Na dan, ko je bila podpisana mirovna pogodba v Schönbrunnu (14. 10. 1809), je Napoleon s posebnim dekretom ustanovil tudi Ilirske province (Les Provinces Illyriennes). Združevale so poleg dežel, ki jih je Francozom v tem miru odstopila Avstrija (Primorje, Kranjska, zahodna Koroška in Hrvatska na desnem bregu Save), še ozemlja beneške Istre, Dalmacije in Boke Kotorske, v njihovi oblasti že od 1805. leta, in ozemlje Dubrovniške republike, katerega so zasedli in 1808 priključili Italijanskemu kraljestvu. Pozneje so meje Ilirskih provinc še popravljali in dopolnili. Leta 1810 so jim priključili vzhodno Tirolsko (z Lienzom), naslednje leto so podrobneje določili mejo proti Avstriji in izvedli manjše mejne korekture (Motnik je tedaj prišel pod Kranjsko). Meja z Italijo je bila preurejena po »naravnih« črtah: po Soči od izliva do izvira ter po rateškem razvodju, ki je tedaj prvič postalo državna meja: Bela peč in Trbiž sta pripadala Italijanskemu kraljestvu. Ilirske province so imele 55.000 km² in so združevale okoli 1,5 milijona etnično različnega prebivalstva. Poleg Slovencev, Hrvatov in Srbov so zajemale tudi dele sklenjenega nemškega (na vzhodnem Tirolskem in na Koroškem) ter italijanskega prebivalstva.

Zelo različni so bili vzroki, ki so Napoleona navedli, da je ustvaril po teritorialni obliki nenavadno tvorbo Ilirskih provinc. Te so segale skoraj 750 km daleč od zgornje Drave in še prek Boke Kotorske. Razumljivo, da so imeli pri tem važno vlogo politični in vojaški momenti ter so bili na čelu uprave Ilirskih provinc zaporedoma vojaki (maršala Marmont in Bernadotte ter general Junot), z izjemo zadnjih mesecev, ko je bil guverner Fouché. Med vzroki za nastanek Ilirskih provinc je bila zelo pomembna tudi Napoleonova težnja, da bi na tem delu Evrope zaprl kontinentalno blokado, saj je Avstrija ob začetku vojne leta 1809 takoj vzpostavila trgovino z Anglijo. Podobno vlogo je odigrala tudi želja, da bi se ustvarila neposredna zveza po kopnem s Turčijo, važna za francosko gospodarstvo in trgovino.

S francosko okupacijo se je del slovenskega ozemlja pobliže seznanil s pridobitvami francoske revolucije in z institucijami, ki jih je uveljavil zmagoviti buržoazni razred po zrušenju fevdalizma. Vendar pri tem ne smemo pozabiti, da so postajale francoske Napoleonove oblasti tem bolj konservativne v odnosu do revolucionarnih zahtev, čim bolj so se časovno in teritorialno odmikale od časov revolucije in Francije. Tudi so se hotele pozneje v zasedenih deželah mnogo bolj mirno in počasneje približevati ureditvi, kakršna je bila v Franciji. Zaradi tega je razumljivo, da v Ilirskih provincah francoske oblasti niso pohitele z odpravljanjem fevdalnih vezi, čeprav marsikaj govori o tem, da so obstajale take težnje. Pač pa so uvedli moderno uradniško upravo in sodstvo, uredili novo šolstvo, uveljavili enakost pred zakonom in odpravili privilegije vladajočih razredov. Slovenske dežele v Ilirskih provincah so se po stoletjih fevdalizma prvič srečale z moderno buržoazno ureditvijo.

Ilirske province so imele izjemen državnopravni položaj. Ustanovljene z Napoleonovim dekretom in ne s senatovo odločbo ustavno niso postale sestavni del francoskega cesarstva. Vendar so bile z njim ozko povezane in hkrati v veliki meri podrejene Parizu. Niso bile upravno razdeljene na departmaje kakor Francija, tudi niso v njih uveljavili vseh francoskih zakonov. Prebivalci niso imeli francoskega, marveč svoje posebno ilirsko državljanstvo. Toda bile so podrejene francoskim ministrstvom in najvišje, zanje pristojno kasacijsko sodišče je bilo v Parizu.

Delile so se na šest civilnih in eno vojaško provinco: Koroška z vzhodno Tirolsko z glavnim mestom Beljak, Kranjska brez Vipave in istrskega ozemlja z glavnim mestom Ljubljana, Istra z glavnim mestom Trst, ki je obsegala Goriško, Vipavsko in Tržič in po letu 1811 skoraj celotno Istro, civilna Hrvatska z glavnim mestom Karlovac, ki je vključevala do 1811 večino nekdanje avstrijske Istre, Dalmacija z glavnim mestom Zadar, Dubrovnik in Vojna krajina. Francozi so pri tej delitvi ohranili v glavnem stare deželne meje, vendar pa so odpravili vse fevdalne in za moderno upravo nemogoče enklave. Tudi pri distriktih, nižjih upravnih enotah, so se naslonili na meje avstrijskih okrožij. Vendar so v slovenskem delu Primorja poleg tržaškega in goriškega distrikta ustanovili še distrikt v Kopru, na Kranjskem pa so v začetku leta 1813 uredili poleg prejšnjih še nov distrikt v Kranju. Glavno mesto Ilirskih provinc je bila Ljubljana in v njej je stoloval generalni guverner. V njegovi pristojnosti so bile vojaške zadeve in nadzorstvo nad vso upravo in pravosodje. Ob strani sta mu bila generalni intendant za finance, odgovoren za vso civilno upravo, in generalni komisar za pravosodje. Skupaj so sestavljali vlado (gubernij) Ilirskih provinc. Posameznim provincam so stali na čelu intendanti z enakimi nalogami, kakor so jih imeli prefekti francoskih departmajev, a distriktom — razen na sedežih provinc, v katerih so opravljali ta posel intendanti — namestniki intendantov, imenovani »poddelegati«.

Najnižje upravne enote, ki jih doslej v taki obliki slovensko ozemlje ni poznalo, so bile občine (mairije) z župani (maire, syndic) in sveti na čelu. Te občine so bile po svojem obsegu dokaj velike, precej večje kot pa pozneje. Tako je bilo v francoskem času na ozemlju poznejše Kranjske 124 občin, leta 1910 pa 368.

V vsaki provinci je bilo posebno sodišče (tribunal) za vse kazenske in tudi za tiste civilne zadeve prve stopnje, kjer je šlo za večje vrednosti. V nižjih sodnih enotah, kantonih, ki jih je bilo naprimer na kranjskem 23, so bili »mirovni« sodniki, ki so razsojali civilne zadeve za manjše vrednosti in vse prekrške. Nova upravna in sodna ureditev je povsem zamenjala staro, v precejšnji meri še fevdalno avstrijsko upravo in sodstvo. Deželni stanovi so bili odpravljeni, fevdalci pa so izgubili vse upravne pravice, ki so bile vezane na zemljiško gospostvo. Vso višjo upravo (razen občin) so prevzeli od države plačani in imenovani uradniki. Člani vlade in intendanti so bili praviloma samo Francozi, druga uradniška mesta so na splošno zasedali domači uradniki. Jezik višje uprave in sodišč je bila francoščina, drugje pa so uporabljali dotlej rabljeno nemščino oziroma italijanščino. Da bi vplivali na javno mnenje in obveščali nove podanike, so ilirske oblasti v istih treh jezikih izdajale tudi vladni list »Le Télégraphe officiel«. Izhajal naj bi tudi v »ilirskem«, to je v jeziku večine prebivalstva, a do tega ni prišlo. S podržavljenjem sodstva je bilo konec tudi posebnih sodišč, ki so v fevdalnem obdobju sodila pripadnikom posameznih družbenih razredov in slojev. Novi francoski zakoni, med njimi Code Napoléon, so od začetka 1812. leta uveljavili enakost državljanov pred zakonom. Uvedli so tudi civilno poroko. Davke so pobirali v dobi Ilirskih provinc državni uradi. Uvedli so sistem enotnega zemljiškega, osebnega in obrtnega davka. S tem je bila odpravljena pravica fevdalcev, da so od svojih dohodkov plačevali nižje davke kakor kmet. Vendar ti direktni davki, ki so bili po prvotni previsoki odmeri leta 1811 znižani, hkrati z drugimi dohodki (indirektni davki, monopol na sol in tobak in tako dalje) niso zadoščali za kritje stroškov uprave in vojske v Ilirskih provincah, ki so se morale vzdrževati same. Zato so se ves čas otepale s svojimi proračuni oziroma primanjkljaji. Posledice so bili dolgovi, zastajala so izplačila plač in pokojnin, naraščalo pa je tudi nezadovoljstvo ljudstva, ki je tožilo zaradi visokih davkov. Prav zaradi tega se je še dolgo ohranil spomin na »fronke«, kakor so davke po francoskem denarju začeli označevati kmetje.

Spremembe je doživel tudi stari naborni sistem, ki je slonel predvsem na pripadnikih nižjih družbenih plasti. Francozi so uvedli splošno vojaško obveznost z le maloštevilnimi oprostitvami. Vendar so med obvezniki izbirali določeno število rekrutov z žrebom, toda še vedno se je bilo mogoče rešiti vojaške službe z namestnikom. Novo širšo vojaško obveznost so ljudje občutili kot zelo neprijetno breme.

V politiki do cerkve se francoske oblasti niso bistveno odmaknile od stališč, ki jih je uveljavljal že jožefinizem. Tudi niso vpeljale vsega, kar je bilo v veljavi v Franciji. Vpeljale so načelo splošne enakopravnosti vseh ver in šele tedaj so se na Kranjsko in Koroško zopet lahko naselili Židje. Obnovljene so bile prostozidarske lože, ki so tedaj nastale v Ljubljani, Trstu in Kopru. Matične knjige naj bi poslej na občinah vodili župani, vendar večinoma do tega ni prišlo. Odpravile so del praznikov in še nove samostane in bratovščine. Ukinile so tudi nadzorstvo duhovščine in cerkve nad šolstvom, toda verouk je bil še vedno učni predmet. Vendar so v šolah, zlasti na srednji in višji stopnji duhovniki mnogokje še vedno poučevali, ker je primanjkovalo učnega kadra. Meje škofij so uskladili s političnimi. Ljubljanski škofiji je bila podrejena tudi zahodna Koroška in vzhodna Tirolska.

šolstvo

Precej pa se je spremenilo šolstvo. Začel ga je preurejati maršal Marmont spomladi 1810, spremembe pa so uvedli s šolskim letom 1810/1811. Namesto prejšnjih trojnih oblik osnovne šole, trivialk, glavnih šol in normalk, so uvedli enotne štirirazredne osnovne šole (écoles primaires), ki naj bi bile v vsaki občini. Iz njih so mogli učenci neposredno prestopati na gimnazije ali strokovne šole. S tem so se slovenskim otrokom vrata v srednjo stopnjo šol odprla nekoliko bolj na široko. Za šole prve stopnje in za učne moči na njih so morale po posebnem dekretu že sredi leta 1810 skrbeti občine. Ker pa tega niso zmogle, so bile šole materialno na slabšem, saj so izgubile druge vire za vzdrževanje, ki so jih imele v avstrijski dobi. To je bil tudi poglavitni vzrok, da so mnoge prejšnje trivialke propadle in se je zniževalo tudi število učencev. Samo v kranjskem delu ljubljanske škofije je prenehalo delovati 16 trivialk, 18 nedeljskih šol in celo glavna šola v Kranju; število učencev pa se je zmanjšalo za več kakor 1000. Ob vsem tem je upadal med ljudstvom tudi odnos do šolstva in šolske obveznosti, kar so s pridom izkoriščali nasprotniki osnovne šole. To stanje so občutili tudi učitelji, ki so se ponekod (naprimer na prejšnjih normalkah) vzdrževali pretežno s šolninami ali pa so opuščali učiteljevanje. Šolnine srečujemo tudi na vseh stopnjah višjega šolstva, čeprav je bilo v Franciji uveljavljeno načelo brezplačnega šolanja. Zaradi finančnih težav francoske oblasti tudi niso mogle izvesti nadzorstva laičnih uradnikov oziroma višjih stopenj šol nad nižjimi šolami in so mnogokje to še vedno opravljali župniki. Nove gimnazije, ki so bile praviloma dvorazredne, a lahko tudi trirazredne ali štirirazredne, in niso dijakov več neposredno usposabljale za univerzo, so bile na slovenskem ozemlju po Marmontovem ukazu razen v prejšnjih krajih (Ljubljana, Novo mesto, Idrija, Gorica in Koper) še v Trstu, Kranju in Postojni ter v Beljaku. Gimnazije so vzdrževali iz generalne blagajne, vendar so učenci plačevali tudi šolnino za administrativne posle. Pripravljale so učence za liceje. Malo pozneje so gimnazije zamenjali kolegiji; njih število je bilo manjše in so padli v breme občinam (v Postojni, Gorici, Trstu, Kopru in Novem mestu). Ker ni bilo dovolj sredstev, so začeli učitelji šole zapuščati in tako je kolegij v Postojni že s prvim polletjem prenehal. Liceji (višje gimnazije) so trajali 6 let in so iz njih šli dijaki na visoke šole ali pa neposredno v urade, armado in gospodarstvo. Liceji so bili sprva v Ljubljani, Trstu, Gorici in Kopru, pozneje pa samo v Ljubljani kot petrazredna šola. Najpomembnejša sprememba francoskega šolskega sistema na slovenskih tleh je bila ustanovitev univerze v Ljubljani (1810). S šolskim letom 1810/1811 so v Ljubljani začele delati tako imenovane »centralne šole« (écoles centrales) s petimi študijskimi smermi: za zdravnike, kirurge, inženirje-arhitekte, pravnike in teologe. Prvi letnik je bil za vse smeri enak in je imel predavanja iz govorništva, metafizike in fizike — to je bil filozofski študij kot uvodni študij. V prvem letniku je bilo skupaj 77 študentov, od tega 56 teologov. V drugem letniku je bilo 87 teologov, 14 medicincev, 2 kirurga, 9 inženirjev-arhitektov in 22 pravnikov, skupaj torej 134 študentov. V tretjem in četrtem letniku so bili samo teologi, ker je le njihov študij obstajal že prejšnja leta — bilo jih je 90. Vsega skupaj so centralne šole štele v začetku leta 300 študentov, na koncu leta pa skoraj tretjino manj. Kakor je ugotovil Vlado Schmidt, je bilo med študenti nad dve tretjini Kranjcev, med njimi sorazmerno več Gorenjcev in Idrijčanov kot drugih. Tudi Ljubljančanov ni bilo preveč, komaj dvanajstina, če štejemo zraven še najbližjo okolico. Med študenti nekranjci jih je bilo največ z Goriškega. Povprečna starost novincev je bila 17 let na pravu, 18 na medicini, 19 na inženirstvu-arhitekturi, 20 na teologiji. Na teologiji so prevladovali (75%) kmečki fantje, na inženirstvu-arhitekturi obrtniški sinovi, drugod je bila približno polovica kmečkih sinov. Študij je bil predviden na štiri, za medicino in kirurgijo na pet let. Centralne šole so imele tudi pravico podeljevati akademske naslove. Profesorjev je bilo 11. Med tem jih je sedem že dotlej učilo na liceju: 5 je bilo Gorenjcev, en Ljubljančan in en Idrijčan. Med štirimi novimi profesorji je bil eden iz Istre, eden iz Budve, eden iz Prage in eden iz Italije. Najstarejši je štel 48, najmlajši 25 let. Med njimi so bili 4 duhovniki. Predavanja so bila deloma v latinščini, deloma v francoščini, deloma v nemščini. Po prvem letu se je študij nekoliko spremenil. Iz centralnih šol je nastala akademija (académie), študijske smeri so preuredili in opustili inženirsko-arhitektsko. Končal seveda študija na ljubljanski francoski univerzi razen teologov ni nihče, saj je delovala samo tri leta, Avstrijci pa so šolstvo vrnili v prejšnje stanje.

Načrt za reorganizacijo šolstva (30. 5. 1810) je določal izobraževanje v domačem, deželnem jeziku na osnovni šoli in na nižjih srednjih šolah (gimnazijah oziroma kolegijih). Vendar se zaradi pomanjkanja učnih moči, ki bi znale slovenski jezik, in slovenskih šolskih knjig ta načrt ni uresničil. Najbolj slovenske so bile te šole v Ljubljani in Idriji. Pri uveljavljanju slovenščine v šolah je odigrala zgodovinsko vlogo prizadevnost Valentina Vodnika, ki je napisal vrsto učbenikov za osnovne šole in gimnazije v slovenskem jeziku. Tako so se namesto prejšnjih nemško-slovenskih uveljavile v šolah samo slovenske učne knjige. V šolskem letu 1811/1812 so se z novim preurejanjem šol možnosti za uvajanje slovenščine v šole sicer nekoliko zožile, vendar položaj ni bil bistveno slabši. Z vsem tem je družbena vloga slovenščine močno porasla.

Fevdalni odnosi

Zelo malo pa so se Francozi lotevali fevdalnih odnosov v Ilirskih provincah, čeprav so po letu 1805 v Dalmaciji še izvedli nekaj reform. Tu je prišla najbolj do izraza konservativnost, ki je v Franciji zavladala pod Napoleonom. Zemljiški gospodje so v slovenskem delu Ilirskih provinc sicer izgubili vse upravne in sodne pravice. Toda ostali so lastniki svojih posesti in kmetje, čeprav so izgubili javnopravni značaj podložnikov, so gospodom še vedno morali dajati ustrezne dajatve za zemljo, ki so jo uživali. Oblasti so dajatve znižale za petino prejšnje vrednosti, ker je moral poslej kmet neposredno sam plačevati davke. Odpravile so leta 1811 tudi osebne obveznosti, to je tlako, ki ni bila vezana na zemljiško posest. Od tega so imeli korist zlasti kajžarji in gostači, ki so bili brez zemlje. Brez odškodnine so tudi ukinile vse osebne služnosti do zemljiškega gospoda, kakor naprimer razna darila ob poroki, smrti, obrtne dajatve in drugo. Odlok o pravici, da se je mogel na podlagi dogovora s fevdalcem odkupiti od dajatev in tlake, ni dal kmetu nič, česar ne bi imel že od 1798. S takim stanjem niso bili zadovoljni niti zemljiški gospodje niti kmet, ki se je pogosto odkrito upiral bremenom. Odpor kmetov so francoske oblasti dušile, fevdalcev pa niso podpirale tako odločno kakor poprej avstrijske. Generalni guverner Bertrand je moral 1812 s posebnim dekretom zapovedati, da morajo kmetje izpolnjevati vse svoje obveznosti do zemljiškega gospoda. Vendar lahko ugotovimo, da se je med francoskimi veljaki, čimbolj se bližamo koncu Ilirskih provinc, vse bolj krepilo mišljenje in celo pripravljenost, da bi odpravili fevdalne zemljiške odnose; med drugim tudi zato, da bi si pridobili privrženost ljudstva in da bi hkrati oslabili fevdalce, ki so jim bili ves čas sovražno razpoloženi. To je jasno povedal generalni intendant za finance Chabrol konec aprila 1813 z besedami: »...fevdalni sistem je nezdružljiv z nalaganjem zemljiškega davka in s pravico do dedovanja in do zamenjave posesti«. Od Francozov so kmetje to dejanje res pričakovali, s tem večjim strahom pa so nanj gledali fevdalci. To pričakovanje je izrazil Žiga Zois v svojem pismu Erbergu že v aprilu 1810. z besedami: »... toda pred nami je odprava posestnih razmerij, kar pričakujejo vsi zemljiški lastniki s strahom«. Vendar do tega ni prišlo, ker je bilo prehitro konec Ilirskih provinc. Tako je bila uveljavitev zakona o delitvi posesti ob dediščini pravzaprav edina pomembnejša pravica, ki so jo dobili kmetje, a tudi ta je bila po svojih posledicah pogostokrat zelo dvorezna pridobitev.

Gospodarstvo

Francoske oblasti v Ilirskih provincah tudi sicer kmetijstvu niso posvečale posebne pozornosti. Pritegovale so jih predvsem le tiste gospodarske panoge, ki so mogle najbolje služiti izvajanju sistema kontinentalne zapore in hkrati koristiti francoskemu gospodarstvu. Proces agrarne revolucije, začet že v prejšnjem obdobju, se je v skladu s fiziokratizmom počasi nadaljeval, ne da bi francoske oblasti poljedelstvo izrecno pospeševale. Večjo skrb so posvetile le gozdarstvu, ker je veliko gozdov prešlo v državno last. Vendar sta zastoj tistih panog gospodarstva in podjetij, ki so do tedaj potrebovali veliko lesa, pa tudi močan upad trgovine z lesom, zelo prizadela tudi to panogo.

V splošnem so Francozi uveljavili načelo gospodarske svobode. Odpravili so cehe in obrt je mogel opravljati vsak, ki jo je prijavil oblastem in je plačeval obrtni davek. Ukinili so tudi tako imenovane »realne« obrti, pri katerih so mojstri obrtno pravico lahko prodali, darovali in podelili drugemu. Večina obrtnikov z novim stanjem seveda ni bila zadovoljna. Podpirali so tudi svobodo v notranji trgovini in za pospeševanje trgovine ustanovili trgovski zbornici v Trstu in na Reki. Toda pomanjkanje živil je prisililo Francoze, da so zanje ohranili maksimirane cene. Obdržali so tudi sistem monopolov, tako za sol in tobak, ki sta prinašala v vedno prazno blagajno precej dohodkov. Spore v trgovskih zadevah so razsojala posebna novoustanovljena trgovska sodišča, ki so jih sestavljali sodniki, imenovani iz vrst sposobnih trgovcev. Uvedli so decimalni sistem in kot plačilno sredstvo franke in italijanske lire. K temu jih je še posebej silila velika inflacija avstrijskega papirnatega in bakrenega denarja.

Pomembnejša od teh ukrepov je bila za gospodarski razvoj v Ilirskih provincah, zlasti za neagrarno proizvodnjo in trgovino, splošna gospodarska politika novih gospodarjev. Ta pa je bila tesno povezana s cilji, ki so pripeljali do ustanovitve Ilirskih provinc. Njihovo ozemlje naj bi služilo za prehodno trgovino s Turčijo, od katere so Francozi želeli dobivati surovine, zlasti makedonski bombaž za svoja podjetja, ker so jim Angleži kot odgovor na celinsko zaporo prerezali pot do surovin po morju. Zaradi tega so francoske oblasti z izredno naglico in s pomočjo delovne obveznosti, ki je močno obremenjevala kmečko prebivalstvo, ter z velikimi denarnimi sredstvi, ki so morala biti redno na razpolago, gradile potrebne ceste. Med njimi sta bili važni cesti od Ljubljane prek Karlovca do Kostajnice ob turški meji in tako imenovana Napoleonova cesta, ki naj bi od Ljubljane prek Reke povezala vso Dalmacijo. Hkrati s cestami so razvijali tudi poštni, pisemski, blagovni in potniški promet. O pomembnosti trgovine Francije s Turčijo priča dejstvo, da je vrednost blaga, večinoma je bil to bombaž, katerega so od bosenske meje prek Ljubljane usmerjali v Francijo ali Italijo, že v letu 1811 dosegla visoko vsoto — blizu 6 milijonov frankov, ki je v naslednjem letu še porasla. Ta trgovina je deloma ugodno vplivala na gospodarski razvoj v Ilirskih provincah in je od nje pridobila zlasti Ljubljana, skozi katero je tekla. Vendar pa je bil njen vpliv le bolj obroben in je bila na splošno le slabo nadomestilo za izgube, ki jih je gospodarstvu Ilirskih provinc prinašala druga stran francoske gospodarske politike. Nove zveze po kopnem namreč niso mogle nadomestiti izgubljenih po morju niti ne tistih po kopnem v smeri severovzhod-jugozahod, ki so prej prevladovale. S celinsko zaporo so Francozi omrtvili neagrarno proizvodnjo in trgovino, ki se je usmerjala iz slovenskega in še mnogo širšega zaledja proti morju. Zaradi tega so bili prizadeti vsi, ki so se kakorkoli vezali na te gospodarske panoge. Zaradi upadanja trgovskega prometa so v precejšnji meri, zlasti v smeri proti morju, izgubljali zaslužek od tovorjenja in prevozov tudi kmetje.

Za tak razvoj gospodarstva v Ilirskih provincah pa posredno ni bila brez pomena zaprta meja proti Avstriji, kar so zaradi avstrijskega blaga še posebej želeli tudi Francozi sami. Prehodna trgovina iz avstrijskih dežel, ki so jo ovirale še visoke carine, se je morala usmerjati le proti Reki, da ne bi zaradi tega trpele Benetke. Vendar se je ta promet nekoliko povečal, čeprav nikdar ni bil velik, šele potem, kose je od leta 1812 tranzit smel zopet odvijati prek Trsta in so bile znižane tudi carinske tarife. Ločitev od avstrijskih dežel je torej že sama po sebi negativno vplivala na slovenski del Ilirskih provinc, ker so se s tem pretrgale stare trgovske zveze in poti. Prav zaradi tega v smeri proti morju ni presahnil samo velik del prometa, marveč tudi dotok surovin, ki so bile pomembne za podjetja na tem delu slovenskega ozemlja. Tako so bile zaradi tega precej prizadete fužine, katerih proizvodnja je v veliki meri slonela na predelavi koroškega železa. Fužinarstvo in z njim povezana izredno važna trgovina z železnimi izdelki sta ves čas Ilirskih provinc upadala. Med drugimi je bil zaradi tega zelo prizadet tudi Žiga Zois. V precejšnjo krizo so padli tudi državni rudniki svinca, ker so bili odtrgani od svojih naravnih tržišč in jih je močno prizadela tudi carinska politika novih gospodarjev. Nekatera podjetja so celo prenehala delati, delavci so mesece ostajali brez plačila in so se začeli deloma tudi izseljevati. Izjema med rudarskimi podjetji je bil le živosrebrni rudnik v Idriji. Ta je po začetni krizi s podporo oblasti ves čas Ilirskih provinc normalno obratoval, ne glede na nizko prodajo živega srebra in cinobra, ki jo je prevzel poseben državni urad.

Zaradi pomanjkanja surovin so trpela zlasti tista manufakturna podjetja, ki so bila vezana na uvoz. Tako je morala naprimer ustaviti delo sladkorna rafinerija na Reki. Težave s proizvodnjo in s prodajo proizvodov so bile tudi drugje precej splošne (naprimer v tekstilni proizvodnji v Tržiču, v svilarski v Gorici, usnjarski in keramični v Ljubljani, v raznih manufakturah v Trstu). Francoske oblasti so v sistemu kontinentalne zapore vendar pospeševale proizvodnjo, ki ni bila nevarna francoskemu blagu, in so v Ilirskih provincah poskušale ustanoviti tudi nekaj novih podjetij, vendar se ta niso obdržala.

Na svoj način je gospodarske težave v prometu z avstrijskimi deželami povzročilo tudi naglo padanje vrednosti avstrijskega denarja oziroma denarna reforma, ki jo je že leta 1810 izvajala vlada Ilirskih provinc in se z njo izognila posledicam finančnega bankrota v avstrijskih deželah leto dni pozneje. Zniževala je namreč resnično vrednost »bančnih listkov«, to je potrdil, ki so jih izdajali ob avstrijskih državnih posojilih od Jožefa II. dalje in ki so postajali zakonito plačilno sredstvo. Toda že pred prihodom Francozov so z vedno novimi emisijami vse bolj izgubljali vrednost, zlasti potem, ko jih dunajska banka ni mogla več zamenjavati oziroma izplačevati. Tako so začeli tedaj po francoskem znižanju vrednosti odtekati deloma nazaj v avstrijske dežele, kjer je bil njihov kurz višji, deloma pa so jih Francozi jemali iz prometa in jih zamenjavali za francoske franke in italijanske lire. S tem so rešili marsikatero premoženje na ozemlju Ilirskih provinc, vendar je bila meja tako še bolj zaprta.

Upad trgovine

Vse, kar smo našteli, je s političnimi spremembami po nastanku Ilirskih provinc negativno vplivalo zlasti tudi na trgovino, ki je bila tedaj ena najvažnejših področij gospodarstva v slovenskih deželah. Francozi so sicer pospeševali notranjo trgovino v Ilirskih provincah, skrbeli za prometne zveze in varnost prometa, uvedli v promet »parizar«, tovorni voz s širokimi platišči, dovolili naselitev židovskih trgovcev in ustanovili trgovske zbornice (in sodišča). Vendar je bilo to vse premalo, da bi moglo nadomestiti izgube, ki so jih povzročile angleška pomorska blokada in pretrgane zveze z zaledjem, ki je ostalo v Avstriji. Zaradi tega so bili prizadeti zlasti kraji ob morju, med njimi še posebej Trst, ki je na prehodu v 19. stoletje postal najvažnejše vzhodnojadransko pristanišče in tudi že važno sredozemsko pomorsko trgovsko središče. Leta 1803 je v Trst, ki je prevzemal tudi prejšnjo vlogo Benetk v pomorstvu in trgovini, prišlo že okoli 6000 ladij in vrednost prometa je leta 1805, torej v letu pred začetkom celinske zapore, dosegla že 55 milijonov goldinarjev. V času Ilirskih provinc pa je zajela Trst občutna depresija. Število ladij je v Trstu leta 1811 padlo skoraj za trikrat. Vrednost prometa v pristanišču je dve leti pozneje zdrknila na borih 2,4 milijona goldinarjev. Pomorska dejavnost Trsta je po angleški blokadi oziroma z ustanovitvijo Ilirskih provinc padla na minimum. Zaradi tega ni trpelo samo tržaško gospodarstvo, temveč vsa območja, v katera je segala s svojimi vezmi v zaledju ali onstran Jadrana. O tem nam govorijo tudi podatki, ki jih imamo za znane, velike sejme v Senigalliji (glej tabelo). Ti so tedaj padli daleč pod povprečje prav zaradi tega, ker jih niso mogli obiskovati trgovci in pomorščaki iz vzhodnojadranskih mest in zlasti iz Trsta, ki so imeli pred tem časom tam zelo važno vlogo. Ta pomorska kriza se je kazala tudi v občutnem padcu prebivalstva, ki je v celotni občini padlo od 33.060 v letu 1808 na 24.632 prebivalcev v letu 1812.

Tihotapska trgovina, ki je kljub strogim ukrepom, zaplembam in sežiganjem angleškega blaga po celinski zapori močno narasla, čeprav bolj v Dalmaciji kakor ob slovenski obali, ni mogla bistveno spremeniti tega gospodarskega položaja. Poročila tistega časa govorijo vsesplošno, da rudniki in gozdovi nimajo tržišč za svoje proizvode, tovarne ne surovin, da bi proizvajale, in da sta plovba in avstrijski tranzit premajhna, da bi bila pomembna. Vendar je treba poudariti, da so bila gospodarsko bolj prizadeta primorska območja kakor pa kraji v notranjosti. A tudi tu so obstajale velike razlike po posameznih panogah. Prav tako pa je dejstvo, da se je v dobi Ilirskih provinc, hkrati ko je marsikdo, kakor naprimer Zois, močno občutil spremenjeni položaj, nakopičilo marsikatero premoženje.

Odnos prebivalcev do Francozov

Prav ta gospodarski položaj je bil poleg idejnih nasprotij najpomembnejši regulator javnega mnenja za Francoze ali proti njim v Ilirskih provincah. Vsi tisti družbeni razredi, ki so kazali odpor do Francozov iz idejnih nasprotij že v času Napoleonovih vojn, so tudi sedaj ostali zvesti temu sovraštvu. Odnosi Francozov do cerkve hkrati z njihovimi ukrepi niso mogli pridobiti simpatij pri duhovščini, ki pa je vendar mnogokje sodelovala z njimi že zato, da ne bi izgubila še več svojih položajev. Tudi fevdalcev nasprotje do novih gospodarjev in strah, da bi izgubili zemljiško posest, ni odvračal od tega, da ne bi prevzemali raznih funkcij v upravi in sodstvu. Birokracija v neurejenih finančnih razmerah v času Ilirskih provinc ni spremenila svojega sovražnega odnosa do novih gospodarjev. Tem so se tedaj pridruževali tisti, ki so trpeli zaradi gospodarskih razmer v kontinentalnem sistemu: lastniki fužin in manufaktur, trgovci, obrtniki pa tudi delavci in kmetje, ki so od Francozov pričakovali zemljiško odvezo. Vendar tudi ni manjkalo tistih, ki so izražali naklonjenost in celo navdušenje za Francoze. Zanje so bili posamezni bogati trgovci, Židje v primorskih mestih, dalje člani prostozidarskih lož v Trstu, Kopru in Ljubljani, kjer je bilo razpoloženje za nove gospodarje boljše že zaradi ugodnosti, ki jih je mesto občutilo kot središče Ilirskih provinc. Navezoval se je na Francoze tudi del narodnoprerodnih delavcev, čeprav so bili drugi, kakor Kopitar, Jarnik, Primic, njihovi nasprotniki, ne glede na to, da so priznavali skrb ilirske vlade za slovenski jezik. Pritegovali so jih zlasti zaradi kulturnih pridobitev in večje veljave, ki so jo slovenščini dajali novi gospodarji. Med njimi je bil Martin Kuralt in tudi Valentin Vodnik, zaradi česar so se nekoliko ohladili njegovi odnosi s Zoisom, ki je bil kljub zunanji lojalnosti nasprotnik novih oblastnikov. Simpatije za Francoze pa moremo zaslediti mnogokje tudi med preprostim ljudstvom zaradi pravičnosti, discipliniranosti Francozov pa tudi zato, ker je kljub težkim bremenom svobodneje zaživelo kakor pod avstrijskim cesarjem.

Narodno gibanje

V takih razmerah je slovenski narodni preporod za Ilirskih provinc dobil novih spodbud. Med njimi so bile vsekakor zelo pomembne tiste, ki so izhajale iz večje veljave, kakršno so ilirske oblasti dajale slovenščini v šolstvu in celo v uradih. Toda tudi sam nastanek Ilirskih provinc je pomenil novo spodbudo, saj so razbijale stare fevdalne okvire in povezovale velik del Slovencev s središčem v Ljubljani in tudi z drugimi Jugoslovani. Francozi so sprva gledali na »ilirski« dubrovniški govor kakor na jezik, ki naj bi ga sprejeli vsi Slovani v Ilirskih provincah, torej tudi Slovenci, kot knjižni in državni jezik. Toda Vodnik je v nemško pisani spomenici (julija 1811) poudaril, da se »ilirski« jezik deli v dve glavni narečji, srbsko in slovensko, ki sta si med seboj različni in imata vsako svojo književnost. To in tudi njegovo praktično delo pri sestavljanju slovenskih šolskih učbenikov je gledanje novih gospodarjev spremenilo. Proti »ilirščini« je že leta 1809 nastopil tudi Kopitar ter pri tem, podobno kakor Vodnik, uporabljal za svoj narod naziv Slovenec.

Zoisovemu prerodnemu krogu gre v tem času še vedno prvenstvo pri narodnoprebudnem delu in Vodnik je v tem obdobju dosegel višek svoje dejavnosti. Svojemu navdušenju za Francoze je dal duška s pesmijo Ilirija oživljena, ki jo je objavil list Le Télégraphe officiel. Njegovo delo je bilo sedaj zelo obsežno in raznovrstno; napisal je vrsto šolskih knjig, zbiral gradivo in sestavljal nemško-slovensko-latinski slovar, ki na žalost ni nikdar izšel. Skupaj z Zupanom je za Dobrovskega komentiral brižinske spomenike in prevajal razglase ter uradne akte. Tudi zunaj Ilirskih provinc je narodnoprebudno delo dobivalo širši zamah. Kot protiutež pravicam slovenskega jezika pod Francozi so avstrijske oblasti ustanovile stolico slovenskega jezika na liceju v Gradcu. Začela je delovati spomladi 1812. leta in njen prvi učitelj je bil J. N. Primic, ki je dal tudi predlog za njeno ustanovitev. Pripravljala naj bi uradnike in duhovnike za službovanje v slovenskih krajih. Večjo vlogo kakor prej so iz istih vzrokov dobile v slovenskih deželah pod Avstrijo tudi nemško-slovenske šolske knjige.

Ne glede na to, ali so imeli stare Ilire za Slovane ali ne, je gotovo, da se je beseda ilirski v tistem času splošno nanašala na domači slovanski jezik ali na prebivalstvo naših dežel. Tako so v Dalmaciji izraz »Ilirske province« prevajali tudi kot »države slovinske«. Narodnoprerodno gibanje je v francoskem času dobilo tudi politično, čeprav še nejasno vsebino. Pojavlja se misel, da pomenijo Ilirske province oživljenje Ilirov, to se pravi Slovanov, iz stoletne podložnosti. To misel je izrazil tudi Valentin Vodnik v pesmi Ilirija oživljena. V njej je morda treba gledati prvo obliko politične narodne zavesti, ki je bila nato 1848 jasno formulirana in tudi izpovedana v revolucionarnem programu Zedinjene Slovenije.

Beneški Slovenci

Slovensko ozemlje zahodno od Soče in Rateškega razvodja je spadalo v teh letih k Napoleonovemu Kraljestvu Italije. Za Beneške Slovence je ta čas pomenil nadaljnje uresničevanje njihove stare samouprave. Že po propadu Beneške republike, ko je Beneška Slovenija prišla pod avstrijsko oblast (1797—1805), Avstrijci niso potrdili stoletnih samoupravnih pravic, čeprav so za to prosili Beneški Slovenci tako na Dunaju kakor tudi pri avstrijskem namestniku v Benetkah. Leta 1804 se je samoupravni zbor županov obeh dekanij poslednjič sestal. Pod oblastjo Francozov (1805—1815) so podobno usodo doživele tudi stare »sosednje«. Marsikje so bili uničeni zunanji znaki nekdanje samouprave: lipe in kamnite mize, kjer so se sestajala samoupravna telesa. Upravno je tedaj večina Beneške Slovenije spadala pod departma v Passarianu (jugozahodno od Vidma). Departma je bil razdeljen na štiri distrikte: Videm, Tolmezzo, Gradisca (ali Soča) in Čedad (ali Nadiža). Distrikti so se delili na kantone, med katerimi je bil tudi Št. Peter Slovenov. Francozi so uvedli moderne občine z občinskimi sveti, sindaki in starešinstvi.

Zlom francoske oblasti

Po porazu v Rusiji 1812 in po bojih v naslednjem letu se je naglo približeval Napoleonov zaton. Avstrija se je v avgustu 1813 priključila protifrancoski koaliciji in napovedala vojno. V dobrem mesecu so avstrijske čete zasedle vse ozemlje Ilirskih provinc in že 13. 10. je v imenu avstrijskega cesarja Franca prevzel v njih oblast civilni in vojaški guverner Lattermann. Konec je bilo kratkega, a za razvoj slovenskega naroda pomembnega obdobja francoskega gospostva na slovenskih tleh, ki ni imelo časa, da bi se ustalilo in normaliziralo, a je vendarle prineslo prvi stik z naprednejšim svetom.

Splošni okvir in upravna ureditev

Dunajski kongres

Po porazu Napoleona so zmagovalci na dunajskem kongresu (1814—1815) preuredili Evropo. Pri tem jih je vodilo načelo »legitimnosti«. Dasi se slika predrevolucionarne Evrope ni povsem obnovila (tega niso niti hoteli niti bi ne mogli storiti), so se vendar v glavnem vrnili na prestole stari vladarji. Države in dežele so dodeljevali in zamenjavali po starih načelih fevdalne dobe kot posesti vladarjev, ne glede na že tako žive nacionalne težnje. Povsod so prišli na oblast protirevolucionarji. Sicer so v nekaterih državah morali vpeljati ustave, ki pa so ostale mrtve črke na papirju, ali pa so dale nekaj vpliva tanki plasti najpremožnejših vrhov buržoazije, predvsem finančnikov. V celem pa je ostal razred buržoazije odrinjen od oblasti. Sveta aliansa, ki so jo sklenili (1815) ruski, avstrijski in pruski vladar in ki so se ji potem pridružile tudi domala vse druge evropske države, je štela med svoje naloge ohranitev »zakonitega« reda in miru v Evropi na podlagi krščanskih načel in boj z revolucionarnimi vrenji, liberalnimi idejami, narodnoosvobodilnimi in zedinjevalnimi gibanji, kjerkoli in v kakršnikoli obliki bi se pojavili. Policijski ministri so prepredli ozemlja svojih držav s tisoči ovaduhov. V države, v katerih je prišlo do revolucije, je sveta aliansa pošiljala vojaške intervencije, da so domači reakciji znova pomagale na oblast. Vendar je bila politika te »permanentne kontrarevolucije« na zunaj uspešna le v začetku, potem pa je začela v dvajsetih letih doživljati vrsto neuspehov in udarcev in je vedno bolj razpadala. »Zmagovitega pohoda revolucionarno-demokratične in narodne misli ni mogla zaustaviti.« (Kardelj)

Eden glavnih stebrov legitimizma in svete alianse je bila avstrijska absolutna monarhija. Njen vodilni minister je bil od leta 1809 pa vse tja do revolucije 1848 knez Klemens Metternich, čigar ime je bilo simbol osovraženega absolutizma in kontrarevolucije v Avstriji in vsej Evropi. Bil je odločen nasprotnik teorije suverenosti ljudstva in idej francoske revolucije. Nacionalna gibanja so mu bila kot produkt francoske revolucije največja nevarnost za obstoječi fevdalni družbeni red in absolutistični politični sistem. Avstrija se mu je zdela »zadnji plemeniti ostanek starega kontinentalnega sistema, ustvarjena za voditelja proti razkrajajočim silam nacionalizma in teženj po ustavi, ki se ji mora postaviti po robu v lastnem in svetovnem interesu«. Cesarja te dobe sta bila Franc I. (1792—1835) in njegov slaboumni sin Ferdinand I. (1835—1848). Ob dunajskem kongresu je dobila Avstrija celotno ozemlje Ilirskih provinc, Tirolsko in Salzburško, vzhodni del Galicije ter Lombardijo in Benečijo. Leta 1846 si je priključila še krakovsko republiko. Vse te dežele niso bile enako vladane; ogrske dežele so imele svojo staro stanovsko ustavo, redne državne zbore in tako dalje, svojo ureditev so imele tudi novo pridobljene italijanske dežele.

Slovenci so bili torej po dunajskem kongresu, kakor že v letih 1797—1805, združeni v habsburški monarhiji, zdaj za precej daljšo dobo, za pol stoletja (do 1866). Vendar ta združitev ni mnogo pomenila. Način vladanja v Benečiji in na Ogrskem se je močno razlikoval od tistega v avstrijskih dednih deželah in stikov z jedrom slovenskih dežel je bilo zelo malo.

Jezikovna meja z zahodnimi in severnimi sosedi je bila, če izvzamemo mesta, v glavnem jasna. Tekla je od Tržaškega zaliva pri Štivanu, pretežno ob robu, kjer se je stikala Furlanska nižina in kraški gričevnati ter predalpski hribovski svet, vse do porečja Tilmenta. Tu je jezikovna meja prešla v alpski gorati svet. Od pritokov reke Bele je bila s Slovenci naseljena le dolina Rezije. Odtod naprej je tekla meja po višavah med Kaninom in Montažem, se spustila prek Kanalske doline vzhodno od Pontebbe, se dvignila čez Karnske Alpe, prek Ziljske doline vzhodno od Šmohorja, šla po Ziljskih Alpah, mimo Beljaka, po Osojskih Turah, čez Gosposvetsko polje in čez Svinško planino severno od Djekš, nato na Dravo pri Labotu ter naprej nekoliko severneje od današnje avstrijsko-jugoslovanske meje. Na Ogrskem je zajela današnje Prekmurje ter segla še do Rabe pri Monoštru. Na vzhodu je ločila Slovence od Hrvatov stoletna politična meja na Sotli, Gorjancih in Kolpi. V Istri je prebivalstvo govorilo slovensko vsaj tostran sedanje slovensko-hrvaške republiške meje, vendar o pravi narodnostni meji v tem času še ne moremo govoriti, ker so narečja prehajala drugo v drugo in se ni mogla nasloniti na nobeno upravno mejo.

Kakor so propadle vse slovenske srednjeveške naselbine zunaj tega ozemlja, tako so v stoletjih propadla tudi vsa tuja kmečka naselja sredi slovenskega ozemlja z izjemo Kočevarjev na Kočevskem. Svojevrstno etnično podobo z menjajočimi se slovenskimi in nemškimi naselji je dajala Kanalska dolina z Belo pečjo. Primorska mesta Trst, Milje, Koper, Izola in Piran so bila stara romanska mesta; dotedanji slovenski priseljenci v njih so se večinoma poromanili. V mestih v notranjosti je prevladovalo slovensko prebivalstvo; kolikor večji je njih gospodarski pomen, toliko večji je bil navadno tudi delež in vloga tujega, zlasti nemškega pa tudi italijanskega prebivalstva. Trst kot največje in najpomembnejše mesto je še posebej privlačil naseljence iz najrazličnejših bližnjih in daljnih dežel; tako so v njem živele tudi srbska, grška in armenska kolonija.

Prebivalstvo se v tem času v glavnem še ni opredeljevalo po narodni zavesti. Slovenski, nemški in italijanski jezik so živeli še drug ob drugem, ne da bi prihajali v nasprotja. Jezika uradov sta bila nemščina in italijanščina, toda za najpomembnejše, ljudstvu namenjene razglase so uporabljali tudi slovenščino, jezik gospodarskih in trgovinskih krogov je bil prav tako v Primorju italijanski, v notranjosti nemški; enako je bilo tudi v kulturnem življenju. Vsi, ki so v tedanjem svetu nekaj pomenili, so uporabljali nemščino ali italijanščino. Ta razdelitev ni zrasla iz kake načrtne narodnostne politike, ampak je bila predvsem posledica stoletne prakse, ki skoraj ni zbujala trenj in sporov, čeprav je bila razširjenost pisanja slovenskega jezika večja, kakor smo to še pred nedavnim mislili. Višja družba ni gledala na slovenščino z narodnostnim prezirom; običajno uporabljanje nemščine ali italijanščine ni bila nobena ovira zanimanju za slovenski jezik, slovenske navade in ljudsko kulturo. Pač pa je marsikdo gledal zviška na slovenščino kot na jezik kmetov in neizobraženih množic.

Nekdanje »sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti« na dunajskem kongresu ni bilo obnovljeno. Ustvarjena pa je bila Nemška zveza, zveza 39 suverenih držav in državic pod avstrijskim predsedstvom. K Nemški zvezi je spadalo tudi tisto slovensko ozemlje, ki je bilo svoje čase del rimsko-nemškega cesarstva. Zunaj Nemške zveze je ostala Beneška Slovenija, nekdanja beneška Istra in ogrska Slovenija (Prekmurje in Porabje).

Kraljestvo Ilirija

S cesarskim patentom z dne 3. 8. 1816 je ostalo ime Ilirija ohranjeno za severni del prejšnjih francoskih provinc, to je Primorsko, Kranjsko, beljaško okrožje in civilno Hrvatsko na desnem bregu Save ter obenem razširjeno na distrikta Čedad in Gradišče, ki sta spadala k Napoleonovemu Italijanskemu kraljestvu, in na celovško okrožje, ki je bilo ves čas v avstrijski posesti. »Nova Ilirija«, kakor jo je imenoval patent, je bila povzdignjena v kraljestvo; naslov »kralj Ilirije« je bil vladarski naslov; pozneje je bil sestavljen ilirski grb — starinska zlata ladja z vesli na modrem ozadju, posnet po antičnih ilirskih novcih ter vstavljen v veliki in srednji avstrijski grb. Kakor vidimo iz teh prvih ukrepov, je avstrijska vlada čutila potrebo po nekakem nadaljevanju tega, kar je bil ustvaril Napoleon. To nam kaže tudi, da so eni od dvornih pisarn dali naslov »avstrijsko-ilirska«. Vendar ta Ilirija ni postala enotno upravno področje; na njenem ozemlju sta bila že s patentom iz leta 1816 ustvarjena dva ločena gubernija. Hrvatsko so leta 1822 izločili iz Ilirije in združili z ostalo Hrvatsko in Ogrsko. Tako zmanjšana Ilirija se je leta 1830 še uveljavila v cerkveni organizaciji, ko je goriški nadškof dobil naslov metropolita Ilirije, pozneje pa se je v uradnih aktih vedno manj omenjala. V oktroirani ustavi iz leta 1849 se je še pojavljala kot kronovina, sestavljena iz Koroške, Kranjske, Goriške, Trsta in Istre, pozneje pa nič več. Ohranil se je vse do konca Avstrije naziv »Avstrijsko-ilirsko primorje«.

Upravna razdelitev

Avstrijska uprava in ureditev v prej francoskih deželah je predstavljala nekak kompromis med stanjem pred francosko dobo in med francoskimi reformami. Povratek k staremu marsikje sploh ni bil več mogoč, marsikje pa si tudi avstrijska vlada sama ni želela obnove starega. To je bilo docela v skladu z značajem avstrijskega režima: na eni strani je bil to reakcionaren sistem s težnjo ohraniti vse staro, fevdalno, na drugi strani pa so kljub strahu pred revolucijo še živele neke tradicije prosvetljenega absolutizma s težnjami po modernizaciji, krepitvi državnega aparata. In tako so, ko se svojih lastnih reform niso upali več uvajati, sprejemali že uvedene tuje (francoske). Vrsta francoskih reform (odprava cehov, deljivost zemljišč, ukinitev patrimonialnega sodstva in tako dalje) je torej ostala v veljavi — v tem je trajni pomen francoske dobe — vrsta pa jih je bilo odpravljenih in je bilo deloma obnovljeno staro stanje (naprimer glede šolstva in cerkve), deloma je bilo ustvarjeno nekaj novega, srednjega (naprimer v sodstvu, upravi). Vse do leta 1848 torej lahko govorimo o precejšnji razliki med ureditvijo v bivših francoskih deželah in v vseskozi avstrijskih pokrajinah. Te so v glavnem ohranile stanje, kakor je nastalo po terezijanskih in jožefinskih reformah.

Popolnega podržavljenja vse uprave iz francoske dobe Avstrijci niso ohranili. Prav tako niso vrnili zemljiškim gosposkam nekdanje vloge v administraciji. Francoske upravne meje, ki so zaradi večje sistematičnosti pomenile napredek, so ostale v glavnem upoštevane.

Upravna slika naših dežel v predmarčni dobi je naslednja: Pod ljubljanski gubernij je spadala Kranjska in Koroška; od te najprej samo beljaško okrožje, nato (od 1825) pa cela dežela. Meje med Kranjsko in Primorsko so se zdaj uredile in ostale nespremenjene vse do propada monarhije. Na ozemlju Goriške, Trsta, Istre in do 1822 še delov Hrvatske je bil tržaški gubernij. Štajerska je spadala pod graški gubernij. Posamezni guberniji so bili razdeljeni na okrožja (kresije). V tržaškem guberniju so bila sprva goriško, tržaško ali istrsko, reško in karlovško okrožje, pozneje pa razen ozemlja mesta Trsta le dvoje okrožij: goriško in istrsko s sedežem v Pazinu. V ljubljanski gubernij je spadalo ljubljansko, novomeško, postojnsko, celovško in beljaško okrožje. Štajerski graški gubernij je ohranil nespremenjeno upravno razdelitev. Pod okrožji so bile okrajne gosposke, ponekod pa okrajni komisariati. Okrajne gosposke so bile v rokah imetnikov večjih dominijev. Na vzhodnem Koroškem in na Štajerskem so imele še patrimonialno sodstvo, na Kranjskem in zahodnem Koroškem, v prej francoskih deželah, pa ne več. Z okrajnimi gosposkami poverjeni dominiji (delegirane gosposke) so morali tu nastavljati uradnike, ki so uradovali v cesarjevem imenu, dobivali pa so zato sodne in nekatere druge pristojbine ter določen delež davkov. Zaradi takih zanje ne preveč ugodnih pogojev so se dominiji odpovedovali upravi okrajev in je namesto okrajnih gosposk organizirala država okrajne komisariate, kakor jih je bila najprej uvedla na Primorskem. V prej francoskih deželah so spremenili »mairije« v »glavne občine«.

Podobnih enot v pokrajinah, ki so bile ves čas pod Avstrijo, seveda ni bilo. Sploh je v upravni razdelitvi velika razlika med razdrobljenimi, neenakomerno velikimi, z enklavami razbitimi okrajnimi gosposkami na Štajerskem in vzhodnem Koroškem ter med zaokroženimi, že dokaj moderno urejenimi in razmejenimi okraji in komisariati z glavnimi občinami na nekdanjem francoskem ozemlju. Nižje enote so bile jožefinske davčne občine, v prej francoskih deželah od Francozov nekoliko preurejene in zdaj navadno imenovane »podobčine«. Župani (rihtarji) in v glavnih občinah nadžupani (oberrihtarji) teh malih enot so bili vsi imenovani, bili so le pomožni organi okrajnih gosposk in med kmeti kot nekaki biriči večinoma zelo nepriljubljeni. Ko so s franciscejskim katastrom na novo uredili zemljiški davek, so jožefinske davčne občine zamenjale nove, nanje naslonjene franciscejske katastrske občine, na katere so po revoluciji leta 1848 navezali tudi prve moderne politične občine. Ureditev davkov z uvedbo »stabilnega« (po vladarju: franciscejskega) katastra je bila ena redkih reform, ki jih je prinesla predmarčna doba. Vsa zemljišča so natančno premerili in ocenili. Glede na rodovitnost so jih porazdelili v različne razrede, izračunali, koliko dajejo pridelkov, »če so obdelovana z normalno pridnostjo in na način, kakor je navaden v tistem območju«. Preračunali so to po povprečni ceni pridelkov v denarju, odračunali stroške za obdelovanje ter dobili tako »čisti donos zemljišča«, ki je postal temelj za določitev davka. S franciscejskim katastrom je bilo definitivno uveljavljeno načelo, da plačuje zemljiški gospod davke prav tako in po enakih principih kakor kmet. Ob merjenju zemljišč so izdelali tudi posebne katastrske mape (v merilu 1:2880), ki so ob neprestanem dopolnjevanju in vrisovanju vseh sprememb ostale v veljavi do danes. Prav tako so se kot davčne občine ohranile do danes (z nekaterimi spremembami v mejah) franciscejske katastrske občine.

Plemstvo, cerkev in inteligenca

Glavna opora absolutističnega režima predmarčne dobe so bili plemstvo, cerkev in vojska, vlada pa se je mogla zanesti tudi na birokracijo in finančne vrhove buržoazne družbe. Plemstvo ni imelo sicer nobenega neposrednega vpliva na smer vladanja, vendar pa je bilo edini privilegirani razred.

Domala vsa vodilna mesta v vojski in v uradništvu je zasedalo plemstvo. Interesi krone in plemstva — boj proti revoluciji, ki bi vzela plemstvu zemljo in privilegije — so bili skupni. Stanovi tudi tedaj niso imeli nobene praktične vloge v političnem življenju. Štajerski in koroški stanovi so ohranili svojo staro ureditev, na Primorskem niso bili obnovljeni, na Kranjskem pa je bila leta 1818 izdana nova stanovska ustava. Po tej so predstavljali deželo stanovi, ki so se sestajali praviloma enkrat letno na deželnem zboru. Bili so sestavljeni iz duhovniške, gosposke, viteške in mestne klopi. Tekoče posle je opravljal štiričlanski stanovski odbor (Verordnete Stelle), po eden iz vsakega stanu. Vodstvo deželnega zbora in stanovskega odbora je imel vsakokratni guverner.

Med plemstvom je bilo vedno več obogatelih meščanov, ki so k svoji gospodarski dejavnosti pridobili še fevdalne graščine in posestva. Precej je bilo tudi ljudi z uradniško kariero, ki jim je cesar za zasluge podeljeval plemiške naslove.

Iz protirevolucionarnih razlogov so bili skupni tudi interesi krone in cerkve. Vlada je sicer nadaljevala z jožefinsko politiko premoči države nad cerkvijo, vendar je jožefinizem izgubljal zelo mnogo svoje nekdanje ostrine. Jezuiti so se leta 1816 vrnili v Avstrijo. Prav tako so bili obnovljeni nekateri drugi redovi. Tradicionalna smer v cerkvi je vedno bolj prevladovala nad jožefinizmom in janzenizmom. Pod njenim vplivom je skušala cerkev z novimi božjimi potmi, novim zunanjim bleskom in slovesnostmi znova vplivati na ljudstvo.

Janzenisti na Slovenskem so se od svoje razmeroma napredne vloge v drugi polovici 18. stoletja oddaljili, prav tako kakor politika avstrijskih cesarjev, in prešli na reakcionarne pozicije; in tako jih je v predmarčni dobi označevalo le mrko gledanje na življenje, odklanjanje cerkvenega blišča in bleska — vse napredno pa so zavračali prav tako kakor tradicionalna smer. Med začetkom slovenskega prebujenja in Metternichovo dobo je bila namreč velika francoska revolucija, ogromen porast revolucionarnih in protifevdalnih teženj v vsej Evropi. Strah pred revolucijo je potiskal vse, ki so se je bali, na desno.

Škofijske meje so se prilagajale upravni razdelitvi: ljubljanska škofija je bila po obsegu izenačena z deželno mejo Kranjske. Zahodna meja goriške škofije je bila usklajena z novo zahodno mejo goriške dežele. Koprska škofija je bila združena s tržaško pod enim škofom (1828). Goriški škof je leta 1830 znova dobil nadškofijski naslov. Podrejeni so mu bili vsi škofje tržaškega in ljubljanskega gubernija (v Trstu, Poreču, na Krku in v Ljubljani). Od cesarja je dobil naslov metropolita v ilirskem kraljestvu.

V vojski se v predmarčni dobi ni kaj dosti spremenilo. Birokracija, ki si jo je absolutizem zgradil, se je razrasla v ogromen aparat, povečini le borno plačan, toda odvisen od režima in temu pokorno vdan. Delež plemstva, ki je gospodarsko propadalo in prešlo v birokracijo, je bil vedno večji. Konkurenca za uradniška mesta je bila ostra. Kdor je mogel, je služboval nekaj let zastonj, da je imel nato prednost pri nastavitvi. Silno težko so prišli do službe tisti, ki niso bili plemiški, uradniški ali bogataški sinovi. Seveda ta splošna oznaka ne velja za vse uradništvo in prav tako ne za duhovščino. Tudi v teh dveh družbenih slojih so bili nekateri opozicijsko, liberalno pa celo demokratično usmerjeni.

Tako imenovani svobodni poklici so bili v tem času še sorazmerno maloštevilni. Mnogi med njimi so bili vezani na od vlade določeno število mest, tako naprimer advokati. Tako je bilo za Ljubljano določenih 14 advokatskih mest: Prešeren se je petkrat zastonj potegoval za tako mesto in je nazadnje, sorazmerno pozno, po večletnem koncipientstvu dobil advokaturo v Kranju. Njegov primer nam lepo kaže, kako težavna je bila pot posvetnega inteligenta v predmarčni dobi, posebno še, če je bil povrh vsega še Slovenec in demokrat.