Obnavljanje ustavnega življenja

Konec petdesetih let je prinesel velike spremembe za Evropo in Avstrijo. Avstrija se je 1859 znašla v vojni proti Franciji Napoleona III. in Sardiniji. Vojno je izgubila in morala odstopiti Lombardijo. V letu dni so se zrušile vse italijanske države, kakor jih je bil obnovil in ustvaril dunajski kongres. Papež je izgubil večino cerkvene države. Italija je bila zedinjena. To je pomenilo zmagoslavje nacionalnih teženj, liberalnih idej in poraz legitimizma in cerkve. V istem času se je zlomil absolutizem v Avstriji. Takoj po premirju je moral cesar v manifestu svojim ljudstvom 15. 7. obljubiti »času primerne spremembe v zakonodaji in ustavi«. Buržoazija je dvigala glavo, zahtevala je politične pravice in ustavo. Nenemški narodi so bili nezadovoljni. Finančni položaj monarhije je bil kritičen, državne blagajne prazne, dolgovi so narasli na 2265 milijonov goldinarjev. 5. 3. 1860 je izšel cesarski patent, ki je v oktroirani ustavi predvideni in leta 1851 kot posvetovalno telo imenovani državni svet pomnožil z novimi izrednimi člani. Po sestavi bi naj bil ta pomnoženi državni svet nekako bledo nadomestilo za parlament, hkrati za gosposko in za poslansko zbornico. Imel ni nobene pravice zakonodajne iniciative. Razpravljal naj bi o državnem proračunu in finančnih poročilih, o važnejših zakonskih osnutkih in predlogih deželnih zastopstev; julija so mu povečali pristojnosti še glede davkov in državnih posojil. Poleg dosmrtnih članov naj bi imel 38 za šest let izbranih članov posameznih deželnih zastopstev. Deželna zastopstva naj bi iz svoje srede za vsako deželi pripadajoče mesto v državnem svetu predlagala po tri kandidate; med njimi bi nato izbiral cesar. Ker pa deželnih zborov ni bilo, je vladar vse člane pomnoženega državnega sveta imenoval sam. Na vsako našo deželo je odpadel en član, za Goriško in Istro pa skupaj eden. Tako so prišli v državni svet za Kranjsko grof Anton Auersperg, za Goriško in Istro grof Viljem Pace, za Štajersko leobenski industrialec Mayer, za Koroško fabrikant Herbert in za Trst veletrgovec Reyer. Med njimi torej ni bilo nobenega Slovenca.

Državni svet je zasedal od maja do septembra 1860 na tajnih sejah. Razpravljal ni samo o državnih financah, ampak je obravnaval tudi načelne probleme notranje ureditve in je nazadnje predložil cesarju večinsko in manjšinsko mnenje o njih. Večino so imeli zagovorniki široke avtonomije posameznih dežel kot »historično-političnih individualitet«. Ti so na eni strani predstavljali konservativno plemstvo in interese dvora, na drugi strani pa so tudi predstavniki nenemških narodov videli v taki ureditvi države rešitev pred pritiskom nemške buržoazije in germanizacijo.

Oktobrska diploma in februarski patent

20. 10. 1860 sta izšla cesarjev manifest in diploma o ureditvi notranjih državnopravnih odnosov monarhije, tako imenovana oktobrska diploma. Delila je zakonodajno oblast med cesarja, deželne zbore in državni zbor (tako so imenovali parlament Slovenci; uradno je obdržal naslov Reichsrat, državni svet), ki naj bi bil kakor dotedanji razširjeni državni svet sestavljen iz predstavnikov dežel. Razen državnega zbora za vso monarhijo je bil predviden tudi ožji državni zbor za vse neogrske dežele. Deželam ogrske krone so vrnili njihove stare deželne ustave, glede drugih dežel pa so objavili za enkrat štiri deželne statute, med njimi za Štajersko in Koroško. Po njih bi bili deželni zbori sestavljeni iz zastopnikov duhovščine, plemstva in ostalega veleposestništva, trgovsko-obrtnih zbornic ter mest in drugih občin. Volilna pravica v mestih pa je bila omejena na občinsko zastopstvo, na podeželju pa celo samo na župane in po enega člana občinskega odbora. S tem bi se deželni zbori le malo razlikovali od nekdanjih deželnih stanov fevdalne dobe.

Oktobrska diploma je naletela na nasprotovanje nemških centralistov zaradi poudarjene vloge deželnih zborov in deželnih avtonomij. Zadovoljila tudi ni ogrskih dežel. Njena nedemokratična koncepcija pa je žela splošen odpor. Še preden je bila uveljavljena, je bil cesar prisiljen znova zamenjati ministre. Vodilno vlogo je prevzel Schmerling, ki je zaradi svojega obnašanja po letu 1848 užival sloves ustavnega človeka, imel je zaupanje bogate buržoazije, bil zavzet za centralistično ureditev celotne monarhije z nemško prevlado. Tako je vlada 26. 2. 1861 razglasila tako imenovani februarski patent. Ta je bil sestavljen iz cesarskega manifesta, temeljnega zakona o državnem zastopstvu ter deželnih redov in deželnozborskih volilnih redov za vse dežele poznejše avstrijske polovice monarhije. Čeprav je deželna avtonomija tudi v tem sistemu igrala precejšnjo vlogo, so vendar sprejeli februarski patent kot povratek k centralistični ureditvi. Za vso monarhijo je bil predviden državni zbor, ki sta ga sestavljali dve zbornici. V gosposko zbornico je imenoval člane cesar, v poslansko zbornico s 343 poslanci pa so jih volili deželni zbori. V vsakem deželnem zboru je bilo 5 skupin članov: virilisti, poslanci veleposestva, trgovsko-obrtnih zbornic, mest in podeželja. Virilisti so bili na našem ozemlju vsi škofje. Poslance veleposestva so volili lastniki v deželno desko vpisanih zemljiških posesti, ki so plačevali nad 100 goldinarjev zemljiškega in hišnega davka. V mestni in kmečki skupini sta imela praviloma volilno pravico prva dva razreda občinskih volilnih upravičencev po občinskem zakonu iz 1849. Cenzus je bil torej relativen, v vsaki občini drugačen, le v mestni skupini je bila volilna pravica dana tudi vsem volivcem tretjega razreda, ki so plačevali vsaj 10 goldinarjev direktnih davkov. Medtem ko so bile volitve v mestih neposredne, so volili v kmečki skupini poslance posredno prek volilnih mož, izvoljenih v vsaki občini. Osnovna značilnost volilnega sistema so bile torej kurije: veleposestniki, ki jih je bilo v naših deželah v glavnem po 100 do 200, so volili nad četrtino vseh poslancev, kmečko prebivalstvo, ki ga je bilo v naših deželah okoli 80%, pa je volilo dve petini poslancev. Tako sestavljeni deželni zbori so kazali še vedno močne sledove deželnih stanov, dasi so neenakopravnost zastopstva poimenovali z modernim nazivom »zastopstva interesov«. Isti sistem kurij, kakor je veljal za deželne zbore, je bil tudi v državnem zboru. Tak volilni red po kurijah ter neenakomerna razdelitev poslancev po posameznih deželah sta bila glavni cilj Schmerlingove volilne geometrije, to je, dati nemškemu elementu čim močnejši položaj v parlamentu. Nemška veleposest in nemška buržoazija sta bila tudi v nenemških pokrajinah izredno močna in često v večini. Tako je v najbolj slovenski deželi, na Kranjskem, veleposestvo imelo stalno nemško zastopstvo. S februarskim patentom je Avstrija stopila v ustavno obdobje in Schmerlingov volilni sistem se je ohranil, kjub spremembam, v mnogih potezah vse do propada monarhije.

Prav tako je s februarskim patentom, z nekaterimi spremembami v letu 1867 in z upravnimi ureditvami v šestdesetih letih dobila Avstrija tisto upravno strukturo, ki jo je obdržala do konca. Za ves ta čas je značilna dvotirnost, opazna na eni strani v državnih organih, ki so upravljali dežele v imenu dunajske vlade in njenih ministrstev, na drugi strani pa v organih deželne avtonomije. Najvišji predstavnik državne uprave v naših deželah je bil namestnik (Statthalter) na Štajerskem in Primorskem (za Trst, Goriško in Istro skupaj) in deželni predsednik (Landespräsident) na Koroškem in Kranjskem. Pod njihovim vodstvom so delala namestništva oziroma deželne vlade ter nižji upravni organi, okrajna glavarstva. Okrožja so dokončno opustili. Kar se tiče avtonomije, so dežele razpolagale z deželnim premoženjem, ki večinoma ni bilo majhno, imele pravico do določenih doklad k državnim davkom in do raznih davščin, imele v okvirih splošne avstrijske zakonodaje nekatere pristojnosti glede občinskih, šolskih, cerkvenih in nekaterih drugih zadev, skrbele za celo vrsto zadev deželnega pomena kakor dobrodelne zavode, bolnice, kulturne javne gradnje, razne gospodarske naprave in tako dalje. Glavni nosilci deželne avtonomije so bili deželni zbori. Na njih je slonela deželna zakonodaja, vendar so bili od deželnih zborov predlagani zakoni vezani na cesarjev pristanek, to je, pristanek dunajske vlade. Potrjeni so bili le tisti zakoni, ki so se skladali s splošnimi linijami vladne politike. Izvršni organi deželne avtonomije so bili deželni odbori, odgovorni deželnim zborom. Zaupano jim je bilo upravljanje deželnega premoženja, vodstvo uradov deželne avtonomije in deželnih zavodov in ustanov. Deželne odbornike so volili deželni zbori tako, da je volila svoje člane vsaka kurija, le del odbornikov pa deželni zbor kot celota. Na čelu deželnega odbora je bil deželni glavar (Landeshauptmann), ki ga je imenoval cesar iz vrst deželnih poslancev. Ta je vodil tudi seje deželnega zbora kot njegov predsednik, nadomeščal pa ga je lahko pri tem prav tako od cesarja postavljen namestnik deželnega glavarja. V nekaterih deželah so uvedli določeno avtonomijo tudi v okrajnem merilu s tako imenovanimi okrajnimi zastopi. Ti so bili pri nas samo na Štajerskem v obsegu sodnih okrajev. Sem so volili volilni razredi. Najnižje avtonomne enote so bile občine, ki pa so obenem opravljale določene upravne funkcije.

Čeprav je imela parlament, Avstrija ni postala prava parlamentarna država; cesar je ohranil ogromen vpliv, zlasti v vojski in zunanji politiki. Ministri so bili odvisni bolj od cesarjeve volje kot od parlamenta. V nacionalnem oziru je ostala Avstrija kljub deklarirani enakopravnosti še vedno ječa nenemških narodov.

Občinske volitve

Še pod Goluchowskim so bile novembra 1860 razpisane prve občinske volitve, odkar je bil po revoluciji uveden absolutizem. Na Slovenskem so bile skoraj v istem času, kot prve volitve v deželne zbore. Odtlej pa do konca habsburške monarhije so bile periodično se ponavljajoče občinske volitve sestavni del političnega življenja. Medtem ko so v manjših občinah dostikrat prevladovale osebne povezave, se je zlasti v večjih občinah bil ogorčen boj za večino v občinskih odborih med slovensko in nemško, v delu Primorja pa italijansko stranko, pozneje tudi med klerikalno in liberalno. Prve volitve so bile še razmeroma nestrankarske, potem pa je imela Ljubljana do leta 1868 slovensko, do leta 1882 nemško, odtlej pa znova slovensko večino. Glavna štajerska mesta kakor Maribor, Celje in Ptuj, koroška kakor Celovec, Velikovec in Pliberk so bila stalno v nemških rokah. Za mnoge druge mestne in trške občine so se bili ogorčeni boji, ki so se na Kranjskem končevali v slovensko korist, na Štajerskem pa deloma v slovensko, deloma v nemško. Na Primorskem so Italijani vseskozi obdržali v svojih rokah Gorico, Trst, Milje, Koper, Izolo in Piran. Vendar je v tržaško občino vključena okolica skoraj ves čas volila slovenske mestne odbornike, v Gorici pa je bila italijanska večina tik pred prvo svetovno vojno že resno ogrožena. Kmečke občine na Slovenskem so bile, razen na Koroškem, z majhnimi izjemami slovenske.

Deželnozborske volitve leta 1861

Prve volitve v deželne zbore marca 1861 so bile sicer zelo žive, toda nikakor še niso imele značaja pripravljenega in organiziranega boja med političnimi strankami. Zlasti slovenska stranka na volitve ni bila pripravljena, organizirane agitacije ni bilo. Vse je bilo prepuščeno posameznim zavednim Slovencem na terenu, ki so se morali znajti, kakor so vedeli in znali. Trojna izvolitev Bleiweisa na Kranjskem nam kaže na eni strani moč slovenskega narodnega gibanja, na drugi strani pa tudi njegovo neorganiziranost in pomanjkanje kandidatov. V splošnem sta se pri volitvah prepletali dve vrsti boja: boj med liberalnimi in konservativnimi ali klerikalnimi nazori in boj za pravice slovenščine oziroma proti njim. Konservativne sile so bile na volitvah poražene. Na vsem slovenskem ozemlju je bil izvoljen en sam duhovnik, čeprav jih je mnogo kandidiralo. Kmečki volivci so bili kakor leta 1848 proti duhovščini. Kar se tiče narodnostnih zahtev, pa meje med prijatelji in sovražniki ob volitvah še niso bile jasne. Novice so priporočale za poslanca marsikoga, ki je stal potem, ko je bil izvoljen, v nasprotnem taboru. Poslanski kandidati se v predvolilnem boju niso opredeljevali proti enakopravnosti slovenščine, narobe, kakor leta 1848 so ji vsestransko obljubljali podporo in skrb za njeno napredovanje. Nasprotovanje slovenskemu narodnemu gibanju je bilo dokaj skrito, izraženo le v strahu pred nepotrebnim bojem, ki bi razdiral stoletno slogo, v poudarjanju postopnega napredka zaradi še ne dovolj izoblikovane slovenščine in v naglaševanju potrebe po nemščini, ki da jo najbolj čuti kmet. Isti volilni možje, ki so marca izvolili Bleiweisa in s tem izpričali svojo slovensko usmerjenost, so v začetku aprila ob ponovni volitvi izvolili kandidata, ki se je opredelil nato na nemško stran. V kranjskem deželnem zboru se je končno opredelilo za slovensko stranko 13 od 36 izvoljenih poslancev. Večina je bila torej nemška. V štajerskem, koroškem in istrskem deželnem zboru slovenskih zastopnikov pravzaprav ni bilo. Na Goriškem je bilo od 21 voljenih poslancev 7 Slovencev, toda tu so bile za uveljavljanje slovenskih kandidatov najmanjše težave. V splošnem moremo torej našteti na Slovenskem v vseh deželnih zborih leta 1861 le 22—24 poslancev slovenske politične orientacije. Pri volitvah v Istri je nastopil za tisti čas izredno dobro organiziran tabor italijanskih nacionalistov-liberalcev. ki so zmagali in nato v deželnem zboru ob volitvah v državni zbor oddali listke z besedico »nihče« (nessuno), kar je jasno kazalo njihovo opozicijsko usmerjenost, nakar je vlada deželni zbor razpustila in pri ponovnih volitvah dosegla zase ugodno večino.

Slovenski tabor je tudi pri nadomestnih volitvah vse do 1867 mnogokrat nastopal nepripravljen in neorganiziran, zlasti na Kranjskem, kjer je bilo sicer za izvolitev največ možnosti. Večja organiziranost se je kazala na Štajerskem, kjer so že 1862 štajerski narodnjaki prvič nastopili s kandidatom na »čisto narodni podlagi« in uspeli pri tretjem poskusu 1865.

Centralisti in federalisti

Državni zbor se je takoj v začetku razcepil na dva tabora. Zunanji kriterij za razdelitev je bilo kompetenčno vprašanje, vprašanje pristojnosti državnega zbora oziroma deželnih zborov. Levica in center sta se kakor vlada zavzamala za večjo moč in pristojnost centralnega parlamenta in centralne oblasti. Desnica se je navduševala za čim večjo avtonomijo dežel kot zgodovinsko-političnih individualnosti. Prve imenujemo navadno in na kratko centraliste, druge federaliste. Simbol prvih je bil februarski patent, drugih oktobrska diploma. Prvi so bili vladna stranka, drugi opozicija ali, kakor so se pozneje kdaj pa kdaj imenovali za razliko od opozicije proti vladi, ki je zrasla v vrstah nemške levice, »principialna opozicija«.

Boj za centralizem in proti njemu seveda ni bil značilen le za Avstrijo 19. stoletja, najdemo ga v celi vrsti evropskih držav. Lahko rečemo, da je bila težnja po centralizmu značilna za velik del liberalnih buržoazij v Evropi. Za kar največjo avtonomijo posameznih pokrajin pa so se prav tako v veliki meri zavzemale konservativne, z nekdanjimi fevdalci in cerkvijo povezane sile. Te bi se mogle, če že ne v središčih in v razvitih predelih, vsaj v bolj zaostalih območjih z avtonomnimi pravicami ustavljati pohodu kapitalizma in liberalnih buržoaznih idej. O nasprotjih in težnjah te vrste prav lahko govorimo tudi v Avstriji. Dva najbolj jasna primera Schmerlingove dobe za to sta tirolski klerikalni tabor, ki je bil proti temu, da bi verska enakopravnost veljala tudi na Tirolskem, in težnje veleposestva po tem, da bi ostalo vprašanje vključitve veleposestniške zemlje v občino prepuščeno deželnim zakonodajam. V posebnih razmerah avstrijske monarhije kot mnogonacionalne države pa je imel boj za centralizem še poseben značaj. Centralistične težnje so ustrezale težnjam nemške liberalne buržoazije in birokracije po gospodarski in politični nadvladi nad nenemškimi narodi. »Centralizem je isto kot germanizacija« — pravi Palacky. V boju proti takemu centralizmu se je zdela zlasti češki in poljski buržoaziji kolikor mogoče velika deželna avtonomija močno orožje. »Nam, gospoda moja,« je rekel Poljak Smolka v parlamentu, »posebno glede na čisto poseben položaj naše dežele, se zdi svoboda, se zdi enakopravnost narodnosti utelešena v deželni avtonomiji, utelešena v avtonomiji dežela, kakor so zamišljene kot zgodovinsko-politične individualnosti.« »Centralizem in avtonomija nista zadnji namen, po katerem težita obe strani,« pravi Palacky, »sta le sredstvo za višji namen, in ta višji namen je nagon narodnosti po samoohranitvi. Avtonomisti hočejo avtonomijo, ker upajo, da bodo tako laže ohranili svojo narodnost.«

Schmerlingova vlada je poskušala celotno habsburško monarhijo voditi na centralistični način. Vendar niti Ogrske niti Hrvatske, ki sta odklanjali že oktobrsko diplomo, ni bilo mogoče pridobiti za februarski patent in za volitve v državni zbor. Prav tako so ostala prazna mesta italijanskih poslancev iz Benečije in večine južnega dela Tirolske. Poljaki in Čehi, povezani s konservativnimi federalističnimi plemiči čeških dežel, so bili v ostri opoziciji proti vladi. Kakor je sprva podprla Schmerlinga vsa nemška liberalna buržoazija, se je kmalu začela od njega odvračati, zlasti še, ker je Schmerlingova vlada branila konkordat in je bila v splošnem deležna podpore vse višje avstrijske cerkvene hierarhije. Avstrijski klerikalizem v tem času še ni nastopal kot posebna politična stranka. Prav tako Schmerlingova vlada ni bila pripravljena širiti pravice parlamenta in splošnih političnih pravic, ki so jih ljudje vedno bolj zahtevali. Zlasti pa je ovirala svobodo tiska in je z najrazličnejšimi zaplembami in sodnimi preganjanji ovirala izražanje opozicionalnih teženj.

Slovenska politika

Ob slabih rezultatih deželnozborskih volitev tudi v državni zbor ni moglo priti mnogo Slovencev. Vsega so bili tam le trije zavedni Slovenci, eden iz kranjskega in dva iz goriškega deželnega zbora, izvoljena zaradi italijanske odklonitve. Medtem ko se je kranjski dr. Lovro Toman (1827—1870) pridružil češki opoziciji proti Schmerlingovi vladi in centralističnemu sistemu februarskega patenta, se je goriški Anton Černe (1813—1891) iz klopi vladne večine bojeval za pravice slovenskega jezika v uradih, sodiščih in šolah. Slovenski politični tabor v tem času še ni nastopal enotno. Jeranova Zgodnja danica je poudarjala povezavo slovenskih narodnih interesov s katoliškimi, pri čemer je dajala prednost veri. »Ljuba, preljuba nam je narodovnost in slovenšina, bog nam jo ohrani in daj, de bi ji odperli vrata v šole in pisarnice, kakor pravica tirja; toda pervo nam je naša prava katoliška vera. Vsa moja slovenšina mi ni piškaviga oreha vredna, ako sim ob vero in po smrti vekomaj zaveržen.« Novice so se v času Schmerlingove vlade zavzemale za slovenske narodne pravice, vendar pri tem niso poudarjale kakih verskih zahtev in nastopale z gesli katoliške vere in načel. Poskušale so se izogniti vsem problemom, ki bi lahko povzročili klerikalno-liberalna trenja. Slovensko politično gibanje v tem času še nikakor ni imelo klerikalnega pečata. Tretjo strujo je predstavljala inteligenca liberalnih in svobodomiselnih nazorov, ki pa jih je kazala bolj v medsebojnih pogovorih kot v javnih nastopih, kolikor so se nanašali na vprašanja vere in cerkve. Močnejša je bila ta struja na Štajerskem kot na Kranjskem in morebiti je bila prav s tem povezana večja politična aktivnost narodnega gibanja, kakor se je kazala pri volitvah. Posebno mesto v krogu te inteligence je zavzemal Fran Levstik (1831—1887).

Vodilno besedo v narodnem gibanju si je obdržal Bleiweis s svojim krogom (Toman, Costa). Teh se je kmalu prijela oznaka »prvaki«. Zanje je bila značilna previdna in umerjena politika, nagnjenost h kompromisom, strah pred revolucionarnostjo in ekstremnimi stališči. »Mi Slovenci nočemo krvavega boja, ampak le mirno duševno zmago, ktero bomo, ker sta Bog in cesar z nami, tudi zadobili, ako le smo strpljivi, stanovitni in složni,« je pisal Bleiweis v Novicah. Idejna nasprotja so skušali gladiti v skladu s svojimi zmerno konservativno pobarvanimi stališči. Vedno bolj se je kazala negativna težnja Bleiweisovega kroga imeti v rokah absolutno vodstvo. »Gospod dr. Bleiweis, paša in samodržec slovenskega slovstva,« tako ga je označil Levstik 1864, »... sedi na skrinji miru in sprave svojih enaindvajsetletnih zaslug za slovenstvo in za domačo reč ter drži v eni roki vajeti, s katerimi ustrahuje vse, kar bi se mu predrznilo upirati, v drugi... blisk in anatema, katera zadeva vsakega, kdor kleče ne moli, Allah je velik in dr. Bleiweis njegov prerok!«

Slovencem pri njihovi razcepljenosti na vrsto dežel avtonomija zgodovinskih dežel ni mogla mnogo koristiti. Edina naravna rešitev zanje je mogla biti že leta 1848 spočeta Zedinjena Slovenija, ki se je pojavila tudi na začetku nove ustavne dobe, v peticiji Schmerlingu, z željo, »da bi se vse slovenske pokrajine postavile pod eno najvišo administrativno poglavarstvo«. Pojavljale pa so se tudi misli na povezavo s sosednjimi jugoslovanskimi pokrajinami. Toda vse kaže, da je še dokaj nemočno in nerevolucionarno slovensko buržoazijo preplašil silovit odpor z nemške strani, očitki separatizma, izdajstva, revolucionarnih piemontsko-francoskih načel, smešenja kraljevine Tomanije, jugoslovanskega kraljestva pod Nikolajem Črnogorskim in tako dalje. Tako se je ves slovenski politični program osredotočal na zahtevi po enakopravnosti narodov in po uvedbi slovenščine v urade, sodišča in šole. Zunanjepolitično se je ta program vezal s težnjami po obstoju in utrditvi Avstrije. Ta avstrijski program nedvomno ni izviral samo iz legitimizma, tradicije in konservativnosti, ampak prav tako tudi iz preudarka, kakršnega je bila naša liberalna in konservativna buržoazija zmožna v šestdesetih letih, ko se je vpraševala, kaj bo, če Avstrija razpade in je rešitev pred nemško, italijansko in madžarsko nevarnostjo videla le v obstoju habsburške monarhije. Poleg tega moramo reči, da so bili izrazi vdanosti dinastiji, zvestobe prestolu in slavljenja vladarja značilni domala za vso avstrijsko polovico monarhije, nikakor pa ne le za slovensko politiko.

Čitalnice in društva

Politično in kulturno delovanje Slovencev v tem času ustavne dobe se je osredotočilo v čitalnicah. Prvo so ustanovili že v januarju 1861. v Trstu z imenom Slovanska čitavnica, ker je bila namenjena tudi drugim Jugoslovanom. Njen tajnik je bil Fran Levstik. Že v prvem letu obstoja je imela okoli 230 članov. Še isto leto so odprli čitalnice v Mariboru, Ljubljani in Celju. Nato se je število čitalnic iz leta v leto večalo, sprva še počasi, nato pa vedno hitreje. Leta 1864 jih je bilo šele dober ducat. Zelo hitro so rasle po decembrski ustavi 1867, že sredi leta 1869 jih je bilo 57. Na Kranjskem jih je bilo 16 (Ljubljana, Šentvid pri Ljubljani, Kamnik, Škofja Loka, Kranj, Novo mesto, Sodražica, Metlika, Črnomelj, Planina, Postojna, Ilirska Bistrica, Vipava, Šentvid pri Vipavi [Podnanos], Podraga pri Vipavi, Idrija), na Goriškem 16 (Gorica, Solkan pri Gorici, Štandrež pri Gorici, Vrtojba, Volče, Rihemberk [Branik], Prvačina, Črniče, Ajdovščina, Skopo, Komen, Nabrežina, Kanal, Tolmin, Kobarid, Cerkno), na Tržaškem 8 (Trst, Sv. Ivan, Škedenj, Rocol, Rojan, Barkovlje, Kolonja, Opčine), na Štajerskem 13 (Celje, Žalec, Vransko, Vojnik, Laško, Sevnica, Slovenska Bistrica, Maribor, Ruše, Benedikt v Slovenskih goricah, Ptuj, Ljutomer, Ormož), v Slovenski Istri 2 (Jelšane, Dekani), na Koroškem 2 (Celovec, Železna Kapla). Kakor vidimo, so nastajale čitalnice zlasti v mestih, trgih in manjših upravnih središčih, na Primorskem in deloma na Notranjskem pa tudi po vaseh. Po zelo nepopolnih podatkih naj bi imele čitalnice 1869. leta 4000 članov. Čitalnice so nastajale tudi v sedemdesetih in poznejših letih, vendar ne v tolikem številu; marsikatere starejše, zlasti po manjših krajih, so tudi propadle. Konec stoletja jih je bilo okoli 80. Vloga čitalnic v političnem življenju se je v glavnem omejevala na šestdeseta leta.

V čitalnicah se je zbirala narodno zavedna inteligenca, slovenska mestna in trška gospoda ter podeželski veljaki pa tudi drobna buržoazija (obrtniki, manjši trgovci in tako dalje). Kmete so zajele čitalnice v večji meri le v posameznih krajih, zlasti na Primorskem. Najširših plasti čitalnice niso zajele niti niso nanje razširjale svoje dejavnosti. Čitalnice so prirejale številne »besede«, prireditve z igrami, recitacijami, petjem, koncertnimi točkami, govori in predavanji, ki so se navadno zaključevale s plesom in veselicami. Mnogokje so imele tudi pevske zbore in pevske šole ter godbo. V svojih prostorih so imele domače in tuje časopise, ponekod tudi prave knjižnice. V mestih in trgih so bile čitalnice središče družabnega življenja slovenske višje družbe, vendar je trajalo precej časa, preden se je ta družba otresla nemščine kot svojega pogovornega jezika.

V kulturnem življenju, zlasti v literarnem delovanju so v vzdušju rodoljubnega navdušenja in pod vodstvom prvakov puščali ob stran vsako estetsko merilo. Piši tisto, kar je potrebno in koristno, kar vzbuja in širi domoljubna čustva, je bilo splošno veljavno načelo. Kritike niso poznali in so se je izogibali, češ da bi s tem škodovali domoljubnemu delovanju. Vsi so bili samo polni hvale o vsaki pisariji, o vsakem nastopu v čitalnicah, čeprav mnogokrat vse skupaj ni bilo dosti vredno v umetniškem pogledu. Vse kulturno delovanje je bilo zavito v plašč rodoljubnih fraz: vsi so zvonce nosili, to je, so bili najboljši, vsi bi lahko nastopali na največjih gledaliških odrih ali peli v najboljših operah in tako dalje. Za vsakogar, ki je nastopil, je veljalo po Cezarjevem izreku, da je prišel, nastopil in zmagal. Pri takem gledanju na umetnost je seveda razumljivo, da so prvaki pozabili na našega največjega pesnika Franceta Prešerna, da ga je zasenčil Ivan Vesel Koseski s svojimi bobnečimi verzi, polnimi patetičnega rodoljubja, s katerimi je dvigal in budil narodno zavest.

Središče slovenskega kulturnega in političnega delovanja je postala Ljubljana. Ljubljanska čitalnica je bila matica vseh čitalnic in je leta 1869 štela blizu 300 članov. V Ljubljani so ustanovili po češkem zgledu telovadno društvo Južni Sokol (1863), ki je z nastopi in izleti na podeželje širilo narodno slovensko zavest. Predsednik Južnega Sokola je bil dr. Etbin Costa (1832—1875), eden izmed ljubljanskih prvakov in po Ambroževi smrti tudi ljubljanski župan. V Ljubljani je nastala Slovenska matica (1864), ki je imela nalogo izdajati slovenska znanstvena, poljudna in druga dela. Njena prva predsednika sta bila Lovro Toman in Etbin Costa. V Ljubljani je nastalo Dramatično društvo (1866), ki ga lahko štejemo za predhodnika Slovenskega narodnega gledališča in ki je vsaj za nekaj časa pod Levstikovim vplivom zaživelo v naprednejšem duhu. Kar se tiče socialnih vprašanj, je bilo mnogo stičnih točk med konservativci in večino liberalcev; oboje označujejo dovolj konservativni pogledi. Ko je leta 1864 vlada vpraševala posamezne deželne zbore za njihovo mnenje glede »političnih konsensov« (dovoljenj občin za sklenitev zakonske zveze), ki jih je nameravala ukiniti, se je kranjski deželni zbor skoraj v celoti, ne glede na narodnostne in nazorsko opredelitev, izjavil za te konsense. Zdelo se mu je, da revežem ne gre dovoljevati svobodne sklenitve zakonske zveze, ker bi sicer raslo v deželi število ubožnih otrok, sirot, beračev in tatov. Bleiweis je dejal: »Če vprašamo vso deželo, vse občine bodo enoglasno odgovorile, da nečejo, da bi se brez njih dovoljenja vse povprek ženilo, ampak da one dovolijo — in njim in samim njim gre beseda prva in sama, ker one imajo dolžnost po občinskem zakonu ubogim svojim živež dajati; kdor pak ima dolžnosti, mora tudi pravice imeti.« Kmečki poslanec Zagorec je poudaril: »Naša dežela ima že tako po vseh krajeh dosti ljudi, da že morajo v druge dežele hoditi, da si prezmernih davkov in kruha zaslužijo. Ni nam tedaj toliko treba skrbeti za pomnoženje ljudi, rajši skrbimo za kmetijstvo in obrtnost, da bodo ti, kar jih je, ložej živeli.« Liberalni Ambrož pa je dejal: »Pravijo, da je treba braniti liberalna načela in prirojene človeške pravice. Ob tem vprašanju gotovo nisem v majhni zadregi, ker sem bil vedno za liberalna načela; toda praksa je nad liberalnimi načeli in tam, kjer se postavlja vprašanje človekove lastnine, tam se načela nehajo.«

Časopisje

Po začetku ustavne dobe in razširjenega boja za slovenske pravice se je vedno bolj čutila potreba, da se poleg Novic, ki so izhajale enkrat na teden v dokaj skromnem obsegu, osnuje poseben povsem političen časopis za Slovence. Z novim letom 1863 je začel Miroslav Vilhar, dokaj premožen graščak, znan kot pesnik in skladatelj, izdajati dvakrat tedensko in v nekaj večjem formatu časopis z naslovom Naprej. Za urednika in glavnega pisca je izbral Frana Levstika. Časopis ni izhajal niti polno leto, ker ga je zatrla vlada. Vilhar je bil obsojen na zaporno kazen in denarno globo zaradi članka, v katerem se je v duhu modernega razvoja zavzemal za opustitev starih deželnih meja in za združitev narodov enakega jezika, za Zedinjeno Slovenijo. Levstikov Naprej sicer ni nastopal naravnost proti Bleiweisovemu krogu ali kalil enotnosti slovenskega političnega tabora, pomenil pa je novost s treznimi, realističnimi ocenami položaja na Slovenskem, z nastopanjem proti rodoljubju, »ki s polnim kozarcem v roki poje Naprej zastava Slave!«, s svojo načelnostjo v narodnih zadevah, težnjo po večji organizaciji in resnejšem delu v narodnem gibanju, kritičnem nastopanju. Ostro in jasno se je bojeval za Zedinjeno Slovenijo, se zavzemal za povezovanje z drugimi jugoslovanskimi narodi, pri tem pa odločno zavračal predloge za prevzem hrvatskega jezika vsaj v znanosti in poudarjal, da je prav znanstveno delo v domačem jeziku izredno potrebno. Bleiweisovemu krogu ideja slovenskega političnega časopisa ni bila kaj dosti po volji, pač pa so se z vso silo zavzemali za ustanovitev nemškega glasila. Proti temu so nastopali Levstik in večina nekranjskih Slovencev. Ob razpravljanju o političnem časopisu je prišlo do dokaj ostrih trenj in tu sta se že poimenovala tabora »staroslovenci« in »mladoslovenci«. Staroslovenci so bili Bleiweisov krog, mladoslovenci njihovi nasprotniki. Prvi so bili večinoma konservativni, drugi večinoma liberalni. Bleiweisov krog je začel z novim letom 1865 izdajati nemški »časopis za domovinske interese« z naslovom Triglav (1865—1870), ki je bil bolj kranjski kot vseslovenski. Skoraj ob istem času je začel Einspieler v Celovcu izdajati slovenski časopis z naslovom Slovenec (1865 — 1867), z namenom »podučevati in omikovati vse Slovence v vseh rečeh, ki se tičejo svete Cerkve, politike, narodnosti, svobode in narodnega gospodarstva... Slovenec bode vselej katoličan, Slovenec in Avstrijan.« Andrej Einspieler (1813—1888) je bil koroški Slovenec, duhovnik, vnet za svojo narodnost, po nazorih konservativen, zavzet za pravice katoliške cerkve. V tej smeri je vodil tudi politiko koroškega slovenskega tabora. Narodnostne zahteve bi morale po njegovem biti »skromne, poštene in ne prenapete«. Njegova priljubljena ideja je bila ustvaritev posebne skupine notranjeavstrijskih dežel, to se pravi Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorske, s skupnim parlamentom in vlado, povezane v federaciji z ostalimi avstrijskimi deželami. V skladu s tem je že v začetku šestdesetih let izdajal nemško pisano revijo »Stimmen aus Innerösterreich«. Toda pomen Slovenca je presegal ozke idejne okvire svojega izdajatelja. Einspieler je namreč široko odprl strani svojega časopisa sodelavcem z vsega slovenskega ozemlja in med njimi mladoslovencem in tudi Levstiku, ki so mogli v njem nastopiti proti Novicam in svobodno razpravljati o žgočih problemih slovenske politike.

Mariborski program

Ob splošnem polomu Schmerlingove politike je bilo poleti 1865 konec njegove vlade, cesar pa se je mogel vrniti h konservativnejšemu sistemu, ki mu je bil ljubši. Novi glavni minister je postal grof Richard Belcredi. Tako je za kratek čas prišlo na oblast federalistično in konservativno plemstvo. S septembrskim patentom (20. 9. 1865) je bil zadržan (sistiran) temeljni zakon o državnem zastopstvu, češ da je treba najprej doseči sporazum z ogrskim in hrvaškim saborom, ki sta doslej odklanjala sodelovanje v skupnem parlamentu, potem pa rezultate teh pogajanj predložiti »legalnim zastopnikom drugih kraljevin in dežel«. Z besedami »prosta je pot, ki z upoštevanjem zakonitih pravic vodi k sporazumu« je bil zaključen cesarski manifest, izdan ob septembrskem patentu. Nemška liberalna buržoazija je videla v sistiranju ustave atentat na ustavne pravice in parlamentarizem, konservativci in klerikalci so bili zadovoljni, vodstva nenemških narodov pa so večinoma pozdravila septembrski patent kot obet enakopravnosti narodov, priznanje zgodovinskih pravic dežela in konec centralističnega pritiska; kakor za Čehe velja to tudi za Slovence. Na shodu vodilnih političnih mož so 25. 9. 1865 v Mariboru postavili slovenski narodni program na »zgodovinsko« osnovo. Ta tako imenovani mariborski program je snoval notranjeavstrijsko skupino. Vsaka dežela bi imela svoj deželni zbor, sestavljen iz poslancev narodov, ki so živeli v deželi, na osnovi narodnostnih kurij. Skupne zadeve notranjeavstrijske skupine bi reševal skupni zbor. Narodne zadeve ene narodnosti pa bi reševali poslanci tiste narodnosti iz vseh dežel. Hoteli so torej na ta način rešiti problem zedinjenja Slovencev, ne da bi kršili načelo nedeljivosti dežel, ki so ga močno poudarjali štajerski in koroški Nemci. Slovencev bi bilo v Notranji Avstriji približno 43%. Iz tega se vidi, da problem enakopravnosti ne bi bil lahko rešljiv. Za konservativne in v tradicijo zaverovane Nemce in vladne kroge načrt notranjeavstrijske skupine ni bil nič bolj vabljiv kot Zedinjena Slovenija in zato mariborski program tudi ni pridobil Slovencem nobenega zaveznika. Ostal je mrtva črka in je tudi med Slovenci že kmalu zbudil oster odpor in kritiko, čeprav so se tudi pozneje še sklicevali nanj.

Beneški Slovenci pod Italijo

Leta 1866 se je Avstrija zapletla v vojno s Prusijo in Italijo, ki se je zanjo nesrečno končala. Odreči se je morala vsakemu poseganju v urejanje nemških zadev in se umakniti iz Nemčije, Italiji v korist pa je izgubila še Benečijo.

S tem je pripadla Italiji tudi Beneška Slovenija. Po običaju, ki se je uveljavil ob zedinjevanju Italije, in po določbi mirovne pogodbe med Avstrijo in Italijo 3. 10. 1866 je bil v celi Benečiji in s tem tudi v Beneški Sloveniji 21. in 22. 10. izveden plebiscit. Ta plebiscit ni imel značaja izbiranja med pripadnostjo k dvema državama, kjer bi vsaka stran agitirala zase v predglasovalnem boju, ampak značaj po italijanski zasedbi vse pokrajine manifestirane priključitve. Udeleženci so namreč z »da« potrdili pripravljeno izjavo, ki se je glasila: »Izjavljamo našo pridružitev h kraljevini Italiji pod monarhično ustavno vlado Viktorja Emanuela II. in njegovih naslednikov.« Pod vtisom splošnega razpoloženja so glasovali z »da« tudi nasprotniki, saj je bilo v vsej Benečiji od skoraj 650.000 glasujočih samo 69 glasov proti. Kakor poročajo, je med Beneškimi Slovenci bil proti združenju z Italijo en sam glasovalec, Kljub temu pa je gotovo, da med Beneškimi Slovenci ni bilo nobenega navdušenja za Avstrijo, pač pa je med njimi živela tradicija starih dobrih beneških časov in njihove avtonomije. Zato ni čudno, da so v revolucionarnem letu 1848 Beneški Slovenci sodelovali v boju za osvoboditev Italije.

Seveda so bili Beneški Slovenci, kolikor so računali na obnovitev svoje nekdanje avtonomije, razočarani. O njej v novi upravi ni bilo govora, italijanske oblasti pa tudi niso pokazale nobene skrbi za slovenski jezik in njegovo uporabo v uradih, sodiščih in šolah. Začeli so ustanavljati šole, večinoma enorazrednice, ki jih do tedaj tam ni bilo. Seveda so bile vse te šole italijanske. Mnogi uradniki niso imeli nobenega smisla za posebnosti Beneških Slovencev. Kazale so se tudi težnje po odpravi slovenskega značaja novo pridobljene dežele. Tako so že leta 1867 po sklepu občinske uprave staro ime Šempeter Slovenov (San Pietro dei Schiavoni) spremenili v Šempeter ob Nadiži (San Pietro al Natisone). V cerkvi se je slovenščina bolj obdržala, čeprav so tudi tu nameščali italijanske duhovnike. Marsikje so postopoma opuščali slovenske pridige. Zato je bilo izdajanje katekizmov v slovenskem beneškem narečju, ki se je začelo že v avstrijski dobi leta 1853, in poučevanje verouka v slovenščini po cerkvah, kolikor se je ohranilo do našega stoletja, še toliko bolj pomembno.

Politično gibanje se med Beneškimi Slovenci ni začelo. Vendar so zrasli tudi tu domači kulturni delavci, ki so se zavzemali za ohranitev jezika in rodu. S tem so utrjevali etnično zavest. Vzdrževali so zveze s Slovenci prek meje in se vključevali tudi v splošno slovensko kulturne življenje. Omenimo samo dva zastopnika, kakor sta bila Peter Podreka (1822—1889) in Ivan Trinko (1863—1954). Težko življenje v hribovitih predelih zunaj večjih urbanih središč in prometnih poti je na eni strani ohranjevalo narodnostno podobo pokrajine, na drugi strani pa seveda povzročalo močno sezonsko in stalno odseljevanje.

Volilna reforma na Goriškem

Za Slovence na Goriškem je konflikt z Italijo sprožil deželnozborsko volilno reformo, ki je bila izglasovana januarja 1866 z enim glasom večine z glasovi nadškofa-virilista, konservativnih, avstrijske usmerjenih Italijanov, državnih uradnikov m Slovencev, cesarsko sankcijo pa dobila junija 1866, osem dni pred italijansko vojno napovedjo. Bila je to edina volilna reforma v vsej avstrijski zgodovini, ki je bila posebej napravljena v korist Slovencem. Vendar pa tudi pri njej ni šlo za Slovence, ampak za italijansko nevarnost, ker se je avstrijska vlada bala, da bi prevelika italijanska večina v deželnem zboru utegnila postati nerodna in neprijetna. Reforma je razdelila veleposestniško kurijo v dva volilna okraja, italijanskega in slovenskega, razmejena po narodnostni meji. Vsak okraj je volil po tri poslance. S tem so bila Italijanom odvzeta tri poslanska mesta, italijanska večina v deželnem zboru pa se je zmanjšala od razmerja 14 : 7 na 11 : 10.

Dualizem in slovenska zmaga leta 1867

Izgubljena vojna je pomenila za habsburško monarhijo velik udarec. Misel, da so dnevi monarhije šteti in da bo razpadla, se je precej razširila. V takih razmerah je bila nujna vsaj delna konsolidacija notranjih razmer. S tem je postal nujen sporazum z Madžari. Po večmesečnih pogajanjih, ki jih je po Belcredijevem odstopu zaključil novi ministrski predsednik Beust, je bila februarja 1867 imenovana posebna ogrska vlada in uveljavljena nova, dualistična ureditev monarhije. Monarhija je bila razdeljena na dve polovici, avstrijsko, ki pa je skoraj vse do konca uradno nosila naziv »v državnem zboru zastopanih kraljestev in dežel«, in ogrsko. Avstrijski polovici so pripadale: Zgornja in Spodnja Avstrija, Salzburška, Koroška Štajerska, Kranjska, Primorska (Trst, Goriška in Istra), Dalmacija, Tirolska in Predarlska, Češka, Moravska, Šlezija, Galicija in Bukovina, v Ogrsko pa so spadale tradicionalne dežele krone svetega Štefana s Hrvatsko in Slavonijo vred. Avstrijsko cesarstvo se je preimenovalo v avstro-ogrsko monarhijo. Skupni uradi so postali »cesarski in kraljevski«, tisti v avstrijski polovici »cesarsko-kraljevi«, v Ogrski pa »kraljevski«. Oba dela je vezala personalna in realna unija, cesarjeva oseba, skupna ministrstva za zunanje zadeve, za vojsko in za skupne finance. Kar se tiče porazdelitve kvot skupnih izdatkov, skupnega denarnega sistema, trgovske in carinske politike, tarif in podobnih gospodarskih zadev, naj bi se dogovarjali vsakih deset let. Na znotraj je bila vsaka polovica popolnoma samostojna država s svojim ustavnim sistemom. Za parlamentarno obravnavanje zadev skupnih ministrstev sta tako državni zbor na Dunaju kot ogrski parlament volila tako imenovane delegacije, ki so zborovale izmenoma na Dunaju in v Budimpešti na ločenih zasedanjih. Dasi je znaten del nemške buržoazije le nerad pristal na dualizem, si je vendar ta buržoazija z dualizmom utrdila svoj položaj. Čeprav se je odrekla vladi nad Ogrsko, je vendarle za precej dolgo dobo okrepila svoj vladajoči položaj nad nenemškimi narodi v avstrijski polovici monarhije. Dualizem je torej pomenil delitev oblasti med nemško in madžarsko plemstvo in buržoazijo in nadaljevanje izkoriščanja in zatiranja za vse druge narode.

Za svoj pristanek na dualizem si je nemška buržoazija izsilila vrsto pridobitev v smeri liberalizacije. Belcredi je bil januarja 1867 sklical izredni državni zbor, ki naj bi razpravljal o sporazumu z Ogrsko. Nemška buržoazija se je temu uprla, češ da je izredni državni zbor protiustaven. Pod njenim pritiskom je 7. 2. moral Belcredi odstopiti. Novi državni zbor je bil izvoljen po določbah Schmerlingovega februarskega patenta, torej na ustaven način. V njem so imeli nemški liberalci veliko večino. Izglasovali so vrsto liberalnih zakonov: zakon o pravici združevanja (o društvih in političnih društvih), zakon o pravici zborovanj, zakon o medkonfesionalnih odnosih in zakon, ki je s svojimi določbami o zakonskem pravu pomenil delno spremembo konkordata, in zakon o razmerju šole do cerkve. Novi temeljni zakon o državnem zastopstvu, temeljni zakon o splošnih pravicah državljanov, temeljni zakon o ustanovitvi državnega sodišča, temeljni zakon o sodni oblasti, temeljni zakon o izvrševanju vladne in izvršne oblasti — vsi ti temeljni zakoni so po sklepu parlamenta pričeli veljati skupno z zakonom o vseh monarhiji skupnih zadevah, to se pravi o sporazumu z Ogrsko, in so znani kot decembrska ustava, ki je ostala z nekaterimi spremembami v veljavi vse do razpada habsburške monarhije. Sestava parlamenta je ostala začasno ista, seveda omejena na avstrijsko polovico. Koncesijo federalistom je predstavljala določena razširitev pristojnosti deželnih zborov. Z 19. členom temeljnega zakona o splošnih pravicah državljanov je bila zagotovljena enakopravnost vseh narodov in vsakemu neuničljiva pravica do varovanja in negovanja narodnosti in jezika. Enakopravnost vseh deželnih jezikov v šolah, uradih in v javnosti je država zagotovila. To pa je ostalo v glavnem le na papirju. Leta 1867 je tako pomenilo prvo večjo zmago liberalnih teženj, s tem pa tudi zaostritev spopadov med liberalnim in konservativnim taborom, ki je predvsem branil pozicije cerkve in konkordata in se je zdaj znašel v opoziciji tudi proti vladi.

Tudi za Slovence je bilo leta 1867 izredno pomembno. Volitve v deželne zbore v januarju 1867 so prinesle slovenskemu narodnemu gibanju prvo veliko zmago. Prvič so nastopili na volitvah kot organiziran politični tabor. Pokazalo se je, da je ogromna večina kmečkega prebivalstva na Kranjskem, Štajerskem in Goriškem, ki se je udeleževalo političnega življenja, izpovedala slovensko narodno zavest. Vsi kmečki volilni okraji na slovenskem narodnostnem ozemlju v teh treh deželah so izvolili slovenske poslance. Na Kranjskem so zmagali Slovenci tudi v Ljubljani in v vseh drugih mestnih volilnih okrajih, razen v dveh, ter v trgovsko-obrtni zbornici. Tako so s 25 od 36 voljenih poslancev dobili večino v kranjskem deželnem zboru, v celem pa je bilo v vseh deželnih zborih izvoljenih 44 slovenskih poslancev — medtem ko so jih imeli po volitvah leta 1861 samo 22—24. Volilni uspeh januarja 1867 je bil celo večji kot v naslednjih letih, ko je bil politični pritisk proti slovenskim kandidatom močnejši, in je le malo zaostajal za največjimi uspehi kasnejših let v istem volilnem sistemu. Upravičeno je torej napisal Valentin Zarnik po volitvah: »Zdaj šele moremo prosto dihati, zdaj šele smemo reči, da je slovenski narod v resnici na svetu, da živi, da se zrelo politiško giblje in da nismo samo narodopisen pojem..., kakor so o nas vedno mislili Nemci in kar so tudi že — odkritosrčno govoreč — žalibog naši jugoslovanski bratje, Čehi in drugi Slovani o nas mislili: da smo namreč skorej gotovo za večne čase brez vsakega rešenja germanizatorskemu aligatorju v žrelo padli.«

Po Belcredijevem odstopu je Beust razpustil nekatere deželne zbore, v katerih so bili večinoma federalisti, med njimi tudi kranjskega. Vendar so kljub silnemu pritisku pri novih volitvah v marcu Slovenci zopet dobili večino. Izgubili so le nekaj poslancev v mestni kuriji, med njimi Ljubljano. Izredno pomembno vlogo pri tem je imelo uradništvo, ki je bilo prisiljeno zaradi vladnega pritiska glasovati za nemške kandidate ali pa vsaj ostati doma.

V odnosu do državnega zbora so imeli slovenski zastopniki pred seboj tri možnosti: načelno abstinenco, kakor so jo že nekaj let vodili Čehi, načelno opozicijo v parlamentu ali pa taktično opozicijo z oportunističnim prilagajanjem vsakokratnemu položaju. Slovenski poslanci so si izbrali tretjo pot. Šli so v parlament, ker so se ustrašili groženj o ponovnem razpustu kranjskega deželnega zbora, ki bi utegnil prinesti nemško večino. Zdelo se jim je pametneje, kakor je pisal Svetec Vošnjaku, »da se šibi enako viharju upognemo, raji, nego da bi nas, ko bi se ustavljali, prelomil«. V začetku zasedanja so odločno govorili proti dualizmu in poudarjali, daje smrt za Slovence in za Avstrijo, da so proti centralizmu, čeprav prevzema obliko dualizma. Nato so vsi glasovali za spomenico nemške večine, ki je bila za dualizem, prav tako kakor Poljaki in klerikalni Tirolci. Pri glasovanju 17. 10., ko je šlo za prilagoditev februarske ustave novemu položaju, so glasovali nekateri slovenski poslanci za, nekateri pa proti, medtem ko so to pot Poljaki in Tirolci, glavni slovenski zavezniki, glasovali proti. Slovenci so popuščali, ker je Beust obljubljal razširitev deželne samouprave, večje pravice slovenskega jezika v šoli in v uradih ter slovenske uradnike v najvišjem sodišču in v notranjem ter prosvetnem ministrstvu. Pridobil jih je tudi s tem, da je bila sprejeta gradnja gorenjske železnice, ki so jo slovenski poslanci že več let prosili. Koncesijo za gradnjo je dobil poslanec Lovro Toman, ki jo je nato prodal za veliko vsoto tuji gradbeni družbi. Tako ravnanje je vzbudilo hud vihar na Slovenskem. Očitali so poslancem nedoslednost pa tudi korupcijo, zmerjali so jih s »krompirjevci« in jih imenovali »žalostne prikazni«.

Leta 1867 je prineslo tudi prvi večji premik v slovenski politiki v smeri klerikalizacije. Zaostril se je boj proti konkordatu in cerkvenim pozicijam. To je gnalo duhovščino v večjo politično aktivnost. Duhovščina na Slovenskem, po veliki večini narodno zavedna, je predstavljala glavno organizacijsko silo slovenskega tabora na podeželju. To ji je dajalo v narodnem gibanju izredno moč. Zato je moralo vodstvo slovenskega gibanja popuščati njenim zahtevam po združitvi slovenskega narodnostnega programa z obrambo katoliških načel in cerkvenega vpliva. Na drugi strani pa je bilo v boju proti nemški liberalni buržoaziji in njenim germanizacijskim težnjam mogoče dobiti zaveznika v nemškem konservativnem in klerikalnem taboru, ki je tedaj nastajal. Ob marčnih volitvah se je pojavljalo volilno geslo »vse za vero, cesarja in domovino«, ki ga januarja še ni bilo. V državnem zboru pa so se povezali slovenski poslanci v skupen klub s klerikalnimi Tirolci. Julija 1867 se je Svetec kot prvi slovenski državni poslanec oglasil, sicer še v zelo zmerni obliki, v obrambo konkordata.

Veljava slovenščine

Šestdeseta leta od zloma absolutizma do sprejetja dualizma so bila za Slovence dokaj burna leta. Narodno gibanje, v začetku še zelo skromno in predvsem neorganizirano, se je v teh letih izredno razmahnilo in si poleg zavedne inteligence pridobilo kmečke množice, zlasti večino politično odločujoče vrhnje plasti, ter velik del meščanstva. Na nemški strani je stala ogromna večina plemstva in veleposestva, bogatejši meščani in nekateri kmečki veljaki, zlasti pa večina uradništva. Položaj je bil seveda po posameznih deželah in predelih različen; najugodnejši je bil na Kranjskem, na Štajerskem slabši, zlasti v mestih, na Goriškem so bile zapreke širjenju slovenskega gibanja najmanjše, ker Italijanov ali Nemcev na slovenskem ozemlju, z izjemo mesta Gorice, skoraj ni bilo in se je nemški vpliv mogel kazati le prek uradništva. Močno je zaostajalo slovensko narodno gibanje na Koroškem in v Istri. Tu se kot politična sila v mestih sploh ni kazalo pa tudi na podeželju je bil vpliv nemškega in italijanskega meščanstva ter vlade izredno močan.

V boju za uvajanje slovenščine v urade, sodišča in šole so Slovenci postavljali v deželnih zborih in v državnem zboru nešteto interpelacij, v katerih so prikazovali dejansko stanje in protestirali proti praksi, ki je bila v nasprotju s predpisi, ter proti neznanju slovenščine v uradih. Vlada se načelno ni postavljala proti tem zahtevam, saj je ves čas govorila o enakopravnosti narodov. Schmerlingov pravosodni minister je 15. 3. 1862 poslal višjim deželnim sodiščem v Gradcu in Trstu razglas, naj sodišča v slovanskih sodnih okoliših stranke, ki znajo samo slovanski jezik, zaslišujejo, če je mogoče, v slovanskem jeziku in vsaj njihove najvažnejše izjave zapišejo v tem jeziku. Pri kazenskih obravnavah s takimi strankami naj bi bili sodniki in državni pravdniki in zagovorniki vešči slovanskega jezika in naj bi tudi obravnave tekle v tem jeziku. Vloge v tem jeziku je treba sprejemati in nanje po možnosti tudi v istem jeziku odgovarjati. Seveda pa je ta uredba že sama po sebi s poudarjanjem možnosti dajala obilo prilike za to, da se po njej niso ravnali. Prav tako je širjenje slovenščine zavirala določba, da velja le za stranke, ki znajo samo slovensko. Zaradi tega naprimer ob tiskovni pravdi proti Vilharju in Levstiku leta 1863 ljubljansko sodišče ni dopustilo slovenščine, ker se je prepričalo, da oba obtoženca znata nemško. V zvezi z uvajanjem dualizma in s koncesijami, ki jih je Beust obljubil Slovencem, so z razglasom pravosodnega ministra 5. 9.1867 in z okrožnico kranjske deželne vlade 20. 9. 1867 uporabo slovenščine, ki je bila dotlej priporočana le pogojno, za Kranjsko predpisali kot obveznost, vendar še vedno samo za stranke, ki znajo samo slovensko.

Slovenščina se je, tudi če je bila zajamčena s podobnimi vladnimi razglasi, uveljavljala le mukoma in počasi. Zato je bilo potrebno trmasto vztrajanje strank, ki ob dolgotrajnem postopku niso izgubile potrpljenja in poguma. Dostikrat so seveda zagovorniki slovenskih strank uporabljali nemščino, bodisi da so je bili bolj vajeni, bodisi da so s tem hoteli bolje koristiti svojim klientom. Po poročilu primorskega deželnega namestnika iz leta 1866 je imela italijanščina na sodiščih v Primorju gospodujočo vlogo in to mnogokje tudi v povsem slovenskih predelih. Posebej v Istri je bil tak položaj italijanščine predpisan s patentom iz leta 1815, ki so ga spremenili šele z zakonom leta 1883. Položaj je bil torej po posameznih predelih zelo različen. Mnogokje so pripomogli slovenščini do veljave tudi uradniki, ki sicer niso bili aktivni člani slovenskega narodnega gibanja, a so vendarle iz človeškega odnosa do ljudi čutili potrebo po slovenskem uradovanju. Močno pa so jo zavirali uradniki, ki slovenščine niso znali in bi se je morali šele naučiti, pa tudi mnogi sicer domači konservativni uradniki, ki so okoreli v svojem nemškem uradovanju. Tudi zavedna slovenska inteligenca je v tem času še močno uporabljala nemščino; v kranjskem deželnem zboru se je slovenščina uveljavljala v večji meri šele od leta 1867 naprej. Ljubljanska občina je imela tudi ob slovenski večini in slovenskem županu nemški uradni jezik.

Najbolj se je vlada upirala slovenskim zahtevam glede uveljavitve slovenskega jezika v srednjih šolah. Tako stališče prav lahko razumemo, če pomislimo, da je šlo za področje, kjer se je formirala inteligenca.

Kakor si je torej slovenščina le s težavo utirala pot v urade, sodstvo in šolstvo in so bile njene pravice daleč od tega, kar so Slovenci zahtevali že leta 1848, je vendar gotovo, da se je stanje v šestdesetih letih v primerjavi z obdobjem absolutizma zelo spremenilo. Slovenski knjižni jezik je v tem času močno napredoval. Ustavno življenje je že samo po sebi, kakor v letu 1848, krepilo in razvijalo bogastvo slovenskega knjižnega jezika in njegovo izrazno moč. Oblikovala se je slovenska terminologija, zlasti na pravnem in političnem področju. Izgovori vladnih predstavnikov, da ovira uvajanje slovenščine tudi pomanjkanje izrazov in neizoblikovanost jezika, so vedno bolj izgubljali osnovo.