SLOVENIJA PO OSVOBODITVI
Vprašanje zahodne meje po koncu druge svetovne vojne
(Janko Jeri)

Osvoboditev Slovenskega primorja in Istre skupaj s Trstom in Gorico 1. 5. 1945 je bila posledica predvsem dveh dejavnikov: prvič, naraven zaključek osvobodilnorevolucionarne splošne vstaje, ki je na tem območju zajela veliko večino slovenskega in hrvaškega prebivalstva ter pomemben del pripadnikov italijanske narodnosti in tako v skupnem antifašističnem boju oblikovala temelje za novo sožitje med obema narodoma, in drugič, strateško učinkovito izvedene akcije 9. korpusa NOV in enot Jugoslovanske armade. Ob tem velja dodati, da je bila značilnost protifašističnega odpora na tem območju po italijanski agresiji proti Jugoslaviji (1941) tesno povezana s pravilno rešitvijo narodnega vprašanja, z izpolnitvijo prvinskih demokratičnih in socialnih zahtev. Množični priliv v vrste osvobodilne vojske, v narodnoosvobodilno gibanje je bil plebiscit, s katerim se je ljudstvo Primorja in Istre izreklo za samoodločbo in združitev z rojaki v federativni skupnosti jugoslovanskih narodov.

Vprašanje naše zahodne meje in še zlasti Trsta je dobilo že med drugo svetovno vojno prvorazreden mednarodno politični pomen, saj so posebno Britanci (Američani so se docela pridružili temu stališču šele spomladi 1945) šteli nadzorstvo nad tem največjim jadranskim pristaniščem za položaj, od katerega ni samo odvisno, kolikšen naj bi bil po koncu vojne angleški vpliv v srednji Evropi in na Balkanu, ampak tudi novo splošno ravnovesje sil na tem območju. To je bilo poglavitno političnostrateško ozadje pri vztrajnem zavzemanju Churchilla in angleških vojaških krogov (razne variante v letih 1943 in 1944) za močno vojaško akcijo v Italiji, kar bi omogočilo zasedbo Trsta in prodor skozi ljubljanska vrata v srednjo Evropo. Ameriškim odgovornim političnim in vojaškim krogom pa takrat niso ustrezali ti koncepti, ker bi taka vojaška akcija nesmotrno cepila sile in bi utegnila oslabiti že zasnovani glavni udarec prek Francije v osrčje Nemčije (načrt Overlord), pa tudi ker so imeli v tem razdobju še resnejše pridržke o politični umestnosti take strategije.

Tesno pred koncem vojne je Churchill poskušal še enkrat doseči, da bi anglo-ameriške enote prve prodrle v Trst. »Kdor prvi pride, prvi melje,« je razlagal (27. 4. 1945) svoje politične naklepe v brzojavki Trumanu, ki je po Rooseveltovi smrti postal novi ameriški predsednik. Toda enote novozelandske divizije generala Freyberga so prispele v Trst šele 2. 5., ko je bil nemški odpor, razen v nekaterih izoliranih oporiščih, že zlomljen. Šele 12. 6. 1945, ko so se morale naše enote zavoljo ultimativnega anglo-ameriškega pritiska (ZDA so se zdaj povsem pridružile stališču Velike Britanije) umakniti po dogovoru Morgan-Jovanović (9. 6. 1945), je prišel Trst docela pod nadzorstvo zahodnih zaveznikov. Ob tem pa velja posebej opozoriti, da ni šlo le za politični pritisk, ampak za dejansko vojaško grožnjo in bi bil oborožen spopad (vojna) neizbežen, kakor je moč presoditi po doslej znanih pričevanjih in dokumentih (spomini Churchilla, Trumana, Eisenhowerja, Mac Millana, Alexandra pa dokumenti ameriškega zunanjega ministrstva in drugo).

Velika Britanija in ZDA sta namreč takrat politično vrednotili Jugoslavijo kot državo pod sovjetskim vplivom. Njuna politika je temeljila med drugim na domnevi, da bi Trst v jugoslovanskih rokah pomenil oporišče SZ na Sredozemlju, kar bi negativno vplivalo na njune interese v srednji Evropi in seveda še posebej v Italiji.

Sicer pa je kriza, do katere je prišlo maja in junija 1945 zavoljo Trsta, posredno in drugače med prvimi vidnimi neuspehi politike Teherana in Jalte, ko so presojali možnost povojnega sožitja v bolj ali manj natančno določenih opredelitvah vplivnostnih območij in podobnih aranžmajih v glavnem na račun manjših in šibkejših. Zgovoren primer teh stališč je bil pač dogovor med Churchillom in Stalinom o razdelitvi političnega vpliva v Jugoslaviji po ključu 50 : 50, kar je pomenilo zanikanje pravice do samoodločbe, grobo teptanje obveznosti, ki je bila eno izmed poglavitnih programskih načel protihitlerjevske koalicije. V brzojavki Stalinu (23. 6. 1945) se je Churchill vnovič vrnil k temu dogodku. Ko pojasnjuje Stalinu anglo-ameriško ravnanje v Julijski krajini, piše, da je bila njuna skupna ideja, ko sta se sestala v Kremlju (oktobra 1944), da si Rusija in Velika Britanija zagotovita svoj vpliv v Jugoslaviji v razmerju 50 : 50. »V resnici pa je zdaj razmerje 90 : 10 in še teh 10 odstotkov nam maršal Tito ostro oporeka.«

Nedvomno je v tem tudi treba iskati osrednji razlog, zakaj je bila Jugoslavija v kritičnih dneh majske krize 1945 osamljena in je bila prisiljena sprejeti, kar so ji ultimativno vsilili. Umik naših vojaških enot iz Trsta in iz dela Julijske krajine pomeni konec »vojaškega razdobja« v prvi fazi reševanja vprašanja zahodne meje po drugi svetovni vojni. Morganova črta sicer ni pomenila kitajskega zidu ali z bodečo žico opletenega demarkacijskega jarka, vendar pa je to veliko pristanišče odrezala, izolirala od njegovega neposrednega zaledja. Pomenila je tudi konec nekdanjega razcveta, kakor je to razdobje retrospektivno (1966) ovrednotil londonski Times, pri čemer je opozoril, »da je to bilo zapečateno z mednarodnimi nasprotji med Vzhodom in Zahodom«. Zapečatena pa je bila s tem tudi kakršnakoli prožnost v takratni politični in siceršnji funkciji Trsta, ki je odslej ostal dušeče vklenjen v nesmiselne in protislovne igre razvnemajoče se hladne vojne. Seveda pa je vse to odločilno vplivalo na poznejši diplomatski, politični boj za novo zahodno mejo.

Splošen odnos ZDA in Velike Britanije do nove razmejitve z Italijo je prišel do veljave predvsem v diplomatskih akcijah in v ravnanju zavezniške vojaške uprave (ZVU) v tako imenovani coni A. Anglo-ameriški vojaški organi so namreč tod že našli organe civilne oblasti (narodnoosvobodilne odbore), ki so ob popolni podpori prebivalstva že povsem normalno delovali. Tri dni po podpisu beograjskega sporazuma je angleški feldmaršal Alexander izdal razglas, s katerim se je v anglo-ameriški coni uveljavila zakonodaja, kakršna je bila tod pred 8. 9. 1943. Isti dan so ukinili razprave pred ljudskimi sodišči in so jim odslej dovolili le še preiskave. 22. 6. 1945 so razpustili Narodno zaščito, na kar je protifašistično usmerjeno prebivalstvo Trsta odgovorilo z mogočno splošno stavko, prvo po dveh celih desetletjih. Splošni ukaz je 12. 7. 1945 vpeljal redna sodišča, kakršna so bila do 8. 9. 1943. Končno je splošni ukaz o krajevni upravi (11. 8. 1945) odvzel narodnoosvobodilnim odborom vso oblast in funkcije ter postavil na njihovo mesto okrožne in občinske predsednike ter okrožne in občinske svete, ki jih je imenovala zavezniška vojaška uprava. V Trstu in večjih mestih, kjer se je lahko ta politika opirala na javni aparat in elemente, ki jih je zapustil nemški okupator, se je to še dalo uveljaviti, na deželi, kjer o italijanski upravi ni bilo več sledu in je bila že dve leti oblast v rokah ljudstva, pa je naletela vojaška uprava pri izvajanju tega ukaza na izredne težave.

Avtohtono slovensko in hrvaško prebivalstvo je pač upravičeno pričakovalo, da bodo nove oblasti odpravile diskriminacije in posledice grobe italijanske raznarodovalne politike v razdobju med dvema vojnama. Anglo-ameriška vojaška uprava je sicer 1. 7. 1945 razveljavila vse obstoječe protižidovske zakone in določila, da je treba prizadetim vrniti vse državljanske in politične pravice. Ta praksa pa ni veljala za Slovence, nad katerimi ni fašizem zagrešil nič manj zločinov. 18. 8. 1945 so bile sicer razpuščene vse fašistične organizacije in izrecno določeno, »da bodo še objavili uredbe, ki bodo spremenile oziroma razvijale zakone, ki predvidevajo razlike v škodo kakršnihkoli oseb zaradi rasnih ali verskih razlik«. Toda ZVU je, razen nekaterih izjem, pustila nespremenjene vse protislovenske diskriminacijske zakone, kakršni so veljali do italijanske kapitulacije 8. 9. 1943. Jugoslavija je 18. 7. 1945 zaman protestirala proti takemu ravnanju.

Majska kriza leta 1945 je nazorno pokazala, da naša država ob določitvi nove jugoslovansko-italijanske meje pri vodilnih zahodnih velesilah ne more pričakovati razumevanja. Spričo tega je bila jugoslovanska diplomacija pred izredno težko nalogo, zlasti še, ker tudi tako imenovana jugoslovanska vlada v emigraciji ni dobila nikakršnih konkretnih, ozemeljsko opredeljenih zagotovil od svojih takratnih zaveznikov za bistvenejšo spremembo rapalske razmejitve. Medtem ko je dosledno branila načelo narodnostne samoodločbe, se je naša država glede nove meje z Italijo sklicevala predvsem na nujnost doslednega upoštevanja etničnega načela, kar je pomenilo, da pripadajo mesta podeželju in pristanišča zaledju ter da je etnična linija črta, ki deli kmečko prebivalstvo. Tako pojmovana črta poteka od najsevernejše točke Jadranskega morja na sever ter pušča Jugoslaviji dolino Soče ob vznožju Furlanske nižine. »Ripassate l’Isonzo, e torneremo fratelli« (Vrnite se čez Sočo in spet bomo bratje), je pisal takratni poverjenik za zunanje zadeve NKOJ J. Smodlaka in opozoril, »da ni drugega načina za zavarovanje odkritosrčnega in trajnega miru med Jugoslavijo in Italijo, kot ta, da se narodno mešana pokrajina, ki je ena sama zemljepisna in gospodarska enota in v kateri so Slovani v večini, priključi Jugoslaviji ob popolnem zajamčenju jezikovnih pravic italijanske manjšine«.

PREDLOGI ZA ZAHODNO MEJO LETA 1946 (narisal: Brane Sotošek)

Že na prvem sestanku sveta zunanjih ministrov v Londonu od 11. 9. do 2. 10. 1945 se je jasno pokazalo, da se ob vprašanju jugoslovansko italijanske razmejitve s Trstom kot osrednjim problemom križajo interesi velesil. Komisija, ki so jo ustanovili zunanji ministri in je v marcu in aprilu 1946 na terenu preučevala etnični položaj, je sicer predložila skupno poročilo, vendar s štirimi različnimi mejnimi črtami. Predlog SZ se je v glavnem ujemal z jugoslovanskim predlogom (vsa Julijska krajina s Trstom, z Gorico, Beneško Slovenijo in s Kanalsko dolino). Ameriški predlog je bil nekoliko spremenjena verzija Wilsonove črte in je puščal Italiji Beneško Slovenijo, Kanalsko dolino, Gorico, Trst in polovico Istre z raškimi premogovniki. Britanski predlog se je razlikoval od ameriškega predvsem v tem, da je puščal raški premogovni bazen Jugoslaviji. Francoska črta pa je ubrala nekakšno srednjo pot med angleškim in sovjetskim predlogom, vendar je prisodila Italiji razen Beneške Slovenije in Kanalske doline tudi Gorico in Trst, v Istri pa koprski in bujski okraj, tako da bi bila južna meja reka Mirna. Francoski predlog razmejitve je temeljil na načelu tako imenovanega etničnega ravnovesja, po katerem naj bi ostalo na obeh straneh približno enako število pripadnikov druge narodnosti. Ameriški in britanski predlog pa sta bila v očitnem nasprotju tudi z inštrukcijami namestnikov zunanjih ministrov, da naj bo »meja v glavnem etnična črta, ki bo puščala kar se da malo prebivalstva pod tujo oblastjo«.

O Trstu je na zasedanju sveta zunanjih ministrov v Parizu francoski zunanji minister Bidault 21. 6. 1946 predlagal, naj bi ga z neposrednim zaledjem vred postavili pod nadzorstvo OZN. 29. 6. je opredelil ta načrt v sedmih točkah. 2. 7. 1946 je svet zunanjih ministrov sprejel nekoliko popravljen Bidaultov predlog, po katerem naj bi Jugoslavija dobila ozemlje vzhodno od mejne črte, ki jo je predlagala francoska delegacija. Ozemlje zahodno od nje pa bi razdelili na dva dela, ki bi ju ločila nekaj kilometrov dolga črta vzdolž izliva Timave v morje. Severni del, ki je zajemal Kanalsko dolino, Gorico, naj bi ostal Italiji. Iz južnega dela, ki je obsegal ozek pas od Štivana proti Trstu, tržaško občino in del Istre do reke Mirne, pa naj bi ustanovili Svobodno tržaško ozemlje (STO). Po dogovoru sveta zunanjih ministrov o ustanovitvi tega samostojnega, sicer pa nevtraliziranega tržaškega območja je naša diplomacija izgubila še zadnje upanje, da bi lahko dosegla trdnejšo, bolj organsko povezavo Trsta z njegovim neposrednim zaledjem. Zaman je bil tudi jugoslovanski predlog (18. 7. 1946), da bi mesto Trst z neposredno okolico tvorilo svobodno ozemlje pod nadzorstvom Varnostnega sveta OZN, vendar v realni uniji z Jugoslavijo.

Kasnejša razprava na mirovni konferenci 21 držav v Parizu od 29. 7. do 15. 10. 1946 je potekala v dokaj zaostrenem ozračju. Nesoglasja med SZ in zahodnimi velesilami o takratnih temeljnih mednarodnih vprašanjih (povojni ureditvi Nemčije, razorožitvi, vprašanjih Daljnega vzhoda) so se poglabljala, kar je seveda neposredno vplivalo na delo konference. Odločitve so zvečine narekovali subjektivni interesi velesil, ne pa objektivna merila oziroma nepristransko tehtanje argumentov ob prizadevanjih, da bi našli rešitve, ki bi bile v največji možni meri pravične do vseh. Molk je bil pogostokrat odgovor na jugoslovanske argumente, s katerimi je Jugoslavija poskušala spodbiti sklepe sveta zunanjih ministrov. Glas glede razmejitve z Italijo najbolj prizadete Jugoslavije je na mirovni konferenci veljal prav toliko kot naprimer mnenje Južne Afrike, Brazilije ali Avstralije.

10. 2. 1947 so predstavniki 21 držav v Parizu podpisali mirovno pogodbo z Italijo. Podpisala jo je tudi naša država, pri tem pa je posebej opozorila, da ne bo priznala etničnih sprememb, ki bi nastale po uveljavitvi te pogodbe. Mirovna pogodba je začela veljati 15. 9. 1947, ko so jo štiri velesile deponirale pri francoski vladi. Ustanovitev STO je bila po zadnji vojni poskus, da bi rešili odprto ozemeljsko vprašanje s sporazumno nevtralizacijo spornega območja. Rešitev se ni obnesla zaradi naraščajočih nesoglasij med velesilami, ki so kot stalne članice Varnostnega sveta OZN imele odločilno vlogo pri zagotovitvi varnosti in normalnega razvoja avtonomnega območja. Po zaostritvah 1946 je naslednje leto prišlo že do očitnega preloma v odnosih med SZ in ZDA.

Vse to je bistveno vplivalo tudi na potek razgovorov o izbiri guvernerja. V prvi fazi sta bili ZDA in Velika Britanija pripravljeni privoliti v imenovanje izrazito prozahodno usmerjene osebnosti, medtem ko se je Francija takrat še zavzemala za nevtralca. V drugi fazi pa so bile zahodne sile enotne in so sploh zavračale imenovanje guvernerja, ker so zagovarjale stališče, da je v takem mednarodnem položaju bolje, če se nadaljuje vojaška okupacija cone A. Sicer pa je bila politična farsa o imenovanju guvernerja dokaj verna ponazoritev splošnega ozračja v zvezi z novo ustanovljenim ozemljem. Zahodne sile so v drugi fazi zavračale celo tiste kandidate, ki so jih prej same predlagale, kot naprimer nekdanjega belgijskega ministra Buissereta, ki ga je predlagala Francija in se mu nato odrekla, ko je v njegovo kandidaturo privolila SZ. Ko se velesile niso mogle sporazumeti, je 18. 12. 1947 Varnostni svet povabil Jugoslavijo in Italijo, da se sporazumeta o guvernerju. Toda poskus ni uspel in 15. 1. 1948 je naša vlada s posebno noto obvestila Varnostni svet, da so se jugoslovansko-italijanska pogajanja izjalovila.

Od izida splošnih volitev 18. 4. 1948 je bila odvisna tudi zunanjepolitična usmeritev Italije. Zahodne velesile, zlasti Amerika, so storile vse, da bi na tej preskušnji podprle italijanske meščanske stranke, ki so zagovarjale tesno politično zavezništvo z Zahodom. Ameriški nacionalni svet za varnost je namreč že v začetku 1948 sodil, da pomeni Italija eksplozivno točko kot Turčija, Grčija in Iran ter da jo je treba za vsako ceno obvarovati. Izjava treh zahodnih velesil z dne 20. 3. 1948, »da naj bi STO vnovič vrnili pod italijansko suverenost«, je bila prvotno zamišljena kot dvostranska in šele kasneje so pritegnili še Francijo, da bi izjavi dali večjo težo. To je bila kompenzacija za italijansko sodelovanje v zahodnih najprej gospodarskih, pozneje pa tudi v političnih in vojaških načrtih. Interes je bil obojestranski, saj so italijanski uradni krogi pojmovali vključitev Italije v zahodne organizacije kot jamstvo za notranjo utrditev meščanskega režima in seveda hkrati kot element »mednarodne rehabilitacije«. Deklaracija je bila povsem političnega pomena. Pravno je namreč imel ta načrt za revizijo italijanske mirovne pogodbe značaj navadnega predloga, saj v resnici ne bi mogli ničesar spremeniti, ne da bi privolile velesile in tudi vse druge države, ki so podpisale mirovno pogodbo.

Resolucija Kominforma 28. 6. 1948 je usodno vplivala na nadaljnji razvoj, saj je razbila enotnost močnega slovensko-italijanskega protifašističnega gibanja na Tržaškem. Šele leto dni zatem, junija 1949, si je ZVU upala razpisati upravne volitve, na katerih so dobile v mestu Trstu večino proitalijansko usmerjene stranke, medtem ko so imele v okoliških občinah veliko večino stranke, ki so se izrekle za samostojnost STO. Sicer pa je bilo za politiko vojaške uprave v coni A STO že od vsega začetka značilno stalno podcenjevanje avtohtonega slovenskega prebivalstva kot narodnega in političnega subjekta. Narodnostna diskriminacijska politika do Slovencev se je nadaljevala, s čimer naj bi po drugi strani poudarili »italijansko etnično večino« na tem območju. Poročila, ki jih je pošiljal poveljnik anglo-ameriške cone Airey Varnostnemu svetu OZN, niso bila značilna samo zavoljo standardne sklepne ugotovitve, »da je treba vrniti STO Italiji«, marveč tudi zaradi tega, ker je bilo izhodišče tega ameriškega generala pri obravnavanju političnih vprašanj svojevoljna in absurdna ločitev prebivalstva na »proitalijanski del in slovenokomuniste«. S tem je ohranil tezo o narodni in razredni napetosti na tem območju. Značilno je, da je Airey ponavljal ta katonski izrek tudi v obdobju, ko so se odnosi med Jugoslavijo in zahodnimi velesilami precej izboljšali in je šele v svojem zadnjem poročilu (za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 1950) dodal k svojemu stalnemu mnenju, da je treba rešiti tržaško vprašanje v okviru tristranskega predloga z dne 20. 3. 1948, še frazo, »da bi bilo mogoče to rešitev najbolje doseči s sporazumom med Jugoslavijo in Italijo«.

Postopna vključitev Italije najprej v zahodnoevropske gospodarske, kasneje politične in vojaške organizacije, dokončen razdor med Vzhodom in Zahodom in prelom Jugoslavije s Kominformom so osnovni elementi, ki so bistveno vplivali na drugo fazo reševanja tržaškega vprašanja. Bolj realistična politika zahodnih držav do Jugoslavije (naš odpor Stalinovemu hegemonizmu) je prišla pri reševanju tržaškega vprašanja do veljave s precejšnjo zamudo. Jugoslavija se je zavzemala za sporazumno rešitev med neposredno prizadetima, pri čemer je predlagala metodo postopne poti. Naša diplomacija je zagovarjala stališče, da deklaracija 20. 3. 1948 ne more biti podlaga za kompromisno rešitev, kakor tudi ne jugoslovanska zahteva, da se vse STO priključi k Jugoslaviji in je zato treba najti tretjo rešitev, ki bi enakopravno upoštevala interese obeh strani. Naša država je bila pripravljena sprejeti kot racionalno rešitev tudi internacionalizacijo območja, vendar na način, ki bi v resnici enakovredno zagotovil interese in vpliv obeh držav na STO. To je bilo vsebinsko izhodišče za naš predlog o kondominiju (1. 3. 1952), ki naj bi uresničil zamisel o Trstu oziroma tržaškem območju kot nevtralnem ozemlju. Bistvo tega predloga je bila zamisel o alternativnih guvernerjih, ki bi ju izmenoma za obdobje treh let imenovali Jugoslavija in Italija, tako da bi bil takrat, ko bi bil guverner Jugoslovan, viceguverner Italijan in obratno. To bi omogočilo, da bi se lahko tržaško prebivalstvo po določenem obdobju svobodno odločilo o svoji državni pripadnosti. Po uveljavitvi mirovne pogodbe (1947) je namreč prišlo v coni A do številnih ukrepov, ki so enostransko zagotovili italijanski vpliv in tako porušili ravnovesje, kakršnega naj bi ustvarila mirovna pogodba. Italija je zavrnila zamisel o kondominiju in predložila plebiscit na STO pod nadzorstvom nevtralnih sil. Naša država ni v načelu zavrnila tega predloga, vendar je zahtevala, da je treba pred plebiscitom ustvariti tak položaj, kakršen je bil leta 1918, se pravi pred začetkom italijanskega raznarodovalnega pritiska nad avtohtonim prebivalstvom. Zahtevati plebiscit v razmerah, ko so v coni A še vedno veljali diskriminacijski zakoni proti našemu življu in ukrepi, ki so zagotovili izključni gospodarski pa tudi politični vpliv Italije na tem območju, bi namreč pomenilo spremeniti to sicer demokratično metodo v njeno nasprotje. Takratni italijanski uradni krogi so namreč zavračali stvarnejše pobude, ker so zgrešeno sodili, »da čas dela zanje« in da jim bo uspelo naposled rešiti tudi tržaško vprašanje v skladu z njihovimi maksimalnimi zahtevami.

JULIJSKA KRAJINA LETA 1945—1947 (narisal: Brane Sotošek)

Sicer pa je v razdobju 1950—1953 prišlo do več multilateralnih in bilateralnih stikov za rešitev ozemeljskega vprašanja. Toda spet je bilo poglavitno vprašanje, komu in na kakšen način bo pripadel Trst, razen tega pa je postajalo vse bolj očitno, da je realistična rešitev mogoča predvsem z razdelitvijo ozemlja na osnovi obstoječe demarkacijske črte med Jugoslavijo in Italijo. Naša država je namreč kategorično zavračala kakršnekoli italijanske korekture, ki bi zajemale dele cone B. »Niti misliti ni,« je opozoril predsednik Tito 27. 7. 1952 v Glini, »da bi zdaj količkaj razpravljali o ozemlju, ki ga danes imamo in ki ga držimo«. V tem kratkem pregledu ni mogoče obnavljati dramatičnega zapleta poleti in jeseni 1953, ko je italijanska vlada poslala oklepne enote na našo mejo in s tem izzvala enak, trden in nedvoumen odgovor Jugoslavije ob polni podpori celotne naše javnosti. Poudariti pa velja, da je to odločno stališče naše vlade vsekakor bistveno prispevalo, da je prišlo namesto do soočenja na bojišču do soočenja za zeleno mizo. 8. 10. 1953 sta namreč ameriška in britanska vlada objavili uradno sporočilo, »da nista več pripravljeni nositi odgovornosti za upravo v coni A in da sta se zato odločili ukiniti britansko-ameriško vojaško upravo, umakniti svoje oborožene sile in prepustiti upravo v coni A italijanski vladi na dan, ki ga bodo še določili«. V protestni noti vladam ZDA in Velike Britanije (9. 10. 1953) je naša vlada ocenila anglo-ameriški sklep o prepustitvi cone STO Italiji za enostransko kršitev mirovne pogodbe z Italijo. Zahtevala je, da se onemogoči izpolnitev tega sklepa in si zadržala pravico, da zaščiti interese Jugoslavije na tržaškem območju. Politika ZDA in Velike Britanije je bila pred razpotjem — ali s silo uveljaviti enostransko odločitev ali pa privoliti v enakopravne razgovore, na katerih bi si prizadevali najti rešitev, ki bi dejansko upoštevala interese obeh neposredno prizadetih strani. Po oktobrski krizi 1953 sta ZDA in Velika Britanija vnovič neposredno pritegnili Francijo k reševanju tržaškega vprašanja. 5. 12. 1953 je italijanska vlada sprejela jugoslovanski predlog o obojestranskem umiku čet z meje, januarja 1954 pa so se predstavniki Jugoslavije, ZDA in Velike Britanije sporazumeli o metodi razgovorov najprej med Jugoslavijo in zahodnima velesilama, za čimer bi prišli razgovori z Italijo.

V prvi fazi pogajanj sta se izoblikovali dve možnosti (bilo je sicer več različic) rešitve: prva, razdelitev tržaškega ozemlja ob manjši spremembi meje v korist Jugoslavije in z jamstvom dveh zahodnih velesil, da ne bosta podpirali nadaljnjih zahtev nobene izmed neposredno prizadetih strani, in druga (to je bilo ključno vprašanje prve faze razgovorov), ki naj bi Jugoslaviji zagotovila izhod na morje v Trstu oziroma njegovi neposredni bližini in v tem primeru bi Italiji pripadli nekateri takratni italijanski etnični otoki v nekdanji coni B. Konkretno: naši predstavniki so zahtevali izhod na morje na območju Škednja in Žavelj. Italijanska stran je nasprotovala takšni rešitvi. Ostro je bila celo proti temu, da bi dobila Jugoslavija v uporabo, kar bi bilo zajamčeno z mednarodnim sporazumom, kak del tržaškega pristanišča, ker bi bila taka rešitev, kakor je zapisal v svojih spominih takratni predsednik italijanske republike Luigi Einaudi, mnogo slabša kot graditev jugoslovanskega pristanišča v Kopru ali drugod. Naša diplomacija se je zavzemala za dokončnost rešitve in vzporedno, z enakovredno intenzivnostjo, da mora sleherna ozemeljska rešitev vsebovati tudi jasno določena jamstva za slovensko narodno manjšino, ki bi ostala na območju, katero bo prišlo pod Italijo. 5. 10. 1954 so parafirali v Londonu Memorandum o soglasju. Izrecno velja poudariti, da to ni bila nemara zgolj potrditev dotedanjega stanja, marveč je bila s tem sporazumom določena nova mejna črta med Jugoslavijo in Italijo (naša država je dobila ozemlje, ki je merilo 11,5 km² z okoli tri tisoč prebivalci). V nasprotju z dvostransko izjavo 8. 10. 1953 so se zdaj zahodne velesile izrecno izjavile o coni B, da ne bodo nudile nikakršne podpore niti zahtevam Jugoslavije niti Italije glede ozemlja, ki je pod suverenostjo ali upravo ene izmed njiju. Londonski sporazum pa ni bil pomemben samo zavoljo dejstva, da je odstranil nevarno žarišče trenj med obema sosednjima državama, marveč tudi v širšem, še posebej evropskem okviru. Sporazumna ureditev tržaškega vprašanja je namreč tudi konkretno (umik ameriških in britanskih čet) prispevala k sporazumu velesil o avstrijskem vprašanju (sklenitev državne pogodbe z Avstrijo 15. 5. 1955). Predstavnik SZ je v pismu 12. 10. 1954 predsedniku Varnostnega sveta OZN sporočil, »da je njegova vlada sprejela na znanje sporazum, pri čemer je upoštevala dejstvo, da bo prispeval k vzpostavitvi normalnih odnosov med Jugoslavijo in Italijo ter s tem prispeval k popuščanju napetosti na tem območju Evrope«. Sporazum je bil notificiran pri Varnostnem svetu OZN, na pobudo ZDA pa je bil 25. 4. 1958 registriran pri sekretariatu Generalne skupščine OZN.

Sestavni del sporazuma je bil tudi recipročno zasnovan Posebni statut (priloga II.) Memoranduma, ki je zagotavljal, kolikor bi bil seveda v praksi dosledno uresničen, stvarno jamstvo narodnostne enakopravnosti slovenske manjšine. Londonski sporazum je imel tudi tri dodatke, in sicer: obvezo, da bo Italija dala na razpolago 506 milijonov lir za zgraditev slovenskega Kulturnega doma v Trstu; obvezo, da bo Italija plačala naši državi v treh letih 30 milijonov dolarjev na podlagi poravnave medsebojnih terjatev in dogovor med Anglo-američani in Italijo o ustanovitvi slovenskega denarnega zavoda v Trstu. 7. 10. 1954 je zvezni izvršni svet sprejel Memorandum o soglasju. 25. 10. 1954 pa je zvezna ljudska skupščina s posebno resolucijo izrazila svoje zadovoljstvo z rešitvijo tržaškega vprašanja. 8. 10. 1954 je dobila italijanska vlada zaupnico v senatu po razpravi o tržaškem sporazumu (122 senatorjev je glasovalo za, 89 proti, 1 pa se je vzdržal), 19. 10. 1954 pa v poslanski zbornici, kjer je za zaupnico vladi glasovalo 295 poslancev, proti 265, 7 pa se jih je vzdržalo. Tržaški sporazum je pomenil prelomnico v jugoslovansko-italijanskih odnosih, postopoma je omogočil, da je to sodelovanje na vseh področjih doseglo novo, kakovostno višjo raven. »Rade volje bomo sprejeli sleherni nasvet,« je izjavil predsednik Tito 7. 10. 1954 na seji zveznega izvršnega sveta, »in ne samo sprejeli, temveč bomo tudi sami sprožili pobudo, da bi začeli Jugoslavija in Italija bodisi gospodarsko ali kako drugače sodelovati.« Tudi predsednik italijanske vlade A. Scelba je izrazil prepričanje, »da je lahko sedanji sporazum najboljši temelj za vzpostavitev odnosov najtasnejšega sodelovanja med obema državama. Liberalno in soglasno uveljavljanje norm, ki jih predvideva statut etničnih skupin, bo zagotovo prispevalo k ponovni navezavi sodelovanja, polnega zaupanja med obema narodoma in pospešilo proces popuščanja napetosti med obema deželama«.

   

VPRAŠANJE ZAHODNE MEJE PO KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE

1945 1. 5. enote 9. korpusa skupaj z enotami 4. armade JA osvobodijo Trst, Gorico in Tržič ter prodrejo do Soče, kjer Gradnikova brigada pride pri Ronkih v stik z anglo-ameriško vojsko
  9. 6. v Beogradu podpisan dogovor med jugoslovansko vlado ter vladama ZDA in Velike Britanije o začasni upravi v Julijski krajini in o umiku jugoslovanskih čet za tako imenovano Morganovo črto, tako da je bilo območje cone A pod anglo-ameriško, cone B pa pod jugoslovansko vojaško upravo
  12. 6. jugoslovanske enote zapustijo Trst in območje Julijske krajine
  11. 9. v Londonu sestanek Sveta zunanjih ministrov Francije, SZ, Velike Britanije in ZDA, na katerem so začeli razpravljati o načrtu mirovne pogodbe z Italijo
  19. 9. Svet ministrov za zunanje zadeve štirih velesil sprejel sklep, da bo poslal v Julijsko krajino komisijo izvedencev štirih velesil in pripravil predlog za novo jugoslovansko-italijansko mejo na etnični osnovi
1946 3. 6. štirje ministri za zunanje zadeve v Parizu se sporazumejo, naj bo francoska črta osnova za novo razmejitev med Jugoslavijo in Italijo ter za ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) pod nadzorstvom Varnostnega sveta OZN
1947 10. 2. v Parizu podpisana mirovna pogodba z Italijo (veljati je začela 15. 9. 1947), ki je določila novo mejo med Jugoslavijo in Italijo ter med STO in Jugoslavijo ter Italijo
1954 5. 10. v Londonu parafiran Memorandum o soglasju, na osnovi katerega se je raztegnila jugoslovanska uprava na cono B, italijanska pa na cono A nekdanjega STO. Integralni del tega sporazuma je bil poseben statut, ki je na recipročni podlagi zaščitil narodni manjšini
1955 31. 3. v Rimu podpisana sporazuma o blagovni izmenjavi na obmejnem območju
  20. 8. v Vidmu podpisan sporazum o ureditvi osebnega prometa ter prevoza in prometa na kopnem in po morju med Trstom in območji, ki mejijo nanj
1975 10. 11. podpisani osimski sporazumi, ki pomenijo zgodovinsko ločnico v odnosih med jadranskima sosedama; v naši skupščini so bili ratificirani 1. 3. 1977, v italijanski poslanski zbornici pa 17. 12. 1976 in v senatu 24. 2. 1977

Meddržavni odnosi med Jugoslavijo in Italijo po letu 1954 so bili, neglede na občasna nihanja in nekaj kriz, v marsikaterem pogledu zanimiv primer učinkovitosti korektnega in dobrega sosedstva na temelju kar najbolj »odprte meje«, kar je bilo v skupnem interesu obeh držav in še posebej obmejnega prebivalstva. Postopoma se je ločnica nekdaj nakopičenih skrajnosti spreminjala v živahno križišče blagovne in kulturne izmenjave in hkrati tudi čedalje bolj pristnih osebnih stikov med prebivalci na teh narodnostno prepletenih območjih. Vse to je ustvarilo podlago, na kateri je bilo slednjič po večletnih pogajanjih mogoče odstraniti še zadnje »hipoteke«. Osimski sporazumi (podpisani 10. 11. 1975 in ratificirani v naši skupščini 1. 3. 1977, v italijanski poslanski zbornici 17. 12. 1976 in senatu 24. 2. 1977) namreč ne pomenijo ureditve še nekaterih odprtih vprašanj (z njimi so bili odpravljeni vsi dvomi in enostranske razlage dogovora 5. 10. 1954), marveč je njihova izvirnost tudi v tem, da vzporedno odpirajo vsestranske možnosti za poglobljeno sodelovanje v prihodnosti. Ko je ocenjeval te sporazume, je zvezni sekretar za zunanje zadeve M. Minić med drugim sodil, da je bilo vse to mogoče doseči zato, »ker so tudi v Italiji najvplivnejše politične sile in odgovorni državniki kazali ustrezno pripravljenost, pri čemer so bili deležni podpore vsega italijanskega demokratičnega mnenja«. To je potrdilo razpoloženje demokratične javnosti v Italiji po podpisu sporazuma kakor tudi debata v italijanskem predstavniškem domu in senatu ob ratifikaciji osimskih sporazumov. Italijanski zunanji minister A. Forlani pa je med drugim ocenil, »da se rešitev problemov z Jugoslavijo vgrajuje v vizijo, v kateri osimski sporazumi na mednarodnem področju odstranjujejo iz kontinentalnega političnega koncepta cono sporov in zapirajo možnost nastanka konfliktnega tveganja. Prispevajo tudi k stabilnosti mediteranskega prostora, ki je bil doslej žarišče hudih napetosti, s tem da tvorno delujejo za utrditev ravnovesja na geopolitični šahovnici, ki je za Italijo bistvenega pomena.«

Osimski sporazumi z dne 10. 11. 1975 vsebujejo pogodbo (preambula in devet členov) z desetimi prilogami, dalje sporazum o pospeševanju gospodarskega sodelovanja med Jugoslavijo in Italijo s štirimi prilogami, med katerimi je tudi protokol o svobodni coni, razen tega pa še sedem ločenih prilog v obliki izmenjave pisem z aneksi, ki se nanašajo na razna vprašanja, izvirajoča iz teh sporazumov. V zvezi s tem naj poudarimo, da pogodba med drugim potrjuje državno mejo od Medje vasi do morja v celoti, kakor jo je že določil londonski sporazum iz leta 1954, razen tega pa še določa državno mejo v Tržaškem zalivu. Podrobneje precizira tudi mejno črto, ki je bila sprejeta s sklenitvijo mirovne pogodbe z Italijo (1947). Dodati je treba, da je sprejel novo razmejitev tudi Vatikan, ko je 24. 10. 1977 uradno ločil tržaško in koprsko škofijo (združeni sta bili od 1828), kar pomeni uskladitev državnih in cerkvenih meja. Glede zaščite slovenske narodne manjšine v Italiji sedanji sporazum ne pomeni le potrditve doseženega, marveč je v ustreznih formulacijah nadaljnja spodbuda za oblikovanje bolj humane in vsestranske narodne zaščite v skladu z ustavno ureditvijo in notranjo zakonodajo. Če sklenemo: osimski sporazumi pomenijo uveljavitev politike, ki temelji na doslednem spoštovanju načel enakopravnosti in nevmešavanja (neglede na različni družbeni ureditvi obeh držav) in je plod na pozitivnih izkušnjah zasnovanega spoznanja, da je taka splošna naravnanost v trajnem interesu narodov obeh držav, obenem pa tvorno prispeva k utrditvi miru in splošne mednarodne stabilnosti še zlasti na evropskem in sredozemskem območju.

NADALJEVANJEnarodna manjšinaSlovenska narodna manjšina v Italiji 1947—1975

Opozorilo! Ta povezava v raztegnjenem oknu ne deluje!

 

VSEVED 2007