopnjo in prizadevanja neke umetnoobrtno napredne delavnice na pragu železne dobe v 8. stoletju pred našim štetjem.

Družbeno ozadje in izročilo kulture žarnih grobišč.

S socioloških gledišč je zgovoren tudi podatek o notranji razvrstitvi pokopov na grobiščih. Za nekropoli v Rušah in Ljubljani je značilno premočrtno širjenje od vzhoda na zahod. Torej prevladuje v družbi še enakost in zapovrstnost pokopov, ne oziraje se na položaj, rod ali imetje umrlega. Nasprotno ugotavljajo na dobovski nekropoli načrtno razdelitev grobiščnega prostora na družinske parcele z najstarejšim pokopom v sredini območja, določenega za familijo.

Nepovezana posamezna selišča na pretežnem delu Slovenije spričujejo nerazčlenjeno družbeno ureditev brez izoblikovanega plemenskega središča. Ločuje se le območje gosto naseljenega Podravja, kjer številne žarnogrobiščne postojanke dokazujejo medrodovne stike in verjetne povezave v pleme. Neke vrste osrednji politični nadzor nad velikim območjem nakazuje tudi sprva enotna omika v deželah od Panonije do severne Italije.

Najbolj usklajene in dognane oblike skupinske dejavnosti predstavljajo utrdbene naprave in njihova postavitev. Spričo vsestransko premišljene zasnove celotnega videza naselja, od okopov do vnaprejšnje načrtovanosti njegove notranje izgradnje, je razvidna domneva o razvitih oblikah medsebojne povezanosti, specializaciji delovnih opravil in višji umski preudarki. Hkrati nakazuje utrjevanje selišč z visokimi palisadami in zaporami pred obzidjem hitrejše načine vojskovanja z uporabo konjenikov, metalnega orožja in zelo verjetno poznavanje obstreljevanja s puščicami, sproženimi z loka.

Izbor lege naselij v plodnih ravnicah potrjuje predpostavko, da je bila osnovna gospodarska dejavnost prebivalcev te dobe poljedelstvo in živinoreja. Za to govori množina živalskih kosti, ki so na Brinjevi gori pripadale govedu, svinjam, ovcam, kozam, redkeje psu in celo konju. Prehrano so popestrili z ulovom divjačine, ribolovom in nabiralništvom.

V predelih, ki so bili v žarnogrobiščni dobi intenzivno poseljeni, so se obvarovale negovane kmetijske površine skoraj nepretrgano tudi v naslednja obdobja. To dokazuje širokopotezna krčenja in kultiviranje krajine in ustvarjalni delež kmeta v žarnogrobiščnem času pri trebljenju pašnikov in njivskih predelov, ki so kasneje lajšali agrikulturno izrabo.

Pri splošni oceni zgodovinskega pomena obdobja kulture žarnih grobišč v Sloveniji velja na prvem mestu poudariti popolno spremembo ideoloških načel družbe z izenačevanjem vloge posameznika. Neizrečena istočasna predpostavka take ureditve je v skupinski lasti vseh viškov in enako družbeno kopičenje močno zvečane proizvodnje. Poenotenje vloge členov skupnosti se kaže v očitnem vlaganju posameznikovega ustvarjalnega napora in dela za obči napredek in bogatitev splošnih potreb in ne v večanje osebne posesti. Razviden je ta enovit socialni položaj posameznika in prevladujoča demokratična poteza v družbeni ureditvi prek starejših grobišč celinske Slovenije, kjer ohranjajo pokopi dokajšnjo izenačenost v povsod enakih preprostih grobnih jamah, poenotenih žarah, nerazčlenjeni pridati lončenini in revnih kovinskih pridevkih.

Številčno okrepljeno prebivalstvo z zvišanimi zahtevami preskrbe je terjalo donosnejše poljedelstvo, izpopolnjeno živinorejo in produktivnejše obrtne dejavnosti. Sedaj je gotovo prodrla uporaba plugov ali ral, uvedba zimske zaloge sena za krmo živali in predelovalna industrija v lončarstvu ter prvi poskusi oblikovanja kovine v okrasne predmete, predvsem v proizvode v slogu situlske umetnosti. Zadnje je pomnogoterilo vrednost kovine z vloženim trudom in umetniško spretnostjo delavca; tako oplemenitena proizvodnja je v naslednjih stoletjih podlaga ekonomskemu blagostanju civilizacij v Vzhodnih Alpah.