Vojna z Benečani je zaostrila že tako težavni položaj podložnikov. Boji sicer niso neposredno prizadeli ozemlja »slovenskega« kmečkega upora, ki je izbruhnil sredi teh bojev. Toda stroški za vojno so povzročili vsakoletne velike davke, večkrat je bila vpoklicana deželna vojska, vojna je zelo ovirala trgovanje z Italijo. Najprej je bil naložen nov davek za spremljavo blaga, nazadnje pa je prišla popolna zapora trgovine na meji z Benetkami. Poleg tega je moral cesar popustiti stanovom tudi pri nadzorstvu nad zemljiškimi gospodi in delno umakniti svoje reforme sodstva.

Že sami sodobni viri imenujejo ta upor »slovensko kmečko zvezo«, ker se je njegov obseg v glavnem ujemal s slovenskim ozemljem. Že od vsega začetka je bilo to gibanje mnogo zrelejše kakor koroški upor iz leta 1478. Vstaja leta 1515 se je pravzaprav rodila iz kmečkih zahtev po »stari pravdi«, to je po tisti meri in načinih podložniškega obremenjevanja, ki so bili v navadi pred poskusom fevdalcev, da vnovič okrepijo povezanost zemljiškega gospostva in da z različnimi novotarijami povečajo svoje dohodke. Vendar pa je v tem položaju uporniški boj za »staro pravdo« pomenil boj za napredek. Težnje plemstva predstavljajo jasen poskus, da bi se kolo zgodovine obrnilo nazaj. Kmečka »stara pravda«, ki vsebuje zahteve po že doseženi delni svobodi v trgovini in obrti, po plačevanju dajatev v denarju, ne pa v naturi, se upira fevdalčevemu razširjanju lastnega gospodarstva in povečevanju tlake, je bila brez dvoma napreden boj za ohranitev starih — istočasno pa tudi za izbojevanje novih pravic. Uporniško gibanje je imelo tokrat že od vsega začetka jasno protifevdalno usmerjenost, ki je niso prikrivali z drugimi cilji in ki se je med samim uporom logično razvijala naprej v širše revolucionarne načrte.

Uporniško gibanje se je rodilo iz treh, štirih starejših in samostojnih uporniških središč. V okolišu okrog Kočevja so se kmetje že dalj časa upirali proti nasilju grofa Turna, ki je zmogel v enem samem desetletju podvojiti dohodke svojega zemljiškega gospostva; Tolminci, ki so šele 1509 prišli pod Habsburžane, so se že od 1513 upirali novemu, strožjemu fevdalnemu režimu Tirolca Neuhauserja, nezadovoljni pa so bili tudi zaradi bremen vojne z Benečani; pri Polhovem Gradcu so se že 1514 pritoževali cesarju nad Gašperjem Lambergom, toda poskus pomiritve v Kranju ni prinesel uspeha; novi jez na Ljubljanici nad Ljubljano je povzročil poplave na okrog 700 kmetijah vse do Bistre pri Vrhniki in je izzval ostre proteste kmetov pri deželnem vicedomu; končno je vrelo že nekaj let med blejskimi in bohinjskimi podložniki zaradi različnih dajatev, leta 1515 pa so se sprli tudi s prebivalci mesta Radovljice zaradi vaške obrti, ki so jo hoteli ti s silo zadušiti: po širši okolici so poslali oborožene ljudi, da bi razbili takšne delavnice. Upor proti Turnu so nehote podžigali tudi sami deželni stanovi, ki so od 1510 v okviru svojih predlogov cesarju večkrat opozarjali na njegova nasilja proti podložnikom zemljiških gospostev v njegovem sosedstvu: šel je tako daleč, da je celo zasužnjeval podložnike sosednih zemljiških gospostev in jih prodajal iz dežele. Vse kmečke nezadovoljneže pa so povezovale ovire kmečkega trgovanja, ker je bila že več let zaprta meja s Furlanijo zaradi vojne z Benetkami.

Že v prvih mesecih 1515 so se začela dotlej osamljena uporniška središča povezovati v obliki širše kmečke zveze. Ko so uporniki ob nekem svojem zborovanju, najkasneje sredi marca, presenetili Turna in njegovega osovraženega oskrbnika Stržena in oba ubili, je to dalo uporniškemu gibanju močan zalet. Že konec marca je obsegala kmečka zveza po nekem sporočilu okoli 20.000 članov in se je razprostirala od Kočevja preko Ribniške doline na Gorenjsko, kjer so se ji pridružili podložniki od Bohinja do Kamnika in Polhovega Gradca. Že v tem času je zahtevala kmečka zveza poleg povratka k stari pravdi tudi pravico, da odloča o izrednih davkih. Kmetje namreč »nočejo plačati nobenega davka več, razen tistega, ki ga bo od njih zahteval in želel cesar in jim poslal o tem zaprto pismo ali odgovor; na takšen način so pripravljeni in poslušni podnevi in ponoči, z življenjem in premoženjem za tisto, kar bi cesar želel od njih«.

Kranjski deželnostanovski zbor je zahteval na svojih sestankih pomoč od cesarjevih predstavnikov. Dosegel je, da so prišli sredi aprila na Kranjsko posebni komisarji, toda uporniki so jih na zborovanju pri Ljubljani zavrnili in poslali svoje poslance neposredno do cesarja Maksimilijana. Cesar, ki mu sestanek deželnih stanov ni hotel odobriti novega izrednega davka za vojno proti Beneški republiki, ker je menil, da bi se s tem kmečka nezadovoljnost še bolj povečala, je še pred prihodom kmečkega poslanstva kmečko zvezo prepovedal, vendar pa je želel uporabiti kmečki upor, da bi okrepil svojo oblast v razmerju do fevdalcev. Zato je tudi kmete sprejel ljubeznivo in jim obljubil svoje posebne komisarje, ki da bodo preiskali položaj in pomagali podložnikom priti do stare pravde. Odtlej so bili uporniki trdno prepričani, da je cesar na njihovi strani, ne pa na strani fevdalcev. Šele ob koncu upora so spoznali svojo zablodo.

Še preden pa se je kmečko poslanstvo vrnilo od cesarja, so se uporniki lotili dejanj. Po zborovanju pri Novem mestu, katerega so se udeležili tudi nekateri meščani (14. 5.), so v nekaj dnevih napadli in osvojili tri gradove na Dolenjskem; največji med njimi je bil mehovski, ki je padel 17. 5. Osvojitev Mehovega je bila znamenje za splošni uporniški napad na gospodo. Dva tedna potem so goreli gradovi že po vseh slovenskih deželah. Še v maju je padlo upornikom v roke poleg vrste gradov na Kranjskem tudi nekaj gradov v štajerskem Urvaldu (med Sotlo in spodnjo Savinjo), do srede junija pa se je razširil upor na Štajerskem že prek Drave. V prvih dneh junija je zajel upor tudi Koroško od Podjune do Zilje in od južne deželne meje do Grobniškega polja (Krappfeld).

Že ob tem širjenju upora pa so se pokazale njegove poglavitne organizacijske slabosti. Predvsem so se upirali kmetje fevdalcem v vsaki deželi posebej; upor sploh ni imel osrednjega, marveč posebno vodstvo za vsako deželo. Na samem Kranjskem se zdi, da sta obstajali celo dve središči (na Gorenjskem in Dolenjskem). Le ob razširjenju upora na Štajersko je obstajala očitna zveza s kranjskimi kmeti, kajti že okrog 25. 5. so se zbrali uporniki na veliko zborovanje pri Konjicah, to pa ne bi bilo mogoče, če se ne bi upor pripravljal že pred padcem Mehovega. Vendar so izbrali na tem zborovanju posebno, okorno veliko vodstvo za Štajersko (300 zastopnikov) iz vseh deželskih sodnih okrajev, ki so se udeležili upora, in to vodstvo je naravnost odbilo prošnjo koroških podložnikov po pomoči pri organizaciji kmečke zveze na Koroškem. Resnično se je tedaj izoblikovala ta zveza — pripravljena že prej s stikom kmetov z uporniki na Gorenjskem — samostojno s središčem v Laboški in Mežiški dolini; tu so izbrali ožje vodstvo (poleg petih vojaških poveljnikov še dva »prokuratorja ali govornika« in dva »četrtna mojstra«, to je člana, ki sta skrbela za preskrbo).

O osebah, ki so stale na čelu upora, podajajo viri zelo skromne in redke podatke. V središču upora na Gorenjskem je stal kmet Klander iz okolice Radovljice, ki je izkoriščal za organizacijo vstaje tudi mistično versko gibanje, razširjeno od sredine 15. stoletja med kmeti v obliki odpora proti duhovščini. Poleg Klandra je stal tudi »krofasti krojač« iz Radovljice, kar opozarja na udeležbo obrtnikov v uporu. Na Koroškem so stali na čelu podložniki iz Laboške in Mežiške doline, ki jim poznamo edino imena, medtem ko o voditeljih upora na Štajerskem ne vemo niti toliko, marveč je znano le dejstvo, da so po koncu upora kaznovali v Gradcu s smrtjo poleg 136 upornikov tudi 10 njihovih voditeljev in 13 poveljnikov. Toda vztrajno iskanje voditeljev upora, katerih del je pobegnil na benečansko ozemlje, vendarle dokazuje njihov velik pomen za izbruh in potek upora.

Vojaška organizacija upornikov ni bila poglavitni vzrok končnega neuspeha. Opirala se je na organizacijo, ki se je izoblikovala v zvezi z obrambo proti Turkom. Uporniška oporišča so bili predvsem protiturški kmečki utrjeni »tabori«, uporniki pa so imeli vsaj delno tudi pravo orožje, s katerim so se kmetje morali preskrbeti po določbah »vojaških redov« 15. stoletja. Prav zaradi tega so zahtevali deželnostanovski zbori po koncu upora, da je treba hraniti to orožje v bodoče po gradovih in da naj se tabori porušijo, ker baje nudijo kmetom »preslabo varstvo«. V določenem smislu so bili uporniki zares preslabo pripravljeni za boj. Njihove skušnje iz bojevanja proti Turkom so bile omejene na obrambo, za zmago v uporu pa je bil potreben tudi napad. Z druge strani kmetje niso imeli konjenice — prav konjenica pa je plemičem v nekaterih bojih prinašala poglavitne uspehe. Končno je bila plemiška, posebej pa še cesarjeva vojska vendarle bolje oborožena z mušketami in majhnimi topovi, katerih kmetje gotovo niso imeli; poleg tega pa je bila izurjena tudi v novi landsknehtovski taktiki (skupen napad pehote, razporejene v več vrst), ki je pomenila od tega časa dalje znatno prednost izurjene najemniške vojske. Vendar pa opozarja že golo primerjanje števila upornikov (ob največjem vzponu upora okoli 80.000) in plemiške vojske v času odločilnih bojev (na Koroškem je nastopalo okoli 600, na Štajerskem okoli 900 vojakov) na to, da so te stvari samo olajšale, ne pa tudi omogočile končno zmago plemstva.

Vendar pa se je kljub postopnemu razvoju uporniških načrtov v vrsti taktičnih potez izražala idejna nerazčiščenost med uporniki. Značilno je upanje vsaj množice upornikov, da jim bo cesar pomagal v njihovem boju, govorili so, da zavzemajo gradove »v cesarjevem imenu«, koroška uporniška vojska pa je šla na pohod tudi z banderom, na katerem je bila slika cesarja v polnem ornatu. Vendar pa je prav cesarjeva vojska odločno podprla plemstvo v odločilnem obdobju boja proti upornikom.

Idejna nejasnost se je kazala tudi v notranji razbitosti samih podložnikov. Različne interesne skupine so se uveljavljale od samega začetka upora. Ne le da je bila včasih potrebna prisilna mobilizacija, marveč so se našli tudi odkriti izdajalci, ki so širili uporu sovražna gesla, kakor pričajo viri. Značilno je, da je v Konjicah poskušalo celo vodstvo upora na Štajerskem pomiriti upor in to za golo obljubo, da bodo kmečke pritožbe predložili cesarju. Končno se je izražala ta notranja nedozorelost in nezadostna taktična izkušenost tudi v usodni razcepljenosti uporniških sil na celo vrsto manjših skupin, ki niso bile navezane niti na posamezne dežele, marveč na celo vrsto manjših okolišev. To dejstvo je bilo naravno pogojeno s samim značajem kmečkega dela in z navezanostjo kmeta na njegovo kmetijo ob poletnem poljskem delu. Vendar pa je zelo značilno, da na Kranjskem, kjer je bilo središče upora, sploh ni prišlo do upiranja proti plemiški vojski zaradi porazov v sosednih deželah, v katerih kranjski kmetje na strani upornikov niso sodelovali v nikakršni obliki. Sila, ki bi bila združena za plemiško vojsko nepremagljiva, je bila na ta način razdeljena v vrsto manjših oddelkov, katerih ni bilo težko premagati.

V prvem razdobju pa je vendar široki razmah upora preprečil načrte notranjeavstrijskih deželnih stanov, da bi v prvih dneh junija s stanovsko vojsko — imeli so jo na razpolago mnogo hitreje, kakor ob različnih turških napadih — zadušili upor na Kranjskem. Kljub temu pa je nastopilo po prvih velikih uporniških uspehih krajše zatišje. Na Štajerskem je pristal konec maja vsaj en del upornikov celo na to, da bi se pomirili s fevdalci pod pogojem, da bi deželni komisarji predložili kmečke pritožbe cesarju.

Deželni stanovi so se v tem času mrzlično pripravljali na obračun z uporniki. Štajerske čete so nekako 15. 6. blizu Konjic premagale upornike in jih ob tej priložnosti za maščevanje pobile okoli 400. Kranjski stanovi pa so se pogajali s hrvaškimi fevdalci, da bi jim prišli na pomoč. Kranjski poslanec Marko Klis (izviral je iz Dalmacije) je uporabil svoje poslanstvo za zelo donosen posel: polovil je okoli 500 žena in otrok upornikov in jih prodal v Hrvatsko primorje.

V odgovor na te nepojmljive grozovitosti so se uporniki vnovič zbrali, že v dveh dneh prek 9000, in zavzeli Brežice, kamor se je zatekel Klis z nekaterimi drugimi plemiči in s prvo hrvaško pomožno četo, ter so pobili vse branilce brežiškega gradu. Na Kranjskem so v tem času spravili uporniki z redkimi izjemami »pod svojo voljo« vsa mesta, samostane in gradove (z izjemo Krasa, ki ga upor sploh ni zajel). Deželni glavar grof Turjaški (Auersperg) je v nekem pismu odkrito priznal: »Tu v deželi smo preveč slabi proti kmetom in nimamo nikake pomoči niti obrambe. Tako tudi delo cesarskih svetovalcev in komisarjev ne bo doseglo velikega uspeha: večina plemstva je pregnana in oropana.« Fevdalci, ki so se zgrnili iz tega »pekla« — tako označuje Turjaški položaj — kot preplašena piščeta v Ljubljano, so na vse strani prosjačili za pomoč, ker sicer »ta hudobija ne bo prenehala in plemstvo ne bo moglo živeti v deželi«.

Na Štajerskem se je razširil upor v drugi polovici junija skoraj do Gradca. Na Koroškem je zbežalo plemstvo, zbrano v Velikovcu, najprej v glavno deželno mesto Šentvid, toda ker je moglo priti vanj zaradi simpatij meščanov do upornikov šele potem, ko je zagrozilo s silo, se je umaknilo še naprej proti zahodu do Beljaka. Istočasno ko se je razširil upor skoraj na vso Koroško (na ves vzhodni del dežele do črte od Vrbskega jezera do zgornje Krke ter na Dravsko in Ziljsko dolino na zahodu), je prodirala uporniška vojska, 2000 mož, za fevdalci do Beljaka. Tudi to mesto je bilo že pripravljeno, da zavzame nevtralno stališče med obema stranema, ko je prinesel štajerski deželni glavar Dietrichstein od cesarja novico o cesarjevi vojski, ki je prihajala plemstvu na pomoč.

Tako se je razširil upor skoraj na vse slovensko ozemlje. Edina izjema je bil Kras, pač zaradi boljših možnosti kmečkega življenja v zvezi s kmečkim trgovanjem. Tudi na Goriškem je junija nastala kmečka zveza in se obrnila s svojimi pritožbami zoper deželnega glavarja na cesarja. Vendar tu ni prišlo do napada na gradove. Po več poročilih se je udeleževalo v tem času upora okoli 80.000 kmetov, kar pomeni več kakor desetino celotnega števila prebivalstva. V ta čas najvišjega vzpona upora spada tudi znatno razširjenje uporniških zahtev: oni prevzemajo vse »cesarske pravice«, to je carino in mitnino, pa tudi cerkvena in posvetna sodišča. Več pritožb je namenjenih tudi proti oviram kmečkega trgovanja. Zavzete gradove so uničili, v njih najdeno premično premoženje pa razdelili med seboj. Začel se je torej odločen obračun s fevdalnim sistemom kot takšnim, ki je zamenjal dotedanji boj »za staro pravdo«.

Vse do začetka julija je plemstvo dobivalo sporočila o novih in novih kmečkih uspehih; med drugim so zavzeli v začetku julija tudi celjski grad. Toda od druge polovice junija je nastopala vse odločneje tudi plemiška vojska, ki ji je prihajala v tem času na pomoč tudi znatna cesarjeva vojska. Cesar je sedaj, čeprav je uporabil upor, da bi okrepil svojo oblast v razmerju do samovoljnih deželnih stanovskih zborov, odločno nastopil v obrambo obstoječega družbenega reda, na katerem je počivala njegova oblast. S pomočjo prvega oddelka vojske, ki je prišel tudi v Beljak, so koroški fevdalci, ki jim je pomagal tudi štajerski deželni glavar Dietrichstein, zadušili upor v bojih, ki so jih izbojevali proti posameznim skupinam upornikov v Rožu, pri Hüttenbergu, v Laboški dolini in Podjuni med 23. 6. in 5. 7. ter v katerih so upornike strahovito kaznovali. Konec junija je udaril od Gradca proti jugu Jurij Herberstein z 900 stanovskimi najemniki, ki so ga deželni stanovski zbori notranjeavstrijskih dežel izbrali proti upornikom za skupnega poveljnika. Potem ko je razbil manjše uporniške oddelke pri Vildonu, Gleisdorfu in Vuzenici, je prišel mimo Slovenj Gradca do Celja. Tu je okrog 10. (najbrž v nedeljo, 8.) 7. dokončno razbil spodnještajerske upornike v bitki, ki so jo izzvali uporniki sami z napadom na mesto. Vendar pa je, ne glede na velike izgube na strani upornikov, v tej bitki s svojimi najemniki in z okoli 1500 cesarjevimi vojaki, ki so mu prišli po bitki na pomoč, še skoraj dva tedna čistil podeželje in kaznoval upornike »s požiganjem, obešanjem, natikanjem na kol in obremenjujoč jih na druge načine« (pritožba cesarske komisije proti takšnemu ravnanju). Po 22. 7. je prišla na vrsto tudi Kranjska, kjer so kmetje celo še po bitki pri Celju oblegali in zavzeli gradove ter nemoteno zborovali. Toda takoj ko je Herberstein pri Rajhenburgu 22. 7. prekoračil Savo, se je seveda slika bistveno spremenila. V naslednjih dneh je bil dokončan upor v tej deželi in neki vir pravi po pravici o tem prehodu preko Save: »S tem je bila (kmečka) zveza razbita.«

Najhujša kazen za upor je bilo ravnanje plemiške vojske. Vsi viri govorijo o okrutnosti, ki jo z značilnim odobravanjem opisuje tudi Valvasor. On pravi, da so bili kmetje po prihodu Herbersteinove vojske na Kranjsko »hitro razbiti in strogo kaznovani. Vzeli so jim imetje, mnogim pa tudi življenje. Mnoge so nataknili na kol, obesili ali pretepli. Mnogim so bile požgane hiše. Ostali pa so morali plačati po en goldinar od hiše. Tako so jim očistili žolč.« Poleg te prve, najhujše kazni so naložili upornikom pozneje še druge dajatve. Vsako leto so morali plačevati poseben »uporniški pfenig«, s tlako pa so morali nadomestiti vso škodo, ki so jo utrpeli fevdalci. Po uporu je prišlo še do hujšega izkoriščanja, kakor je bilo ono, ki so ga podložniki trpeli pred uporom. Le na Koroškem so kmetje ob tem uporu dosegli pomemben uspeh: po nekem sporočilu iz leta 1557 so morali pristati fevdalci po tem uporu na to, da se rešuje vsak spor s podložniki ob prisotnosti kmečkih zastopnikov pred rednim deželnim sodiščem za fevdalce, ne pa več pred patrimonialnim sodiščem. Morda tudi zaradi tega na Koroškem pozneje veliki kmečki upori niso več uspevali.

Kazen seveda ni bila omejena le na podložnike, marveč se je razširila tudi na njihove zaveznike. Prav v zvezi s stališčem meščanov v Šentvidu med uporom se je sedaj preneslo glavno deželno mesto Koroške v Celovec, posamezna manjša mesta in trgi pa so morali čakati zaradi udeležbe v uporu dalj časa na vnovično potrditev svojih pravic.

Neglede na to pa so pomenili ti upori prelomnico v slovenskem razvoju. Prvič po šestih stoletjih so se v njih pokazali Slovenci znova kot pomemben činitelj v političnem življenju in so zadali prve težke udarce fevdalnemu redu. Uporniške zahteve so pokazale pot, ki je vodila do nekaterih družbenih podlag, na katerih je temeljilo mnogo poznejše slovensko narodno prebujenje. S tem so gradili prve temelje formiranja slovenskega naroda in prav v zvezi s slovenskim kmečkim uporom leta 1515 so se ohranile prve slovenske tiskane besede — čeprav v nemški pesmi — in sicer zelo simboličnega pomena za ves nadaljnji slovenski razvoj: »Dvigali so krik „Stara pravda“ (stara prauda); vsakdo se je hotel maščevati in oslabiti posest svojega gospodarja. Le vkup, le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna (Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup uboga gmaina).«