Ko so v sedemdesetih letih 16. stoletja stroški za obrambo proti Turkom spet narasli, se je moral Karel znova obrniti do stanov z zahtevo, naj povišajo izredne davke. Leta 1572 je poklical najprej zastopnike mest in trgov na sestanek v Bruck ob Muri; porabili so ugodno priložnost in spet načeli vprašanje svojih verskih zadev. Celo kleče so prosili Karla, naj jim podeli enake pravice, kakor so jih imeli deželni gospodje. Vladar je to odbil, vendar obljubil, da bo spoštoval svobodo vesti, pravice do protestantskega bogoslužja pa jim ni priznal.

Februarja 1572 je naposled moral kloniti na sestanku štajerskih deželnih stanov v Gradcu. V zameno za izredno visoke davke in ker so prevzeli 1,000.000 forintov dvornega dolga po deželi, je izjavil, »da gospodov in vitezov z ženami, otroki, služinčadjo in pripadajočimi verskimi sorodniki brez izjeme v verskih stvareh ne bo žalil, obtoževal ali izvajal nasilja proti njihovi vesti«. Nadalje jim je zagotovil pravico postavljati lastne pridigarje, cerkve in šole. Cerkvenim patronom ne bo kratil njihovih pravic glede nastavljanja župnika. Le na mesta in trge ni hotel razširiti verskih pravic. Prav tako se je upiral, da bi deželnim stanovom podelil te pravice pismeno.

Štajersko plemstvo je s tem izbojevalo protestantizmu dve pomembni zmagi. Plemstvo si je poleg svobode vesti priborilo tudi svobodo bogoslužja. Pod »verskimi sorodniki« je v svoji razlagi razumelo podložnike svojih zemljiških gospostev. Pravice je podelil vladar sicer le štajerskim deželnim stanovom, toda tudi kranjski in koroški deželni stanovi so ravnali tako, kakor da bi veljale te pravice tudi zanje. Meščanom je vladar sicer priznal le svobodo vesti, toda na sosednih gradovih so se lahko udeleževali tudi protestantskega bogoslužja.

Po graški izjavi deželnega kneza je protestantizem živahno napredoval. Vsa vprašanja pa še daleč niso bila rešena. Predvsem se protestanti še vedno niso zadovoljili s stanjem glede meščanstva. Tudi v razlagi nadvojvodove izjave iz 1572. si deželni knez in stanovi niso bili edini. Protestanti so se upirali temu, da je po razširjenju bogoslužja v mesta oblast nastopila proti nekaterim predikantom. Posebno hudo kri je zbudil prihod jezuitov v Gradec (1573). V nekaterih krajih je prišlo do ostrih medsebojnih nastopov. Do začasne ureditve spornih vprašanj je prišlo šele v bruški verski pomiritvi (1578).

Leta 1576 je spet poteklo premirje s Turki. V zvezi s tem je nastal načrt, kako bi iz obmejnih utrdb na Hrvatskem in v Slavoniji ustvarili pravo Vojno krajino. Turki so namreč že 1577 začeli znova pritiskati čez mejo, v zadnjih letih pa so obrambo proti njim precej zanemarili. Spričo tega je bilo jeseni 1577 na dunajskem sestanku zastopnikov deželnih stanov v avstrijskih dednih deželah in zastopnikov ogrskega sabora sklenjeno, naj prevzame stroške za obrambo in »upravo« obrambne črte med Jadranskim morjem in Dravo nadvojvoda Karel. Karel je bil pripravljen temu sklepu ustreči. Pregled stroškov je pokazal, da je treba povišati prispevek notranjeavstrijskih dežel za obrambo na prek pol milijona goldinarjev.

Karel je že predtem poskušal rešiti finančno zadrego v zvezi z obrambo proti Turkom na sestankih deželnih stanov za posamezne dežele. Vendar je povsod naletel na vprašanje verske svobode za mesta in trge. Leta 1577 mu je spodletel tudi poskus, da bi dobil potrebna sredstva od nemške države.

Tako so se za Novo leto 1578 sestali zastopniki deželnih stanov Štajerske, Koroške, Kranjske in Goriške v Brucku ob Muri. Deželni knez je predložil sestanku velikanske zahteve: v zvezi s prevzemom Vojne krajine je bilo treba odobriti potrebne davke za pet let, okrepiti utrdbe in jih opremiti z orožjem in posadkami, urediti udeležbo deželne vojske pri tej obrambi in ustanoviti vojni svet v Gradcu. Toda deželni zastopniki so se tudi na skupnem sestanku pritožili zaradi kršitev verske svobode; še posebej so se upirali razširjanju jezuitov. Pripravljeni so bili sicer ustreči Karlovim zahtevam, a le s pogojem, da pismeno zagotovi versko svobodo vsem, tudi prebivalcem trgov in mest. Nadvojvoda jih je zavrnil.

V senci tega spora je teklo delo. Preračunali so, da bi morale dežele prispevati okrog 550.000 goldinarjev. Od države so pričakovali letni prispevek okrog 140.000 goldinarjev.

Stanovi kljub tem pripravam še niso odobrili ničesar. Proti koncu januarja so se znova pojavili z zahtevo, naj nadvojvoda pismeno zagotovi, da ne bo proti nikomur v notranjeavstrijskih deželah, ki se priznava k protestantizmu, izvajal nasilja. Prav ko je nadvojvoda to zahtevo spet odklonil, so prišle novice o novih nasiljih proti protestantom. Stanovski zastopniki so odgovorili na vladarjevo trdovratnost s svojo. V začetku februarja so zavrnili vse Karlove predloge v zvezi z organizacijo obrambe. Tako se je vladar 9. februarja uklonil pritisku.

Protestanti so si priborili, da je štajerski privilegij plemstva o svobodi vesti in bogoslužja veljal za plemstvo vseh notranjeavstrijskih dežel; meščanom je bila zagotovljena svoboda vesti. Za štiri mesta — vsa tri glavna deželna mesta in Judenburg — je Karel dovolil tudi protestantske predikante in protestantske šole. Bruška verska pomiritev pa ni pomenila le viška protestantizma v slovenskih deželah, marveč tudi začetek močnejšega boja za vzpostavitev stare katoliške vere. Vendar so vse te pravice veljale le za pristaše augsburške veroizpovedi in zato so bili pregnani najvidnejši flacijanci iz Celovca in Beljaka (1578/1579).

Deželni knez je z ustno izjavo vsekakor uspel. Zastopniki deželnih stanov so prevzeli zahtevane stroške za obrambo, poleg tega pa sklenili, naj se znova utrdita Gradec in Radgona za obrambo Štajerske, podobno naj se utrdi še nekaj utrdb na Ogrskem, ob Kolpi pa naj se zgradi nova trdnjava Karlovac za obrambo Kranjske pred turškimi vpadi. Ti sklepi so pomenili začetek trdnejše obrambe proti Turkom.

Vzpon protestantizma na Slovenskem

Bruška verska pomiritev je zagotovila versko svobodo vsemu prebivalstvu. Prav zaradi tega pomenijo leta po njej najvišji, čeprav kratkotrajen vzpon protestantizma na Slovenskem.

Na Kranjskem se je protestantizem najprej in najmočneje utrdil v Ljubljani. Mesto je že okrog 1540 stalo trdno na protestantski strani, čeprav je okrog 1560 prepustilo skrb za organizacijo protestantske cerkve in za predikante deželnostanovskemu odboru. V sedemdesetih letih je štela protestantska občina okrog 3000 vernikov. Po oceni poznejšega ljubljanskega škofa Hrena je bila 1597. le ena dvajsetina meščanov katoliška; to so bili predvsem reveži. Že sredi 16. stoletja je prevladal protestantizem tudi v Kranju, Kamniku, Višnji gori, Metliki, Idriji in Vipavi, v šestdesetih ali sedemdesetih letih tudi v Škofji Loki, Radovljici, Novem mestu, Kočevju, Krškem in Črnomlju. Na Primorskem sta bili močnejši središči le Gorica in Rihemberk, na Štajerskem se je protestantizem najmočneje zakoreninil v Radgoni in v Celju pa tudi v Slovenj Gradcu. Nekoliko slabši je bil odziv v Ptuju in Mariboru. Najbolj je bil protestantizem razširjen med meščanstvom na Koroškem. Posebno trdna postojanka je bil Celovec. Docela protestantski je bil tudi Beljak. Prav Celovec in Beljak sta bili edini mesti, kjer je močneje odmevala tudi meščanska, odločnejša smer protestantizma, ki jo je vodil Matija Vlačić (tako imenovani flacijanizem); na zgornjem Koroškem pa je bila razširjena tudi na podeželju. V sedemdesetih letih je bil protestantizem močan tudi v Velikovcu.

Vtem ko je meščanstvo vsaj od okrog 1560 ali 1570 v veliki večini prešlo v protestantizem, pa je bilo na podeželju povsem drugače — z izjemo Koroške. Mogoče je ugotoviti dve značilni potezi. Predvsem so se po verski pripadnosti močno razlikovali zemljiški gospodje in podložniki, a tudi stanje med podložniki ni bilo enako.

Plemstvo je bilo skoraj vse na strani nove vere. Povezanost boja za protestantizem z bojem za pravice deželnih stanov proti deželnemu knezu to dovolj pojasnjuje. S številnimi sredstvi so zemljiški gospodje poskušali novo vero razširiti tudi med svojimi podložniki. V ta namen so porabljali zlasti svoje patronske pravice nad raznimi cerkvami, ki so jih podeljevali protestantskim pridigarjem. Toda nasploh napori luteranskih fevdalcev, da bi razširili svojo vero med podložnike, niso želi veliko uspehov. Večkrat so se podložniki takšnim pridigarjem celo uprli.

Le v nekaterih okoliših se je v posebnih okoliščinah nova vera močneje usidrala tudi med širokimi kmečkimi množicami, predvsem v Prekmurju, kjer se je ohranila do danes. Tu je živela poleg luteranske tudi ostrejša, kalvinska oblika; poleg tega se je konec 16. in v začetku 17. stoletja združila z uporniškim ogrskim gibanjem »krucev« (križarjev); prav to gibanje, ki je nosilo mnoge značilnosti kmečkega upora, je dalo novi veri v tej pokrajini pravi razmah in notranjo trdnost. Poleg tega je na Ogrskem za kalvince in protestante tudi pozneje obveljala verska svoboda in protireformacija tu ni bila izvedena. Tudi na Koroškem viri poročajo o različnih sektah, flacijanstvu in drugih. Poleg tega je vplivalo tu še drugo dejstvo. Na slovenskem Koroškem so bila velika zemljiška gospostva v cerkvenih rokah. Prav na gospostvu bamberškega škofa v Ziljski dolini se je ohranil skrivni protestantizem tudi v obdobju protireformacije do druge polovice 18. stoletja, ko je bil protestantizem v avstrijskih deželah znova dovoljen. Tu so kmetje zvesto hranili Trubarjeve, Dalmatinove in Kreljeve protestantske knjige; celo prepisovali so jih. Takoj ko je bila vnovič dovoljena protestantska vera v 18. stoletju, je bil zanje ponatisnjen Dalmatinov molitvenik iz tega časa. Tudi na Štajerskem se je protestantizem najmočneje zasidral na cerkvenih gospostvih nemškega viteškega reda okrog Ormoža, Velike Nedelje in Središča. Nova vera je zajela zlasti Središče z okolico. Podobno se je prijel protestantizem na podeželju tudi na Kranjskem, najmočneje na cerkvenih gospostvih briksenških škofov okrog Bleda, freisinških škofov okrog Škofje Loke in nemškega viteškega reda v Beli krajini. Prav razredno nasprotje, ki je preprečevalo, da bi se bili kmetje pridružili novi veri tam, kjer so jih osovraženi graščaki potiskali vanjo, je torej povzročalo, da so se vnemali za protestantizem na gospostvih katoliških zemljiških gospodov. Največji vzpon protestantizma v naših deželah se ujema z zaostritvijo razrednih nasprotij na podeželju in z nastopom graščakov proti kmetom v hrvaško-slovenskem kmečkem uporu. V razrednem nasprotju je ključ za razumevanje razširjenosti protestantizma na podeželju.

Le v izjemnih razmerah se je protestantizem zasidral med kmeti: v okolici manjših trgov in fužinarskih krajev. Tudi okrog nekaterih nekdanjih koseških naselbin se je reformacija močneje zakoreninila.

Če pa so kmetje odklanjali vero svojih zemljiških gospodov, še niso sprejemali ali ohranjali vere uradne katoliške cerkve. Prav v obdobju, ko se je protestantizem vzpel najvišje, se je v okviru katoliške cerkve na novo obudilo staro štiftarsko gibanje v obliki novih štiftarjev. Svoje cerkvice so si gradili sedaj sami, le izjemoma so sodelovale cerkvene oblasti. Štiftarji so živeli v svobodnih verskih občinah, ki so jim načelovali laiki, včasih tudi ženske. Med seboj so se imenovali »bratje« in »sestre«, njihove občine pa so imele skupne blagajne, v katere so morali člani ločine dati del svojega premoženja. Gibanje je bilo razširjeno po raznih okoliših v vseh slovenskih deželah od okrog 1580 do prvega desetletja 17. stoletja. Največjo širino in moč je doseglo gibanje med 1580 in 1584 (na Tolminskem, ob zgornji Savi, na Notranjskem, Gornjegrajskem in pozneje v Slovenskih goricah); v letih 1583 in 1584 so se deželne oblasti bale, da bo zatiranje štiftarstva sprožilo nov kmečki upor.

Bruška verska pomiritev je omogočila protestantizmu v slovenskih deželah, da se je dokončno organizacijsko uredil. Že v šestdesetih letih 16. stoletja so nastale po notranjeavstrijskih deželah »nemške« cerkve (po obrednem jeziku). Leta 1561 se jim je pridružila tudi »slovenska« cerkev na Kranjskem. Protestantska cerkvena organizacija je postala javna. Chitraus, eden takratnih vodilnih nemških protestantov, je že 1573 izdelal cerkveni red za nemško cerkev na Štajerskem, ki se je glede organizacije in cerkvenih obredov ravnal po württemberških luteranskih določbah.

Začetki slovenske cerkve s slovenskim bogoslužnim jezikom pa so bili na Kranjskem. Na potrebo take cerkve je opozarjal predvsem Trubar v svojih knjigah. V Cerkovni ordningi (1564) je naravnost določil, naj se vnaprej na Kranjskem »ti psalmi, pejsmi inu vse druge službe božje, ti zakramenti v tim slovenskim kranskim jeziku dopernašajo inu dele«. Ta cerkveni red je veljal seveda le za »slovensko cerkev« na Kranjskem. Trubar pa je že 1562 opozarjal, naj bi se Kranjci glede nauka in molitev sporazumeli s sosednjo koroško in štajersko cerkvijo in njunimi predikanti. Res so se od 1575 uporabljale določbe Cerkovne ordninge tudi pri Slovencih na Štajerskem in Koroškem. Čeprav se seveda slovenska cerkev ni razširila prek kranjskih deželnih meja, so njene slovenske obrede in molitve vendarle uporabljali vsi Slovenci, ki so prešli v novo vero.

Na čelu protestantskih cerkev v posameznih deželah so bili cerkveni sveti v Ljubljani, Gradcu in Celovcu. Na čelu deželnih protestantskih cerkva je bil superintendant. Nadzoroval je predikante in skliceval njihove sestanke. Na Kranjskem so bili superintendanti »slovenske« in »nemške« cerkve navadno Slovenci (Primož Trubar, Sebastijan Krelj, Jurij Dalmatin in Felicijan Trubar, obenem z Dalmatinom pa tudi Nemec Krištof Spindler z Württemberškega).

Pri tej cerkveni organizaciji in njeni ureditvi so se slovenski protestanti močno opirali na württemberško cerkev. Le za Sebastijana Krelja se je v Ljubljani poskusila uveljaviti tudi smer Matije Vlačića. Krelj si je poskušal zagotoviti tudi za naslednika flacijanca Melissandra (1567), toda Trubar in vplivni württemberški bogoslovec Andreae sta te namere preprečila. Poslej je bil zagotovljen württemberški vpliv na našo protestantsko cerkev. Močno se je uveljavil že pri urejanju cerkvene in šolske organizacije od leta 1572 naprej, še prav posebno pa v letih 1580—1582. Tedaj je namreč Trubar dosegel, da so predikanti in učitelji podpisali tako imenovano Formulo concordiae nemških luteranskih deželnoknežjih cerkva; sestavljena je bila 1577 in objavljena 1580, namenjena pa utrditvi fevdalne protestantske cerkve in boju proti meščanskim ali ljudskim ločinam reformacije (prekrščevalcem, flacijancem in podobno).

Posebno skrb so cerkveni sveti in deželni stanovi posvečali predikantom. Kjer ni bilo stalnih predikantov, so poskrbeli za potujoče pridigarje po posameznih okrožjih. Na Spodnjem Štajerskem sta bila dva — eden za ozemlje med Dravo in Muro, drugi za okolico Celja. Takšne potujoče pridigarje so imeli tudi na Kranjskem, vendar predvsem za posadke v utrdbah ob turški meji na Hrvatskem. Sicer pa so zlasti po letu 1572 oskrbeli protestantske predikante navadno tako, da so jim fevdalci dodelili izpraznjene župnije, ki so jim bili patroni. Cerkvena organizacija je bila v tem pogledu na Štajerskem in Koroškem precej močnejša od slovenske cerkve na Kranjskem (tako je podpisalo Formulo concordiae 114 štajerskih, 86 koroških in 30 kranjskih predikantov in učiteljev). Vendar je bilo tudi na Kranjskem že leta 1569 v službi deželnih stanov 24 predikantov. Tudi v drugih mestih (v Kranju, Novem mestu, Višnji gori, Metliki, Črnomlju in tako dalje) so delovali že pred bruško versko pomiritvijo. Stanovi so podeljevali domačim dijakom, bodočim predikantom štipendije, da so jim omogočili študij na vseučiliščih v Nemčiji. Tudi tu prepovedi deželnega kneza niso nič zalegle. Deželni stanovi so si prilastili marsikatero pravico deželnega kneza oziroma nemških državnih velikašev.

Ob tem je treba omeniti še domače protestantsko šolstvo. Začetki šolstva segajo že daleč pred prva dovoljenja deželnega kneza iz sedemdesetih let 16. stoletja. Šele v reformaciji se je postavilo vprašanje šole za kmečko ljudstvo. Načrtov sicer ni bilo mogoče uresničiti, toda vsaj nekaj takšnih šol je ob pomoči protestantskih predikantov na podeželskih župnijah v resnici nastalo.

Slovensko šolo so protestantje napovedali hkrati s prvimi začetki slovenske cerkve. Že v Abecedariju 1550 kliče Trubar »šulmojstre in vse, kir znate poprej brati«, naj »druge vučijo«. Obsežno pa se je dotaknil tega vprašanja v svojem cerkvenem redu v posebnem poglavju. Postavil je načelo, da morajo skrbeti za vzdrževanje šol oblastniki: prvi pri Slovencih je zahteval pravo ljudsko šolo, ki naj zajame otroke vseh ljudi. Ta šola sicer ni izšla iz namena, da bi krepila slovenski živelj, saj je sprejela za meščansko prebivalstvo tudi nemško šolo, v kateri je bila slovenščina vsekakor le pomožni učni jezik. Njen namen je bil dvigniti versko življenje. Čeprav so se protestantski pisci pri načrtu o šolstvu in pri pisanju svojih del ravnali po obstoječem narodnostnem stanju — uvode, namenjene plemičem, so pisali nemško, le tekst za ljudstvo je bil slovenski — je njihovo delo vendar vplivalo na višje sloje prebivalstva.

Po Trubarjevih navodilih naj bi bili učili v kmečkih šolah slovensko pisanje, slovensko branje in slovenski katekizem. Vsaj delno velja to tudi za trške in mestne šole. Trubar namreč večkrat omenja ob učenju slovenskega branja in pisanja tudi »purgarske otroke«; v predpisih o bogoslužju pa je tudi šolarjem po mestih in trgih naročil poleg petja nemških in latinskih tudi petje slovenskih pesmi in enako znanje slovenskega katekizma.

Tudi nove višje protestantske »latinske« šole v Ljubljani (od 1563), Celovcu (od 1563) in Gradcu (od 1570) so pomenile znaten napredek. Graška šola je obsegala osnovno, srednjo in začetek višje šole. Seveda je bila urejena le na nemški in latinski podlagi. Podobno je bila urejena šola v Celovcu. Vsaj v nižjih razredih je reforma leta 1584 upoštevala v Ljubljani tudi slovenščino. Kot pogovorni jezik med dijaki je bila dovoljena slovenščina le v prvem razredu, nemščina do tretjega leta, nato pa samo latinščina.

Med protestantskimi predikanti in verniki je tudi sicer rasla ljubezen do izobrazbe, zlasti ljubezen do domače in tuje knjige. Viri poročajo o raznih pridigarjih, ki so imeli svoje knjižnice, podobno plemiči in meščani. Zlasti pomembne so bile knjižnice deželnih stanov v glavnih deželnih mestih. Knjižnica kranjskih deželnih stanov v Ljubljani je po številu knjig verjetno presegala najbogatejše tedanje samostanske knjižnice. Namenjena je bila predvsem protestantskim pridigarjem in učiteljem.

Prav knjiga je bila najvažnejše sredstvo protestantske propagande med Slovenci. Trubarjevi prvi knjigi nista ostali osamljeni. Od okoli 50 slovenskih knjig, ki so jih izdali slovenski protestantski pisci, jih je pripravil Trubar skoraj dve tretjini. Najpomembnejše delo je bil vsekakor Dalmatinov prevod celotnega svetega, pisma. (1584). Biblija je ostala tudi po koncu protestantizma praktični učitelj slovenščine za slovenske katoliške pisce. Katoliški duhovniki so jo namreč z dovoljenjem cerkvene oblasti smeli uporabljati, ker druge pač ni bilo. Tako je prav Dalmatinova Biblija posredovala poznejšim časom poglavitno pridobitev protestantizma za bodoči slovenski razvoj — enoten slovenski knjižni jezik. Poleg Trubarjevega in Kreljevega abecednika so protestantski pisci pripravili še dve deli, ki nista imeli verskega namena in vsebine: Bohorič je pripravil prvo slovensko slovnico (Zimske urice, 1584), nemški protestant Hieronim Megiser (med 1593 in 1601 rektor stanovske šole v Celovcu) pa nemško-latinsko-slovensko-italijanski slovar (Dictionarium quatuor linguarum, 1592), v katerem je bilo prvič zajeto tudi slovensko besedišče.

Ob tej živahni dejavnosti torej ni čudno, da je nastala v Ljubljani tudi prva tiskarna. Z dovoljenjem kranjskih deželnih stanov jo je 1575 ustanovil tiskar Janž Mandelc, ki je nato v šestih letih tiskal vsega 29 raznih stvari.

Tako so slovenski protestantski pisci ustvarili slovenski knjižni jezik. S tem so utrdili v prejšnjih stoletjih razbito in omajano slovensko narodnostno skupnost. Slovenskemu kulturnemu razvoju so v književnosti dali smer, po kateri je tekel brez bistvene spremembe vse do druge polovice 18. stoletja. Poznejšemu narodnostnemu boju pa so dali s slovensko knjigo orožje, s katerim so narodni buditelji 18. stoletja lahko podprli že nekaj stoletij trajajoči boj kmečkih puntarjev za osvoboditev slovenskega ljudstva.

Njihovi spisi tudi sicer pričajo o iskreni ljubezni do slovenskega ljudstva. Očitno so se zavedali, da skupni slovenski jezik veže slovansko prebivalstvo v vseh notranjeavstrijskih deželah. Dalmatin in Bohorič sta v uvodih v svojih glavnih delih ponosno naštevala še druga ljudstva, ki govore slovenski jezik. Še pogosteje so opozarjali na sorodnost slovenskega jezika z jezikom drugih Južnih Slovanov. Dandanašnjega pojmovanja naroda in narodnostne zavednosti sicer še niso poznali. Vse to pa je malo pomembno v primeri z dejstvom, da je bilo s skupnim jezikom vendarle ustvarjeno orožje, ki je te meje pozneje podrlo in bistveno sodelovalo pri oblikovanju slovenske narodne zavesti.

Te knjige pa tudi jasno dokazujejo, da slovenski jezik v tem času še ni veljal kot družbeno manjvreden: deželni stanovi so prispevali za njihov tisk (zlasti za Dalmatinov prevod Biblije) in skrbeli za njihovo razširjanje na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Grajske gospe so jih ponekod prebirale svoji služinčadi in razlagale njihovo vsebino. Celo v Celovcu so slovenski protestanti imeli svojo cerkev in pastorje. Dvig slovenskega jezika v književni jezik torej na nemški strani v 16. stoletju ni doživel le razumevanja, marveč tudi podporo.

Po vsem tem se postavlja najvažnejše vprašanje: Zakaj je protestantizem v svoji uradni obliki žel med slovenskim ljudstvom sorazmerno malo uspeha? Zakaj se ni mogel združiti s kmečkim uporniškim gibanjem? Prav to je bil pozneje morda najpomembnejši vzrok njegovega sorazmerno hitrega zloma. Odgovor na to daje mesto protestantizma v razrednem boju na Slovenskem v drugi polovici 16. stoletja.

Prve slovenske knjige so nastajale šele v času, ko je v meščanskem protestantskem gibanju otopela napredna ost in ko so se postavili na čelo boja za novo vero fevdalni deželni stanovi. Plemstvo pa se je prav v 16. stoletju najostreje bojevalo za vnovično okrepitev svojega zemljiškega gospostva. Položaj kmetov je bil vse težji. Prav v odgovor na to so nastajali vedno novi, večji in manjši kmečki upori.

Deželni stanovi so prispevali znaten del stroškov za slovensko protestantsko književno delo. Naposled je treba podčrtati še vpliv nemškega protestantizma na razvoj protestantizma pri nas. Tudi tam je že tedaj v novi cerkvi zmagal deželni knez, ki je zadušil vse napredne, ljudske in meščanske težnje v reformacijskem gibanju. Vse to je seveda odločalo o tem, kako so slovenski protestanti in pisci iz njihovih vrst gledali na družbeno ureditev pa tudi na razmerje med graščaki in podložniki.

Slovenska protestantska književnost je vtem pogledu izražala isto mnenje kot tista luteranska književnost, ki je proti prevratnim poskusom v dvajsetih letih 16. stoletja podpirala fevdalni družbeni red. Slovenski protestantski pisci so gledali v stanovih, v katere je bila razdeljena fevdalna družba, božjo in večno veljavno ureditev. Kot vernikom so sicer priznavali vsem stanovom enako vrednost, a v življenju je bilo vendarle drugače: kakor so ljudje neenaki in drug drugemu podrejeni, tako »so tudi ti stanovi unglih«. Medsebojno pokorščino nižjih višjim so — kakor katoliška cerkev — utemeljevali s četrto božjo zapovedjo in jo tako vključevali v verski nauk. Vsi ti nauki se povsem skladajo z zahtevo notranjeavstrijskega plemstva z začetka 17. stoletja, naj se ukrene vse potrebno, »da se ohrani plemstvo v svoji časti in posestih, podložništvo pa v svojem položaju«.

Tudi naši protestanti so odločno odklanjali zahteve prekrščevalcev po spremembah v lastninski pravici. Prekrščevalci so »škodliv inu sramoten volk, ki teče pod tem lejpim gladkim kožuhom«, ker med drugim učijo, »da je krivu kaj lastniga imejti«. To ni bila več obramba zemljiških gospodov, marveč tudi stališče v fevdalno miselnost zakopanega meščanstva. Saj so tudi izrecno trdili, da je fevdalna ureditev mest v skladu z evangelijskimi nauki.

Prav te značilnosti so se kazale tudi v naukih slovenskih protestantskih piscev o državni ureditvi, oblasti in dolžnostih do oblasti. Med temeljne poklice, ki jih je bog določil za vsakega človeka, štejejo tudi, da je »ali oblastnik ali podložnik«. Značilno je, da pri tem podčrtujejo le deželno oblast in plemstvo, ne pa deželnega kneza in osrednjih uradov! Izvor oblasti je pri bogu. Očitno je ta smer protestantizma povsem prevzela tiste nauke o družbeni ureditvi, ki jih je podpirala tudi katoliška cerkev in zaradi katerih in proti katerim je Luthrov nastop sprva tako široko odmeval med nemškim ljudstvom. Le v zbližanju med duhovščino in laiki, v uvedbi ljudskega jezika v bogoslužje in v tem, da se je težišče vernosti prestavilo v vsakega posameznika, je tudi ta smer reformacije ohranila svoje prvotne napredne poteze.

Tako je povsem naravno, da so slovenski protestantski pisci ostro odklanjali upor kot sredstvo boja proti krivičnim gospodom. Na več mestih se bere, da sme kaznovati »krivično gosposko« le bog. V kratkih opombah pa so že v temeljnih verskih besedilih jasno obsojali tudi upornike. Vsekakor najznačilnejši je Trubarjev nauk iz leta 1575, torej dve leti po hrvaško-slovenskem kmečkem uporu, v katerem odgovarja na vprašanje, »koku se ti verni podvrženi (= podložniki) imaju držati, de ne grešijo«, kadar jih gosposka sicer pusti pri njihovi pravi veri, pa jim sicer dela veliko nasilje in krivico: »Kedar pak ta gospoščina preveliko štivro, pravdo, činže, nove cole, aufšloge, tlake nalaga, terje inu bodo od hudih flegarjev, hlapcev, županov, valpetov inu beričov obrečeni, ovadeni inu oblegani, de nim bode tu nih po krivici vzetu, štrajfani, v ječo vrženi, od nih imejna, zemel inu blaga pahneni, pregnani za volo mitov (zakupnine) in tako dalje, — tako silo inu krivico so ti verni dolžni volnu trpeti, nih tako nujo, revo, silo inu krivico zred sujo družino Bogu tožiti inu kratku nekar punte oli avštrije začenati oli sami sebe meščovati, koker so... ti Vogri v tim 1508. lejtu inu ti Krajnci v tim 1515. inu ti Dolenci v tim 1573., ti Štajerji v tim 1528. bili sturili, oli so per tim hud konec vzeli, so bili pobijeni, obešeni inu na špice vtakneni.« »Krščeniki na tim svejtu morajo trpeti, v nebesih stpruv dobru imejti... Obtu ti krščeniki zuper gospoščino avštrije inu krega ne začeno, temuč so tej isti z vsemi spodobnimi rečmi, kir nesu zuper Boga inu nega besedo, voljni inu pokorni.« Jasnejše besede v korist fevdalni gospodi in proti kmečkim puntarjem res ni bilo mogoče reči, čeprav je Trubar govoril o kmetih z mnogo lepšimi besedami kakor Luther, ko se je postavil zoper nemške uporne kmete leta 1525. V popolnem soglasju s temi nauki pa je Trubar zapisal še v enem svojih zadnjih del: »Kateri bi hoteli eno glihoto storiti, de bi en hlapec tako veliku imel velati kakor njegov gospud, ena dekla tulikanj oblasti imejti kakor nje frava, en kmetič tulikanj kakor en vijuda (vojvoda), ta bi en silu hvale vrejden regiment gori naredil, kakor se je na teh puntarskih kmetičih vidilu.«

To so bile vezi, ki so prav v času najmočnejšega puntarskega vrenja močno ovirale razširjanje protestantskega gibanja med kmečkim prebivalstvom. Pri njegovih težnjah so kmetu ti nauki nasprotovali prav toliko kot katoliška vera; pri tem je upal, da bo večja vladarjeva oblast zmanjšala samovoljo zemljiškega gospoda in olajšala vsakdanje podložnikovo breme. Ni torej naključje, da se je protestantizem v uradni obliki razmahnil predvsem le na cerkvenih zemljiških gospostvih in tam, kjer so prišli kmetje v nasprotje z deželnim knezom.

Z druge strani so prav ti pogledi na družbeno ureditev vezali tudi protestantsko plemstvo pri njegovem nastopanju. Tudi nje je vezala pokorščina do deželnega kneza. Seveda je njihovo ravnanje povezano deloma že z njihovimi vsakdanjimi zadregami. Kmečki upori v 16. stoletju so jim jasno kazali, kako potrebna jim je moč deželnega kneza. Vendar so tudi tu vplivale württemberške in druge protestantske deželnoknežje cerkve v Nemčiji. Te namreč v habsburških deželah niso mogle podpirati tega, kar so same doma zatirale. Še jasneje se je pokazalo to v zadnjih dveh desetletjih 16. in v začetku 17. stoletja. Takrat so namreč notranjeavstrijski deželni stanovi dobivali od verskih somišljenikov v nemških pokrajinah kar nasvete, naj potrpijo.

Že neposredno po bruški verski pomiritvi je zastavila s svojim delom tudi nasprotna stran. Prav kmalu so se začeli prvi koraki protireformacije v notranjeavstrijskih deželah. V dveh desetletjih se je pokazalo, da je bila nova vera v slovenskih deželah premalo zakoreninjena, zlasti ker so nove gospodarske spremembe po 1590 začele trgati tudi meščanstvo od plemstva in ga nagibati k deželnemu knezu. Zaradi potrebe, da bi se fevdalni sistem po močnih pretresih v 16. stoletju znova ustalil in okrepil, pa je nazadnje moralo opustiti svoj boj za oblast tudi deželno plemstvo. Le tako si je ob ponovnem naraščanju vladarjeve moči lahko vsaj formalno rešilo večji del svojih starih pravic do soodločanja o svojih deželah.