Dvaindvajset let gospodarske aktivnosti slovenskega naroda v okviru Kraljevine Jugoslavije ni tako dolga doba, da bi jo bilo treba deliti zaradi preglednosti na krajša obdobja ali ji tudi sicer zakoličiti določene mejnike. Pomembni ločnici sta le dve: prva je prevrat 1918 s svojimi direktnimi posledicami, druga je okupacija 1941 z razdelitvijo še tistega ozemlja, ki je bilo do takrat svobodno. Skoraj točno sredi teh dveh dogodkov je gospodarska kriza, ki je vnesla v nekatere sektorje ekonomike dokaj občutne strukturne spremembe.

Le metoda dela je tisti postulat, ki terja, da študiramo dobo med obema vojnama nekako izolirano in v posebnem poglavju, sicer pa ne sme biti in tudi ni pomisleka proti temu, da opazujemo in vrednotimo zgodovinsko dinamiko kot dogajanje, ki je povezano in neprekinjeno. Ko se je sredi 19. stoletja izoblikoval, bil zapisan in propagiran program Zedinjene Slovenije in je dobil celo svoje zemljepisne meje, je bil to predvsem kulturni, prosvetni in politični program. Za oris nacionalnega gospodarskega programa je bilo treba še veliko praktičnega dela. Tu ne mislimo toliko na industrijsko dejavnost Terpinca, na veletrgovsko aktivnost Kalistra in Gorupa ter na druge naše ljudi podobnega formata, ampak tudi na razvoj zadružništva, za katerega sta veliko storila brata Vošnjaka, proti koncu 19. stoletja še Janez Evangelist Krek, Etbin Kristan in drugi, prav na začetku 20. stoletja ljudje okrog Ljubljanske kreditne banke v Ljubljani, za njimi možje pri Jadranski banki v Trstu in tako dalje. Daleč nazaj v zgodovino sega spoznanje, da slovensko ljudstvo, pozneje slovenski narod, ne more gospodarsko dobro uspevati brez morja. Novejša je vsekakor ugotovitev, da prevladuje v slovenskem prostoru agrarna prenaseljenost in da je mogoče zmanjšati izseljevanje s pomočjo širokopoteznejše agrikulture in agrarne ter industrializacijske politike sploh. Ko je še obstajala habsburška monarhija, je veljalo načelo, da je slovensko ozemlje gospodarsko pasivni, vzdrževani del države; enega izmed vzrokov so videli v prepočasni akumulaciji kapitala in zaostajajoči industrializaciji v primeri z drugimi deželami.

Tako kulturni in politični kot gospodarski program Zedinjene Slovenije se je izoblikoval v okvirih meščanske družbe takratne habsburške monarhije; tudi njegovi nacionalni nosilci so bili iz vrst slovenskega meščanstva. Program je bil usmerjen avtonomistično. Takšen je bil po tradiciji, takšen je ostal v trenutkih propadanja stare monarhije, s takšnim so se vključili v novo kraljevino in v takšnem programu je dozorevala mladina med obema vojnama. Dokazov za to, da se je Narodni svet, ki se je konstituiral v Ljubljani v dneh 16. in 17. 8. 1918, že od samega začetka posvetil tudi gospodarskemu aspektu svojega delovanja, je več: v svoje vrste je pritegnil bančne ravnatelje in svetnike, vodje zadružništva, gospodarske teoretike, ustanovil je svoj lastni gospodarski odsek. Med teoretiki moramo v prvi vrsti omeniti dr. Milka Brezigarja, ki je konec septembra 1918 objavil znamenito programsko delo v obliki brošure z naslovom Oris slovenskega narodnega gospodarstva.

Splošni gospodarski položaj, v katerem je slovenski narod pokazal voljo po tem, da se osamosvoji, izloči iz propadajoče meščanske habsburške monarhije in vključi v novo nastajajočo in povečini agrarno državo Jugoslovanov, je bil takšen, kakršen je ob koncu sleherne dolge in težke vojne: tako v srednji Evropi kot na Balkanu vrednost valut skoraj nična, zelo velika inflacija, hudo pomanjkanje hrane in surovin, izrabljena industrijska oprema in podobno. Narodni svet je določil, naj se gospodarski odsek — prvotno so ga imenovali odsek za gospodarsko koncentracijo — ukvarja z vsemi vprašanji tako imenovanega prehodnega gospodarstva, naprimer z vprašanjem, kako bodo izpeljali nacionalizacijo posestev, industrije, trgovine in obrti. Ukvarjati se je moral s problemom notranje vrednosti avstro-ogrskega denarja, z razmerjem tega denarja do tuje valute ter z načini prehoda od takratnega razvrednotenega denarja k zdravi valuti. Naložili so mu, da ustvari možnosti za ožjo koncentracijo slovenskega zadružništva, hranilnic in drugih denarnih zavodov, naj dalje študira vlogo, ki jo bo imelo slovensko gospodarstvo v bodoči Jugoslaviji, končno in ne nazadnje naj reši vprašanje preskrbe z živili, surovinami, industrijskimi proizvodi in drugimi manjkajočimi potrebščinami za prehodni čas.

Tu, v Narodnem svetu in njegovem gospodarskem odseku moramo iskati tisto kristalizacijsko jedro, ki je strnilo v sebi zamisli in dejanja slovenskih gospodarstvenikov teoretikov in praktikov v preteklosti in sodobnosti, jih združilo v gospodarski program in ta program posredovalo slovenski družbi. Ne trdimo, da drugih in drugačnih gospodarskih programov ni bilo, to nikakor ne, saj je obstajala še socialna demokracija s svojo politično stranko in svojimi zadrugami, pod vplivom oktobrske revolucije so nastajali še radikalnejši programi; toda v dani družbeni in politični konstelaciji je imel gospodarski program Narodnega sveta najrealnejšo možnost, da prevlada in potem usmerja delo najprej narodne vlade Kraljevine SHS v Ljubljani, potem tudi deželne vlade. Člani Narodnega sveta in njegovega gospodarskega odseka so bili ljudje, ki so se kot bankirji pozneje živahno udeleževali nacionalizacije tujih bank in industrije, ki so postali vodilno osebje Zadružne gospodarske banke, ki so prevzeli v svoje roke ključne položaje v gospodarskem sektorju administracije, ki so postali ministri v centralni vladi v Beogradu.

Narodni svet in njegov gospodarski odsek sta se pri svojem delu in propagandi ravnala tako, kot da spadajo Goriška, del Istre in Trst v njuno območje, Koroška trenutno še ne, podobno tudi Prekmurje še ne. Za Goriško so že septembra in oktobra organizirali akcije za gospodarsko obnovo, Trst je bil z Ljubljano dovolj tesno povezan. Zavedali so se, da je Primorska s Trstom gospodarsko veliko bogatejša in več vredna kot Koroška ali Prekmurje in vse zaupanje v zaveznike, da bodo sklepe londonskega pakta ali razveljavili ali omilili, je bilo jalovo. Zato je idrijski rudnik živega srebra pripadel italijanski državi, Jadranska banka se je morala umakniti iz Trsta, enako sta morali podružnici Ljubljanske kreditne banke zapustiti Gorico (1928) in Trst (1929), zadrugam je bilo onemogočeno komuniciranje s središči zadružništva v Ljubljani in Celju.

Gospodarski odsek je 18. 9. 1918 zelo zagreto razpravljal o bodoči povezavi zadružništva. V ospredju je bila namreč zamisel o koncentraciji zadrug in o ustanovitvi Zadružne banke kot enega in enotnega denarnega zavoda za absolutno vse zadruge na Slovenskem. Pri nobenem od aktualnih problemov se ni politično taktiziranje zrcalilo tako izrazito kot prav pri zadružništvu, ker je vsaka politična stranka, ki je imela svojo skupino zadrug, ljubosumno branila le-te pred unifikacijo. Misel o koncentraciji zadrug v eno organizacijo z eno banko je sprožil dr. Anton Korošec, predsednik Narodnega sveta, nadaljeval dr. Jakob Mohorič. Vse zadružne zveze, tudi celjska, so misel zavrgle, medtem ko je goriška zveza izjavila, da se je pri njih pojavila nova struja, ki zahteva, naj se ne ustanovi samo slovenska zveza, temveč enostavno jugoslovanska zadružna zveza. Prevrat je prehitel vse nadaljnje delo v to smer; pozneje je vsaka skupina zadrug delovala po svojih načelih. Najdelavnejša je bila Zadružna zveza v Ljubljani, ki si je leta 1920, ko je združevala 537 zadrug, ustanovila svojo lastno Zadružno gospodarsko banko; predsednik njenega upravnega odbora je postal dr. Jakob Mohorič. Banka se je kmalu pričela udeleževati nacionalizacijskih poslov in si ustvarila tudi svoj koncern industrijskih podjetij.

Od ustanovitve Narodnega sveta dalje so veliko razpravljali o bistveno pomembni osnovi ne samo gospodarstva, temveč normalnega življenja vobče, namreč o valutnem in finančnem problemu. Računali so, da je Avstro-ogrska banka vrgla v obtok že za več kot 25 milijard kron papirnatega denarja in da kroži v slovenskem prostoru petindvajseti del teh zelo razvrednotenih bankovcev, potemtakem daleč preveč od normalnega obtoka. Prav dr. Milko Brezigar je na seji gospodarskega odseka, ki je trajala dva dni (21. in 22. 10. 1918), prebral svoje poročilo o valutni problematiki. Če bodo združeni s Kraljevino Srbijo, je trdil, bo obveljal srbski dinar, sicer pa da bo treba v vsakem primeru vpeljati novo valuto in ji določiti razmerje do stare avstrijske krone. Trdil je, da je bil v poznem poletju 1918 avstrijski denar vreden največ šestino predvojnega in da ne bo nihče oškodovan, »ako bodemo odštempljali na eno šestino, to je na okroglo 16% prejšnje vrednosti«. Nova valuta da bo mogla imeti največ 20% ali celo le še 15% vrednosti stare avstrijske krone in da ne bodo mogli prežigosati bankovcev le na četrtino prvotne vrednosti, ker iz finančnopolitičnih razlogov nova država ne bo mogla prevzeti tolikšne obremenitve. Zato da je že sedaj treba pripraviti vse, da bo nova država neposredno po prevratu prežigosala ves denar, ki bo takrat krožil na jugoslovanskem ozemlju. V debati so nekateri prisotni zagovarjali relacijo 1 : 1, tudi v zagrebškem Narodnem veću je prevladalo podobno mnenje. Sicer pa so v Zagrebu več politizirali in se manj ukvarjali z gospodarsko problematiko. Glede tega je bil Narodni svet v Ljubljani daleč pred vsemi središči. Izjema je bil seveda Beograd, kamor se je vrnila Narodna banka Kraljevine Srbije iz Marseilla šele po prevratu, namreč februarja 1919.

Takšna je bila načelna debata o novi valuti, ki jo je načel in izpeljal dr. Brezigar. Kar je prišlo po prevratu, je bilo v bistvu le tehnična izvedba teh zamisli. Najprej so bankovce prežigosali, nato so po vsej Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev vroče in dolgotrajno razpravljali o relaciji jugokrone do dinarja. Razumljivo je, da so bili vsi kraji bivše Države SHS za relacijo 1 : 1, ker so hoteli ostati bogati, in da so bili vsi kraji dinarskega področja za relacijo 1 : 6, tudi za relacijo 1 : 10 v korist dinarja, ker niso hoteli postati še bolj siromašni, kot so bili neposredno po vojni. Posebni zakon je 26. 1. 1920 proklamiral Narodno banko kraljevine Srbije za novo Narodno banko Kraljevine SHS. V tem trenutku je znašal obtok dinarjev nekaj več kot 711 milijonov din, osnova ali kritje je znašalo več kot 442 milijonov din; kritje dinarskih bankovcev je bilo 62-odstotno, medtem ko so imele žigosane krone ali jugokrone prav neznatno kritje. Po zasledovanju borznih tečajev dinarja in krone, ki so se vrteli okoli relacije štiri krone za dinar, se tu ustavili in dlje časa ostali nespremenjeni, so se valutni in finančni strokovnjaki odločili za menjavo 4 : 1, torej ugodneje, kot je nekoč računal dr. Brezigar. Po zamenjavi kron se je obtok dinarskih bankovcev povečal skupaj za 1,3 milijarde din pri sicer istem kritju. Zato je dinar močno oslabel. Zaradi velikega povpraševanja po kreditih se je obtok bankovcev zdržema večal, v osnovo pa ni mogel pronikniti niti tisti del zlata, ki ga je Kraljevina SHS dobila iz konkurzne mase bivše Avstro-ogrske narodne banke, niti one devize, ki so izvirale iz osemodstotnega dolarskega posojila (Blair). Oboje so namreč potrošili za borzne intervencije v korist umetnega zadrževanja dinarskega tečaja. Rezultat: inflacija se je hitro večala.

Za stokronski avstro-ogrski bankovec je bilo mogoče pred letom 1914 kupiti prašiča, za pet takih bankovcev konja ali vola. Štiri leta pozneje je bilo za konja treba odšteti 80 stokronskih bankovcev.

Bankovec za 1 dinar, izdan februarja 1919, so tiskali v Franciji, zato ima še francosko besedilo. Druge serije dinarskih bankovcev so tiskali v Pragi in Zagrebu.

Bankovec za 10 kron z datumom 2. 1. 1915 je bil ena izmed prvih inflacijskih emisij. Zanj je bilo mogoče kupiti naprimer več kot tono premoga ali 1m³ drv, 10 kg sladkorja ali 5 kg kave ali 50 litrov mleka.

Zaradi pomanjkanja drobiža so po letu 1919 izdelali papirnati drobiž, ki so ga po županu Ivanu Tavčarju poimenovali »tavčarček« (20 vinarjev).

V trenutku prevrata se je v Ljubljani konstituirala narodna vlada SHS. Okoliščine so ji omogočile oziroma jo prisilile v to, da je načelno nadaljevala tudi gospodarsko avtonomistično politiko. Naredba o prehodni upravi na ozemlju narodne vlade SHS v Ljubljani je že imela precej manjši ozemeljski akcijski radij kot pred tem Narodni svet, saj je odpadla vsa Primorska s Trstom vred. Državnopravni akt z dne 1. 12. 1918 ni pomenil v gospodarskem življenju takratne Slovenije nobene prelomnice. Ker tudi v Beogradu po zedinjenju organiziranje ustanov gospodarskopolitičnega značaja ni moglo hitro potekati, je imela ljubljanska vlada še nekaj mesecev proste roke, da je izgrajevala tako politično kot gospodarsko avtonomijo. Še konec februarja 1919 sta dr. Korošec in dr. Kramer brzojavljala v Ljubljano, naj pošiljajo v Beograd vsakršna poročila o dogajanju v Sloveniji, ker da v centralnih ustanovah prevladuje skoraj popolno neznanje o stanju v Sloveniji. Posebna upravna komisija, ki jo je nemoteno imenovala narodna vlada SHS v Ljubljani, je 20. 12. 1918 izdelala osnutek za organizacijo oddelka za trgovino in obrt. V ta oddelek so spadali vsi posli, ki so bili v zvezi s pripravami za sklepanje državnih pogodb, nanašajočih se na trgovino in obrt; odločanje glede izvoza in uvoza; vrhovno vodstvo in nadziranje državnih industrijskih podjetij, ki niso bila monopolna podjetja; varstvo delavcev in socialno zavarovanje; razstave veleobrtniških izdelkov; zadeve, ki so se tikale pomorske plovbe, pomorskega ribištva, pristaniške in obrežne policije; statistika trgovine in obrti, zbiranje in sestavljanje poročil o trgovini in obrti ter vseh za trgovino in obrt pomembnih statističnih izkazov in razpredelkov — in tako dalje. Upravna komisija je vodila dalje posebno ustanovo, ki se je imenovala Prehodnogospodarski urad. Pegu, kakor so na kratko imenovali ta urad, je imel svoje idejno izhodišče v enem izmed oktobrskih sklepov takratnega gospodarskega odseka. Oktobra so namreč veliko govorili o tem, da bo treba imeti v prevratnem in poprevratnem času ustanovo, ki se bo ukvarjala z izvoznimi in uvoznimi posli. Upravna komisija, ki jo je vodil dr. Gregor Žerjav, je reševala mednarodno trgovsko situacijo, kolikor je bilo v njeni moči. Delo so ji raztegnili na pet področij: na notranje jugoslovansko, na avstrijsko, italijansko, češko in poljsko področje. Določeni mednarodni posegi so se pričeli odvijati kaj kmalu po kapitulaciji avstro-ogrske armade. Naprimer: slovensko-avstrijski uradni gospodarski odnosi datirajo v 7. 11. 1918, ko sta narodna vlada SHS v Ljubljani in deželna vlada v Gradcu podpisali dokument, ki nosi naslov »Zapis o izidu pogajanj, ki so bila 7. novembra 1918 pri Štajerski deželni vladi v Gradcu...«. Sestavni del tega zapisa je postal tudi dogovor med družbo južne železnice in mariborskim narodnim svetom z dne 3. 11. 1918. Namreč že septembra in oktobra tega leta sta Narodna sveta v Ljubljani in Mariboru pozivala prebivalce, naj preprečujejo odvažanje živil v Avstrijo. Ljubljanski gospodarski svet je kar na svoji prvi seji 7. 9. na široko razpravljal o zagatnem problemu, o aprovizaciji. Hotel je mimo delujočih uradnih forumov in ustanov organizirati avtonomno slovensko aprovizacijsko centralo, ki naj bi ji kranjska deželna vlada izročila svoje uradne organizacije za preskrbo. Vedeli so, da iz slovenskih krajev ne bodo mogli dobiti kaj prida hrane, zato so vsi računali na Hrvaško, ki naj bi bila po njihovih načrtih žitnica za Slovenijo. Res se je kritično stanje doma počasi zboljševalo, zato so pa hoteli skromne presežke čim ugodneje zamenjati z avstrijskimi industrijskimi proizvodi. Ostra kontrola nad živili, ki so jih spretneži znali tihotapiti v Avstrijo, je bila nujno potrebna in zato je bilo povsem logično, da so v pogodbo, ki sta jo sklenila general Rudolf Maister, komandant štajerskega obmejnega poveljstva SHS, in polkovnik Rudolf Passy, opolnomočenec Odbora za javno blaginjo in vojne komande Gradec, vnesli člene, ki so se dotikali prehranjevalnega sektorja: v prostoru južno od zasedbene linije generala Maistra so bile izključene vse rekvizicije v korist prebivalstva iz krajev severno od te linije — in podobno. Pogodbeni dogovor je pričel veljati 30. 11. 1918 opoldne. — Dalje je Pegu kontaktiral z Avstrijci zastran dobave 320 vagonov soli in drugih dobrin že kmalu po novem letu 1919. Zaradi pomanjkanja vagonov je zavladal vsesplošni zastoj prometa in šele proti koncu marca 1919 je prišlo v Slovenijo 80 vagonov soli proti kompenzaciji v fižolu. Kontakti so se nadaljevali še dokaj dolgo v obliki kompenzacije blago za blago.

Z italijanskimi firmami je upravna komisija stopila v stik v marcu 1919. Sredi maja je Beograd prepovedal vsako trgovino z Italijo, a je prepoved na zahtevo Ljubljane omilil. Za oglje, les, drva za kurjavo je Slovenija uvažala tekstil, riž, olje.

Še najkasneje je Ljubljana stopila v stik s Češkoslovaško republiko in s Poljsko. Medtem ko se niso nadejali živahnega prometa s Čehi zaradi občutne kurzne razlike v škodo slovenske industrije, so pa bile gospodarske zveze s Poljaki veliko bolj perspektivne. V okviru načelnega dogovora deželne vlade za Slovenijo s poljskim ministrstvom za obrt in trgovino so se 4. 4. 1919 sporazumeli, da bodo Poljaki dobavili Sloveniji naftne derivate, le-ta pa bo izvozila na Poljsko večjo količino taninskega ekstrakta. Štirinajst dni pozneje je beograjska vlada ratificirala osnutek pogodbe s Poljsko, po kateri je Slovenija prejela 30 cistern teh derivatov. Slovenija je namreč bila prvi ali vsaj eden izmed največjih jugoslovanskih potrošnikov pogonskih sredstev, zlasti bencina. Zaradi počasne dobave ali sploh izostanka dobave je bila v poprevratnih mesecih Slovenija večkrat na robu katastrofe, to je, skoraj prisiljena, da vsak čas ustavi delo nekaterih skupin industrije.

Poleg mnogih praktičnih in prakticističnih nalog, ki so jih morali rešiti organi slovenskih oblasti — naprimer prevoz vojaštva s fronte v domače dežele, oskrba prebivalstva z življenjskimi potrebščinami, usposobitev železnice za normalno obratovanje in podobno — so prišla na vrsto vprašanja načelnega, programskega značaja. Naprimer problem nacionalizacije tujega premoženja. Sodobniki so mogli že nekaj desetletij pred prvo vojno opazovati, kako počasi prenika tuji kapital (kapital, ki ni imel domicila na slovenskem narodnostnem ozemlju) v velike rudnike, veliko industrijo in tako dalje. In misel na to, da bi nacionalizirali ali ponašili te proizvajalne enote, je bila zlasti živa v Narodnem svetu in njegovem gospodarskem odseku. Kaj je takrat pomenil pojem nacionalizacije? Ne to, da bodo tuje proizvajalne enote postale last nacije, naroda kot celote, temveč to, da bo večinski del lastništva prešel iz tujih rok v roke tistih domačinov, ki imajo dovolj kapitala, torej v roke domačih kapitalistov. Če je šlo za delniško družbo, je bilo treba priposestvovati več kot 50% delnic in podobno. Ni šlo torej samo za nadzor in sekvester (prisilno upravo), kar je običajen postopek po takšnih dogodkih, kot je bil konec prve svetovne vojne z vsemi spremembami, šlo je za veliko več, za načelno narodnogospodarsko zadevo. Za izpeljavo nacionalizacije po določbah takratne pravno dobro urejene meščanske družbe je bilo treba imeti ne samo veliko akumuliranega kapitala, ampak tudi solidno politično in juridično zaledje, ki naj ju nudi država. Uresničilo se je to, kar so nekateri slutili: ker ne bo dovolj nobenega od teh treh elementov, bo proces nacionalizacije obstal na pol poti. Pri vsem tem je šlo še za kapital, ki je bil vsaj v času prve svetovne vojne ali zavezniški ali nevtralni kapital, naprimer francoski ali švicarski. Njemu je bilo treba popustiti, zlasti francoskemu kapitalu, saj je opremil srbsko vojsko na Krfu in financiral srbsko vlado v izgnanstvu. Vsa zahodnoevropska in srednjeevropska družba je bila vzgojena in šolana v duhu legalitete ali zakonitosti postopka. V trenutku prevrata pa je bila taka mentaliteta za slovenski narodnogospodarski program prej ovira kot prednost. Edina država, ki je prelomila s takšno tradicijo, je bila boljševiška Rusija, toda njen vpliv so izrivali iz srednje Evrope. Domača slovenska generacija z radikalnejšimi nazori je pa šele odraščala.

Narodni svet in njegov gospodarski odsek sta govorila o nadzorovanju tujih podjetij ter o nacionalizaciji in narodna vlada SHS v Ljubljani je v resnici objavila v to smer naravnane določbe. Oprla se je na predpise Kraljevine Srbije. Politična in gospodarska administracija te kraljevine sta se zadrževali na lastnem domačem ozemlju do jeseni 1915. Še pred umikom iz domovine je srbska vlada sprejela nekaj dokumentov, ki so pozneje postali pomembni ključni dokumenti tudi za slovensko gospodarsko zgodovino. Dne 17. 8. 1915 je sprejela zakon o ravnanju z lastnino državljanov tistih držav, ki so bile v vojni s Kraljevino Srbijo. Pravilnik za izvajanje tega zakona je določil, da bodo popisali in postavili pod nadzorstvo vse premoženje sovražnih državljanov; podjetja bodo smela proizvajati še naprej, vendar pod nadzorstvom zanesljivega skrbnika, dohodki pa, ki ne bodo potrebni za obratovanje, bodo deponirani pri državnem fondu. Že v Solunu je 18. 10. 1916 srbska vlada sprejela sklepe pariške ekonomske konference, kjer so se zavezniki sporazumeli o skupnih ekonomskih ukrepih za čas vojne in za prehodno obdobje po njej. Prepovedali so vsako trgovino s sovražnikom in uvedli sekvester nad premoženjem, sklenili so tudi solidarnost in medsebojno pomoč pri obnovi opustošenih pokrajin. Vse to je omogočilo narodni vladi SHS v Ljubljani, da je 30. 12. 1918 objavila naredbo o nadziranju zemljišč in 24. 3. 1919 deželna vlada naredbo o zavarovanju dohodnine in davka na vojne dobičke. Zaradi težav najrazličnejšega izvora je steklo sekvestracijsko delo šele v maju 1919. Nosilec vseh sekvestrskih nalog je postal oddelek za trgovino in obrt pri deželni vladi.

V tem trenutku je bil splošni položaj v slovenskem prostoru naslednji: vse slovensko nacionalno premoženje na Primorskem — in tega ni bilo malo! — je bilo toliko kot že izgubljeno; situacija na Koroškem ni vlivala optimizma; Prekmurje še ni bilo slovensko. V jedru slovenskega ozemlja je nacionalizacija potekala zelo različno. Podoba je pisana, tu ostreje zarisana, tam zabrisana, mnogokje niti ne nakazana. Kjer so se poslov udeležile banke, je šlo hitreje in učinkoviteje, mnoga privatna podjetja so postala »nacionalizirana«, tako da je lastnik-tujec naknadno privzel jugoslovansko državljanstvo in problem je bil rešen. Ljubljanska kreditna banka se je naprimer močno zavzela za priposestvovanje papirniške industrije in uspelo ji je, da je dobila v svoje roke večinski paket delnic, ki so bile do prevrata oziroma do pomladi 1920 tuja last. Na tej osnovi je utemeljila Združene papirnice Vevče, Goričane in Medvode d. d. v Ljubljani in ko je glavni avstrijski denarni zavod, sicer manjšinski delničar, prišel v času svetovne gospodarske krize v plačilne težave, so od njega odkupili še preostale delnice. Kranjska industrijska družba, ki je bila v glavnem last dunajskega kapitala, je v času po prevratu in pred podpisom senžermenske mirovne pogodbe prodala skupini italijanskih delničarjev dve tretjini delnic; zaradi te mednarodnopravno sumljive transakcije je KID postala italijanska firma, ki je imela v lasti železarno Škedenj pri Trstu, gorenjske obrate in železarno Bistrica v Rožu. Leta 1929 je odkupil italijanske delnice tovarnar iz Celja Westen, jugoslovanski državljan nemške narodnosti. Tekstilni tovarni v Litiji in Preboldu sta bili do prevrata last dunajske firme. Po prevratu so ustanovili delniško družbo Jugoslovanske tekstilne tvornice Mautner, kjer je imela Ljubljanska kreditna banka sama 55% delnic, ostalo pa tujci. Trboveljska premogokopna družba je emitirala 120.000 novih delnic in četrtino dala na voljo jugoslovanski bančni skupini; glede na število starih in novih delnic je bilo to zelo malo. Šele 1924 so podjetje prisilili, da je premestilo svoj sedež z Dunaja v Ljubljano. Rudnike svinca v Mežici so avstrijski lastniki zgolj formalno prepisali na neko angleško družbo, sicer pa so sami izkoriščali rudnike še dalje. Pri drugih podjetjih je nacionalizacija, točneje rečeno podržavljenje, potekala hitreje. Premogovnik Velenje je bil do prevrata last avstrijskega državnega erarja, po prevratu seveda last jugoslovanskega erarja, podobno tudi cinkarna v Celju, smodnišnica v Kamniku, tobačna tovarna v Ljubljani. In tako dalje. Uspehi so bili različni, včasih tudi nični. Vzrok je treba iskati tudi v mednarodni situaciji, v raznih diplomatskih intervencijah pa v premajhni odločnosti domačih oblasti, da bi problem nacionalizacije rešile kolikor mogoče radikalno. Sicer je res, da so v Ljubljani že v pozni pomladi 1919 nameravali ustanoviti delniško družbo, kjer je v pravilih pisalo »Družba je ustanovljena v svrho izvedbe nacionalizacije premoženja inozemcev«, toda družbe niso ustanovili, ker so menili, da to zmorejo tudi druge banke. V Prekmurju praktično industrije ni bilo; tu se je vse delo za nacionalizacijo neagrarnih panog gospodarstva via facti omejevalo na izrinjenje Madžarov in madžaronov iz bank in drugih denarnih zavodov. Po nekaj šibkejših poskusih se je šele leta 1921 tam zasidrala prva slovenska banka oziroma njena podružnica; bila je to prav Slovenska banka d. d. v Ljubljani. Njena podružnica v Dolnji Lendavi je bila močna in agilna, ko pa so se ji pridružili še drugi denarni zavodi, se je stanje bistveno preokrenilo v korist nacionalizacijske akcije. K temu je mnogo pripomogla zgraditev mostu prek Mure pri Veržeju 1922 in povezava Prekmurja s slovenskim gospodarskim jedrom prek prve železniške zveze Ormož-Ljutomer-Murska Sobota leta 1924.

Da niso mogla bodisi v domačih bodisi v tujih privatnih rokah ostati določena komunikacijska sredstva, se nam zdi kar nekako logično. Podržavili so železnice, pošto, telegraf in telefon. Modernizacija teh komunikacij je zavisela od višine in strukture vsakokratnega državnega proračuna. Tako habsburška monarhija kot Kraljevina Srbija sta prakticirali sistem državnega proračuna ali budžeta, in to po načelih kapitalističnega gospodarstva. Kolikor so znašali skupni dohodki države (naprimer dohodki od carin, direktnih in indirektnih davkov, monopola, prometa in podobno), toliko ali vsaj približno toliko so smeli znašati tudi izdatki. Sistem budžetiranja je seveda prevzela tudi nova Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tak način gospodarjenja je imel določene prednosti, je pa vseboval tudi nekatere šibke strani. Naprimer: financiranje javnih del je bilo omejeno, izgradnja države kot gospodarskega korpusa je potekala v umerjenem tempu in podobno.

Srbska carinska tarifa iz leta 1904, ki je pričela veljati dve leti pozneje, se je izkazala kot odlično sredstvo za uspešno carinsko vojno s habsburško monarhijo. V začetku 1919 so njeno veljavnost razširili na obseg večje in industrijsko veliko bolj diferencirane Kraljevine SHS. Določene spremembe so vnesli v carinski sistem šele v drugi polovici leta 1921, s tem da so carinske postavke zvišali. V bistvu pa je stara srbska tarifa veljala vse do junija 1925, ko so sprejeli novo carinsko tarifo. Industrija Kraljevine SHS poslej ni več uživala takšnih olajšav, kakršnih je še bila deležna industrija v poprevratnih letih. Tudi niso po letu 1925 industriji zniževali davkov, v prometu ni bilo več nobenih posebnih ugodnosti. Država je potrebovala velike dohodke in ker je bila industrija v jugovzhodnih predelih še v povojih, je razumljivo, da je bil davčni in siceršnji pritisk v severnih in severozahodnih pokrajinah toliko občutnejši. Zlasti Slovenija je zdržema trdila, kako taki izdatki prekomerno bremenijo njeno industrijo, saj je situirana v skrajnem severozahodnem delu države, tržišče pa da ima v celotni kraljevini; za razvoz svojih izdelkov in polizdelkov da plača železnici in drugim prometnim sredstvom prav znatne vsote. Dokler je prevladovala konjunktura, so bremena manj težila, po letu 1930 je pa tujina — nekaj zato, ker je proizvajala ceneje, nekaj zato, da je reševala svojo krizno situacijo — vse vidneje silila s svojimi izdelki prek meja. Tedaj so domača bremena pritiskala z dvojno težo.

Zakaj neenakomerni pritiski in zakaj glasovi o diskriminaciji? Vedeti moramo, da je ozemlje Kraljevine Srbije zelo trpelo zaradi vojnih dogodkov in okupatorjeve politike. Ob umikanju s tega ozemlja so vojaške okupacijske armade rušile za seboj vse, kar se je porušiti dalo. Izrazito agrarna Srbija je dočakala zedinjenje celo brez zadostne poljedelske opreme, živine in orodja. Velik del ostale nove države tega pomanjkanja ni poznal, pri vsem tem je bil pa še precej industrializiran. Poslovni svet tega dela države je seveda takoj opazil, da je Narodna banka kraljevine SHS pri razporejanju svojih kreditov favorizirala lastne podružnice v jugovzhodnih delih kraljevine. Od skupnega števila prošenj za kredit v letih pred veliko gospodarsko krizo je 65,6 odstotka ali dve tretjini prošenj za kredit izhajalo iz Srbije in južne Srbije, nadaljnjih 10,7 odstotka iz Bosne in Hercegovine; odstotki, nižji od 10, so izhajali iz Vojvodine (6,8), iz Hrvaške (5,5), iz Slovenije (5,4), iz Črne gore (4,4), iz Dalmacije (1,6). Take relacije so pa spet izvirale iz dejstva, da Srbija in sosednji predeli niso iskali opore v tako imenovanih prečanskih denarnih zavodih, ker so bili ti dovolj zaposleni pri nacionalizacijah, pri ustvarjanju lastnih koncernov in tako dalje. Jugovzhodni predeli so bili s takšnimi opravili veliko manj obremenjeni. Šele v krizi od 1931 dalje je Narodna banka Kraljevine Jugoslavije močneje podprla severozahodne denarne zavode, ker bi sicer ti zašli v resne izplačilne težave, vsekakor v težje od teh, v katerih so se znašli. Če k navedenim podatkom dodamo še to, da so se z nemškimi reparacijami veliko bolj okoristili jugovzhodni predeli države kot pa prečanski kraji, da so se v Beogradu resno pripravljali na uresničenje tako imenovane demontažne politike (preselitev določenih tovarn ali vsaj dela strojnih naprav v središče države) in podobne prijeme, potem vidimo, kako močna je bila volja po tem, da se jugovzhod države industrializira na tak ali drugačen način. In pri vsem tem je tik pred izbruhom druge svetovne vojne znašal narodni dohodek na osebo na leto v Sloveniji 4000 din, vsa država kot celota pa je izkazala povprečje komaj 2800 din!

Danes trdimo, da se je poprevratno obdobje končalo z letom 1924 in da se je z letom 1925 pričelo odvijati mirnodobno gospodarjenje. Pri tem se opiramo na naslednja dejstva: na stabilizacijo dinarja, na uravnovešenje budžeta, na dobro letino, na novo carinsko tarifo, na pomiritev mednarodnih težav. Kmalu po tistem, ko je dinar postal edino zakonito plačilno sredstvo po vsej državi, se je pokazalo, da bo treba valutni problem čimprej rešiti in to z drugačnimi sredstvi v primeri s temi občasnimi. Povpraševanje po kreditih je skokovito naraščalo, obtok se je povečeval, kritje pa je ostalo na isti nizki ravni. Ko je januarja 1923 dinar ponovno doživel svojo najnižjo mednarodno vrednost — doma so to občutili kot ponoven porast inflacije — se je Narodna banka Kraljevine SHS odločila, da korenito omeji ali utesni (restringira) svoje kredite, po drugi strani pa da za državo kupuje večje in večje količine deviz. S tem je omogočila državi, da je obdržala proračunsko ali budžetno ravnovesje. Zaupanje v dinar se je vrnilo in že proti koncu leta 1924 se je pokazala želena idealna relacija 9,12 do 9,13 švicarskega franka za sto dinarjev. Kakor je restrinkcija koristila dinarju, da se je okrepil, ozdravel, tako je močno škodovala vsem tistim podjetjem, ki so hotela na valovih inflacije povečati svoje investicije in se lotiti nerealnih gradenj in poslov. Kratkoročne in srednjeročne kredite je bilo že treba vračati, zaradi občutno zmanjšanega obtoka bankovcev pa to ni bilo mogoče in nastopila je insolvenca, nemožnost izpolnjevanja finančnih obveznosti. Ker je insolvenca razlog za konkurz, je zaprla vrata vrsta bančnih in industrijskih podjetij, v drugih industrijskih delih države sorazmerno več kot v Sloveniji. Slovenski denarni zavodi so uživali v poslovnem svetu vse Kraljevine SHS ugled, kredit kot solidni zavodi. Ljubljanska kreditna banka je ves čas do krize zavzemala četrto mesto med privatnimi bankami, po njej pa sedmo mesto (na prvem mestu ves čas gigant Prva hrvatska štedionica ali kratko Praštediona, Zagreb). Upoštevanja vreden je bil tudi ugled Zadružne gospodarske banke. Kot najhujši primer insolvence med bančnimi zavodi navajajo primer Slavenske banke d. d. Zagreb, ki se je na široko angažirala pri vseh mogočih poslih; defladja oziroma točneje rečeno restrinkcija jo je tako načela, da je leta 1926 šla v konkurz. Ker je imela veliko podružnic in siceršnjih poslovnih zvez tudi v Sloveniji, so posledice konkurza trpeli tudi tu.

Žetev oziroma letina 1924 je bila v Kraljevini SHS izredno ugodna, skoraj povsod po svetu pa je bila slaba. Zato so cene agrarnih proizvodov že jeseni 1924 zelo poskočile, kar je domačemu agrarnemu in ostalemu gospodarstvu samo koristilo. Vse je šlo dobro v prodajo, to pa se je poznalo pri dohodkih države in posredno tudi pri vračanju vrednosti dinarja, pri vračanju zaupanja vanj. Dalje so bili vsi vodilni finančniki kraljevine pristaši uravnovešenega budžeta. V proračunskem letu 1. 4. 1923— 31. 3. 1924 so prvikrat po prevratu dosegli takšno ravnovesje. To dejstvo in še ugodna letina sta prispevala k temu, da so z optimizmom šli novemu budžetu naproti.

Velik del gospodarskih konferiranj v Evropi po prvi svetovni vojni je bil namenjen prizadevanjem, da bi srednjeevropske države opustile politiko izolacije, s tem da bi osnovale skupno gospodarsko področje svobodne trgovine. Napori niso uspeli in Češkoslovaška republika je odkrito izjavila, da je že čas, da končajo igro z idejami o federaciji. V drugi polovici leta 1922, ko je tudi sicer minil najkritičnejši poprevratni čas, so podobni dogovori zvodeneli in tudi prenehali. Znano je namreč bilo, da so zahodne sile vložile veliko kapitala v industrijo in rudarstvo habsburške monarhije. Ta investirani fiksni kapital je bil po razsulu skoraj izgubljen ali pa vsaj v položaju, ki ni bil obetaven. Republika Avstrija se je znašla v obupnem gospodarskem položaju, nove države, skoraj vse pretežno agrarne, pa so se pospešeno industrializirale. Tradicionalna srednjeevropska gospodarska struktura, kakršni so bile prilagojene investicije zahodnoevropskih gospodarskih velesil, je preživela svoj namen in tudi rahli poskusi, vzpostaviti jo v kakršnikoli obliki že, so naleteli na odpor mladih nacionalnih držav. Smer razvoja se je spremenila in s tem dejstvom je bilo treba računati. Pri vsem tem je imela Jugoslavija še svoje posebno breme — mednarodne dolgove. Veliko jih je nastalo že med vojno, ko sta Anglija in Francija vzeli na svoje rame vzdrževanje srbske vojske, kmalu so se jima pridružile še ZDA. Neposredno po prevratu ni Kraljevina SHS plačevala nobenih obresti in še nekaj naslednjih let niso reševali vprašanja, če se bodo ti vojni dolgovi sploh kdaj plačali; vendar so bili knjiženi, ne pa zbrisani. Če že torej niso stvarno pritiskali na finance in valuto, so pa ustvarjali psihološko in moralno obveznost, da je treba probleme rešiti, ne jih samo odlagati. Tem dolgovom so se priključila še poprevratna posojila, bodisi v tujini bodisi doma. Del odplačevanja dolgov je padel tudi na jugoslovansko industrijo in njene proizvode. Od tod tolikšen pritisk na severozahodne pokrajine Jugoslavije.

Od ustanovitve Kraljevine SHS dalje so gospodarski krogi v vsej državi neprestano zahtevali, da se ustanovi poseben gospodarski svet, ki naj čisto strokovno ureja in načrtno vodi gospodarsko politiko v vsej državi. Načelno se je vrhovna državna administracija kar strinjala s to zahtevo, v praksi se pa niso mogli sporazumeti o nalogah gospodarskega sveta, o njegovi sestavi, o njegovem akcijskem radiju in podobnih zadevah. Ostalo je vse pri starem in izrazito gospodarske resore so z nekaj izjemami vodili politiki, ki so pripadali raznim političnim strankam. Nekatere gospodarske probleme v Sloveniji je reševal politični Beograd pač takšen, kakršen je bil, iz mnogih situacij pa se je morala reševati Slovenija kar sama. Agrarno reformo naprimer je imel v mislih že Narodni svet s svojim gospodarskim odsekom vred, z agrarno reformo pa je prišel na dan tudi uradni Beograd. Njegova reforma je imela pred očmi Vojvodino, Slavonijo, Srem in druge agrarno zelo donosne enote, zato so pričeli z reformo v Sloveniji v glavnem po istih kriterijih in načelih kot tam. Šele leta 1931 so operacije v Sloveniji prilagodili njenim posebnim razmeram. Ko so se meje svobodne Slovenije s tujimi državami ustalile, je v Kraljevini SHS ostalo 1,580.000 hektarov slovenske zemlje, od tega 796.000 hektarov obdelovalne površine (njiv, pašnikov, vinogradov, vrtov) in 711.000 hektarov gozdov. Po predpisih takratne meščanske zakonodaje o agrarni reformi je prišlo v njeno kompetenco nekaj prek 200.000 hektarov ali 12 odstotkov vse slovenske zemlje. Razlastili so manj kot štiri odstotke obdelovalne zemlje, drugo je ostalo na voljo za zakup ali odkup. Relacije so bile pri gozdu podobne, le rezultat je bil precej drugačen: pod agrarno reformo je prišlo 15 odstotkov gozdov, razlastili so skoraj pet odstotkov površine, torej tudi eno tretjino. Razliko je kontrolirala začasna državna uprava. S stališča ekonomike reforma spričo kvalitete zemlje in posestne strukture ni imela znatnejšega učinka; veliko bolj je šlo za socialne motive. Za to, da so bili ekonomski faktorji drugotnega pomena, je bilo več vzrokov, naprimer agrarna prenaseljenost, še vedno nezadostna intenzivnost obdelovanja, počasna melioracijska in siceršnja agrotehnična dela, razmetanost obdelovalnih parcel. Agrarna prenaseljenost je bila znatna, saj je prišlo na kvadratni kilometer njivske površine 220 ljudi, kar je nekako 20—25% nad evropskim povprečjem; intenzivnost so skušali povečati z uvajanjem umetnih gnojil, s strokovnim šolanjem kmečke mladine, z ustanavljanjem semenogojskih postaj za pšenico, rž, tudi krompir in oves, s propagando za graditev krmnih silosov, z uvajanjem strojnih mlatilnic, sejalnih strojev in podobno; z osuševanjem močvirnatih zemljišč so pričeli sicer kmalu po prevratu, ob izbruhu krize je delo seveda zastalo, nadaljevalo pa se je z letom 1936, saj so računali, da je v Sloveniji približno 100.000 ha plodne zemlje zamočvirjene.

V času med obema vojnama se je industrializacija razvijala znatno hitreje kot v dobi pred prevratom. Takrat je potrebovala približno 50 let, da je dosegla število prek 300 obratov s področja rudarstva in industrije. V meje svobodne Slovenije je po prevratu prešlo okoli 270 takšnih obratov s približno 40.000 delavci. V kratki dobi 22 let je nastalo kar 250 novih tovarn, kjer je delalo prek 100.000 delavcev. Mednje štejemo samo rudarsko in industrijsko delavstvo, ne pa tudi železničarjev, hišne služinčadi in tako dalje. Številke glede tovarn ne povedo vsega, kajti nekateri obrati so naprimer zaposlili več tisoč delavcev in vpregli v delo moderno mehanizacijo, tudi električno energijo, nekateri obrati so šteli le 25 delavcev, bili slabo mehanizirani in so uporabljali elektriko bolj za razsvetljavo kot za pogonsko moč. Da bomo dobili točnejšo predstavo o napredovanju industrializacije, bomo morali pritegniti k tem podatkom še razvoj elektrifikacije, uvajanje tekočih goriv, uvoz strojne opreme, končno in ne nazadnje razvoj tehniškega šolstva od najvišjih do nižjih stopenj.

VREDNOST PROIZVODOV NEKATERIH PANOG

Vrednost proizvodnje po industrijskih panogah v Dravski banovini, izračunana za poslovno ieto 1938 in napisana v milijardah dinarjev.

Če bi mogli izračunati vrednost proizvodnje za isto ozemlje v letu 1913, bi bili metalurgija in kovinska industrija spet na prvem mestu, papirniška industrija bi bila na 2. ali 3. mestu, medtem ko bi bile tekstilna industrija in elektrarne prav na koncu stolpcev. Potemtakem je prevrat omogočil prvi velik premik v strukturi proizvodnje, kriza po letu 1929 pa je povzročila drugo in tudi že nekoliko drugačno prestrukturiranje, naprimer nadaljnjo modernizacijo proizvajalnega postopka s pomočjo novih, boljših strojev, z uvedbo električne energije, z racionalizacijo obratovanja. Vrednost proizvodnje v zgornjih stolpcih je zgolj neto vrednost proizvodov franko tovarna, ne pa tržna vrednost; v neto vrednost niso vračunani posredni davki. Neto vrednost sestavljajo samo stvarni stroški proizvodnje (izdatki za surovine, pogonski material, delovna sila, amortizacija strojev in tako dalje).

DELEŽ SLOVENSKE INDUSTRIJE V JUGOSLOVANSKI PROIZVODNJI

Jugoslovanski del Slovenije ali Dravska banovina je po površini obsegala nekaj več kot 6% (18) vsega državnega ozemlja, po številu prebivalstva približno 8% vsega jugoslovanskega življa (17). Slovenski prostor, ki je v času habsburške monarhije veljal za vzdrževanega, ker je bil gospodarsko pasiven, se je po prevratu znašel med industrijsko vodilnimi predeli nove kraljevine in še dvajset let pozneje je njegova skupna industrijska proizvodnja obsegala več kot četrtino vse jugoslovanske industrijske proizvodnje.

Po panogah je največji delež pripadal industriji papirja (1), za njo je prišla železarska metalurgija (2), potem so se zvrstile tekstilna (3), kemična (4) ter kovinska in strojna industrija (5); za proizvodnjo električne energije (6) so bili les in lesni proizvodi (7), potem usnje in čevlji (8) ter nekovine (9); četrtinski ali manjši delež je odpadel na proizvodnjo premoga (10), gume (11), neželezarske metalurgije (12), na gradbeni material (13) in na tobačne izdelke (14); nato sta prišli živilska industrija (15) in elektroindustrija (16). Druge panoge so izpuščene.

Dela za sistematično elektrifikacijo slovenskega prostora pripadajo poslednjim letom habsburške monarhije. Po prevratu se je delo nadaljevalo z velikim poletom, tako da je bilo pred okupacijo deležnih elektrifikacije precej več kot 50 odstotkov prebivalstva, pri tem vsa mesta in skoraj vsa industrija. Takoj po nastanku Kraljevine SHS so slovenske elektrarne proizvajale 20 milijonov kilovatnih ur energije, dvajset let pozneje, torej konec leta 1938, že prek 300,000.000 kWh, kar je bila tretjina vse jugoslovanske proizvodnje električne energije. Prevladovale so električne centrale na vodni pogon; leta 1937 je bilo od 811 električnih central kar 595 elektrarn na vodni pogon (Fala, Završnica, Tacen, Kranj, Zagradec in tako dalje) in 154 elektrarn na kalorični pogon, naprimer Velenje, Trbovlje, Jesenice, Tržič in tako dalje; 62 enot je bilo mešanega tipa.

Svetovna gospodarska kriza, ki je imela svoj začetek v Združenih državah Amerike in v letu 1929, je kmalu pokazala svoj zli učinek tudi v Evropi, a ne v vseh državah enako močno. Prizadela je zlasti Avstrijo in Nemčijo, kjer je propadlo nekaj močnih bank. Padec cen ameriške pšenice je izzval seveda tudi v Jugoslaviji padec cen domačega žita in polom omenjenih bank je izzval finančno krizo v bančništvu in industriji več kot v vsej srednji Evropi. V Kraljevini Jugoslaviji so reševali kmeta na več načinov. Leta 1929 so ustanovili Privilegirano agrarno banko, ki naj bi reševala vprašanja kmečkih dolgov, in ko so leta 1932 objavili zakon o zaščiti kmeta, so s tem uveljavili moratorij za kmečke dolgove. Najhujša depresija v agraru in s tem v celotnem gospodarstvu je trajala tja do sredine leta 1936, ko so se pričeli kazati znaki zboljšanja. V tem času je prišlo kar do strukturne spremembe v jugoslovanskem gospodarskem sistemu. Slovenskega kmeta so ves čas depresije — seveda pa tudi prej in pozneje — ščitile in reševale dobro organizirane zadruge. Le-teh je bilo konec leta 1937 skupaj 1677; najmočnejša skupina so bile kreditne zadruge (okoli 500 po številu). Celotni zadružni sistem je bil v Sloveniji tako dobro organiziran in tako učinkovit, da je služil za vzor vsemu ostalemu jugoslovanskemu zadružništvu, ker je bilo drugje bolj zanemarjeno in ekonomsko šibko.

Kriza je vnesla veliko spremembo v slovensko premogovništvo. Trboveljska premogokopna družba je veljala za največjega proizvajalca premoga v državi do leta 1929, saj je takrat nakopala 43 odstotkov skupne jugoslovanske količine premoga; leta 1933 ji je pripadalo le še 28,5 odstotka. Vzrok je tudi v tem, da so se počasi dvigali premogovniki drugje po državi in ker so proizvajali ceneje, se je zlasti železnica usmerila na ta premog. Če je do leta 1929 potrošnja industrije zaostajala za železnico, je od krize dalje zavzemala prvo mesto in v tem obsegu ne smemo prezreti večajoče se potrošnje, ki so jo predstavljale kalorične električne centrale. Da je negativna stran strukturnih sprememb prizadela slovenskega rudarja, najbrž ni treba posebej poudarjati, zato se jih je pa toliko bolj razveselil naprimer bosanski rudar. Podjetja, ki so finančno zmogla modernizacijo, so se v času krize opremila z moderno strojno opremo, se elektrificirala, vnesla nekatere spremembe v organizacijo proizvajalnega postopka in podobno. Tako se je modernizirala tovarna papirja v Vevčah, podobno tudi Trboveljska premogokopna družba in še marsikatero podjetje, ki je finančno zmoglo to zahtevno operacijo.

Nedvomno največji napredek je dosegla tekstilna industrija. Razvila se je do te mere, da je njena proizvodnja v letih tik pred začetkom druge svetovne vojne predstavljala 37 odstotkov vrednosti vse jugoslovanske tekstilne proizvodnje. Iz habsburške monarhije so prešle v Kraljevino SHS le tri večje tovarne, okupacijo je dočakalo 67 večjih in srednjih tovarn ter 35 obratov skromnejšega obsega. Od prevrata do restrinkcije kreditov ali v tako imenovani inflacijski dobi so ustanovili devet večjih tovarn, v letih 1923—1930 celo 17 takšnih obratov, v letih krize 1930—1936 pa spet devet fabrik velikega obsega. V tekstilni panogi kot proizvajalni enoti je bil češki kapital zastopan močneje kot kjerkoli drugje: kar 40 odstotkov je bilo tega »bratskega« kapitala.

Kriza je močno zadela lesno industrijo, vendar so ji še hujši udarec prizadele tako imenovane sankcije v letih 1935 in 1936. Zaradi tega, ker je Italija napadla Etiopijo, so zahodni zavezniki hoteli napadalca prizadeti z nekakšno gospodarsko blokado. Slovenija je izvažala v Italijo že po tradiciji ogromne količine blaga s področja lesne industrije, a udeležba pri sankcijah je neprimerno bolj škodovala izvoznici kot uvoznici.

Nemčija si je pomagala iz gospodarske krize tudi na ta način, da se je pričela oboroževati. Oboroževanje je spodbudilo k aktivnosti vrsto tistih gospodarskih panog, ki si niso mogle hitro pomagati na noge. Direktno ali indirektno je takšna usmeritev nemške industrije koristila jugoslovanskemu in s tem slovenskemu gospodarstvu, ki ju je rajhovsko gospodarstvo bolj in bolj navezovalo na svoje potrebe. Poznejše jugoslovansko oboroževanje, čeprav še zdaleč ne tako intenzivno, je imelo podobne oživljajoče učinke.

Razvoj industrializacije v Sloveniji moremo študirati na več načinov. Eden izmed njih je ugotavljanje uvoza strojev in strojnih delov. Uvoza zato, ker je bila domača proizvodnja strojev precej skromna. Prvi dve leti po prevratu je bil uvoz zaradi neurejenih gospodarskih razmer neznaten. Sistematičen uvoz registriramo šele s pričetkom leta 1921. Od takrat do konca leta 1938 je Jugoslavija uvozila približno 380.000 ton strojev in njihovih delov v vrednosti 5,8 milijarde dinarjev. Zelo blizu resnice smo, ko trdimo, da je petino količine oziroma vrednosti uvozila Slovenija. To je sicer znatna postavka, vendar moramo poudariti, da se je v letih tik pred okupacijo delež Slovenije vse bolj manjšal ali — z drugimi besedami — delež ostale države zdržema večal; neslovenski del Jugoslavije se je torej industrializiral vse hitreje. Poznavalci so trdili, da višja davčna bremena in večje delavske mezde odvračajo industrijo od naseljevanja v Sloveniji. V dokaz so navajali, da se po letu 1936 res velika tekstilna podjetja v Sloveniji niso več naseljevala, da je država s pomočjo nemškega kapitala hitela povečevati železarno v Zenici in podobno. Krivulja o nihanju uvoza strojne opreme dokazuje, da so po 31.000 ton strojne opreme kupili v letih 1922 in 1930. Najnižjo točko je uvoz dosegel 1933 s samo 7000 tonami strojev, 1938 je že registriranih 24.000 ton industrijskih strojev, v naslednjih letih pa 31.000 ton.

Eden izmed učinkov velike gospodarske krize je bil tudi ta, da so se podjetja, ki so proizvajala isto ali zelo podobno blago, združevala v kartele. Kot se je pri zakonodaji pokazala velika dejavnost v smeri modernizacije in unifikacije pravnih norm za razna področja od konca leta 1929 (menični in čekovni zakon iz konca 1929, zakon o zaščiti kmetov 1932 in tako dalje, trgovski zakon in zakon o gospodarskih zadrugah iz leta 1937), tako je zakonodaja hotela urediti tudi vprašanje kartelov. V ta namen so 1934 objavili kartelni zakon, ki pa je urejal le pravno stran karteliranja; gospodarsko ali vsebinsko stran pogodb so prepustili podjetjem v urejanje in izvajanje. V evropskem merilu je veljal obseg karteliranja podjetij v Jugoslaviji kot skromnejši, manj obsežen in vsebinsko manj izdelan ekonomski pojav. Izmed slovenskih podjetij so bile Združene papirnice Vevče, Goričane in Medvode utemeljitelj in voditelj vseh kartelov papirniške stroke, Tovarna kleja pa kartelov klejne stroke. Seveda je obstajal sistem karteliranja že pred objavo zakona. Tako je bila Kranjska industrijska družba član domačega kartela železarn od leta 1927 dalje, Tovarna elektrod na Dobravi član mednarodnega kartela celo že od 1921 dalje.

Glede na splošno in še posebej gospodarsko življenje v slovenskem prostoru pred prevratom in po njem moramo končno poudariti velik napredek jugoslovanskih Slovencev v področju strokovnega šolstva in slovenizacije poslovanja. Na univerzi, ki je pričela delovati v letu 1919, so uvedli predavanja iz gospodarskih ved; to je pripomoglo k razvoju ekonomske vede v teoretičnem smislu, zlasti seveda meščanske politične ekonomije. Vrsta srednjih in nižjih trgovskih šol je izobraževala mladino v praktičnem poslovanju. Knjigovodstvo in siceršnje poslovanje se je odvijalo izključno v domačem jeziku. Vrsta tehniških visokih, srednjih in nižjih šol je izučila domači naraščaj v sorazmerno kratkem času do te mere, da je mogel uspešno zamenjati tuje strokovnjake. Teh in podobnih uspehov nikakor ne smemo izločiti, kadar govorimo o splošni uveljavitvi slovenskega naroda v državi in zunaj nje, kadar imamo v mislih porast njegovega življenjskega standarda, poglabljanje njegove politične in ekonomske samozavesti in še druge elemente, potrebne bodisi za primerjavo s stanjem v habsburški monarhiji bodisi za merjenje vitalnosti v modernem konkurenčnem boju z drugimi evropskimi nacionalnoekonomskimi koncepti in potenciali.