Upravna razdelitev slovenskega ozemlja se je potem, ko so ga nemški fevdalci vnovič osvojili, precej razlikovala od ureditve v karolinški dobi. Pri tem lahko izvzamemo le ožjo Karantanijo (Koroško), kjer madžarski vdori niso pretrgali razvoja. Po veliki zmagi pri Augsburgu je prišla najprej daljša doba miru, nato pa okrog 970 in 990 manjši in šibkejši sunki. Vsak tak sunek je pomenil osvojitev manjšega dela, vsaki smeri osvajanja ustreza posebna majhna krajina — mejna grofija. Vse seveda niso ostale pri življenju. Toda pozneje so se združevale in oblikovale nove pokrajine, ki so ostale do razpada habsburške monarhije 1918.

Kljub tej razdrobljenosti v majhne krajine pa se njihovo prvo obdobje lahko še imenuje obdobje velike Karantanije in njenih mark. Karantanska trdnjava je v upravnem pogledu vendarle še nekaj časa opravljala naloge središčne slovenske pokrajine.

Neglede na velik pomen zmage nad Madžari pri Augsburgu so nemški osvajalci vestno poskrbeli za obrambno organizacijo v obmejnih delih. Nalogo, da branita jugovzhodno mejo, sta imeli pod istim vojvodo združeni Bavarska in Karantanija. Že sredi 10. stoletja je bilo to najobsežnejše območje pod enim vojvodom. Ko so bavarsko-karantanske vojske potisnile mejo med nemško in ogrsko državo proti vzhodu do roba Panonske nižine, se je to velikansko ozemlje v rokah enega samega gospoda še povečalo. V politiki vojvode Henrika II. so se začele kazati stare bavarske težnje po samostojnem položaju v nemški državi, značilne za prvo polovico 10. stoletja. Po takih poskusih je cesar vojvodino Karantanijo s krajinami ob jugovzhodni državni meji ločil od Bavarske in ji postavil za vojvodo Henrika (Mlajšega). Po dvakratni personalni uniji z Bavarsko (983—985 in 989—1002) sta bili po 1002 vojvodini Karantanija in Bavarska dokončno ločeni.

Slovensko ozemlje, združeno v veliki Karantaniji, je s stališča nemške države tedaj prevzelo od Bavarske dve pomembni nalogi: branilo je njeno jugovzhodno mejo, hkrati pa povezovalo nemško državo z Italijo. Obrambne naloge slovenskega ozemlja so bile tesno povezane z njegovo upravno razdelitvijo in ureditvijo konec 10. stoletja, njegova lega na meji med Nemčijo in Italijo pa je povzročila, da je na slovenskih tleh v drugi polovici 11. stoletja izredno ostro odmeval prvi veliki srednjeveški boj med cerkveno in posvetno oblastjo.

Jedro velike Karantanije je bila vojvodina Koroška, ki je zajemala Podravje do soteske pred Kozjakom in Pohorjem ter zgornje Pomurje.

Ob koroški vzhodni in južni meji so bile razvrščene obmejne krajine. Najbolj na severu, ob Donavi, je ležala bavarska Vzhodna krajina, ki je dobila v tem času novo ime — Ostarrichi (Österreich, Avstrija). Južno od nje je bila ob srednji Muri Karantanska krajina. Na črti Kozjak-Mura se je naslanjala na Karantansko Podravska ali Ptujska krajina. Ob Savinjskih Alpah, Vitanjskem hrbtu, Konjiški gori, Boču in Donački gori je mejila na Koroško in Podravsko krajino Savinjska krajina (njeno ozemlje na Dolenjskem južno od Save se je pozneje imenovalo tudi Slovenska krajina). »Krajina« Karniola — ob teh dveh imenih (prvo je slovenskega, drugo keltskega izvora) je nastalo novo ime Kranjska — je obsegala Gorenjsko s središčem v Kranju in vzhodni del Notranjske. Poleg teh novih krajin sta bili 976. koroškemu vojvodu podrejeni še dve italski pokrajini z delom slovenskega ozemlja — Istra in Veronska krajina, od katere se je že v 11. stoletju ločila Furlanija kot posebna krajina.

Obnovljena in znova samostojna vojvodina velika Karantanija pa je imela znatno šibkejše družbene temelje kot druge vojvodine nemške države. To se kaže tudi v položaju karantanskega vojvode. V drugih vojvodinah je domače plemstvo tvorilo trdno podlago, s katero so se prišleki razmeroma hitro spojili v pokrajinsko plemstvo. V Karantaniji je bilo ljudstvo slovensko, plemstvo pa se je oblikovalo na tujih temeljih. Le redki domačini so se rešili med prave velikaše. V času, ko se je pokrajinsko plemstvo v ostalih pokrajinah nemške države pod vojvodsko oblastjo najmočneje povezalo v celoto (v prvi polovici 10. stoletja), je bila Karantanija kot stranska pokrajina podrejena bavarskemu vojvodu. Tudi po osamosvojitvi pa je hitro menjavanje vojvod iz različnih tujih dinastij še do 1077. oviralo krepitev vojvodske oblasti nad vso vojvodino.

Plemstvo na Slovenskem je imelo že od začetka kolonizacijski značaj. Sestavljali so ga prišleki iz različnih nemških pokrajin. Ta njegov značaj se je od konca 10. do začetka 12. stoletja še okrepil. Takrat je namreč krona razdelila skoraj vso svojo zemljo na slovenskih tleh med cerkvene in posvetne velikaše. Tako so prišle v slovenske pokrajine številne nemške plemiške rodbine. Šele odtlej se je močneje oblikovalo pokrajinsko plemstvo. V karantanskem razvoju so se pojavile skupne težnje pokrajinskega plemstva šele sredi 11. stoletja. Šele tedaj se je začel boj za vojvode iz vrst domačinov. Zaradi vsega tega je cesar v Karantaniji dotlej lahko obdržal uradniški značaj vojvodskega dostojanstva.

Z vojvodino Karantanijo so bili Karantanci tretjič združeni v istem političnem okviru — teritorialno popolneje kakor bodisi v Samovem kraljestvu bodisi v Arnulfovi vojvodini, toda v resnici je bila velika Karantanija le še slaboten fevdalni okvir vrste samostojnih, na vojvodino prislonjenih krajin. Njena prva notranja vez — slovenska večina prebivalstva — je z novo krepitvijo tujega elementa v vrstah plemstva dokončno izgubila moč plemenske tradicije. Združitev pa je bila tudi kratkotrajna. Že leta 1002 je kralj iz okvira Karantanije izločil Karantansko, Podravsko, Savinjsko in Kranjsko krajino ter jih podredil sebi; le za vojvode Adalberona Eppensteinskega (1011—1036), ki je bil obenem krajišnik v Karantanski krajini, sta bili vojvodina in ta krajina vnovič četrt stoletja združeni, zaradi Adalberonovega upora (1035, v zvezi s Hrvati in Madžari) pa sta se dokončno ločili. Italske krajine so ostale v okviru vojvodine dalj, vendar so postopno tudi te odpadale (kot zadnja Veronska v 12. stoletju). S tem je propadel tudi fevdalni skupni okvir slovenskega ozemlja.

Oblast karantanskega vojvode je bila šibkejša kot v drugih vojvodinah, tudi v jedru velike Karantanije v vojvodini Koroški. Kralj je tudi tu delil svojo posest sam, le delno z vojvodovim pristankom, večkrat pa celo naravnost proti njegovi volji. Vrsta največjih zemljiških gospodov v pokrajini vojvodi sploh ni bila podrejena. To je veljalo predvsem za razne cerkvene velikaše. Tudi številni posvetni gospodje, imenovani »grofje«, so bili prav tako neposredni kraljevi vazali. Naslova grof niso nosili po grofiji, ki bi bila v njihovih rokah, ampak zaradi svojega položaja, zaradi šibke odvisnosti od vojvode. V to vrsto so sodili naprimer Višnjegorski grofje in še nekateri. Fevdalci v Karantaniji niso bili povezani po vazalnih vezeh v fevdalno družbeno piramido. Moč vojvode je bila v teh razmerah le tolikšna, kolikršna je bila lastna vojvodska zemljiška posest v pokrajini. Prav ta posest pa je bila zaradi razbitosti pokrajine med številne fevdalce razmeroma majhna. Razširiti se je dala le s pridobitvijo odvetniških pravic nad večjimi cerkvenimi zemljiškimi gospostvi. Zaradi teh razmer je izguba ali pridobitev odvetniških pravic močno spremenila razmerje med fevdalnimi rodbinami.

Na ruševinah velike Karantanije so se že v 11. stoletju začele oblikovati tiste zgodovinske pokrajine, v katere je bilo poslej razdeljeno slovensko ozemlje devet stoletij. Že sredi 11. stoletja sta se po smrti zadnjega savinjskega krajišnika (Viljema II., moža Heme Krške, u. 1035) združili Kranjska in Savinjska marka v povečano Kranjsko, čeprav so v Savinjski krajini nastopali Hemini sorodniki še nekaj časa kot namestniki kranjskega krajišnika (kot »deželni grofi«). Karantanska krajina, ki so ji novi mejni grofje (od 1050/1056), »grofje od Stîre (Šteyra)« v Traungauu, prinesli ime Štajerska, je bila v vsem 11. stoletju navadno združena z večino karantanskih grofij ob zgornji Muri, ki so se od Koroške dokončno odcepile 1122; leta 1147 se ji je pridružila tudi Podravska krajina. Koroška se je oblikovala s postopnim omejevanjem na zgornje Podravje, zlasti po izgubi zgornjega Pomurja ter Dravske doline med Rušami in Dravogradom v korist Štajerske. Tako se kažejo že v začetku 12. stoletja poglavitne črte glavnih zgodovinskih pokrajin, med katere je bilo razdeljeno slovensko ozemlje (Koroške, Štajerske, Kranjske; poleg njih tudi Istra, medtem ko se je izoblikovala Goriška pozneje kot dinastični teritorij, ko se je odcepil od Furlanije).

Z nastankom krajin ob jugovzhodni meji države so bili Slovenci z novo državno mejo odrezani od ostalih Južnih Slovanov. Hkrati so meje med pokrajinami razrezale tudi slovensko narodnostno telo. Z razkrojem velike Karantanije je izgubila svojo oporo zavest o povezavi alpskih Slovanov. Le v spominu, da je »Koroška nadvojvodina ... izšla od starine od tujega in ne od nemškega naroda«, se je ohranila do 16. stoletja. Nove pokrajine so budile pokrajinsko zavest prebivalstva, predvsem med fevdalci. Skupno ime za Slovence je od 13. stoletja naprej spet izginilo. Pokrajinska razbitost in z njo zvezana pokrajinska zavest pa sta postali močni nasprotnici združevanja slovenskega naroda in oblikovanja slovenske narodne zavesti od sredine 18. stoletja naprej. Slovenski narod ju je docela premagal šele v narodnoosvobodilni vojni.