Vinska trta je pridobitna rastlina, ki se v marsičem razlikuje od drugih večletnih rastlin.
Žlahtna evropska vinska trta raste v naših okoljetvornih razmerah na ameriški podlagi.
Na ameriško podlago in njene križance jo cepimo zaradi trsne uši, ki je konec prejšnjega
stoletja začela uničevati vinsko trto in uničila takratne vinograde. Ameriške podlage in njeni
križanci so bolj ali manj odporne proti temu parazitu. Žal so se v vinogradniških krajih pri
obnovi po trsni uši bolj ali manj razširile tudi samorodnice tako imenovani direktnorodni
hibridi, ki so nastali s križanjem žlahtne evropske trte z ameriškimi. Samorodnice so manj
vredne ter zmanjšujejo ugled našega vinogradništva.
Trta je vzpenjavka
Trta je vzpenjavka, ki se v naravi razrašča po drevju in grmovju v velike višine in široke oblike.
V naših vinogradih in na vrtovih ji vzdržujemo primerno obliko z rezjo, da ne bi zdivjala.
Človek ji z rezjo uravnava rast, rodnost in kakovost grozdja. Z vzgojnimi oblikami in oporo ter
drugimi ukrepi si ustvarjamo možnost za gospodarno izkoriščanje njenih lastnosti.
Kot vsaka druga rastlina ima trta podzemni in nadzemni del. Podzemnega sestavlja podzemno
deblo (podlaga) s koreninjem, nadzemnega pa deblo, veje (kraki, kordoni) ter rozge oziroma
mladike. Na enoletnih poganjkih (mladikah) so listi, zalistniki, vitice, očesa in cvetje oziroma grozdiči.
Koreninje
Podlaga cepljenke se ukorenini. Čeprav ima trta peške, ki lahko kalijo, trte v praksi ne razmnožujemo
s semenom (generativno). Razmnožujemo jo s podtaknjenci (cepljenkami), ali neposrednim precepljanjem
na ukoreninjene vegetativne dele trte (vegetativno). Koreninsko ali podzemno deblo vegetativno razmnoževane
trte (skica ) ima navadno nožne ali glavne korenine (c), stranske ali srednje (b) in zgornje ali tudi rosne korenine (a).
Rosno koreninje
Rosno koreninje in včasih tudi srednje, če je preplitvo, ni pomembno za razvoj in prehrano trte. Če je to
koreninje premočno razvito, lahko v sušnih letih neugodno vpliva na rast trte ter na preskrbo z vodo in hrano.
Zaradi plitvega razvoja to koreninje trte ne more preskrbeti z vodo, v hudi zimi se lahko tudi posuši, lahko
jih tudi poškodujemo z motiko ali orodji. Pri cepljeni trti se rosne korenine pogosto razvijejo iz žlahtnega dela
trte, če smo cepljenke pregloboko sadili. Te korenine niso odporne proti trsni uši in jih moramo odstraniti, da
se ne bi premočno razvile ter udušile razvoj koreninja iz ameriške podlage.
Globina razvoja koreninja je različna. Odvisna je od podlage, zemlje in podnebja. Nekatere podlage razvijajo
koreninje zelo globoko in skoraj navpično (Rupestris du Lot). Zaradi tega je ta podlaga primerna za suho in
nerodovitno zemljo. Pri Ripariji se koreninje razvija skoraj vodoravno in plitvo, zato trta, cepljena na to podlago,
zahteva globoko, rodovitno in deviško zemljo.
Največ koreninja razvija trta pri nas v globini 25 do 50 cm. V težkih, neprepustnih tleh in na terasah (več vode na terasah v tleh) se razvija koreninje plitveje, v lahkih, prepustnih, zračnih in strmih legah pa globlje (skica ).
Pri nas uporabljane podlage, kot so naprimer Kober 5 BB, SO4, Teleki 8 B, 420 A, poganjajo korenine pod kotom okoli 60°, le 41 B pod kotom 45°, 3309 pod kotom 40°, Riparia pod kotom 80° in Rupestris du Lot pod kotom 20°.
Koreninje utrjuje rastlino v zemlji in iz nje črpa vodo ter v njej raztopljeno rudninsko hrano (skica ). Koreninje trte preplete tla v globino in širino, zato trta uspeva tudi v za druge rastline manj primernih tleh. Koreninski laski koreninic
(debeline 0,3 do 0,5 mm), ki črpajo vodo in hrano, se venomer obnavljajo in tako vedno znova prepletajo tudi manjše
delce zemlje (skica ). Črpalna moč koreninja je izredno velika. Pri črpanju vode in hrane je močno udeleženo zlasti
izhlapevanje vode iz listja. Kolikor večje je to izhlapevanje, toliko večje je črpanje in pretakanje sokov v trti. Če manjka
vode v zemlji in je zrak suh in topel ter ob vetru, je izhlapevanje izredno veliko. Ob pomanjkanju vode v zemlji, kar je pri
nas redkeje, listje ovene, trta se lahko posuši.
S cepljenjem združimo dve različni rastlini (dva bitja) v eno. Nadzemni del je naša žlahtna evropska trta, podzemni del pa se razvije iz ameriške trte oziroma njenih križancev. Razlike med njima v zgradbi in lastnostih so takšne, da obstajajo
nekateri medsebojni vplivi te iz dveh bitij združene rastline. Celice koreninja ameriških podlag so bolj zbite, čvrstejše,
celične opne debelejše. Stržen in celice strženovih trakov so ožji, debelina plutovinastega sloja je večja, zato se ranjeno
ali ubodeno mesto (trsna uš) pri ameriški podlagi hitreje zaraste. V tem je pravzaprav pomen tako imenovane odpornosti
podlag proti trsni uši. Škodljivec podlago torej napade, prav tako tudi njeno koreninje, vendar se rane od ubodov hitreje celijo.
Deblo
Deblo je glede na vzgojno obliko lahko različno visoko in različno razvejano. Je lahko navpično, poševno ali celo vodoravno (kordoni). Iz debla rastejo veje (kraki, kordonske veje, rodni štrclji ali grče). Ves ta les imenujemo tudi »stari les« za razliko
od dvoletnega ali enoletnega lesa. Stari les je torej star najmanj tri leta. Vinski trti določamo ali uravnavamo obliko z rezjo in
pletvijo in tako tudi obliko debla. Deblo se le v določenih razmerah razvije tako, da ne potrebuje opore. Navadno moramo
oporo preskrbeti (kolje, žična opora, brajda in tako dalje). Če bi pustili trto rasti naravno, bi razvila deblo tudi 30 m dolgo in 1 m debelo.
Mladica in rozga
Mladica zraste iz zimskega brsta ali spečih očes. Zimski brst v praksi imenujemo tudi
zimsko oko. Če je mladica pognala iz
zimskega očesa na eni rozgi, ki raste iz dvoletnega lesa, je navadno rodna, zato jo imenujemo tudi
rodna mladica (skica ).
Iz spečih očes navadno poženejo nerodne mladice, imenujemo jih tudi jalovke. Na mladici so
listi, vitice in grozdiči, ki jih
imenujemo tudi kabrnki. V pazduhi listnih pecljev so zalistniki in zimska očesa.
Mladice se razlikujejo od letnih poganjkov drugih večletnih rastlin. Mladica je razdeljena s členki (nodiji) na medčlenke
(internodije). Le na členkih so listi, očesa, grozdje in vitice ter seveda tudi zalistniki (skica ). Pri evropski trti ima mladica
v členku prepono (diafragmo), ki na vsakem členku prekinja stržen. Listi so na nodijih menjajoče razporejeni in v eni ravnini.
Nasproti listov so na spodnjih nodijih grozdiči, na zgornjih vitice. Vsak tretji nodij je brez grozdiča oziroma vitice. Le nekatere
samorodnice imajo grozdiče ali vitice na vsakem členku. Vitice so oprijemalni organi trte, saj je trta plezalka.
Zalistniki poženejo v dobi rasti iz
letnih očes v pazduhi listnega peclja. Letnega očesa s prostim očesom ne vidimo, saj takoj,
ko se oblikuje že obrsti v zalistnik. V pazduhi zalistnika je veliko vidno zimsko oko, v katerem je poleg glavnega brstiča še eden
ali več sobrstičev. Brstiči so obdani z zaščitnimi celuloznimi vlakni in dvema luskolistoma. Ko mladica dozori in oleseni, postane
rozga. Rozga je torej enoletna, olesenela in dozorela mladica, ko ji je odpadlo listje. Prerez skozi rozgo je prikazan na skici .
Brstiči in očesa
V Sloveniji se je uveljavilo nekoliko drugačno poimenovanje očes in v njih vsebovanih
brstičev na mladici oziroma rozgi. V nekaterih tujih jezikih je »brst« zunanja vidna odebelitev na členku in v pazduhi listov, ki ji v praksi pri nas rečemo »oko«. V brstu pa je glavni
brst in sobrsti. Pri nas pomeni torej tista zunanja vidna odebelitev »oko« in v njem »glavni brstič« in »sobrstiči«. Zaradi lažje
razumljivosti se bomo v nadaljevanju ravnali po v praksi uveljavljenem poimenovanju (skica ).
Očesa so v pazduhi listnega peclja oziroma na osnovi in v pazduhi zalistnika. Veliko vidno oko na členku enoletne rozge oziroma
mladice imenujemo zimsko oko. V njem so brstiči, eden glavni in eden ali več sobrstičev.
Brstič je mladika v malem z že vidnimi vsemi
organi mladice, tudi kabrnki. Navadno požene (zbrsti) glavni brstič, včasih tudi sobrstiči, tako da imamo lahko na enem členku dve ali
tri mladice. Če je glavni brstič poškodovan ali pozebe, požene navadno sobrstič, seveda, če tudi ta ni poškodovan.
Mladica, ki je zbrstela iz glavnega brstiča, je bolj rodna kot mladica, ki je zbrstela iz sobrstiča. Ta ima navadno le po en kabrnek. Kolikor rodnejša je letina, toliko več kabrnkov je na mladici. Navadno ima 1 do 3, v zelo dobrih letinah in pri rodovitnih sortah tudi 4
do 5, pač glede na sorto. Dobro so razviti navadno le prva dva ali trije.
Na starem lesu, tudi na dvoletnem in enoletnem, so speča očesa, ki so lahko vidna ali pa tudi ne (skica ). Speča očesa imajo le po en brstič in iz njih zbrstijo praviloma
Jalovke — mladice brez kabrnkov. Na istem mestu je navadno veliko spečih očes, zato
požene večkrat veliko slabo razvitih jalovk na zelo ozkem prostoru. Mraz navadno najprej prizadene očesa in to najprej glavni brstič,
šele nato enoletni in nato tudi stari les.
Zalistniki
Med letom v dobi rasti se v pazduhah listov pojavijo letna očesa, ki takoj zbrstijo v
zalistnik. Letnega očesa v pravem pomenu
besede ne vidimo, saj takoj, ko se pojavi, zbrsti v zalistnik. Zalistnik je po svojih zunanjih znakih podoben pravi mladici. Na spodnjem
delu mladike se razvijejo zalistniki, ki lahko tudi v naših razmerah popolnoma dozorijo.
Nekatere sorte razvijajo veliko močnih zalistnikov, druge manj in slabše. Navadno so zalistniki nerodni, vendar nekatere sorte v ugodnih tleh nastavijo več kabrnkov, grozdičev (martinčki), ki v naših razmerah tehnološko slabo ali sploh ne dozorijo.
Zalistniki, ki se razvijejo iz navpičnih mladik, so bujnejši in zadržujejo rast pravih mladik ter zasenčujejo listje in grozdje. Zato jih odstranjujemo. Zalistniki na upognjenih in nagnjenih mladikah navadno hitreje končajo svojo rast, zato niso tako nevarni (skice ).
Razvoj zalistnikov pri naravni rasti trte si razlagamo tako, da trta z njihovo pomočjo tvori svojo novo listno površino, ki jo izvleče iz
zasenčene notranjosti ali grmovja, po katerem se vzpenja in jih tako izpostavi soncu. Razviti listi zalistnikov zelo močno presnavljajo.
Listi
List vinske trte je tridelen ali peterodelen. Oblika in velikost lista se ravnata po sorti. List presnavlja s pomočjo sončne energije, ogljikovega dioksida in vode te snovi v organske spojine. Kolikor več listja je primerno osvetljenega, toliko več bo organskih snovi za rast in rodnost,
toliko lepše in boljše bo grozdje in toliko boljše bo trta dozorela. Povečan prerez skozi list in površino lista kažeta skici in . Število
listov na trto je odvisno od vzgojne oblike, rezi in bujnosti. Pri šparonski vzgoji (Gyot) jih je 100 do 200, pri kordonskih oblikah tudi 300
do 600. Skupna listna površina ene trte je glede na število in velikost listja ter vzgojne oblike od 1,5 do 12 m2, oziroma 10.000 do 50.000
kvadratnih metrov na 1ha vinograda.
Vitica
Trta je vzpenjalka, vitice so ji potrebne, da se lahko oprijema opore in se vzpenja k soncu in toploti. Vitica je po svojem nastanku in razporeditvi na mladiki podobna grozdiču oziroma kabrnku. Večkrat najdemo na konceh vitice zasnove cvetov oziroma razvite jagode.
Mlada vitica z navadno dvema vršičkoma je ravna in iztegnjena le vršiček je ukrivljen. Po dotiku z oporo (kolom ali žico) se 2,5-krat ovije
okoli te opore, se hitro strdi in oleseni. Olesenele vitice so zelo čvrste in jih moramo pri rezi odstranjevati s škarjami, ker bi lahko drugače
ob spravljanju rožja poškodovali oporo.
Cvet vinske trte
Cvet vinske trte je neugleden. Cvetje je združeno v grozdiče. Cvet ima pet zakrnelih časnih in pet zgoraj zraslih venčnih listov (kapico), pet medovnikov, pet prašnikov s pelodnimi mešički in plodnico (skica ). Cvet se odpre tako, da prašniki, ko se iztegnejo, odvržejo
venčne lističe (kapico) in to le ob toplem in lepem vremenu. V hladu in moči kapica ne odpade in cvet se ne more oprašiti. Neoplojeni
cvetovi oziroma plodnice se posušijo in osipajo. Zato so grozdiči ob slabem vremenu v času cvetenja prestreljeni, jagode pa so zaradi
nepravilne oplodnje včasih tudi slabo razvite, ostanejo drobne in brez razvitih pešk. Oplodnja je prikazana na skici .
Grozd in jagoda
Grozd je sestavljen iz več jagod. Glede na sorto obstajajo velike razlike v velikosti in obliki grozda, kakor tudi v obliki, velikosti in barvi jagode. Jagoda visi na pecljiču, ima jagodno kožico, meso s sokom in peške (skica ). Barvilo je v kožici, le pri redkih sortah
in hibridih je obarvano tudi meso (sorte barvarice).
Teža grozdov se giblje glede na sorto in letino med 60 do 2000 g. Znani so nekateri križanci, ki razvijejo več kg težak grozd.
Pecljevina predstavlja 3%—8% skupne teže grozda, jagode 92%—97%.
Jagoda ima okoli 10% kožice, 86%—90% mesa oziroma soka in 3%—4% pešk.
Rast in zorenje jagode. Jagoda se po oplodnji hitro razvija. Ko raste, je čvrsta in krhka. Po 4—6 tednih doseže velikost, ko se voščena prevleka na jagodni kožici spremeni v oprh (meglico). Pravimo, da se jagoda v tem času že »briše«. Šele takrat se začne tudi mehčati.
V jagodi je sprva veliko kisline, sladkorja pa zelo malo. Čvrsto meso prehaja vedno bolj v sočno, količina kisline se manjša, količina
sladkorja pa veča. Že v tej dobi je peška fiziološko zrela (skica ).
Tehnološka zrelost
Tehnološko dozori grozdje šele takrat (čas trgatve), ko doseže sok primerno količino sladkorja in kisline. Razmerje med sladkorjem in kislino je pri različnih sortah in področjih rasti različno. Zato trgamo grozdje v različnem času, niti prezgodaj, niti prepozno, zlasti
ne pri sortah, ki imajo že po naravi malo kisline. Jagode pri sortah z nežno kožico rade gnijejo. Močno gnojenje z dušikom in mokra
jesen pospešujeta gnitje. Gniloba je pri rdečih sortah nevarnejša kot pri belih, ker lahko gliva uniči rdeče barvilo že v jagodi.
Življenje trte
Vsa živa bitja sprejemajo hrano in sprejeto hrano presnavljajo. Vsa živa bitja pa tudi rastejo in se razmnožujejo. Sprejemanje hrane in dihanje sta nedvomno najosnovnejši življenjski opravili. Pri dveh velikih skupinah živih bitij (rastlinah in živalih) potekajo ta
opravila precej različno. Rastlina dobi surovine za svoje prehranjevanje iz nežive narave, iz tal in ozračja, žival pa je glede hranljivih
snovi posredno ali neposredno vezana na rastline.
Prehranjevanje
Rastlina se oskrbuje z vodo in rudninskimi snovmi iz zemlje. Prav zato so njene korenine močno razraščene, pri vinski trti še prav posebno. Zato lahko izkorišča sorazmerno veliko območje. Ker je »kuhinja« pri rastlinah predvsem v zelenih listih, je njihova
površina zelo velika, da ima rastlina čim več prostora za predelovanje hrane. Kot »gorivo« porablja rastlina sončno svetlobo in si
mora zato z razvrstitvijo listov ter z obračanjem listov proti soncu pridobiti toliko sončne energije, kolikor je pač potrebuje za
predelovanje neživih snovi v uporabne žive (organske) snovi.
Tega, česar je sposobna zelena rastlinska celica, kemikom v najsodobnejše opremljenih laboratorijih še ni uspelo narediti. V
rastlinskih celicah potekajo zelo zapletene spremembe, pri katerih nastanejo iz ogljikovega dioksida in vode ter ob sodelovanju
sončne svetlobe in v prisotnosti listnega zelenila organske snovi. Ta dogajanja imenujemo asimilacija ali fotosinteza.
Zanima nas, kako je zgrajen ta majhen kemijski laboratorij, ki ga imenujemo
rastlinska celica. Vsako rastlinsko celico sestavlja celično jedro, protoplazma in
celična mrenica (skica ). Poleg tega pa se v protoplazmi nahajajo še majhna obarvana telesca,
tako imenovani plastidi. Če so plastidi zelene barve, jih imenujemo kloroplasti. V tem primeru namreč vsebujejo listno zelenilo
ali klorofil, ki ima pri asimilaciji zelo pomembno vlogo. Plastidi pa seveda lahko vsebujejo tudi druga barvila, denimo rdeča
(pri rdečih sortah), ali rumena.
Proces fotosinteze, ki poteka v rastlinski celici, bi lahko v jeziku kemikov napisali s tole enačbo:
6CO2 + 6H2O = C6H12O6 + 6O2
Nastanek sladkorja
Kot je znano, pomeni CO2 ogljikov dioksid, H2O vodo, O2 kisik, C6H12O6 pa molekulo sladkorja. Toda v tej enačbi smo upoštevali le snovi, s katerimi se srečamo pri asimilaciji. Iz ogljikovega dioksida,
katerega je trta dobila iz ozračja ter iz vode, ki jo je skupaj z rudninskimi snovmi posrkala iz tal, je nastal sladkor. Pri tem se je
tudi sprostil za živi svet zelo dragocen kisik. Natančneje bi lahko fotosintezo napisali takole:
6CO2 + 6H2O + 675 cal = C6H12O6 + 6O2
V drugem primeru smo upoštevali tudi ustrezno količino energije, ki jo rastlina potrebuje, če hoče iz neživih snovi zgraditi žive. Pri asimilaciji v zelenih rastlinskih celicah predstavlja to energijo sončna svetloba, kar je omenjeno že v enem prejšnjih odstavkov.
Številka 675 kalorij pove, koliko te energije se porabi pri asimilaciji.
Pa vendar tudi z drugo enačbo še nismo povedali vsega. V njej namreč ni upoštevan klorofil, asimilacija oziroma fotosinteza pa
poteka le v primeru, če je v rastlinskih celicah prisotno listno zelenilo. Ker pa se pri fotosintezi klorofil ne izrablja in ne spremeni,
bo gornja enačba kar prava, če se hkrati tudi zavedamo, kako odločilno vlogo ima klorofil pri asimilaciji.
Asimilacija in zaloga hrane
V naravi poteka asimilacija le podnevi. Najprej nastane v zelenih rastlinskih celicah sladkor, iz sladkorja pa škrob, ki se nabira v zelenih kloroplastih. Škrob se zvečer znova spremeni v sladkor in kot sladkorna raztopina potuje po vsej rastlini. To pomeni,
da doseže sladkor, ki je tudi rastlinska hrana, prav vsako celico rastlinskega organizma. Toda te hrane ima rastlina več kot dovolj.
Zato se odvečna količina sladkorja nabira v nekaterih delih rastline, kjer se spet spremeni v škrob, ali pa redkeje v beljakovine in
oljne kapljice. Tako ostane kot dragocena zaloga v koreninah, podzemnem deblu, gomoljih in semenih. Pri vinski trti se kopiči v
lesu, koreninju, deblu in seveda v grozdju.
Fotosinteza
Fotosinteza je za vso živo naravo izredno pomembna. Če bi se denimo fotosinteza ustavila, bi prenehalo tudi življenje na zemlji. S tem v zvezi kajpak nastane vprašanje, če bo kdaj zmanjkalo snovi, ki jih rastline potrebujejo za fotosintezo. Ogljikovega
dioksida, ki ga rastline ogromno porabijo, je naprimer v enem litru samo 0,3 kubičnega centimetra. Toda prav z asimilacijo se
v naravi prične kroženje snovi, ki ima za posledico, da se nekatere snovi nenehno obnavljajo.
Iz anorganskih snovi gradijo rastline organsko snov, ki služi njim samim, precej te snovi pa ostane za hrano živalskim organizmom. Nadalje sproščajo rastline z asimilacijo kisik, ki ga vsa živa bitja potrebujejo za dihanje. Živali porabljajo pripravljeno hrano, z
dihanjem pa oddajajo ogljikov dioksid in na ta način obnavljajo zalogo tega plina v ozračju. Če bi se ogljikov dioskid ne vračal v
ozračje z dihanjem, gorenjem in gnitjem, bi ga v resnici v nekaj desetletjih zmanjkalo. Tudi rudninske snovi v tleh, ki jih potrebujejo
rastline, se venomer obnavljajo. Zato skrbijo bakterije, ki razgrade organsko snov v anorgansko. Tako je v naravi vedno dovolj hrane
za živa bitja. Vendar pri enostranskem izkoriščanju nekega rastišča lahko prihaja do motenj, pomanjkanja določenih rudninskih snovi,
ki jih človek lahko načrtno obnavlja in usmerja.
