Mladoslovenci in tabori

Z dualizmom povezana večja politična svoboda in zmaga nekaterih parlamentarnih načel je privedla v Avstriji po izglasovanju nove ustave do tako imenovanega prvega »meščanskega« ministrstva, vlade avstrijsko-nemške liberalne buržoazije. Ta liberalni režim je trajal vse do 1879, s presledkom od aprila 1870 do oktobra 1871, ko se je za kratek čas pojavila vlada konservativcev in federalistov.

Avstrijske vlade tega časa niso bile prave strankarske vlade; zelo močna je bila običajno v vladi skupina ministrov iz vrst s cesarjem ožje povezanih višjih uradnikov, hkrati višjega plemstva, ki so predvsem sledili cesarjevi volji, bili po nazorih bolj konservativni kot liberalni, a so jih vključevali v liberalne vlade kot njihovo desno krilo ali pa postavljali na vodilna mesta v tako imenovane konservativne vlade, ki so se uradno večinoma predstavljale kot »nadstrankarske«.

Najpomembnejši dogodek tega obdobja, ki je izredno močno vplival tudi na avstrijsko notranjo politiko, je bila prusko-francoska vojna 1870/1871. Dvor in vladni krogi so bili zaradi razmerja do Prusije bolj naklonjeni Franciji. Zmaga Prusije in z njo povezana ustanovitev nove Nemčije, ki je zajela razen avstrijskih dežel vse nemške države, je pomenila dokončno zmago Prusije v nemškem vprašanju — pruski kralj je postal nemški cesar, pruski ministrski predsednik Bismarck pa nemški kancler — in dokončno izločitev Avstrije iz Nemčije. Razpad habsburške monarhije se je zdel znova blizu in verjeten.

Dualistično ureditev monarhije so sprejeli Slovenci z velikim nezadovoljstvom. Pomenila je udarec njihovim političnim koncepcijam, ki so računale na enakopravnost vseh narodov v monarhiji. Zdaj pa so se Nemci in Madžari sporazumeli na račun vseh ostalih, kar je podaljšalo možnost nadaljnjega narodnostnega zatiranja. V novem položaju so čutili potrebo po odločnejši politiki. Ta potreba se je še stopnjevala ob ogorčenju, ki je nastalo v slovenski politični javnosti ob glasovanju slovenskih poslancev v dunajskem parlamentu. Vedno glasneje so poudarjali zahtevo, naj Slovenci prevzamejo politiko Čehov, ki so stali na doslednem opozicionalnem stališču in se že od leta 1863 oziroma 1864 niso udeleževali zasedanj dunajskega državnega zbora. Na drugi strani pa se je tedaj okrepil občutek potrebe po povezanosti z ostalimi jugoslovanskimi narodi, Hrvati in Srbi v monarhiji. Ta povezava se je kazala kot nujna ob razočaranju nad preureditvijo monarhije in nad politiko avstrijske vlade, ob potrebi skupnega boja proti dualizmu in za enakopravnost narodov pa tudi ob misli na zelo možen bližnji razpad monarhije, kjer bi edino združitev jugoslovanskih narodov mogla zagotoviti Slovencem nadaljnji nacionalni obstoj in svobodo. Iz istega občutka nevarnosti so se pri delu slovenske inteligence spet krepila panslavistična čustva. V odporu proti tudi v monarhiji zelo razširjenemu poudarjanju nemštva, njegove izredne vloge v evropski zgodovini in kulturi, ki je mejilo že na nadutost, so mnogi našli uteho v mislih na razširjenost Slovanov, zlasti pa v mislih na veliko rusko državo. Pri tem pa niso prav nič, zlasti pa ne kritično razmišljali o carističnem režimu, njegovi nacionalni politiki. Učili so se cirilice in ruščine, prepevali carsko himno in ruske pesmi in vse poglede usmerjali na batjuško Rusijo. Njih rek je bil: »Raje Rusi kakor Prusi!« V tem čustvovanju, ki je bilo le zunanje in v besedah, ni pa poznalo nobenega konkretnega cilja in programa, je vsekakor bilo mnogo nezaupanja v lastne sile.

Še ob parlamentarnih debatah o dualizmu 1867 so se nekateri Slovenci udeležili etnografske razstave v Moskvi, kar se je splošno štelo za demonstrativno potezo proti nemški politiki.

Ob dualizmu sproženi odpor proti dotedanji slovenski politiki, politiki prvakov, je spravil v ospredje mladoslovenski tabor, ki je postal za kratko dobo nosilec nove politične aktivnosti. Ko je leta 1867 prenehal izhajati Einspielerjev Slovenec, ker ga tiskarnar iz strahu pred Nemci ni hotel več tiskati, so mladoslovenci, ki sta jim bila prvaška časopisa Novice in Triglav zaprta, začeli v aprilu 1868 v Mariboru izdajati svoj politični časnik, Slovenski narod. Njegov glavni urednik je bil Anton Tomšič (1842—1871), po njegovi smrti pa Josip Jurčič (1844—1881). Izhajal je najprej trikrat na teden, leta 1872 pa se je preselil v Ljubljano in v začetku naslednjega leta postal dnevnik. V prvi številki objavljeni program Slovenskega naroda se je zavzemal za Zedinjeno Slovenijo in za zvezno, toda »edino, mogočno in svobodno Avstrijo«, to se pravi proti dualizmu, proti kateremu pa se je treba bojevati le zakonito in ustavno. Obstoj Avstrije mu je še vedno pomenil »zavetje, v kterem si zamoremo rešiti in ohraniti svojo narodnost«, propada Avstrije se je bal, ker bi bil propad za Slovence, ki bi prišli bodisi pod Italijo bodisi pod Prusijo. Posebej se je zavzemal za upravičene zahteve drugih avstrijskih slovanskih narodov, zlasti Hrvatov in Srbov. Naglašal pa je tudi slovansko vzajemnost na literarnem in splošno kulturnem področju. V verskem pogledu se Slovenski narod v svojem programu ni upal postaviti na odkrito liberalno stališče. »Slovenski narod ne bo nikdar preziral, kako globoke korenine ima v našem narodu katoliška cerkev. Dobro nam je znano, za koliko blagega narodnega razvitka se imamo nji zahvaliti in koliko ga imamo še od nje pričakovati. Tedaj ne bodo samo našemu listu verske zadeve, dogme in bistvene cerkvene naprave svete, kakor so celemu narodu, ampak poganjal se bode naprimer tudi za to, da se neoskrunjeno ohrani cerkveno premoženje, da se ljudska šola ne loči od cerkve, da se oživlja bolj in bolj javno cerkveno življenje.«

Poleti istega leta (14. 8.) je bil v Ljubljani prvi slovenski študentski shod, kjer se je študentska mladina izrekla za napredna načela in proslavljala Levstika kot svojega voditelja. Udeležili so se ga študentje iz Gradca, Dunaja in Prage ter tudi nekaj maturantov iz Ljubljane. Predsedoval mu je Anton Tomšič, zapisnikarja pa sta bila Fran Celestin in Fran Levec. V istem duhu kakor prvi je potekel tudi študentski shod leto dni kasneje (september 1869), ki je zahteval ustanovitev univerze v Ljubljani s slovenskim učnim jezikom. Ob vprašanju, kateri jezik naj Slovenci uporabljajo za višjo kulturo, so se odločili za ruščino.

Leta 1868 so nekateri štajerski mladoslovenci prišli na misel organizirati množična zborovanja na prostem, iz angleškega političnega življenja znane mitinge (tako jih je v začetku imenoval tudi Levstik), ki so jim na Slovenskem kakor na Češkem vzdeli ime tabori in ki jih je zdaj novi zakon o zborovanjih dopuščal. Na Štajerskem so že od leta 1863 naprej prirejali »besede pod milim nebom«, ki so imele zelo velik odziv in ki so jih priporočali tudi drugim deželam. »Taka slovesnost pod milim nebom,« je pisal dopisnik Triglava, ko je opisoval besedo v Bučkovcih septembra 1867, organizirano v Kremplov spomin, »sredi nepregledne množice kot ocean valujočega navdušenega kmečkega ljudstva ima čisto drugačen uspeh kot koncertni večer v zaprtih prostorih med gospodi v glase rokavicah in frakih ter šinjoniranimi damami.« Ni čudno, da je ideja taborov zrasla prav v tem zelo razgibanem okolju v pokrajini okrog Ljutomera, kjer je bilo že v predmarčni dobi narodno gibanje zelo močno.

Prvi tabor je bil v Ljutomeru 9. 8. 1868. Na njem so sprejeli naslednjo resolucijo: »Tukaj zbrani slovenski narod soglasno izreka, da v § 19 državnih osnovnih postav ne najde poroštva za ohranitev in gojitev svoje narodnosti, dokler ne bode: 1. Slovenski jezik na Slovenskem izključno uradni jezik in dokler se ne bo v ta namen na Slovenskem nemudoma določil rok, in sicer pol leta, do katerega morajo vsi uradniki znati slovenščino v besedi in pismu. 2. Dokler ne bo cerkvena vlada na Slovenskem uradovala v slovenskem jeziku in se ne bodo v bogoslovnicah predmeti, kateri se do zdaj nemško predavajo, odslej slovensko razlagali. 3. Dokler ne bodo ljudske šole čisto slovenske in v slednjih učni jezik slovenski (nemščina ostane učni predmet). 4. Dokler se ne združijo Slovenci v Zedinjeno Slovenijo z narodno upravo. 5. Dokler se ne bodo iz deželnega zaklada štajerskega v razmerju števila Slovencev in njihovih prineskov napravili in vzdrževali slovenski zavodi, naprimer slovenske realke, gospodarske šole. 6. Dokler ne bodo dodane temu § izvršilne postave in dejansko vpeljane in dokler se ne bo posameznim deželam dala večja samoupravna oblast.«

Drugi tabor je bil 6. 9. istega leta v Žalcu, a tretji 18. 10. v Šempasu na Primorskem. Leta 1869 so bili tabori pri Biljani v Goriških Brdih (25. 4.), v Sevnici (2. 5.), na Kalcu na Notranjskem (9. 5.), v Vižmarjih (17. 5.) in Ormožu (8. 8.). Naslednjega leta so bili tabori v Tolminu, Sežani, Cerknici, pri Kapeli pod Radgono, v Kubedu na Koprskem, na Bistrici pri Pliberku, v Žopračah blizu Rožeka in v Vipavi. Leta 1871 sta bila tabora še v Kastavu v hrvaški Istri in v Buhljah pri Grabštajnu na Koroškem.

Udeležba na taborih se je gibala večinoma od 5000 do 6000 in več, v Vižmarjih je bilo celo do 30.000 ljudi. Prihajali so peš in na konjih, oblečeni v narodne noše in okrašeni s slovenskimi zastavami ali na okrašenih vozeh ob zvokih »muzike«. Zlasti priljubljena po svoji ljudski, živi besedi in navdušenju, ki sta ga znala vzbuditi, sta bila med govorniki na taborih pravnik dr. Valentin Zarnik (1837—1888) in duhovnik Božidar Raič (1827—1886). Govore na taborih so spremljale resolucije, zahteve po Zedinjeni Sloveniji, po uvedbi slovenščine v urade in šole, po ustanovitvi strokovnih, zlasti kmetijskih šol, univerze in podobno. Razpravljali so, in to čedalje bolj, tudi o perečih gospodarskih vprašanjih. Nasploh niso govorili o obrambi vere, kar je bilo tako priljubljen predmet konservativnemu obravnavanju narodnega programa, niso poudarjali zveze z nemškimi konservativnimi krogi, pač pa so se na njih zbliževale slovenske pokrajine med seboj in vedno bolj so poudarjali zvezo z ostalimi jugoslovanskimi narodi v monarhiji tako v avstrijski kot v ogrski polovici.

Medtem ko so prve tabore organizirali in se jih udeleževali samo mladoslovenci, so prvaki stali ob strani. Zato so jih v Slovenskem narodu napadali, zlasti ostro jih je grajal Levstik. Staroslovenci so se v letu 1869, ko so videli odziv ljudstva in moč taborskega gibanja, ter v strahu, da ne bi ostali osamljeni, pridružili taborski ideji in začeli tudi sami nastopati na taborih. Zlasti največji tabor, v Vižmarjih pri Ljubljani, je bil v znamenju skupnega nastopa in je na njem govoril tudi Bleiweis in svoj govor zaključil s previdnim vzklikom: »Dajte nam Slovenijo!«

Zahteva po Zedinjeni Sloveniji se je s taborov prenesla tudi v deželne zbore. Septembra 1868 so zahtevo po Zedinjeni Sloveniji slovenski poslanci postavljali v štajerskem in kranjskem deželnem zboru. Mihael Hermann (1822—1883) je v štajerskem deželnem zboru poudarjal, da je pri nas vsemogočen tujec, da je Slovenec v svoji lastni hiši hlapec: »Zastonj sedimo tu, v tem deželnem zboru ne bomo slovenski poslanci nikdar nič dosegli... Tega zla ne bomo prej odpravili, dokler se Slovenci ne ločijo od vas in se ne združijo vsi v eno celoto.« Leta 1869 naj bi se zlasti na pritisk mladoslovencev zahteve po Zedinjeni Sloveniji v deželnih zborih še stopnjevale. Res sta bili oktobra v goriškem in štajerskem deželnem zboru postavljeni interpelaciji, ali je vlada pripravljena ustreči slovenskim željam po Zedinjeni Sloveniji. V kranjskem deželnem zboru, ki je imel slovensko večino, pa naj bi sprejeli glede Zedinjene Slovenije v istem mesecu posebno resolucijo, ki jo je v zelo nekonkretni in zmerni obliki sestavil odbor. Zahtevala je povečano avtonomijo vseh dežel, deželnim zborom pa naj se »pusti na prosto voljo, po svojih historiško-pravnih razmerah, po narodnem soplemenstvu ali z ozirom na financialne ali sploh materialne okoliščine združiti v državno pravno skupino«. Ko pa bi morala priti na dnevni red, je vlada zasedanje deželnega zbora povsem nepričakovano in predčasno zaključila.

Tako besedilo resolucije je spet izzvalo ogorčenje pri mladoslovencih. »To hoče biti resolucija za Zedinjeno Slovenijo, pa si tega zedinjenja z imenom še imenovati ne upa,« je pisal Slovenski narod. Levstik je šibal neodločno stališče »starih« in vzkliknil: »Res stavimo Slovenijo, da bog pomagaj!« Tudi v državnem zboru o Zedinjeni Sloveniji ni spregovoril nihče od slovenskih poslancev. Šele leta 1870 so v kranjskem deželnem zboru odkrito zahtevali Zedinjeno Slovenijo. Spomenica, sprejeta 30. 8., je izrazila prepričanje, da bo vladi »mogoče sredstva in pota najti, da bi zadostila slovenskega naroda več kot pred 25 leti izrečeni in potem vedno glasneje ponavljani živi želji po združenji vseh pokrajin, koder prebiva, v eno administrativno in kolikor mogoče državno pravno celoto«.

Težnje po povezavi Slovencev z ostalimi jugoslovanskimi narodi so prišle najbolj do izraza na jugoslovanskem kongresu v Ljubljani od 1.—3. 12. 1870, ki so se ga udeležili slovenski in hrvaški politiki, od vojvodinskih Srbov pa Laza Kostić. Kongres je sprejel izjavo, v kateri je rečeno, da je ostala enotnost Južnih Slovanov »skozi vse veke svetovnih dogodkov neprestano živa v narodnem čustvu in se javlja proti drugim narodom v jedinstvu jezika«, da čutijo Slovenci, Hrvati in Srbi, ki žive v mejah habsburške monarhije, dandanes enake narodne potrebe, da zaradi tega združujejo »vse svoje moralne in materialne moči ter jih hočejo upotrebovati za svoje jedinstvo na književnem, gospodarskem in političnem polji«, da bodo delovali za uresničenje svoje enotnosti na vsak zakonit način in se sporazumevali ob vsakem vprašanju in da »bodo osnovali svoje delovanje tudi na to, kako bi pomagali zadovoliti v jednakih potrebah svojim bratom onstran meje, s kterimi so jedne narodnosti«. Po težnjah, ki so izražene v programu, gre kongresu pomembno mesto v naši zgodovini. Z njim je bilo povedano, da želijo jugoslovanski narodi v primeru večjih političnih sprememb — obstoj monarhije je bil v času prusko-francoske vojne dokaj negotov — živeti skupaj. Glede konkretnih političnih rešitev je bil program precej nejasen, tako zaradi nesoglasij kot zaradi strahu pred kazenskim preganjanjem. V praktični izvedbi programa je začel 5. 1. 1871 izhajati v Sisku dnevnik Südslawische Zeitung, ki mu je bil slovenski sourednik Josip Jurčič, a je prenehal že čez pol leta. Do kakega globljega in trajnejšega sodelovanja politikov iz Slovenije, Hrvatske, Dalmacije in Vojvodine pa ni prišlo.

Ljudstvo je bilo revolucionarno razpoloženo in pripravljeno preliti kri za ustvaritev slovenskega narodnega programa: Zedinjeno Slovenijo. Mnogokje so se pojavljali pretepi in izgredi. Pri volitvah v mestni svet v Ljubljani so leta 1868 Nemci zmagali, ker ni volila nemško samo birokracija, marveč so Nemci dobili večino tudi v prvem, najbogatejšem volilnem razredu. Novice so tedaj pisale: »Kdor ve, kakšne sile so združene delale, ne čudi se izidu te volitve.« Turnarji, člani telovadne organizacije (Turnverein), povezane z nemškim nacionalizmom, ki je bila v 60. letih ustanovljena tudi pri nas, so v čast zmagi v Ljubljani priredili izzivalni izlet v Mengeš. Na povratku pa so jih kmečki fantje na Ježici strahovito pretepli. Naslednje leto (23. 5. 1869) so napravili turnarji izlet na Janče z bobni in zastavo; kmetje so jih natepli in jim vzeli zastavo. Na povratku je prišlo do spopada v Vevčah. Turnarji so poklicali orožništvo na pomoč. V spopadu z orožniki so ti do smrti pobili nekega slovenskega fanta. Orožniki so nato vklenili okoli šestdeset mož in fantov. Odpeljali so jih v Ljubljano, kjer so bili nekateri obsojeni na celo do tri leta in pol ječe. Turnarji se odslej naprej niso več upali na deželo. Tudi drugod je ljudstvo kazalo odpor proti Nemcem in zlasti smešilo orožnike, tujce, ki niso znali slovenskega jezika. Leta 1870 je prišlo do pretepa v Novi vasi pri Slovenski Bistrici. Proti taborskemu gibanju so poskušali Nemci organizirati, zlasti na Štajerskem, tudi svoja zborovanja, ki pa razen nemško orientiranega meščanstva in nekaj kmečkih veljakov niso mogla pritegniti večjega števila ljudi.

V Zedinjeni Sloveniji, v odstranitvi tujega uradništva in tuje gospode je videlo ljudstvo tudi rešitev iz gospodarske krize, ki je vedno bolj zajemala zlasti podeželje. Prav povezava gospodarskih in družbenih momentov z nacionalnimi in političnimi je dala taborskemu gibanju tako moč in razgibanost in omogočila ožjo povezavo med slovensko liberalno buržoazijo in slovenskimi kmečkimi množicami. Nemški krogi so pravilno ocenili taborsko gibanje slovenskega ljudstva. Bali so se »slovenske enodušnosti in časa, ko bo ves milijonski narod vezal svojo zvestobo (namreč do Avstrije) na pogoj, da se ustvari Slovenija«. Kranjski deželni predsednik Conrad je prosil za vojaško okrepitev, za obsedno stanje in je naročal okrajnim glavarjem, naj tabore preprečijo. Toda do revolucije ni prišlo, slovenska buržoazija ni šla v revolucijo za ustvaritev Zedinjene Slovenije.

Liberalna zakonodaja, ki jo je začel sprejemati državni zbor leta 1867 in ki ji je slovenska stranka kljub notranjim trenjem med mladoslovenci in staroslovenci v celoti nasprotovala, se je nadaljevala še v naslednjih letih. Zlasti pomemben je bil zakon o temeljih pouka na osnovnih šolah z dne 14. 5. 1869, ki je končno vzel cerkvi s konkordatom določeno veljavo v šoli. Dolgotrajni boj okrog konkordata pa je bil zaključen, ko je julija 1870 vlada odpovedala konkordat, češ da je proglasitev dogme o papeževi nezmotljivosti, ki jo je sprejel vatikanski koncil (1870), osvobodila Avstrijo sprejetih obveznosti.

Leto 1870 je prineslo še dvoje pomembnih dogodkov s političnega in kulturnega področja. Josip Stritar (1836—1923) je začel na Dunaju izdajati »lepoznanski list« Zvon, ki mu je naslov verjetno posnel po imenu časopisa ruskega demokratičnega revolucionarja Hercena in ki je pomenil v slovenskem kulturnem življenju velik korak naprej. V Zvonu so postavljali o umetnosti povsem drugačna estetska stališča, kakor pa jih je bil vajen slovenski moralistični klerikalizem in prakticistični utilitarizem prvakov. V Zvonu objavljeni Šukljetov članek o francoski revoluciji se je postavljal odkrito na stališče revolucionarne buržoazije, ki se je dvigala proti fevdalnemu redu. Tak Zvon je seveda zbudil ostre napade klerikalcev in konservativcev in ga je Stritar konec leta opustil. Istega leta je prav tako na Dunaju začel Levstik izdajati zabavljivo šaljiv list Pavliha. S svojo ostro kritiko proti mlačnosti, oportunizmu, paktiranju in nenačelnosti tudi pri mladoslovencih se je Levstik zameril celotnemu slovenskemu političnemu vodstvu z liberalci vred. Obdolžili so ga, da je podkupljen od vlade in da izdaja Pavliho z njeno pomočjo. Podla intriga je uspela. Pavliha je moral že po sedmi številki prenehati, Levstik pa se je umaknil iz aktivnega političnega življenja. Tako sta oba najbolj dosledna in najbolj napredna časopisa nehala ne toliko zaradi odpora iz konservativnih vrst kakor zato, ker sta se zamerila vodstvu mladoslovencev.

Taborsko gibanje, ki se je pod liberalnimi vladami še sorazmerno svobodno razvijalo, je začela prepovedovati vlada Potockega in je povsem zamrlo pod konservativnim Hohenwartom. Najprej so tabore prepovedovali zaradi francosko-pruske vojne, pozneje pa zaradi slovenskih in jugoslovanskih točk dnevnega reda, češ da bi vzbujale sovraštvo med narodi, nezaupanje v vlado in nemir med ljudstvom.

Tako sta bila prepovedana tabora v Lescah ni Gorenjskem in v Renčah na Goriškem, priprave za več drugih pa so opustili, ker ni bilo upanja, da bi jih oblasti dovolile.

Nimamo še dovolj jasne podobe o tem, zakaj pod nemškoliberalno vlado v letu 1872 taborska aktivnost ni bila obnovljena, ali so na to vplivale domače razmere in trenja med obema slovenskima strujama, splošne razmere v monarhiji, češka politika ali drugi razlogi.

Začetki delavskega gibanja

Šestdeseta leta, leta razmaha narodnega gibanja na Slovenskem, so obenem tudi leta začetkov delavskega gibanja, prve rasti delavske razredne zavesti na slovenskih tleh in širjenja socialističnih idej, ki so prihajale k nam zlasti iz nemških in avstrijskih dežel. Šestdeseta leta so pomenila občutno rast delavske politične aktivnosti v Evropi. Leta 1863 je ustanovil Ferdinand Lassalle Splošno nemško delavsko združenje, leta 1864 je bila v Londonu ustanovljena Prva internacionala, leta 1867 Delavsko izobraževalno društvo na Dunaju, leta 1869 so na kongresu v Eisenachu nemška nelassallovska delavska društva pod vodstvom Augusta Bebla in Wilhelma Liebknechta, pristašev Marxa in Engelsa, ustanovila socialnodemokratsko delavsko stranko, leta 1874 so na kongresu v Neudörflu na takrat ogrskem Gradiščanskem (blizu Wiener-Neustadta) ustanovili avstrijsko socialnodemokratsko stranko.

Prva delavska društva, ki so nastajala na Slovenskem, so povezovala delavce na strokovni osnovi ali pa so jih združevala neglede na stroko. Tako so leta 1867 ljubljanski grafični delavci ustanovili Izobraževalno društvo tiskarjev, ki pomeni začetek strokovnih organizacij med slovenskim delavstvom. Splošna društva, ki so začela nastajati, so se večinoma imenovala izobraževalna in se zaradi takratne zakonodaje niso smela ukvarjati s politiko. Tako delavsko izobraževalno društvo je bilo zasnovano avgusta 1868 v Mariboru, jeseni 1869 v Ljubljani. Društva so v svojih pravilih določala, da je njihov namen »vedno braniti in pospeševati duševne ter gmotne koristi delavskega stanu«. Prvi voditelji in agitatorji med delavci so izšli večinoma iz vrst obrtniških, zlasti krojaških in čevljarskih pomočnikov pa tudi nekaterih mojstrov teh strok. V delavske vrste so prehajali člani tistih obrti, ki jih je kapitalistični razvoj najbolj prizadel in jim najbolj poslabšal položaj.

Prva delavska društva so v začetku trle mnogotere težave. Njihov razredni značaj ni bil takoj jasen; meščanske stranke so si zlasti v začetku prizadevale, da bi spravile delavska društva pod svoj vpliv in dale njihovim stremljenjem svoj pečat. Nekatera društva so tudi zasnovali meščanski politiki in jih trajno obdržali v svoji smeri. Tako je bilo tržaško delavsko društvo (Società operaia triestina), ustanovljeno 1869, v rokah italijanskih nacionalističnih liberalcev, slovenska meščanska stranka v Trstu pa je 1869 zasnovala ustanovitev slovenskega delavskega društva, ki pa ga oblast ni dovolila. V delavska društva je zaneslo tudi marsikaterega meščanskega »prijatelja delavstva«, ki je imel sicer dobre namene, a zelo zmedene pojme o tem, kaj naj bi delavstvu koristilo. Ob začetnih razpravljanjih na društvenih sestankih in zborovanjih je bilo dosti govora o tem, na kakšen način naj se rešuje delavsko vprašanje: po načelu Schulze-Delitscha ali po načelu Ferdinanda Lassalla. Predstavniki meščanstva, kakor naprimer v Ljubljani s slovenske strani Valentin Zarnik, z nemške pa uradnik in zgodovinar August Dimitz, so priporočali Shulze-Delitschevo načelo samopomoči, ki je lepo ustrezalo liberalnim pogledom, Lassallovo idejo državne pomoči pa so odklanjali. Prvim delavskim društvom so bili zlasti nevarni liberalni vplivi. Njihova usmerjenost je bila sama po sebi protiklerikalna in protikonservativna, lažje pa so podlegali liberalnim idejam. Zato ni presenetljivo, da so slovenski konservativci ob ustanovitvi ljubljanskega delavskega izobraževalnega društva z vso odločnostjo zavračali delavska društva, in sicer iz načelno katoliškega in »narodnega« vzroka ter poudarjali, da so društva odveč, ker so »le tuji cepovi na domača drevesa«. Po njihovem mnenju naj se delavci vključujejo v katoliške družbe rokodelskih pomočnikov, ki so bile ustanovljene pod vodstvom duhovščine že v petdesetih letih, češ da poštene delavce naziv katoliški ne bo motil, »če pa se spotikajo (nad njim) „brezverski” novoverci, naj gredo svojo pot; daleč tako ne pridejo«. Ljubljanski nemški in slovenski liberalci so kazali do delavskega izobraževalnega društva simpatije in so se trudili, da bi prišli v njegovo vodstvo. Slovenski liberalci so upali, da se bo v društvu uveljavil Valentin Zarnik, češ da so zanj delavci, »ker vedo, da kot sin ljubljanskega delavca pozna njih težave in potrebe«.

Večkrat so delavska društva podprla liberalni tabor v boju proti reakciji, tako ljubljansko izobraževalno društvo avgusta 1871. V političnem jeziku tistega časa pa je to pomenilo podpreti nemško ustavoverno liberalno stranko proti Hohenwartovi vladi in s tem podpreti tudi glavno nasprotnico slovenske in češke narodne meščanske stranke. Mnogo več kakor v Ljubljani je bilo tega v štajerskih in koroških mestih, kjer je imela nemška liberalna stranka veliko močnejše položaje in kjer je politično geslo te stranke, da slovensko narodno gibanje ni nič drugega kot klerikalna mračnjaška stranka, prešlo v meso in kri tudi mnogim socialnim demokratom. Shod dunajskih socialnih demokratov 4. 5. 1869 je bil (za primer) sprejel resolucijo, ki je sicer priznavala, da »izhajajo narodnostne težnje slovanskih narodov iz nekega notranjega hrepenenja po svobodi, a da sta duhovščina in plemstvo to hrepenenje usmerila po krivi poti«, pa je zato menila, »da potemtakem narodnostni spor v Avstriji ni nič drugega, kakor boj reakcije proti napredku«.

O narodnostnih problemih so seveda v delavskih društvih na našem ozemlju precej razpravljali. Pojavljala so se mnenja, kakor je bilo to, ki smo ga pravkar navedli, pa tudi druga, kakor naprimer Wiesthalerjevo na shodu mariborskega delavskega izobraževalnega društva 16. 5. 1869. kjer je dejal, da se da izgubljeno politično svobodo spet pridobiti, medtem ko izgubljene narodnosti ni mogoče. »Nam pa gre za politično in narodno svobodo in ju ne razdvajamo. Če pa nas razmere v to prisilijo, se postavi vprašanje, kaj je najprej ogroženo in kaj je najprej treba braniti. Na področju polne politične svobode mora tudi narodnost dobiti svoje pravice. Delavci, čeprav različnih narodnosti, morajo stremeti po politični enakopravnosti enakopravno s stremljenjem po zboljšanju socialnega položaja in samo s tako enotnostjo bodo zmagali.« V praksi so skoraj povsod dovoljevali enakopravno nastopanje delavcev obeh narodnosti, vsake v svojem jeziku. Na proslavi obletnice mariborskega društva (21. 9. 1869) sta viseli ob vhodu nemška in slovenska zastava. Socialistično gibanje v Ljubljani je bilo po svojem članstvu, zavesti in jeziku večinoma slovensko, v Mariboru in na Koroškem vsaj po zavesti in po uporabljanem jeziku nemško.

Aktivnost v teh prvih delavskih društvih se je zelo spreminjala. Za obdobji izredno živahnega in uspešnega dela so prišla obdobja stagnacije, nedelavnosti, životarjenja ali propadanja. Na shode in zborovanja je prihajalo včasih samo po nekaj deset ljudi, včasih po nekaj sto.

Poleg delavskih izobraževalnih društev so bile v istem času tudi že prve stavke na slovenskih tleh. Z njimi se začenja mezdno gibanje, ki poleg ustanavljanja društev močno ilustrira zaostritev družbenih nasprotij. Novembra 1869 je bila (sicer neuspela) stavka delavcev v tržaških ladjedelnicah in tesarjev v Lloydu z zahtevo po krajšem delovnem času. Aprila 1870 je prišlo v Mariboru do stavke krojaških pomočnikov, ki so zahtevali dvig mezd in še druge izboljšave svojega položaja. Solidarno z njimi je bilo mariborsko delavsko izobraževalno društvo in krojaški pomočniki v raznih avstrijskih mestih, ki so poslali tudi denarne podpore. Marca 1871 je prišlo do stavke krojaških pomočnikov v Ljubljani, julija 1871 so stavkale delavke v Činklovi tovarni kanditov v Ljubljani, junija 1872 mizarski pomočniki v Ljubljani, ki so dosegli zmanjšanje delovnega časa. Ta je odtlej trajal od 6. ure zjutraj do 18. ure zvečer, vmes pa sta bila polurni odmor za zajtrk in enourni odmor za kosilo. V istem času so štrajkali v Ljubljani tudi tesarski delavci.

Pariška komuna, ko je delavski razred 72 dni (18. 3.—28. 5. 1871) imel — prvič v zgodovini — oblast v svojih rokah, je močno odmevala tudi na Slovenskem. Slovensko meščansko časopisje jo je seveda v celoti odklanjalo, čeprav je obsojalo tudi divjanje francoske vladne (versajske) vojske ob porazu komune. Ob komuni pa so se postavljala tudi vprašanja, odkod in zakaj vsi ti dogodki, kako in kaj je in bo z delavskim gibanjem. O tem nam pričajo razna predavanja in članki v tistem času. Nekateri meščanski krogi so kazali samo strah in sovraštvo, da uporabimo Zarnikove besede, ob besedah socializem in komunizem bi se »naš filister najraje prekrižal, z žegnano vodo poškropil in se na božjo pot na sv. Lušarije ali pa vsaj na Limbarsko goro obljubil. Taki filistri imajo socialiste samo za telovaje, roparje in lopove, ktere bi bilo treba brez vsake razsodbe kar na prvo drevo obesiti ali pa jim mlinske kamne na vrat natvesti in jih v dno morja potopiti. Je pa Zarnik izredno poudaril, da taki nazori niso doma samo med ljudstvom, med filistri nižje vrste, ampak tudi med filistri »višje, tako imenovane izobražene vrste«.

Drugo naziranje med meščanstvom je sicer prav tako odklanjalo socialistične in komunistične ideje, je pa skušalo razumeti njihov nastanek in obstoj in se je zavedalo pomembnosti in upravičenosti socialnega vprašanja. To stališče ni bilo tako zelo redko. Razširjeno je bilo tako med klerikalci kot med liberalci. Priznavanje socialnega vprašanja ali celo zanimanje zanj načelno bolj preseneča pri liberalnem kakor pri klerikalnem taboru. Liberalec je bil prav gotovo bolj tipičen liberalec, če je svetoval delavstvu le spoštovanje obstoječih zakonov, kot pa če je mislil na potrebo kake zakonodaje v korist delavstvu. Konservativci so v svojem nasprotju do liberalizma z veseljem in bolj hitro opažali težave kapitalistične družbe in kazali narejeno ali pristno sočutje do delavcev in tudi več mislili na potrebo po reformah. Toda za slovensko pred sto leti gotovo še nerazvito družbo si ne moremo pomagati samo s to načelnostjo. Industrija na Slovenskem je bila še nerazvita. V gospodarsko in socialno vodilni plasti je bil delež tujcev ali potujčencev največji, delež Slovencev najmanjši. Deloma zaradi svojega rodu, deloma zaradi politično potrebnega ozira na kmete so zastopali naši politiki stališča, tipična za močnejše in srednje kmete. V podrejenem položaju, izkoriščana, brez lastnega pravega vrha je bila slovenska meščanska družba čisto nekaj drugega kakor francoska ali nemška, za določene stvari konservativnejša, za določene pa demokratičnejša. Od konservativnosti naj omenimo samo trdovratno, vedno znova se ponavljajočo zahtevo po prepovedi sklenitve zakonske zveze določenim kategorijam revežev, od demokratičnosti pa naj omenimo težnje po širši volilni pravici in po odpravi veleposestniške kurije. Slovenski liberalec, majhen po svoji veljavi, je bil najbrž bolj dostopen za razumevanje socialnega vprašanja, kakor pa njegov veljavnejši nemški ali francoski kolega.

Prezreti pa ne smemo še drugega, najbrž še pomembnejšega dejstva. Kaj so razumeli ti naši ljudje pod »delavci«, kadar so mislili na domačo deželo? Ne industrijskih delavcev, ampak male obrtnike, njih pomočnike in vajence. Socialno vprašanje jim je pomenilo predvsem vprašanje kako ohraniti srednji stan.

Glavni dogodek v ljubljanskem delavskem izobraževalnem društvu leta 1871 je bil vsekakor kratki obisk Johanna Mosta v Ljubljani od 3. do 5. 4. Most je hotel seznaniti ljubljansko delavstvo s socialnodemokratskimi idejami, toda večino javnih nastopov mu je preprečila oblast. Glavna beseda v društvu je zdaj pripadla osemnajstletnemu krojaškemu pomočniku Matiji Kuncu, ki je bil sredi oktobra izvoljen tudi za predsednika društva. Na Kunčev predlog je bil že aprila soglasno in z velikim odobravanjem sprejet »predlog, naj društvo sledi Lassallovim načelom, kolikor to dopušča zakon«. Schulze-Delitscheva načela pa so bila opuščena. Jeseni 1871 je prišel v Ljubljano stavec Robert Wagner, »razvpit socialni demokrat«, kakor ga je imenoval liberalni tisk, postal najprej blagajnik, potem tajnik delavskega izobraževalnega društva, vendar pa je moral že aprila 1872 zapustiti Ljubljano, ker mu je tiskarna odpovedala delo. Mesec dni po neudörflskem ustanovnem kongresu avstrijske socialne demokracije je Matija Kunc 11. 5. 1874 sklical shod, na katerem naj bi se delavci seznanili s programom kongresa in ga sprejeli. Vladni komisar je branje programa prekinil, ko pa je Kunc predlagal, naj delavci izjavijo, ali program sprejmejo, je shod razpustil. Brž nato je moral Kunc k vojakom, s tem pa je bilo konec njegovega socialističnega delovanja, kajti po povratku iz vojske je delavsko gibanje zapustil in postal organizator meščanskega obrtništva ter tako ne več nevaren oblasti.

Tako je v prvi polovici sedemdesetih let slovensko delavstvo stopilo na pot razrednega boja, zmagala je misel mednarodne solidarnosti in internacionalizma ter misel na lasten nastop.

Razdor med staroslovenci in mladoslovenci

Taborsko gibanje je zamrlo. Nadaljevala pa so se trenja med mladoslovenci in staroslovenci, ki jih na splošno, dasi ne v vsakem primeru, moremo enačiti s trenji med liberalnimi in klerikalnimi naziranji. Katoliški tabor v Avstriji, tako med Nemci kot med Slovenci in drugimi narodi, je začel v obrambo pred liberalnimi napadi na konkordat in proti liberalni zakonodaji vedno bolj združevati in organizirati svoje vrste. Že 29. 11. 1868 je bil izvoljen pripravljalni odbor, a 3. 3. naslednjega leta je bil občni zbor Katoliške družbe za Kranjsko, ki ji je bil predsednik grof Wurmbrand, podpredsednik pa dr. Etbin Costa, važno vlogo pa je igral tudi Luka Jeran. Na podoben način je bila 1. 8. 1869 ustanovljena Katoliška družba v Trstu pod predsedstvom grofa Marenzija in na Goriškem 28. 12. 1870 pod predsedstvom Italijana dr. Carla Doliaca. Ta društva, ki so imela namen buditi in krepiti katoliško zavest in se bojevati zoper nevarnosti in napade novega časa, so bile nekakšne katoliške čitalnice. Družile pa so katolike neglede na narodnost. Poleg teh družb so začeli ustanavljati še posebna katoliška politična društva. Že 1869 so po zgledu graškega nastala prva taka društva v slovenskem delu Štajerske. Na Koroškem je bilo tako katoliško politično društvo (nemško-slovensko) ustanovljeno 10. 12. 1869, med odborniki je bil tudi Andrej Einspieler. Na Kranjskem je Bleiweis leta 1871 odklonil, da bi se Slovenija preosnovala v katoliško politično društvo in je bilo tako društvo ustanovljeno posebej. Ustanavljala so se tudi katoliška tiskovna društva, prvo na Slovenskem v Mariboru v aprilu 1871, ki je odkupilo Slovenskega gospodarja, da je postal tako klerikalno glasilo. 1872 so začeli klerikalci v Gorici izdajati tednik Glas, naslednje leto pa je v Ljubljani začel trikrat na teden izhajati Slovenec. Vedno ostrejše so postajale zahteve klerikalcev po postavljanju katoliških kandidatov na volitvah in o prepojitvi vsega javnega življenja z načeli obrambe vere. Temu pritisku so se upirali tako staroslovenci z Bleiweisom kot seveda še bolj mladoslovenci. Vendar so oboji popuščali.

Liberalci so sprejemali klerikalne parole obrambe vere zlasti pri volitvah, ker je igrala duhovščina v narodnem gibanju ogromno vlogo. Bila je ne samo najštevilnejša skupina slovenske inteligence, ampak je tudi na podeželju predstavljala glavno organizacijskopolitično in gibalno silo narodne stranke. Zaradi tega je tudi program Slovenskega naroda, kakor smo videli, kazal katoliško prevleko in so Zarnik in drugi mladoslovenci pri volitvah kapitulirali pred klerikalnimi zahtevami. Prav v tem času je marsikateri liberalno usmerjen inteligent ali veljak zapustil slovensko stranko in se pridružil nemškim liberalcem. Težko pa je seveda reči, koliko niso soodločali tudi drugi momenti, večja upanja za bodočnost in koliko ni šlo predvsem za ljudi, ki so bili bolj šibko povezani z narodnim gibanjem.

Ko je po Hohenwartu spet prišla na vlado nemška liberalna stranka, so v oktobru 1872 na Dunaju ustanovili državnopravno stranko (Rechtspartei), ki je v svojem programu zahtevala, da se avstrijska monarhija ne sme raztrgati in deliti, ampak naj ostane cela na podlagi pragmatične sankcije. »Posamezne dežele in kronovine avstrijske monarhije naj ostanejo samostalne, ter naj se jim pustijo zgodovinske pravice.« Program je zagovarjal najširše deželne avtonomije in močno omejeval kompetence skupnega parlamenta. Če bi bilo potrebno, da se v zadevah, ki so prepuščene deželam, »posamezne dežele, vse ali vsaj nektere, združijo ter delajo vzajemno, smejo to deželni zbori obravnavati po posebnih svojih poslancih, vendar tako, da sleherna dežela ostane samostalna«. Deželne in državna ustava naj bodo zgrajene na krščanski podlagi. Osnovne šole naj bodo verske in šolska zakonodaja prepuščena deželnim zborom. Vsi avstrijski narodi naj bodo dejansko popolnoma enakopravni, zlasti v šoli in uradih. Narodne manjšine pa naj bodo zavarovane po posebnih narodnostnih zakonih. Program se je zavzemal tudi za razširjenje volilne pravice in je pozival na pasiven odpor proti decembrski ustavi, to je na abstinenco od državnega in celo tudi deželnih zborov.

Medtem ko so bili slovenski klerikalci takoj za vključitev v to novo stranko, se je Bleiweisov tabor odločil zanjo nekoliko pozneje, a se je vendarle priključil. Liberalci so tako povezavo povsem odklanjali. Menili so, da pomeni priključitev k pravni stranki povratek na zgodovinsko pravo in podporo fevdalni in cerkveni reakciji. Poudarjali so, da je narodnost v veliko večji nevarnosti kakor vera, da bo uvrstitev slovenskega narodnega programa v okvir obrambe vere Slovencem škodovala in da je potrebno skupno delo za narodnostne zahteve. Proti dostikrat frazerskemu rodoljubju, ki so ga očitali staroslovencem, so ponovno zahtevali večjo delavnost med narodom in za narod.

Spopadi med obema strujama narodnega gibanja, liberalno in združeno klerikalno ter Bleiweisovo, so postajali vedno pogostejši. Pokazali so se že leta 1872 na občnem zboru Slovenske matice, kjer so liberalci s svojo kandidatno listo propadli, in v kranjskem deželnem zboru. Višek pa so dosegli ob državnozborskih volitvah 1873. Ob vsem tem se je tudi pri nas začel »kulturni boj«, vnela se je strašna gonja in medsebojno zmerjanje, ki ga je Josip Stritar v Dunajskih sonetih z žgočo satiro ožigosal:

Pisatelji slovenski, časnikarji,

kako surovi ste, neotesani;

bosi, neumiti in nepočesani,

po pogovoru, vedenju ste, drvarji!

V psovanju strašno ste zgovorni;

z »nemčurji«, »mavtarji«, »liberaluhi«

nam pridno bogatite jezik uborni.

Nemška liberalna stranka je ob velikem protestu federalistične opozicije izglasovala za državnozborske volitve volilno reformo. Odtlej naprej so bile volitve v državni zbor neposredne, to je, volili niso več deželni zbori, ampak neposredno volivci. Volilne kurije so kljub svoji nedemokratičnosti ostale ohranjene v celoti, v veliki meri zato, ker so večale število nemških poslancev. Prav zato je bila mestna kurija še posebej okrepljena. Pri oblikovanju volilnih okrajev so uporabili zavestno in načrtno volilno geometrijo, da bi tako nemški liberalni stranki ustvarili kar najbolj ugodne možnosti za zmago. Na Slovenskem je bilo to najbolj vidno pri celovškem kmečkem volilnem okraju, kjer je volilna geometrija skoraj onemogočila izvolitev slovenskega kandidata in so mogli Slovenci zmagati samo dvakrat, in to v izrednih pogojih. Manj uspešna je bila volilna geometrija v mariborskem in kočevskem kmečkem volilnem okraju, kjer je pomagala Nemcem samo leta 1873. Uvedba direktnih volitev leta 1873 je Slovencem močno koristila, saj je bila zdaj moč njihovega zastopstva odvisna od volilnega uspeha v posameznih volilnih okrajih, ne pa več od večine v deželnih zborih. Vendar pa v primerjavi z velikim uspehom ob prvem organiziranem nastopu leta 1867 ni povečala deleža slovenskih poslancev v okviru celotnega državnega zbora niti v okviru naših dežel, večinoma je bil ta delež celo manjši. Do leta 1879 so imeli Slovenci v državnem zboru največ 8 poslancev, do uvedbe splošne kurije 1897 pa po 13 ali 14. Prvo bistveno izboljšavo slovenskega položaja v državnem zboru je prinesla šele volilna reforma leta 1907.

Pred volitvami leta 1873 so bila nasprotja med mladoslovenci in staroslovenci tako močna, da se niso mogli več sporazumeti za skupne kandidate. V duhu ideje Zedinjene Slovenije so nastopili liberalni mladoslovenci z enim volilnim odborom in z eno kandidatno listo za vse slovensko ozemlje, medtem ko so konservativni staroslovenci nastopili v vsaki deželi posebej. V predvolilni propagandi so mladoslovenci obsojali zvezo slovenskih klerikalcev s plemiško fevdalno reakcijo in kandidate visokega plemstva, tako grofa Hohenwarta in Barba na Kranjskem. Tudi nemška liberalna stranka je v volilnem boju vpraševala slovenske kmete, ali bodo glasovali za fevdalizem in plemstvo. Novice pa so pisale, da se bodo liberalnih kandidatov bale bolj kakor nemškutarjev. Na volitvah so zmagali od mladoslovencev v tržaškem III. volilnem kolegiju Nabergoj, ki je bil obenem tudi edini slovenski kandidat, ter v podeželju na Notranjskem Razlag proti Hohenwartu, na Dolenjskem Pfeifer proti Irkiču, v celjsko-brežiškem okraju Vošnjak s pomočjo nemških liberalnih glasov proti duhovniku Kosarju. Staroslovenci pa so zmagali na Gorenjskem s Hohenwartom, v ljubljanskem okraju z grofom Barbom proti Petru Kozlerju, v ptujskem okraju s Hermanom proti Ploju. Na Goriškem je zmagal slovenski, toda z vlado povezani kandidat Winkler proti liberalnemu Lavriču in konservativnemu Tonkliju z liberalno pomočjo v ožjih volitvah. Nemški liberalni kandidati pa so zmagali zaradi volilne geometrije, zaradi velikega vladnega pritiska pri volitvah ter zaradi nesloge med Slovenci celo v kmečkem kočevskem in mariborskem okraju ter ne le v vseh mestnih volilnih okrajih na slovenskem Štajerskem in Koroškem, ampak tudi na Kranjskem.

Tako so torej Slovenci dobili osem poslancev, štiri liberalne, tri konservativne in enega vladnega; to je v celem, zlasti na Kranjskem, pomenilo precejšen neuspeh. Mladoslovenci so dosegli precejšen uspeh na kmetih, kjer se je pokazalo, da stoji za njimi velik del kmečkih veljakov, pa tudi duhovščina ni bila vsa staroslovensko usmerjena. Popoln poraz pa so doživeli mladoslovenci v mestnih volilnih okrajih; tu so zaostali ne le za nemškimi, ampak tudi za staroslovenskimi kandidati; tam, kjer bi morala biti njihova glavna moč, so ostali brez opore. Uradništvo je moralo glasovati za nemške kandidate, premožna, gospodarsko podjetna in stremuška vodilna plast mestec in trgov si je še vedno prizadevala samo za povezavo z nemško vladajočo liberalno buržoazijo, slovenska inteligenca je bila še maloštevilna, mnogo pa je bilo še starega, konservativnega, v preteklost obrnjenega meščanstva. Vse to je bil vzrok, da je bilo slovenskih liberalnih glasov v mestih še malo. Velik del Slovencev je obsojal neslogo. »Nikdar ne prezrimo, da so dobra tretjina narodne vojske in jedro naše konservativne stranke duhovniki in se mora tedaj z njimi vsekakor računati in paktirati,« je pisal liberalni, svobodoljubni Trdina, ki je bil mnenja, da so stranke sicer potrebne, da pa morajo proti Nemcem podpirati druga drugo. Kakor pa se pogostokrat dogaja, so tudi zdaj postali notranji prepiri važnejši od bojev proti zunanjemu, skupnemu sovražniku. V naslednjih letih so Slovenci ob ločenem nastopanju obeh taborov izgubili še dva mandata v štajerskem deželnem zboru. Ti neuspehi in premajhna moč liberalnega tabora so bili med vzroki, da so se liberalci razmeroma kmalu sporazumeli s klerikalci. Liberalni državnozborski poslanci, ki so dotlej nastopali sami zase v taboru federalistov ter glasovali z nemško vladno večino vred za liberalne cerkvenopolitične zakone, kjer je bil dr. Radoslav Razlag celo poročevalec za zakon o samostanih, so konec leta 1876 stopili v Hohenwartov klub pravne stranke, v katerem so bili slovenski konservativci že od začetka. Slovenski politični tabor je postajal znova enota, obnovila se je doba slogaštva, doba politike sloge v narodnih zadevah, ki je trajala več kot poldrugo desetletje, do devetdesetih let, ponekod pa še dlje.

Poslanska mesta, odborniška mesta v različnih društvih so se delila med obe struji, pri čemer je bil položaj v posameznih pokrajinah različen: tako je naprimer bila liberalna struja močnejša na Štajerskem kot na Kranjskem, ali na Kranjskem močnejša na Notranjskem kot na Gorenjskem, prevladujoča v Trstu in povsem neznatna na Koroškem. Vendar je liberalna struja morala v javnosti odstopati od svojih načel. V volilnih programih in tudi sicer v javnih izjavah so liberalci pristali na gesla o obrambi katoliške vere, v parlamentu so glasovali skupaj s konservativci v protiliberalnem smislu. Tako je torej na zunaj, v razliko od šestdesetih let, konservativna smer prevladala.

Slovenski liberalizem se je pokazal kot breznačelen, oportunističen in strahopeten. Konservativci so dopuščali izpovedovanje svobodomiselnih idej le privatno, v ozkem krogu, nikakor pa ne v javnosti in so bili delno strpni do izpovedovanja liberalnih pogledov v literaturi. Brž ko si je slovenski liberalizem privoščil kaj več, so konservativci grozili z ločitvijo in slovenski liberalizem se je umaknil in potuhnil. V povezavi z nemškimi konservativci je stopal tudi program Zedinjene Slovenije v ozadje in so ga javno vse bolj poredko omenjali. Ta program je Slovencem že tako in tako povzročal težave, če so se naslanjali na zavezništvo s Čehi, ki so sami stali na zgodovinskem pravu. Hrvaška politika je prav tako temeljila na hrvaškem državnem pravu. Poljakom, ki so bili nekaj časa v opoziciji proti centralizmu, pa so se v 70. letih proti zelo širokim koncesijam Galiciji pridružili vladi, je tudi šlo le za deželno avtonomijo, ne pa za naravno pravo. Tako tudi slovenski liberalci, ki so bili po svojih načelih glavni pobudniki programa Zedinjene Slovenije, niso našli zanj drugod dosti zaveznikov. Klerikalci in konservativci so program Zedinjene Slovenije, kakor smo videli, sprejeli. Jeran je na nemške očitke, da je proti zedinjenju Italije, a za Zedinjeno Slovenijo, odgovarjal, da gre pri Italiji za kršenje pravic vladarjev, za odvzemanje njihove posesti, medtem ko gre pri Zedinjeni Sloveniji le za preureditev njiv istega gospodarja. Tudi še po vključitvi v pravno stranko je klerikalno časopisje večkrat omenjalo Zedinjeno Slovenijo kot slovenski cilj. Klunov Slovenec je v svoji prvi številki (14. 10. 1873) postavljal v svoj program tudi zedinjenje Slovencev v eno upravno enoto. Vendar so se v klerikalnih vrstah pojavljala tudi nasprotna mnenja, ki niso bila samo za to, da bi iz taktičnih razlogov Zedinjene Slovenije ne poudarjali, ampak so ostala na načelnem stališču, da je izključno narodni program poganski in nasproten idejam katoliške cerkve.

Program Zedinjene Slovenije se je torej vedno znova pojavljal v pomembnejših prelomnicah, tako v letu 1848, letu 1861, po dualizmu in v taborskem gibanju, sicer pa v vsakdanjem političnem boju ni stopal v ospredje in se je kazal le od časa do časa. Resignirano je zapisal mladoslovenec dr. Josip Vošnjak v spominih na boje za Zedinjeno Slovenijo: »To je tisti ideal, po katerem smo stremeli takrat in stremimo še tudi danes, saj človek mora imeti kak ideal, četudi ve, da ga ne doseže.«

V slogaštvu je dobil slovenski liberalizem svojo posebno podobo, ki jo nekateri označujejo kot kriptoliberalno. V medsebojnih pogovorih in pismih so liberalci zabavljali čez »farje« in napadali klerikalizem, marsikateri so bili republikanci, na zunaj pa so seveda nastopali v okviru gospodujočega gesla »vse za vero, dom, cesarja« in za Družbo svetega Mohorja pisali povestice z verskomoralnimi nauki. Brez trenj seveda ta sloga ni bila. Vsaka struja je ohranjala svoja glavna glasila, Slovenski narod in Slovenca, ki sta se včasih tudi sporekla. Pri volitvah so nastopali opozicionalni kandidati z obeh smeri, vendar vse to načelne sloge ni rušilo.

Na drugi strani pa je bila tudi klerikalna struja, če ne po svojem vodstvu, pa po velikem delu svojega najmočnejšega nosilca, duhovščine, mnogo strpnejša kakor pozneje.

Nemški pritisk v sedemdesetih letih in položaj Slovencev po posameznih deželah

Sedemdeseta leta so bila doba najhujšega nemškega političnega pritiska. V tej dobi je bila nemška liberalna buržoazija še prepričana, da bo mogla obvladati vse slovenske dežele v celoti. Leta 1873 je dosegla velike volilne uspehe. Leta 1875 je dosegla večino v Trgovsko-obrtni zbornici na Kranjskem, ki je imela že od leta 1866 slovensko večino. Leta 1877 se ji je posrečilo osvojiti celo kranjski deželni zbor, v štajerskem pa je v 1875 zmanjšala število slovenskih poslancev na pičle 4. Veliko vlogo pri teh uspehih je imelo uradništvo, ki je imelo po Schmerlingovi ustavi volilno pravico ne glede na cenzus, zaradi omejene volilne pravice pa je tvorilo zlasti v deželnih glavnih mestih ter v vseh okrajnih središčih zelo velik odstotek volilnih upravičencev. To uradništvo je bilo itak v velikem delu nemško, mnogo je bilo starih birokratov, ki so obsojali narodnostne spore ter zato stali dejansko na nemški strani, mnogi so se zaradi kariere opredelili na nemško stran. Ker je vlada povsem odkrito zahtevala od svojih uradnikov, da glasujejo pri volitvah zanjo, se tudi zavedni slovenski uradniki zelo pogosto niso upali glasovati za slovensko stranko; morali so glasovati za vladne, to se pravi, nemške liberalne kandidate; pogum so pokazali že tisti, ki se volitev niso udeležili. V ugodnejšem položaju od upravnih in sodnih uradnikov so bili srednješolski profesorji s stalnim službenim mestom. Od vladnega pritiska neodvisna je bila le duhovščina, odkar je s konkordatnim bojem prenehala stara povezava med cerkvijo in državo. Tej lahko prištejemo še tedaj maloštevilne slovenske predstavnike svobodnih poklicev, zlasti advokate in zdravnike. Premožnejša plast volivcev v mestih in trgih je glasovala nemško, med njimi je bil del Nemcev po rodu in jeziku, zlasti v sedemdesetih letih pa je bil zelo močan delež Slovencev, ki so se usmerili na nemško stran pod pritiskom in zaradi upanja na gospodarski napredek. Tem se je tudi na Kranjskem pridružil precejšen del kmečkih veljakov. Iz seznama članov konstitucionalnega društva za Kranjsko iz leta 1869 vidimo vrsto imen lokalnih veljakov nemške usmeritve. Ista imena ali imena njihovih sinov najdemo v poznejših časih v vrstah veljakov slovenske (liberalne ali klerikalne) stranke. Poleg vsega tega je vlada v 70. letih izvajala tudi zelo oster in neposreden pritisk pri volitvah, pri sestavljanju volilnih imenikov (tako so naprimer leta 1877 črtali iz novomeškega volilnega imenika Janeza Trdino, češ da je upokojenec ogrske, ne pa avstrijske državne polovice), pri imenovanju članov volilnih komisij in pri neposrednem vplivu na volilne može na kmetih.

Glede uporabe slovenščine v šolah, uradih in na sodiščih se seveda v tem obdobju nemškega pritiska ni kaj bistveno spremenilo na bolje. Gospodarski pritisk, ki ga je še povečala kriza, in politični pritisk sta bila izvrstni sredstvi za germanizacijo slovenske zemlje. Takrat in tudi že prej so Nemci prerokovali, da Slovencev v nekaj desetletjih ne bo več. Nič manj važno ponemčevalno sredstvo našega ljudstva pa so bile tudi šole. Leta 1869 je novi osnovnošolski zakon šolo podržavil in jo vzel nadzorstvu duhovščine. Z njim je bilo uvedeno osemletno obvezno šolanje. Namen šole je zakon označil z naslednjimi besedami: »Ljudski šoli je naloga, otroke nravno-versko vzgajati, razvijati jim duševne moči, oskrbovati jih s potrebnimi znanostmi in zvedenostmi, da se lahko dalje izobražujejo za življenje, in dajati jim pravo predstavo, da bodo kdaj vrli ljudje in državljani.« To pa je bilo mogoče doseči seveda samo s poukom v domačem, ljudskem jeziku. Glede tega pa je bilo tudi poslej stanje za Slovence neugodno.

Po določbah novega zakona je vodil osnovno šolo v posameznih pokrajinah deželni šolski svet, ki je tudi odločal o učnem jeziku po zaslišanju tistega, ki je šolo vzdrževal (občine). Ker so na Koroškem in Štajerskem v deželnih zborih imeli večino Nemci, je bil tudi šolski svet nemški. Prav tako so s pritiskom na vrsto občin mogli uvajati nemščino »po želji prebivalstva«. Zato so samo na Kranjskem osnovne šole postale slovenske že kmalu po razglasu zakona. 8. 10. 1870 je namreč deželni šolski svet s posebnim odlokom kot učni jezik na osnovnih šolah, razen na Kočevskem in v Beli peči, določil slovenščino. Nemščino so po tem odloku smeli začeti učiti šele potem, ko so učenci že znali svoj materin jezik brati in pisati. Na Koroškem je bila nemščina v pretežni meri učni jezik. Tu so Nemci za slovenski del ozemlja leta 1872 uveljavili utrakvistično šolo, to je šolo s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Učni jezik naj bi bila v prvem razredu slovenščina; uporabljali naj bi jo le toliko, da bi se učenci kolikor mogoče hitro naučili nemščine. Toda v praksi niso izvajali niti tega. Pouk je bil že od vsega začetka skoraj izključno samo v nemščini, kajti učitelji na teh šolah največkrat slovenskega jezika niti znali niso. Da bi se slovenski otroci zunaj šole ne naučili slovensko brati in pisati ali pa vsaj z mnogo večjimi težavami, so jih učili samo gotico. Do konca 19. stoletja Slovenci na Koroškem niso imeli nobene javne šole. Na Štajerskem je bilo stanje le za spoznanje boljše, zlasti v začetku. Šele potem, ko je občina za občino zahtevala slovensko osnovno šolo, jim je moral štajerski šolski svet v duhu zakona ugoditi. Vendar je bila nemščina na Štajerskem v osnovnih šolah učni predmet. Na slovenskem Goriškem je bilo osnovno šolstvo praviloma slovensko in ni bilo nobenih obveznosti za učenje kakega drugega jezika. V mestu Gorici pa Slovenci svoje šole dolgo niso dobili, ker je bila občina v italijanskih rokah. Prav tako so bile tedaj slovenske šole samo v tržaški okolici, ne pa v mestu. V Istri so rasle slovenske šole dokaj počasi in v hudem boju z italijansko večino v deželnem zboru, nastajale so, ko so dobivale občine slovensko večino; seveda v mestih slovenskih šol ni bilo.

Važno vlogo je pri vsem tem igralo učiteljstvo, ki je z novim zakonom dobilo boljše plače in se je otreslo župnikovega nadzorstva. Učitelju poslej ni bilo več treba opravljati mežnarskih in organistovskih poslov, da se je mogel preživljati. Ker mu je njegov položaj zboljšala država oziroma vlada liberalne buržoazije, je precejšen del slovenskih učiteljev, predvsem na Koroškem, prešel v nemškutarske, liberalne vrste. Mnogi so klonili nemškemu pritisku iz bojazni za službo, marsikateri pa so se polakomnili nagrad, ki so jih dobivali nemškutarski učitelji v raznih oblikah in so učili nemščino v večji meri, kakor je predpisoval šolski zakon ter pri volitvah volili nemške kandidate.

Stanje glede uveljavljanja slovenščine v uradih in sodiščih se v sedemdesetih letih ni kaj dosti spremenilo. Nemški liberalni režimi so v šestdesetih letih dali, kakor smo videli, Slovencem nekaj koncesij. Vmesna konservativna Hohenwartova vlada ni razen posameznih drobtinic, kakor so jih bili Slovenci vajeni že od prej, prinesla nobenih večjih sprememb na boljše. Liberalna vladna politika v sedemdesetih letih pa je bila mnogo bolj ostra, nacionalno nestrpnejša. Kot primer, kako se je stanje v malem spreminjalo, lahko navedemo kranjsko nižjo gimnazijo. Ta je postala pod Hohenwartom leta 1871 dvojezična, tako da so pisali kataloge v slovenščini in izdajali slovenska letna poročila. Liberalna vlada je 1874 spremenila gimnazijo v nemško, češ da pošiljajo starši otroke rajši v nemške šole, štiri leta pozneje pa je bila gimnazija iz varčevalnih razlogov sploh ukinjena, kar so imeli za nemško maščevanje zaradi slovenske zmage v Kranju pri volitvah prejšnjega leta.

Precejšnjo vlogo v nemškem pritisku je igrala tudi vladna politika nameščanja in prestavljanja uradništva. V naše dežele je prihajalo ogromno število uradnikov iz neslovenskih dežel. Zlasti vodilna mesta so praviloma imeli v rokah Nemci, v Primorju Nemci in Italijani. Uradniki slovenskega rodu so bili nameščeni v drugih deželah. Dokaj številna so bila tudi kazenska premeščanja. Tako je bil Franjo Šuklje leta 1876 premeščen z ljubljanske gimnazije v Dunajsko Novo mesto samo zato, ker ga je tedaj še slovenski deželni odbor predlagal za člana deželnega šolskega sveta, malo pozneje je bil Karol Glaser, jezikoslovec in literarni zgodovinar, premeščen iz Kranja v Šlezijo, ker je proslavljal srbske zmage v srbsko-turški vojni. Vrsta poštnih uradnikov pa je morala v najrazličnejše avstrijske pokrajine vse do Bukovine.

Kakor smo že omenili, je nemški kapital prav v 70. letih ustanavljal v naših deželah industrijska podjetja in denarne zavode ter v boju za slovenski trg dušil slovensko podjetnost, rast slovenskega kapitala in uničeval podjetja. Zaradi obrambe pred nemškim kapitalom pa tudi zaradi pomanjkanja lastnega kapitala je začela slovenska buržoazija ustanavljati hranilnice. Toda krediti, ki so jih dajali nemški denarni zavodi nemškim obrtnikom, trgovcem in industrialcem na Slovenskem, so bili cenejši kot v slovenskih hranilnicah. Slovencem niso hoteli dajati kreditov. Vse to je povzročilo, da je veliko Slovencev odpadlo od slovenstva, zlasti na Koroškem in Štajerskem, torej na naši severni meji, ki se je zaradi nemškega pritiska zopet začela umikati proti jugu. Vsi, ki so bili ali postajali odvisni od nemškega kapitala, so morali preiti v nemški tabor. V delniških družbah, ki so v 70. letih nastajale na Slovenskem in je v njih prevladoval nemški kapital, v večjih rudnikih in industrijskih podjetjih nasploh so bili vodilno uradništvo pa tudi obratna vodstva in večji del kvalificiranega delavstva nemški. Pritisk na slovensko osebje takih podjetij ni bil nič manjši od vladnega pritiska na državne uradnike in uslužbence. Mnogi so morali za skorjo kruha kloniti v političnem in narodnostnem pogledu.

Tako so se povezovali nemški politični, kulturni in gospodarski pritiski. Širše kmečke množice so ostale skoraj v celoti v slovenskem narodnem taboru, medtem ko se je precejšen del inteligence in premožnejših plasti v mestih in tudi na kmetih odtujeval. Ti pa so seveda potegnili za seboj znaten del odvisnih volivcev. Prav ta pritisk je povzročil, da se mnogi niso narodno opredeljevali. Tako je vse to po svoje povzročilo, da se je slovenska družba počasneje formirala in da se je zaustavljala rast slovenskega političnega tabora. Na Koroškem se slovensko gibanje ta čas še ni premaknilo iz začetnih težav. Slovenske posvetne inteligence tukaj skoraj ni bilo in narodnostno gibanje je vodila narodno zavedna duhovščina, kar mu je dajalo izrazito konservativen značaj. Povezava s konservativnim nemškim taborom, ki je bila tu zaradi jezikovno mešanih volilnih okrajev v mnogočem večja kakor drugod, Slovencem ni prinesla pozitivnih rezultatov. Nemški konservativni tabor je bil namreč na Koroškem, v deželi izrazito velikih kmetij, mnogo šibkejši kakor v katerikoli drugi nemški avstrijski deželi. Bolj kakor kje drugje so kmečki veljaki na Koroškem prehajali v nemški tabor, ki je nastopal z gesli liberalizma in naprednosti ter stoletnega mirnega sožitja med Nemci in Slovenci. Od 1867 vse do 1882 koroški Slovenci niso imeli svojega političnega časopisa.

Znatno boljši je bil položaj na Štajerskem. Tu je bilo slovenske inteligence sorazmerno precej, v vodstvu slovenskega narodnega gibanja se je celo proti konservativnemu delu bolje uveljavljala kot na Kranjskem. Med to inteligenco je bilo zlasti aktivno učiteljstvo. Štajerski deželni zbor je imel vseskozi nemško liberalno večino, ki je v svoji politiki ves čas mnogo bolj skrbela za materialni položaj in ugled učiteljstva kot Kranjska. Korist od tega je imel seveda tudi slovenski učitelj. Slovenski tabor je bil sicer v mestih dovolj močan, da se je spuščal v volilni boj z nemško stranko, ni bil pa dovolj krepak, da bi mogel v njem zmagati, čeprav je obvladal nekatere trge, zlasti v Savinjski dolini, ki mu je bila na splošno močna opora. Nemško usmerjenih kmečkih veljakov ni bilo malo, zlasti okoli Maribora. Gospodarska premoč nemškega kapitala je bila mnogo močnejša kot na Kranjskem. V Slovenskem gospodarju, ki je začel izhajati 1867, so imeli štajerski Slovenci svoje stalno tedensko glasilo.

Položaj na Kranjskem je bil za Slovence toliko boljši, ker je bila to edina res povsem slovenska dežela. Slovenska stranka je imela tu večino v deželnem zboru vse od januarja 1867 do julija 1877 — značilno za vladno politiko do Slovencev pa je, da je kljub slovenski večini bil za deželnega glavarja stalno imenovan Nemec, razen v času Hohenwartove vlade, ko je bil dr. Razlag prvi slovenski deželni glavar. Veleposestniška kurija je bila ves čas v rokah nemške stranke, mesta pa v sedemdesetih letih prizorišče najhujših bojev med obema taboroma; zmaga v tem volilnem razredu je leta 1877 pomenila tudi nemško večino v vsem deželnem zboru.

Goriška in Trst

Dokaj drugačen je bil seveda položaj v primorskih deželah, kjer so imeli Slovenci dva nasprotnika: nemško birokracijo in vladno politiko, ki pa se ni mogla opirati na nemško prebivalstvo, tega v teh deželah skoraj ni bilo, in italijansko stranko v deželnem zboru in občinah. Gibanje za združitev teh »neosvobojenih« dežel (terre irredente) z Italijo, iredentizem, ki je bilo v letu 1848 še dokaj slabo, je po nastanku enotne italijanske države močno naraslo. Seveda pa se na zunaj že zaradi avstrijske oblasti ni kazalo v povsem jasni obliki. Najdlje je šlo v 60. letih, v obdobju obeh italijanskih vojn. Čeprav sta se italijanska in slovenska stranka mogli ujeti pri marsikaterem nastopu zoper veljavo nemškega jezika na Primorskem, vendar Italijani niso bili pripravljeni priznati Slovencem enakopravnosti. Najmočneje se je to kazalo v Istri, kjer je že prvi istrski deželni zbor 1861 kategorično odbijal vse še dokaj slabotne predloge o upoštevanju slovenskega in hrvaškega jezika in kjer je italijanska stranka vseskozi imela Istro za povsem italijansko pokrajino.

V Trstu in na Goriškem je prišlo do večjih nasprotij med italijansko in slovensko stranko šele v drugi polovici 60. let. Najugodnejši je bil položaj za Slovence na Goriškem, kjer sicer kljub svoji dvotretjinski večini v deželi zaradi volilnega sistema niso imeli večine v deželnem zboru in je bil deželni glavar vedno Italijan. Vendar je bila v deželnem zboru in deželnem odboru italijanska večina premajhna, da bi bila lahko vedno učinkovita. Slovenščina je bila v deželnem zboru enakopravno upoštevana. Narodno gibanje na Goriškem je bilo močno. Od leta 1867 dalje je v Gorici skoraj stalno izhajalo slovensko časopisje (Domovina 1867—1869, Soča 1871—1915). Leta 1869 je bilo ustanovljeno politično društvo Soča; po pomirjenju med liberalnim in klerikalnim taborom pa je vodilo goriško slovensko politiko društvo Sloga (od 1875). Slovensko liberalno krilo na Goriškem ni bilo šibko in je imelo na glasilo stranke velik vpliv. Eden glavnih voditeljev goriških Slovencev je bil svobodomiselno usmerjeni dr. Karel Lavrič (1818—1876).

V Trstu seveda slovenski zastopniki v mestnem svetu zaradi svojega neznatnega števila praktično niso mogli ničesar doseči. V tem času so se slovenski doseljenci v Trst še v precejšnji meri poitalijančevali. Vendar se je slovensko politično gibanje počasi krepilo z gospodarsko rastjo slovenskega meščanstva v Trstu. V njem je ves čas prevladovala liberalna struja. Klerikalizem se tu pravzaprav sploh ni pojavljal. 1874 je bilo ustanovljeno politično društvo Edinost, ki je imelo v začetku dokaj skromne naloge: braniti slovenski značaj, potrebe in interese tržaške okolice, kmalu pa je preraslo prvotni okvir in se preimenovalo v slovensko politično društvo za Primorsko. Po več krajši čas izhajajočih časopisih od 1866 naprej so dobili tržaški Slovenci stalno glasilo v Edinosti (1876—1928), ki je izhajala v začetku vsakih štirinajst dni, od 1888 kot tednik in od 1898 kot dnevnik.

Istra

V Istri, kjer je bil politični boj zelo hud, so pomenile volitve 1870 začetek organiziranega volilnega nastopa Slovencev in Hrvatov. Tedaj je začel v Trstu izhajati hrvaški časopis Naša sloga (1870—1915) kot glasilo hrvaško slovenske stranke v Istri; tržaška Edinost pa je 1878 prevzela vlogo političnega društva za Istro.

Med Italijani v Primorju moremo ločiti tri politične struje. V liberalni stranki je bil zlasti med vodilnimi krogi zelo močan iredentizem, ki pa je bil bolj ali manj prikrit. Drugi tabor, ki je bil močan zlasti v Trstu, je bil po svojih nazorih zmerno liberalen, sicer pa zvest Avstriji. Pristaše so imenovali avtonomiste pa tudi konservativce, avstrijakante in podobno. V Trstu sta se liberalna in avtonomistična struja vse do devetdesetih let bojevali za vodstvo občine, do Slovencev pa ne prva ne druga nista bili prijazno razpoloženi. Na Goriškem so bili v zmerni struji člani raznih starih plemiških družin. Tretji tabor so bili klerikalci, ki so imeli močno oporo med furlanskimi kmeti na Goriškem pa tudi v mestih v slovenski Istri, vendar so nastopali tu politično le poredko.

Prekmurje

Docela drugačen je bil položaj Slovencev v Prekmurju. Ogrski parlament je 1868 sprejel zakon o nacionalnostih, v katerem je bilo rečeno, da sestavljajo vsi državljani Ogrske »v političnem pogledu eno nacijo, nedeljivo, enotno madžarsko nacijo, katere enakopravni član je vsak državljan domovine, ne glede na to, kateri narodnosti pripada«. Državni uradni jezik je bil seveda madžarski, zakon pa je določal, v katerih primerih se morejo uporabljati na sodiščih, uradih in šolah tudi nemadžarski jeziki. Izbira jezika je bila v marsičem odvisna od občine, cerkvene občine in jurisdikcije. Zakona, ki je bil že ob glasovanju sprejet proti glasovom nemadžarskih poslancev, niso nikdar izvajali.

Dualizem je za nemadžarske narode na Ogrskem pomenil izrazito spremembo na slabše. Madžarska vlada je posebno pazila na to, da bi v kar največji meri onemogočila rast nemadžarske inteligence. Prekmurski Slovenci so imeli le malo slovenskih osnovnih šol. Slovenščina je prišla najbolj do veljave v cerkvi kot jezik pridig. Prekmurska narodno zavedna inteligenca je bila maloštevilna in omejena na manjši del duhovščine. V takih težkih razmerah se narodnopolitično gibanje v Prekmurju ni razvilo. Na volitvah so nastopali le kandidati različnih madžarskih strank, za katere so dokaj apatično glasovali tudi slovenski kmetje. Izšlo pa je v tem času vendar nekaj slovenskih knjig, osamljen je ostal mesečnik Prijatelj, prvi slovenski prekmurski časopis, ki ga je v Budimpešti (1875—1879) izdajal Imre Augustič (1837—1879) v začetku v madžarskem pravopisu, a pozneje v gajici v prekmurskem narečju, ki pa ga je že približeval slovenskemu knjižnemu jeziku. Kakor že v letu 1848 so se tudi v 60. letih kazale težnje štajerskih Slovencev, ki so si prizadevali, da bi vključili tudi Prekmurce v narodno gibanje.