Bolezni in škodljivci vinske trte

Podobno kakor druge rastline tudi vinsko trto napadajo številne bolezni in škodljivci, ki nenehno ogrožajo količino in kakovost pridelka. Vinska trta sodi med zelo občutljive rastline, lahko pa bi rekli, da se je njena občutljivost za bolezni in škodljivce z uvedbo intenzivnih vzgojnih oblik in visoko kakovostnih sort ter z obilnim gnojenjem celo povečala. Zato si, žal, sodobnega vinogradništva brez ustreznega varstva vinske trte pred boleznimi in škodljivci skoraj ne moremo predstavljati.

Povzročitelji bolezni in poškodb

Vinsko trto napada več sovražnikov. Bolezni povzročajo zajedavske glive (Fungi), to so mikroskopsko majhne rastlinice brez klorofila, ki si za življenje potrebne snovi pridobivajo z zajedanjem ali parazitiranjem na višjih, zelenih rastlinah (zajedavske ali parazitske glive), ali pa z razkrojem že odmrle organske snovi (gniloživke ali saprofitske glive).

Telo gliv je sestavljeno iz mnogih nitk ali hif, ki skupaj tvorijo podgobje ali micelij. Zajedavske glive razraščajo svoje hife v rastlinskih tkivih, razmnožujejo pa se s posebnimi trosi, ki jih tvorijo navadno na površini napadenih rastlinskih tkiv. Glivam ustreza vlažno in toplo vreme, zato je pojav glivičnih bolezni najmočnejši v letih z obilico padavin.

Bolezni na vinski trti povzročajo še virusi, ki so zelo preprosto zgrajeni in jih lahko vidimo le pod elektronskim mikroskopom. Okužijo lahko le žive rastlinske celice, se v njih hitro razmnožijo in se nato razširijo na sosednje celice, dokler končno ne okužijo cele rastline.

Med škodljivci vinske trte so brez dvoma najpomembnejše žuželke (Insecta). Njihovo telo je sestavljeno iz glave, oprsja in zadka, na oprsju imajo 3 pare nog in 2 para kril. Razmnožujejo se z jajčeci, iz katerih se izležejo ličinke, ki se postopoma preobrazijo v odrasle žuželke. Odrasle žuželke ali njihove ličinke poškodujejo rastline z objedanjem rastlinskih tkiv, ali tako, da iz njih sesajo sokove.

Med škodljivce vinske trte sodijo tudi pršice (Acarina), ki jih prištevamo k pajkovcem in so z žuželkami v daljnjem sorodstvu. Od njih se ločijo zlasti po tem, da imajo štiri pare nog, nimajo kril in tipalnic. Pršice so majhne živalice, saj večina med njimi meri le nekaj desetink milimetra. Iz napadenih rastlin sesajo sokove in ker se hitro razmnožujejo, lahko povzročijo občutno škodo.

Med škodljivce vinske trte lahko štejemo tudi nekatere višje živali, med ptiči zlasti škorce, med sesalci oziroma glodalci pa voluharja.

Kaj moramo vedeti o kemičnih sredstvih za zatiranje bolezni in škodljivcev?

Žal, smo pri učinkovitem zatiranju bolezni in škodljivcev, v zadnjem času pa tudi plevelov, še vedno navezani na uporabo kemičnih sredstev ali pesticidov. Prav ta pa so zadnje čase predmet mnogih razprav, ker so mnoga izmed njih strupena in za človeka in njegovo okolje nevarna. Zato moramo najprej obravnavati osnove varne in smotrne uporabe kemičnih sredstev.

Kemična sredstva delimo glede na namen uporabe na:

sredstva proti glivičnim boleznim, to so fungicidi,

sredstva proti žuželkam, to so insekticidi,

sredstva proti glodavcem, to so rodenticidi,

sredstva proti pršicam, to so akaricidi,

sredstva proti plevelom, to so herbicidi in tako dalje.

Fungicidi

Fungicide uporabljamo navadno zaščitno ali preventivno, to je, pred pojavom bolezni. Z njimi torej preprečimo okužbo, ne moremo pa že obolelih rastlin zdraviti, razen v izjemnih primerih. V glavnem lahko rečemo, da je večina fungicidov, ki jih uporabljamo v vinogradništvu, malo strupena in pri količkaj previdni uporabi tudi malo nevarna.

Med fungicide na osnovi bakra prištevamo vinogradnikom dobro znano bordojsko brozgo, ki jo pripravimo iz raztopine modre galice in apna. Navadno uporabljamo 1 do 2% bordojsko brozgo. 100 litrov 1 % bordojske brozge pripravimo takole: v leseni kadi raztopimo v 50 l vode 1 kg modre galice, najbolje tako, da jo obesimo čez noč v platneni vrečici v vodo. Galico lahko hitro pripravimo tudi tako, da jo zdrobimo in raztopimo v nekaj litrih vroče vode. V drugem sodu, ki mora meriti vsaj 100 litrov, pripravimo apneni belež tako, da v 50 l vode skozi gosto sito precedimo 1,25 kg gašenega apna ali 1/2 kg hidriranega apna. Nato vlivamo raztopino modre galice v apneni belež in dobro mešamo. Na koncu preizkusimo brozgo z belim fenolftaleinskim papirčkom ali z rdečim lakmusovim papirčkom. Fenolftaleinski papirček mora narahlo pordečiti, lakmusov pa pomodriti, če je brozga pravilno pripravljena. Če do obarvanja ne pride, moramo brozgi dodati še malo apnenega beleža.

Nekateri pripravljajo bordojsko brozgo tudi tako, da vlivajo apneni belež v raztopino modre galice. O tem, kateri način je pravilnejši, so mnenja deljena, je pa drugi način navadno bolj praktičen.

Najbolje je, če sveže pripravljeno brozgo takoj porabimo. Obstojnost brozge lahko podaljšamo, če dodamo na 100 l brozge 100 g sladkorja ali liter posnetega mleka.

Zaradi zamudne priprave bordojsko brozgo vedno bolj izpodrivajo drugi bakrovi pripravki, med katerimi je dandanes pri nas najbolj znan cuprablau in cuprablau Z, pogosto pa uporabljamo tudi bakreno apno 50.

Vsi bakrovi pripravki so vinski trti nevarni v deževnem in hladnem vremenu, še zlasti ko je trta v bujni rasti. Praviloma ne priporočamo bakrovih pripravkov do konca cvetenja trte, ker zavirajo rast in povzročajo tudi osipanje cvetja. Zelo priporočljivi pa so bakrovi pripravki po cvetenju, ker imajo dolgotrajno delovanje.

V vinogradništvu uporabljajo še sorazmerno dosti bakrovih pripravkov zlasti proti peronospori in rdečemu listnemu ožigu. Proti oidiju niso učinkoviti, vendar zavirajo njegov razvoj, prav tako pa zavirajo razvoj sive grozdne plesni.

Izmed fungicidov na osnovi žvepla uporabljamo dandanes le še tako imenovana močljiva žvepla proti oidiju, ki jih mešamo osnovnemu škropivu proti peronospori. Tu in tam uporabljajo tudi še žveplo v prahu, s katerim vinsko trto zaprašijo, medtem ko je žveplenoapnena brozga že skoraj izginila.

Izmed močljivih žvepel je pri nas najbolj znan cosan, tu in tam najdemo še druge pripravke (naprimer thiovit, kolosul in drugi). Žveplovi pripravki so učinkoviti samo proti oidiju, delno pa učinkujejo tudi proti pršicam. Vsi žveplovi pripravki so vinski trti nevarni v vročem vremenu, zlasti kadar temperatura naraste čez 30° C. Takrat lahko povzroče hude ožige in jih ne smemo uporabljati. V hladnem vremenu, kadar je temperatura nižja od 15° C, slabo delujejo.

Organski fungicidi so dandanes največ v uporabi. V glavnem učinkujejo proti peronospori, le nekateri med njimi so učinkoviti tudi proti oidiju in sivi grozdni plesni. Pri nas najbolj znani organski fungicidi proti peronospori so dithane M-45, antracol, orthocide, ortophaltan, mycodifol in nekateri drugi. Proti oidiju so učinkoviti karathane, morestan, afugan, enovit M in benlate, proti sivi grozdni plesni pa enovit M, benlate, euparen in mycodifol.

Za večino organskih fungicidov lahko rečemo, da vinski trti sploh niso nevarni in da celo pospešujejo njen razvoj in rast. Zlasti jih priporočamo za škropljenja pred cvetenjem pa vse od konca cvetenja, mirne duše pa lahko z njimi škropimo tudi po cvetenju, le da bi bilo priporočljivo malo skrajšati presledke med posameznimi škropljenji, ker delovanje organskih fungicidov ni tako dolgo in je pri večini le okrog 10 do 12 dni. Nekateri organski fungicidi pa lahko, če jih prepozno uporabimo, zavirajo vrenje mošta, na kar bomo še posebej opozorili pri obravnavanju sive grozdne plesni.

Insekticidi

Insekticidi so sredstva za zatiranje žuželk in so po večini hudi strupi, zato moramo z njimi ravnati skrajno previdno in upoštevati vsa navodila. Praviloma z njimi ne škropimo zaščitno, torej vnaprej. Ne uporabljamo jih »na pamet« oziroma »za vsak primer«, ampak res samo po potrebi že po pojavu nekega škodljivca. Na račun strupenih insekticidov gre dandanes tudi največ ugovorov.

Insekticidi iz skupine kloriranih ogljikovodikov (DDT, aldrin in drugi) so zaradi prepočasnega razkroja in nevarnosti nabiranja v organizmih toplokrvnih živali pri nas in tudi v večini evropskih držav prepovedani. Dovoljena je le še uporaba tiodana do cvetenja (uporabljamo ga proti listni pršici šiškarici ali erinozi), endrina za zatiranje voluharja samo v ograjenih površinah in kjer ni nevarnosti zastrupitve voda ter lindana za zatiranje talnih škodljivcev.

Dandanes so najpogosteje v uporabi insekticidi iz skupine organofosfornih pripravkov. Mnogi med njimi so hudi strupi, vendar se hitro razkrajajo in se ne nabirajo v organizmu. Izmed manj strupenih pripravkov na tej osnovi bi za vinogradništvo prišli v poštev: dipterex, zolone, basudin, nogos, folithion proti grozdnim sukačem. Prišli bi v poštev tudi hudi strupi, kakor so: ultracid, gusathion, paration, monitor in nekateri drugi, vendar se jih raje izogibajmo, poleg tega pa jih po sedaj veljavnih predpisih sploh ni mogoče kupiti v prosti prodaji, ampak le na podlagi posebnega dovoljenja občinske sanitarne inšpekcije.

Proti listni pršici šiškarici se dobro obnese oleodiazinon za predpomladansko škropljenje. Včasih so proti rdeči sadni pršici (rdečem pajku) precej uporabljali metasystox, ekatin in anthio, vendar je pršica proti njim že odporna, poleg tega pa so tudi ti pripravki precej strupeni.

Insekticidi iz skupine karbamatov se v vinogradništvu niso preveč uveljavili. Izmed manj strupenih pripravkov je primeren le sevin, vendar ima to slabo lastnost, da pospešuje razvoj rdečega pajka, zato se ga izogibamo. Dober, a zelo strupen je lannate, ki prav zaradi strupenosti ni dostopen posameznikom.

Akaricidi

Akaricidi so sredstva proti pršicam. Znano je, da proti pršicam učinkujejo tudi mnogi insekticidi iz skupine organofosfornih pripravkov (naprimer metasystox, anthio, gusathion, folithion, ultracid, nogos, monitor in drugi). Po daljši uporabi teh pripravkov pa postanejo zlasti pršice prelke (rdeči pajki) proti njim odporne. Takrat jih lahko zatiramo le s posebnimi akaricidi, kakor so: galecron, kelthane, plictran, neoron, tedion, anilix in še nekateri. Proti pršicam šiškaricam pa so učinkoviti oleodiazinon, tiodan, neoron in žveplo.

O možnosti uporabe herbicidov v vinogradništvu bomo spregovorili v posebnem poglavju.

Kako ravnamo s kemičnimi sredstvi

Zaradi nevarnosti zastrupitve postopajmo s kemičnimi sredstvi skrajno previdno. Pred vsako uporabo kemičnega sredstva si temeljito preberimo navodila, ki morajo biti priložena ali nalepljena na embalažo. To velja zlasti za bolj strupene insekticide, čeprav je tudi pri uporabi fungicidov previdnost vedno na mestu.

Kemična sredstva nabavljamo vedno v originalni embalaži in jih v njej tudi hranimo, Nikar ne presipavajmo ali prelivajmo sredstev v druge posode, da ne pride do pomote. Kemična sredstva hranimo v posebnem, suhem in pred mrazom varnem prostoru pod ključem. Za pripravo škropiv uporabljajmo vedno posebne posode, ki jih ne smemo uporabljati v druge namene. Prazno embalažo zakopljimo v globoke jame. Ostankov škropiva ne smemo vlivati v odpadne ali tekoče vode, ker bi lahko zastrupili ribe in druge vodne živali.

Pri delu se primerno oblecimo v zaščitno obleko, ne jejmo, ne pijmo in ne kadimo. Po delu se temeljito umijmo. Kemičnih sredstev, ki so označena z napisom »strup«, ne smemo nikoli pripravljati z golimi rokami.

Po vsakem škropljenju ostane na rastlinah nekaj časa zdravju škodljiva in nevarna količina kemičnega sredstva. Šele po določenem času se kemično sredstvo na rastlini razkroji do take mere, da ostanki škropiva povsem izginejo ali pa je njihova količina tako majhna, da ne more škodovati. Dopuščena količina ostankov na rastlinskih pridelkih je pri nas določena s posebnim zveznim predpisom. Prav tako je tudi predpisana zadnja možna uporaba pred spravljanjem pridelka za vsako kemično sredstvo. Čas, ki mora poteči od zadnjega škropljenja do spravljanja pridelka, imenujemo varnostna doba ali karenca. Upoštevanje karence je obvezno, zato navajamo varnostne dobe v dnevih za vsa tista sredstva, za katera menimo, da bi prišla v poštev za varstvo vinske trte. V tabeli navajamo pri insekticidih tudi označbo I. ali II., pomeni pa, da preparate z označbo II. lahko kupimo, ker so po zakonu o strupih razvrščeni v listo II. Za vse preparate z označbo I., ki so torej na listi I. zakona, pa velja, da jih lahko nabavimo le s posebnim dovoljenjem pristojne sanitarne inšpekcije.

Varnostne dobe (karence) v dnevih

Fungicidi Dni     Dni
afugan 21   euparen 28
antracol 7   karathane 21
benlate 14   morestan 14
cineb 7   mycodifol* 7
daconil 21   ortocid 7
dithane M-45 7   ortofaltan 7
enovit M 7   polyram-combi 7

* Mycodifol ima iz zdravstvenih vzrokov sicer kratko karenco (7 dni), vendar ga zaradi nevarnosti zaviranja vrenja ne smemo uporabiti pozneje kakor vsaj 28 dni pred trgatvijo.

Insekticidi Dni       Dni  
anthio 21 II.   metasystox 28 I.
basudin-diazinon 14 II.   monitor 15 I.
dipterex 14     nogos 7 II.
endrin 35 I.   paration 21 I.
ekatin 28 II.   sevin 7  
folithion 15—21   tiodan 28 I.
gusathion 21 I.   ultracid 35 I.
lannate 7 I.   zolone 15 II.

Pripravki brez navedbe rimske številke še niso razvrščeni v listo I oziroma II strupov, vendar za nabavo ni potrebno posebno dovoljenje.

Akaricidi Dni     Dni
anilix 14   neoron 7
galecron 42   plictran še ni znana
kelthane 14   tedion 14

Bolezni vinske trte

Peronospora vinske trte

Peronospora vinske trte (Plasmopara viticola) je v podnebnih razmerah Slovenije nedvomno gospodarsko najpomembnejša glivična bolezen vinske trte. Vinogradniki se je po pravici boje, saj soodloča o količini pridelka. Še posebej je nevarna v deževnih letih, ko lahko povzroči ogromno škodo, ki se odraža tudi še v naslednji vegetacijski dobi.

Bolezenski znaki pri peronospori

Napada vse zelene dele vinske trte: listje, mlade poganjke, vitice in grozdje. Vinogradnikom je najbolj znana na listju in grozdju. Na listju se peronospora pojavi v obliki 1 do 2 cm velikih, okroglastih peg rumenkasto-vodenaste barve, ki jih imenujemo »oljni madeži« . Takrat, ko je zračna vlaga več kot 85%, se kmalu ali po nekaj dneh v okviru madežev pojavi na spodnji listni strani bela plesniva prevleka. Pege rjavijo in se sušijo, ob ugodnem vlažnem vremenu je lahko na enem listu več peg, ki se med seboj strnejo in celi listi porjavijo in odpadejo .

Mladi, komaj zasnovani kabrnki se ob napadu obdajo z belim puhom, se po dolžini značilno zvijejo in postanejo sivkasto rjavkaste barve. Videti so, kot da bi bili kuhani. Taki kabrnki se dokončno posušijo in odpadejo. Tudi na mladih grozdičih se ob napadu pojavi bela plesniva prevleka, ki zajame komaj zasnovane jagode in peclje, celi grozdiči pa se posušijo in odpadejo . Do neposrednega napada na jagode lahko pride toliko časa, dokler jagode ne dosežejo grahovega zrna in se obdajo z voščenim oprhom, vendar lahko gliva napade tudi še potem peclje. Nevarnost napada pecljev preneha komaj takrat, ko le-ti dosežejo približno 2/3 svoje normalne velikosti .

Gliva napade listje, mlade kabrnke oziroma jagode in peclje skozi listne reže. Ko se jagode obdajo z voščenim oprhom, se listne reže na njih zapro in s tem postanejo jagode odporne proti napadu. Na pecljih se listne reže zapro šele takrat, ko dosežejo, kakor smo že povedali, približno 2/3 velikosti, kar se pri nas zgodi v kolikor toliko normalnih letih nekje do srede julija, v »poznih« letih pa šele konec julija ali celo v začetku avgusta.

Gliva se razmnožuje s posebnimi poletnimi trosi na trosonoscih, ki pravzaprav tvorijo belo plesnivo prevleko. Trosonosci prodro navzven tudi skozi odprte listne reže.

Zaradi omenjenega načina okužbe in izbruha trosonoscev lahko pride na grozdju do posebne oblike pojava peronospore, do sušenja grozdja. Pogosto se namreč zgodi, da gliva okuži jagode še v času, ko so na njih listne reže odprte. Medtem ko se gliva v jagodah razvija, se listne reže zaprejo in tako ne more priti do izbruha. Take jagode se značilno nagubajo, postanejo vijoličasto rjavkaste barve in se posuše. Podobno se zgodi takrat, kadar se okužijo peclji in se posušijo, ali pa gliva iz njih s podgodbjem prerašča v jagode .

Ta posebna oblika peronospore, ki povzroča sušenje že večjih jagod, pecljev in celih grozdov, je precej razširjena in dobro znana. Mnogokrat se pojavi tudi v letih, ko na listju ni posebno močnega napada, ali pa ga sploh ni, kar nas zavede k napačnemu mnenju, da v tistem letu peronospora ni posebno nevarna in zaradi tega prezgodaj nehamo s škropljenjem. Pogosto prav zaradi takega napačnega sklepanja izgubimo tudi 20% do 30% pridelka.

Življenje in razvoj peronospore

Peronospora prezimi v odpadlem listju v obliki posebnih zimskih trosov. Ko na spomlad listje razpade, se zimski trosi osvobodijo in ob primerno toplem in vlažnem vremenu vzkalijo v poseben trosovnik, v katerem je več posebnih trosk ali zoospor. Ko ta trosovnik poči, dospejo troske z dežnimi kapljicami in vetrom na mlade lističe vinske trte in jih okužijo.

Ugotovili so, da lahko v posameznem letu prvič pride do okužbe takrat, ko je v času dveh do treh dni temperatura vsaj 11° C, ko v tem času pade vsaj 10 mm dežja in ko imajo listi vinske trte v premeru vsaj 2,5 do 3 cm. Pri nas je to lahko že v drugi polovici maja ali v prvem tednu junija. Po okužbi se gliva v listih nekaj časa razrašča in šele po določenem času izbruhne iz njih v obliki bele plesnive prevleke. Poletni trosi, ki tukaj nastanejo, širijo okužbe naprej vse do jeseni, dokler so še količkaj ugodne temperature. Bolezni torej ne opazimo takoj po okužbi, ampak šele takrat, ko se pojavijo oljni madeži in bele plesnive prevleke.

Čas, ki poteče od okužbe do pojava teh bolezenskih znakov, imenujemo inkubacijska doba. Trajanje inkubacijske dobe je lahko različno dolgo in je odvisno od temperature. Najkrajša je inkubacijska doba pri temperaturi med 21 do 24° C in je le 4 dni.

Okužbe, ki nastanejo iz zimskih trosov, imenujemo prvotne ali primarne okužbe. Povedali smo že, kdaj lahko pride do prve primarne okužbe. Ker pa zimski trosi ne dozorijo vsi hkrati, lahko pride do več primarnih okužb tudi še pozneje in to ne samo na listje, ampak tudi na grozdje. Prav v tem je najbrže vzrok, da v nekaterih letih sploh ni okužb na listju, kljub temu pa peronospora močno napade grozdje.

Tudi poletni trosi, ki nastanejo v belih plesnivih prevlekah na spodnji listni strani ali na kabrnkih, grozdičih, viticah in poganjkih, se odtrgajo od trosonoscev in se z dežnimi kapljicami in vetrom raznašajo ter okužijo spet nove liste in druge dele vinske trte. Takim okužbam pravimo sekundarne ali drugotne okužbe. Do sekundarne okužbe lahko pride, če je list ali drug del vinske trte vsaj dve do dve in pol ure moker, bodisi od dežja ali močne rose.

Zaradi takega razmnoževanja glive je vinska trta v nevarnosti, da se okuži s peronosporo dobršen del vegetacijske dobe, nekako od pozne pomladi pa vse do začetka jeseni, če so le vremenske razmere kolikor toliko ugodne, to je, da je dovolj toplo in vlažno. Zaradi ugodnejših temperatur je nevarnost okužbe še posebej velika v času od začetka junija pa do konca julija. To je tudi čas, ko moramo vinsko trto večkrat vestno in temeljito poškropiti, če jo hočemo obavarovati pred boleznijo.

Varstvo vinske trte pred peronosporo

Škropljenje s fungicidi je tudi edini zanesljivi način obrambe pred peronosporo, kajti za to bolezen so občutljive prav vse žlahtne sorte vinske trte, čeprav so v občutljivosti med sortami določene razlike. Bolj odporni so le nekateri hibridi, saj večine ni potrebno škropiti. V Sloveniji napoveduje roke škropljenja tako imenovana protiperonosporna služba po radiu in časopisih. Pogosto pa so pri nas že na manjših področjih med posameznimi vinogradi precejšnje razlike v temperaturah in padavinah. Prav v tem je vzrok, da tu in tam posamezne napovedi ne dajo vedno popolnoma zanesljivega uspeha zatiranja. Zato se mnogi vinogradniki raje odločajo za zanesljivejši način obrambe pred peronosporo, ki je v tem, da vinsko trto škropimo s fungicidi v tako pogostih presledkih, da je na njej vedno škropilna obloga.

Navadno opravimo prvo škropljenje proti peronospori v začetku junija, nadaljnja škropljenja pa ponavljamo v 8 do 12-dnevnih presledkih. V krajših presledkih si škropljenja slede zlasti v času pred cvetenjem vinske trte in po njem nekako do začetka julija, ali pa v zelo deževnih letih, v daljših časovnih presledkih pa v juliju, če ni preveč dežja.

Zelo pomembno je, da poleg časovnih presledkov upoštevamo tudi razvoj vinske trte, kajti v določenih razvojnih stadijih je trta še posebej občutljiva za peronosporo. Tako je obvezno škropljenje tik pred cvetenjem in tudi po cvetenju. Nikakor pa s škropljenjem ne smemo čakati, kadar se zaradi neugodnih vremenskih razmer čas cvetenja razvleče. Škropljenju tik pred cvetenjem mora slediti naslednje škropljenje čez 8—10 dni, v zelo deževnem vremenu pa še prej, čeprav trta še ni odcvetela. Zelo previdni moramo biti zlasti v tako imenovanih »poznih« letih, to je v letih, ko vinska trta zaradi neugodnega vremena pozno cveti in pozno razvije jagode in peclje do take mere, da niso več občutljivi za okužbo. Zato je pri odločanju o časovnih presledkih med škropljenji pomemben tudi razvoj vinske trte, ne pa samo datum. V »poznih« letih bo treba še ves julij intenzivno škropiti.

Če upoštevamo, da pri nas navadno prvič škropimo proti peronospori v začetku junija in da so presledki med škropljenji 8 do 12 dni, potem je skupno število škropljenj v eni sezoni 5 do 7, v zelo hudih letih pa celo še več. Glede na to, da fungicidi niso hudi strupi in da eno škropljenje stane toliko, kolikor je vrednost približno dveh odstotkov pridelka, skoraj nima pomena pri škropljenju varčevati. Vsako pretirano varčevanje, je preveč tvegano in se nam lahko hudo maščuje.

Kemična sredstva proti peronospori

Proti peronospori uspešno škropimo z organskimi fungicidi in bakrovimi pripravki. Izmed organskih fungicidov so pri nas na voljo: antracol, dithane M-45, ortophaltan, mycodifol, daconil, orthocide, polyram-combi, euparen. Zlasti priporočljivi so prvi štirje. Vsekakor moramo z organskimi fungicidi škropiti pred cvetenjem in do zaključka cvetenja, lahko pa jih uporabljamo vse do konca sezone, le da ne smemo presledkov med škropljenji preveč podaljšati. Z organskimi fungicidi lahko celo malenkostno izboljšamo količino in kakovost pridelka. Res pa je, da nekateri izmed njih (naprimer dithane M-45, orthocide, polyram-combi) rahlo pospešujejo razvoj sive grozdne plesni in oidija.

Bakrove pripravke priporočamo zlasti za škropljenja po cvetenju, saj utrjujejo kožico jagod in s tem malo zmanjšujejo napad sive grozdne plesni. Pri nas sta se zlasti uveljavila cuprablau in cuprablau Z. Mnogi so še dandanes prepričani, da res zanesljivo lahko preprečimo peronosporo samo z bakrovimi pripravki in prisegajo samo na bordojsko brozgo.

Nekateri tudi menijo, da je mogoče že začet hujši napad peronospore rešiti le z uporabo močnejše koncentracije bakrovih pripravkov. Taka mnenja niso z ničimer potrjena, če pa vemo, da bakrovi pripravki v deževnem vremenu povzročajo zastoje rasti in celo ožige, potem že tako prizadeti vinski trti najbrž ne pomagamo, ampak verjetno škodujemo. Zato menimo, da je prav, da vedno, kadar je trta prizadeta, bodisi od peronospore ali od toče, posežemo po organskih fungicidih. V takih primerih je najbolje vsaj dvakrat škropiti v kratkem presledku z močnejšo koncentracijo organskega fungicida. colotneŠkropiti je treba temeljito in pri tem, vsaj kadar škropimo ročno, zajeti tudi spodnje listne strani. Trte moramo poškropiti z obeh strani, saj tudi pri uporabi pršilnikov (molekulatorjev) škropilni curek le slabo prodira na drugo stran skozi krošnje trt. To je zlasti pomembno na terasah, ko moramo s spodnje terase poškropiti tudi zunanjo stran višje ležeče terase.

Oidij

Oidij ali pepel vinske trte (Uncinula necator) sodi tudi med zelo pomembne bolezni vinske trte in je po škodljivosti v malo bolj sušnih in toplih področjih celo nevarnejši od peronospore.

Bolezenski znaki pri oidiju

Na listih povzroča na obeh listnih straneh, vendar močneje na zgornji, sivkasto belkasto pepelasto prevleko. Ob močnejšem napadu se prične list zvijati, postane trd, rumeni, potem porjavi in odpade. Mnogo nevarnejši je napad bolezni na grozdje. Bolezen lahko napade jagode že kmalu po cvetenju, pa tudi pozneje, vse do septembra. Če so jagode ob napadu še drobne, cele porjavijo in se posušijo. Že večje jagode, ki so v bujnem razvoju, pa počijo in pokažejo peške. Take jagode navadno pozneje zgnijejo. Na že razvitih jagodah se tudi pojavi sivkasta plesniva pepelasta prevleka, vendar ostane navadno omejena na del kožice, ki porjavi in odmre, le včasih zajame cele jagode. Gliva napade tudi cele poganjke in povzroča njihovo sušenje, ali pa slabo odebelitev in olesenitev. Na že olesenelih rozgah opazimo značilne rdečkasto rjavkaste nepravilno razporejene pege (foto ).

Razvoj oidija

Ob močnejšem napadu lahko gliva pobere velik del pridelka. Gliva razvija svoje podgobje in poletne trose na površini napadenih organov vinske trte. Poletni trosi ali oidiji naglo širijo okužbo v času vegetacije in za kalitev oziroma okužbo ne potrebujejo kapljice vode, pač pa kalijo že pri malo večji relativni zračni vlagi. Gliva s podgobjem preraste v očesa, ki se tvorijo v listnih pazduhah za naslednjo sezono. V očesih tudi prezimi med zametki listov in spomladi požene svoje hife na že odgnale poganjke in liste. Pozneje pa se ponovno širi s poletnimi trosi ali oidiji.

Prvi napad oidija navadno opazimo junija, včasih pa še pozneje. Le redkokdaj gliva tvori pozno v jeseni na okuženih starih listih posebna zimska plodišča, ki jih opazimo kot drobne črne pikice.

Varstvo vinske trte pred oidijem

Proti oidiju je že od nekdaj zelo učinkovito in znano žveplo v različnih oblikah. Dandanes največkrat uporabljamo tako imenovana močljiva žvepla v 0,2—0,3 % koncentraciji ob normalni porabi vode. Pri nas je najbolj znan pripravek cosan. Večje koncentracije od normalnih lahko uporabljamo le pri pršenju. Dobro deluje tudi žveplo v prahu, s katerim trto zaprašimo, ob večji vročini pa potrosimo žveplo kar na tla med vrstami. Kadar je temperatura večja od 30° C, nikar ne škropimo ali prašimo trte z žveplovimi pripravki, kajti lahko pride do hudih ožigov.

Običajno prvič škropimo ali prašimo proti oidiju, ko so poganjki dolgi približno 10—15 cm. Kadar zatiramo tudi rdeči listni ožig, lahko že pri škropljenju proti tej bolezni v času, ko so poganjki dolgi 5 do 10 cm, dodajamo močljivo žveplo. Pri vseh nadaljnjih škropljenjih proti peronospori dodajamo škropivu tudi močljivo žveplo proti oidiju.

Če se odločimo za žveplanje, prašimo nato drugič v času cvetenja trte, tretjič, ko dosežejo jagode velikost graha, naprej po potrebi. Če se pojavi pozni oidij na grozdju, moramo škropiti z močijivim žveplom po grozdju, škropivu pa dodamo 0,1 % sandovit ali vlažilo riedel.

Namesto močljivih žvepel lahko uporabljamo tudi organska fungicida karathane in morestan. Zlasti prvi se je pri nas dobro obnesel, vendar z njim ne smemo škropiti, kadar je temperatura višja od 30° C. Proti oidiju sta učinkovita tudi sistemična fungicida enovit M in benlate, vendar samo toliko časa, dokler je trta v bujni rasti. Približno od srede julija naprej z njima ne dosežemo zadovoljivega uspeha, čeprav sta precej učinkovita proti sivi grozdni plesni.

Ob veliki nevarnosti oidija lahko tudi med škropljenji še dodatno žveplamo z žveplom v prahu. Kjer se oidij trdovratno pojavlja, priporočajo tudi škropljenje pred začetkom brstenja vinske trte s 15% žvepleno apneno brozgo, ki jo moramo sami skuhati po posebnem receptu. Kadar se na grozdju močno pojavi pozni oidij in žveplo ne pomaga več, lahko grozdje poškropimo z raztopino hipermangana. Običajno vzamemo na 100 l vode 2 do 3 kg apna, ki ga dobro razmočimo v vodi in ga precedimo skozi sito, nato pa dodamo 125 g hipermangana. Takoj po škropljenju s hipermanganom moramo ponovno poškropiti z močljivim žveplom, saj hipermangan pozneje ne učinkuje več, pač pa z njim le preprečimo močan napad oidija.

Rdeči listni ožig

Rdeči listni ožig vinske trte (Pseudopeziza tracheiphila) je v nekaterih območjih zelo škodljiva glivična bolezen. Ponavadi se močneje pojavlja na bolj sušnih, kamnitih oziroma lapornatih ali peščenih tleh, v sušnih pomladih pa tudi tam, kjer ga sicer ne poznajo.

Konec maja ali v prvi polovici junija opazimo na spodnjih 4 do 5 listih na poganjkih precej velike, z listnimi žilami omejene oglate pege. Pri belih sortah so pege najprej rumenkaste, pozneje pa rjave, obrobljene so s svetlejšim rumenim robom, ki polagoma prehaja v zeleno barvo. Pri rdečih sortah so pege škrlatno rdeče barve z rumenim robom. Ob močnejšem napadu se celi listi posuše in odpadejo. Ponovno se bolezen pojavi spet konec avgusta ali v začetku septembra.

Gliva prezimi v odpadlem listju in spomladi tvori zimske trose, ki ob deževnem vremenu okužijo še čisto mlade lističe. Podgobje glive se razraste v prevodne cevi in ovira pretok vode in hranilnih snovi, zato nastanejo velike pege med listnimi žilami. Bolezen ima posebno hude posledice, če deževnemu vremenu, ki pospešuje okužbe, sledi daljše sušno obdobje .

Za uspešno zatiranje te bolezni moramo vedeti, da pride do okužbe lističev že, ko so poganjki dolgi komaj kakih 8 do 10 cm oziroma ko je razvitih 4 do 6 listov. Škropljenje je učinkovito le, če ga opravimo v tem času, vsa poznejša škropljenja pa ne zaležejo več, razen proti poznemu pojavu ob koncu poletja. Čeprav so bakreni pripravki proti tej bolezni dokaj učinkoviti, jih zaradi zaviranja rasti in nevarnosti ožigov v tem času posebno ne priporočamo. Raje uporabimo katerega od organskih fungicidov, kot so antracol, dithane M-45, mycodifol, polyram-combi in drugi. Po potrebi škropljenje po 8 do 10 dneh ponovimo.

Siva grozdna plesen

Siva grozdna plesen (Botrytis cinerea) zadnja leta močno zmanjšuje pridelke grozdja. Če se močneje pojavlja, so vzroki prav gotovo obilno gnojenje, bujna rast vinske trte, selekcija na zbito grozdje, pa tudi uporaba nekaterih organskih fungicidov, ki plesen pospešujejo. Gliva je v naravi močno razširjena kot gniloživka, ki se naseli na odmirajočem rastlinskem tkivu, v ugodnih toplih in vlažnih vremenskih razmerah pa se kaj hitro sprevrže v zajedavca.

V manj ugodnih razmerah lahko napade grozdje le, če so jagode ranjene od toče ali škodljivcev. V zelo deževnem vremenu pa lahko okuži tudi zdrave jagode in se po grozdju hitro širi, napade pa tudi peclje.

Bolezenski znaki pri sivi plesni

Dozorevajoče jagode postanejo sivo rjave barve, zmehčajo se in ob deževnem vremenu obdajo z gosto sivo plesnivo prevleko. Gniloba se hitro širi in lahko zajame večji del grozdja, pri nekaterih sortah pa zgnijejo tudi peclji, kar ima za posledico odpadanje delov ali celih grozdov .

V zelo deževnih letih so celi grozdi gnili in obdani z gosto plesnivo prevleko, ki se ob trgatvi značilno pokadi. Plesniva prevleka sestoji iz mnogih trosonoscev in trosov, ki okužbo širijo. Čeprav je mogoče, da pride do gnilobe že zelo zgodaj, pa se vendar običajno najmočneje pojavi ob pričetku dozorevanja oziroma mehčanja jagod .

Žlahtna gniloba

Če se siva plesen pojavi pozneje (običajno takrat, ko vsebujejo jagode več kot 12% sladkorja) in če nato sledi toplo in suho vreme, pride do tako imenovane žlahtne gnilobe. Gliva namreč počasi pospeši izhlapevanje vode, porabi sorazmerno več kisline in le malo sladkorja ter tako zgosti sok in mu da značilen okus po žlahtni gnilobi. Žal so takšne jeseni pri nas dokaj redke, najpogosteje se siva plesen pojavlja kot tako imenovana surova gniloba. Ta napade jagode že, ko imajo približno 4% sladkorja ter povzroči, da hitro gnijejo, ostanejo kisle ter imajo zoprn okus po gnilobi. Močno gnilo grozdje povzroča tudi težave pri kletarjenju, zlasti pa vpliva na barvo rdečih vin. Pri nas niso redka leta, ko izgubimo zaradi gnilobe 20 do 30 odstotkov pridelka, včasih pa tudi več.

Siva plesen lahko v deževnih pomladih napade tudi kabrnke in povzroča njihovo gnitje, včasih pa zaradi bolezni propadejo celo poganjki, ko so že 10 do 20 cm dolgi. Tu in tam se bolezen pojavi tudi na listih v obliki vodenastih rjavih peg, ki se pozneje obdajo s sivo plesnijo.

Možnosti kemičnega zatiranja sive plesni

Že več let si strokovnjaki prizadevajo, da bi sivo grozdno plesen zatirali s kemičnimi sredstvi tako kot druge glivične bolezni. To se je posrečilo šele v zadnjih letih, ko smo dobili nekaj fungicidov, ki preprečujejo sivo plesen. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da z učinkom teh fungicidov še zdaleč nismo zadovoljni. Kljub temu se iz leta v leto vedno več vinogradnikov odloča za škropljenje proti gnilobi.

Če hočemo s tem škropljenjem doseči kolikor toliko zadovoljiv uspeh, moramo upoštevati določena pravila. Zlasti moramo vedeti, da je treba s škropljenjem pričeti že mnogo prej, preden se bolezen pojavi na grozdju. Priporočajo, da prvič uporabimo fungicide proti sivi grozdni plesni že vsaj pri drugem, če že ne pri prvem škropljenju po cvetenju. Škropljenja si morajo slediti v 12-dnevnih do 14-dnevnih presledkih, nadaljevati pa moramo z njimi tudi še avgusta, ko proti peronospori običajno ne škropimo več. Proti gnilobi škropimo torej najmanj štiri do petkrat: enkrat konec junija, dvakrat julija in enkrat do dvakrat avgusta. Razumljivo je, da do konca julija škropimo hkrati proti peronospori in gnilobi, avgusta pa navadno samo proti gnilobi. Za boljši uspeh je pomembno, da dobro preškropimo tudi grozdje. Pravzaprav je zgodnji začetek škropljenja proti sivi grozdni plesni tudi šibka stran tega ukrepa, saj takrat, ko s škropljenjem pričnemo, niti ne vemo, ali se bo v tistem letu gniloba sploh pojavila, ker je pač njen pojav v veliki meri odvisen od vremenskih razmer, zlasti od obilice padavin julija in avgusta.

Kemična sredstva proti sivi plesni

Proti sivi grozdni plesni sta učinkovita dva fungicida, ki sicer delujeta tudi proti peronospori, to sta euparen in mycodifol. Dolgoletni poskusi so pokazali, da z njima lahko dosežemo okrog 50 do 55% učinkovitost v primerjavi s pojavom gnilobe na ne škropljenem grozdju. Druga dva pripravka benlate in enovit M sta še boljša, saj z njima dosežemo 60 do 70% učinkovitost, vendar pa ne delujeta proti peronospori, zato ju sredstvom proti peronospori dodajamo, avgusta pa lahko škropimo samo z njima. Pač pa oba pripravka delujeta vsaj do srede julija tudi proti oidiju. Tema dvema pripravkoma se je zadnje leto priključil še tretji — derosal, ki ima podoben učinek. Benlate, enovit M in derosal sodijo v skupino tako imenovanih sistemičnih fungicidov, ki na splošno dobro učinkujejo, vendar v nekaterih vinogradniških deželah že pišejo o tem, da je siva grozdna plesen postala odporna na te sistemične pripravke ter da z njimi ne morejo več doseči zadovoljivih uspehov. Pri nas takih pojavov še ne poznamo, prav mogoče pa je, da se bomo po nekajletni uporabi sistemičnih fungicidov tudi srečali z njimi. Ne da bi podrobneje razpravljali o odpornosti, lahko le povemo, da siva grozdna plesen proti euparenu in mycodifolu ne more postati odporna. Ponekod poznajo tudi kombinirane pripravke euparena z bakrom, ki so v naših poskusih dali zadovoljive rezultate. Pri nas teh pripravkov še ni v prodaji, lahko pa sami zmešamo naprimer za tretjino manjšo koncentracijo euparena in cuprablaua Z.

V zvezi s škropljenjem proti sivi grozdni plesni moramo opozoriti še na eno težavo, ki je pri nas dokaj pogosta. Ob prepozni uporabi dospejo ostanki fungicidov v mošt, kar lahko močno zavira začetek vrenja ali pa ga popolnoma prepreči. Zato praviloma nikoli ne smemo škropiti pozneje kot vsaj 4 tedne pred trgatvijo, še bolje pa je, če je med zadnjim škropljenjem in trgatvijo preteklo 5 tednov. Zaviranje vrenja povzročata euparen in mycodifol, medtem ko pri sistemikih ta pojav ni znan. Kljub temu pa je bolje, da že prej prenehamo škropiti, da ne bi zaradi ostankov škropiva prišlo do kakšnih drugih težav, o katerih danes še ničesar ne vemo. Predpisani zadnji rok uporabe teh sredstev niso tako dolgi, razen za euparen, kjer je predpisan rok 28 dni. Naj povzamemo — da bomo brez skrbi, pravočasno nehajmo s škropljenjem. Od zadnjega škropljenja do trgatve naj preteče vsaj 4 do 5 tednov, ne glede na to, katero sredstvo smo uporabili.

K uspešnejšemu preprečevanju gnilobe pomaga tudi usklajeno gnojenje, kjer ne smemo pretiravati z dušikom, redno pletje in vršičkanje ter trganje listja v bližini grozdja.

Črna pegavost vinske strte

Črna pegavost vinske trte (Phomopsis viticola) se šele zadnja leta močneje pojavlja, čeprav nekateri menijo, da bolezen ni nova. Velike težave povzroča zlasti na Vipavskem, pojavlja pa se tudi drugod, čeprav v manjšem obsegu.

Ko imajo poganjki 4 do 5 listov, se na medčlenkih (internodijih) pojavijo temno vijoličaste do črne pikice, ki se po dolžini poganjka med seboj združujejo. Podobne pege se pojavijo tudi na viticah, listnih pecljih in grozdnih pecljih. Zaradi nadaljnje odebelitve poganjkov obolelo tkivo po dolžini značilno razpoka. Na listih se običajno junija pokažejo ob listnih žilah majhne črnkaste pegice. Na najstarejših listih se te pegice združujejo v vijoličasto črne pege, ki so obdane z rumenim robom. Napadeni listi se izmaličijo, listna ploskev se naguba in nakodra, robovi pa se povijejo navzdol. Kolikor mlajši je list v času okužbe, toliko bolj se izmaliči. Če gliva okuži starejše liste, se ti sploh ne izmaličijo, na njih se pojavijo le črne pike .

Bolezen povzroča tudi odmiranje očes, ki spomladi sploh ne odženejo. Okužene rozge postanejo jeseni svetlo sive ali bele, kar je ena izmed značilnosti bolezni. Pozimi se skozi skorjo prebijejo črne bradavičaste tvorbe — plodišča glive, iz katerih uhajajo trosi, ki spomladi spet kužijo poganjke in liste. Če podgobje glive preraste v les, lahko pride do odmiranja celih šparonov .

Proti tej bolezni škropimo v času, ko očesa odženejo oziroma ko so poganjki dolgi 1 do 2 cm in škropljenje čez 8 dni ponovimo. Priporočajo zlasti škropiva euparen, mycodifol, phaltan, dithane M-45 in antracol.

Odmiranje pecljev

Odmiranje pecljev ali sušenje pecljev grozdja je bolezen, ki nastane zaradi motenj v prehrani oziroma zaradi nepravilne razporeditve kalcija in magnezija v pecljih. Bolezen se zlasti močno pojavlja na Krasu na sorti refošk, pa tudi na Štajerskem na sortah traminec, rizvanec in renski rizling. Proti temu pojavu priporočajo škropljenje grozdja z 0,5% raztopino magnezijevega klorida in 0,5% raztopino kalcijevega klorida ali s pripravkom foliomag CaMg v drugi polovici avgusta, škropljenje pa je treba čez dva do tri tedne ponoviti.

Bledica ali kloroza

Bledica ali kloroza je pogosto obolenje vinske trte zlasti na zemljah, ki vsebujejo preveč apna, ali pa na zemljah, ki so težke, zbite ali zelo vlažne. Listi postanejo rumeni ali skoraj beli, le listne žile ostanejo zelene. Pri močnejšem pojavu bolezni listi od roba porjavijo in se sušijo. Obolele trte hirajo in se sušijo.

Zaradi preobilice apna v tleh pride do pomanjkanja železa. Zato se proti tej bolezni borimo zlasti z uporabo ustreznih podlag, ki prenesejo večje količine apna. Gnojimo s kislimi gnojili, kot so amonijev sulfat, superfosfat in kalijev sulfat. Zalivanje zemlje ali škropljenje z raztopino zelene galice ni posebno učinkovito. Zelo uspešno, vendar drago je trošenje pripravka proti klorozi, ki ga pri nas prodajajo pod imenom sequestren 138 Fe, ki ga lahko tudi raztopimo v vodi in z njim zalivamo ali celo škropimo obolele trte. Pri blažjih oblikah kloroze delno pomagajo tudi različna tekoča gnojila, s katerimi trte škropimo (naprimer folifertil, vuxal in podobna). Če je kloroza posledica težkih, vlažnih in nezračnih tal, jih moramo večkrat globoko obdelati ali podrahljati, da jih tako prezračimo.

Virusne bolezni vinske trte

Virusne bolezni vinske trte povzročajo hiranje, slabšo rodnost, izrojevanje ali degeneracijo vinske trte. Gre za več virusov, ki povzročajo obolenja z različnimi bolezenskimi znaki.

Od virusnih bolezni je vsekakor najbolj razširjena bolezen, ki so ji strokovnjaki dali ime »infektivna degeneracija«; po naše bi ji lahko rekli kužno izrojevanje vinske trte. Bolezen se kaže z različnimi bolezenskimi znaki: listje obolelih trt je izmaličeno, ima večje in bolj odprte zareze, dostikrat je nesomerno in ima nepravilno nazobčanost, v hujših primerih pa listje dobi obliko pahljače. Poganjki so slabotni, na njih pa stoje medčlenki v cikcakasti liniji, med normalno dolgimi medčlenki najdemo izrazito kratke, včasih celo tako kratke, da si stojita dve očesi nasproti; tu in tam najdemo tudi dvojne poganjke. Nastavek grozdja je lahko slab, kadar pa je močan, se grozdje kmalu po cvetenju osiplje, tako da dobimo majhne grozde z drobnimi jagodami brez pečk, le tu in tam so v grozdu normalne jagode.

Od drugih virusnih bolezni naj omenimo samo še: rumeni mozaik, pri katerem se na listju kažejo razbarvanja najrazličnejših oblik in jakosti; razbarvanje se kaže v svetlo zeleni, rumeni, svetlo rumeni ali belkasto rumeni barvi in lahko zajame dele lista med žilami ali pa v obliki rumenkastih peg ves list. Lahko porumenijo tudi samo listne žile ali pa se rumenenje kaže v obliki vijugastih črt, ki gredo prek dela lista, včasih pa porumene celi listi (ne zamenjajmo obolenja s klorozo). Pri sorodnih boleznih lahko pride do rumenenja ob listnih žilah v obliki ozkih pasov ali pa v obliki drobnih rumenkastih pikic. Zvijanje listja se kaže v zvijanju listnih robov navzdol; listje se jeseni prej razbarva ali pordeči, oboleli trsi pa imajo redke, osipane grozde.

Močno okužene trse je najbolje izkrčiti. Ker viruse prenašajo nematode, to so drobni črvički, ki sesajo na koreninah vinske trte, moramo po izkrčenju vinograda pustiti zemljo počivati vsaj nekaj let. Razkuževanje zemlje proti nematodam po izkrčenju vinograda s posebnimi sredstvi (DD, di-trapex in drugi) omogoča prejšnjo saditev, vendar je zelo drago. Proti virusnim boleznim se najučinkoviteje borimo tako, da sadimo zdrav in preizkušen trsni material, ki ga nabavimo le v priznanih in kontroliranih trsnicah.

Škodljivci vinske trte

Pasasti in križasti grozdni sukač

Pasasti in križasti grozdni sukač (Clysia ambiguella in Lobesia botrana) sta dva pomembna škodljivca vinske trte. Oba sta majhna metuljčka, ki merita čez krila komaj 12 do 15 mm. Prvi je rumenkast in ima na prednjih krilih črno rjavo prečno pasasto progo , drugi pa ima prednja krila pepelasto siva in nekaj temnih prečnih lis .

Škodljive so gosenice obeh metuljčkov. Junija najdemo goseničice prvega rodu, ki zapredene v goste zapredke obžirajo cvetne brste, cvetje, jagode in dele grozdičev. Gosenice pasastega sukača so rdečkasto rjave s črno glavo , križastega pa rumeno zelene z rumeno glavo . Ljudje jim pravijo »seneni črv«, ker njihov pojav navadno sovpada s košnjo sena.

Pogosto se obe vrsti pojavljata skupaj, navadno pa je v toplem in suhem vremenu pogostejši križasti, v hladnejšem in deževnem vremenu pa pasasti sukač. Drugi rod gosenic vrta rove in začrvivi posamezne jagode v avgustu. Križasti sukačem dodajati že pri prvem škropljenju proti peronospori začrvivijo jagode in s tem pospešujejo pojav sive grozdne plesni oziroma gnilobe. Večletna opazovanja kažejo, da je pri nas najštevilnejši in najbolj škodljiv prvi rod goseničic in običajno škropimo le proti njemu, medtem ko se drugi in tretji rod pojavljata v majhnem številu.

Glede pravega roka zatiranja je najbolje, če se ravnamo po napovedih prognostične službe. Če te ni, pričnemo škropiti takoj, ko opazimo prve zapredke na karbnkih. S škropivom moramo dobro preškropiti kabrnke oziroma grozdiče. Čeprav smo že uvodoma dejali, da škropimo z insekticidi le po potrebi, pa bi glede na to, da v vinogradih običajno le enkrat uporabljamo strupeni insekticid, le odstopili od tega pravila, zlasti tam, kjer se grozdni sukači redno močneje pojavljajo. Opazovanja namreč kažejo, da je ob prepoznem škropljenju uspeh zatiranja sorazmerno slab. Zato bi bilo priporočljivo insekticid proti sukačem dodajati že pri prvem škropljenju proti peronospori, to je običajno v prvem tednu junija.

Od pripravkov priporočajo zlasti manj strupene, kot so dipterex, zolone, basudin, folithion in nogos, čeprav so zelo učinkoviti tudi bolj strupeni gusathion, ultracid, paration, monitor in lannate.

Trsni sukač

Trsni sukač (Sparanganothis pilleriana) se pri nas ne pojavlja pogosto. Njegove zelenkaste gosenice s črno glavo, ki odrasle merijo v dolžino okoli 3 cm, objedajo spomladi mlade, komaj odgnale lističe, pozneje pa večje liste in mlade poganjke. Poganjki so prelomljeni in zapredeni skupaj z listi ter se posušijo. Včasih objedajo gosenice tudi večje liste in kabrnke.

Metulj:

Gosenica:

Buba:

Kjer se škodljivec pogosto pojavlja, je treba opraviti zimsko ali še bolje pozno zimsko škropljenje. V času napenjanja očes škropimo z oleodiazinonom ter tako uničimo prezimujoče goseničice. Po potrebi škropimo pozneje še z basudinom, folithionom, gusathionom, ultracidom ali parationom.

Trtar

Trtni svaljkar ali trsni zavijalec (Byctiscus betulae) je hrošček svetlikajoče se modre, zelenkaste ali bakreno rdečkaste barve, dolg 6 do 9 mm, z izrazitim rilčkom na glavi, ljudje ga bolje poznajo pod ljudskim imenom »cigaraš« . Ime je dobil po tem, ker samice hroščka nagrizejo peclje listov, ovele liste pa značilno zvijejo v obliki cigare in vanje vložijo jajčeca. Škodljivi so le hroščki, ki včasih že prej objedajo brste in liste.

Škodljivca zatiramo le, če se pojavi v večji meri. Takoj ko se pojavijo hroščki, poškropimo trte s folithionom, zolonom, monitorjem ali parationom. Zvite liste potrgamo in zažgemo.

Zemljemerka

Zemljemerka (Boarmia gemmaria) je metulj , katerega gosenice spomladi objedajo napete brste in mlade liste . Ob množičnem pojavu lahko narede precej škode.

Gosenice so sivo rjave barve in merijo v dolžino 5 do 8 cm. Gosenice se pritisnejo ob rozgo ali pa dvignejo prednji del telesa pokonci in se držijo podlage le z zadnjimi nogami, zato jih težko opazimo. Kadar hodijo, značilno pednjajo, tako da primaknejo zadnji del telesa k prednjemu in se pri tem močno izbočijo. Goseničice se pojavijo že jeseni, vendar takrat ne narede posebne škode, pač pa spomladi, potem ko so prezimile.

Ob močnejšem napadu je treba v času brstenja trte poškropiti s tiodanom, basudinom, gusathionom ali ultracidom.

Jajčasti rilčkarji

Jajčasti rilčkarji vrste (Otiorhynchus) so temno sivi ali rjavkasti, okoli centimeter dolgi, jajčasto izbočeni hrošči s kratkim, širokim rilčkom, naprimer Otiorhynchus ovatus . Pri nas gre za več sorodnih vrst, ki delajo podobno škodo. Ko trta vzbrsti, opazimo, da so mnoga očesa izjedena. Pozneje opazimo na spodnjih listih nepravilne izjede ali objede od roba. Samih škodljivcev navadno ne najdemo, ker delajo škodo le ponoči. Ličinke hroščev objedajo včasih skorjo korenin, vendar narede največjo škodo hrošči, ki so sorazmerno odporni proti insekticidom. Ob prvih pojavih škode poškropimo trte s folithionom, monitorjem ali tiodanom. Čez dan se hrošči navadno skrivajo v površinski plasti zemlje pod trsi. Na pojav škode moramo biti zelo pozorni.

Trsna uš ali filoksera

Trsna uš ali filoksera (Viteus vitifoliae) je včasih povzročala veliko škodo na koreninah evropske trte. Odkar cepimo evropsko trto na ameriške podlage, ni več nevaren škodljivec. Trsna uš se pojavlja v večjem številu le na listju ameriške trte in različnih hibridov, kjer povzroča na spodnji listni strani značilne šiške, ki so na zgornji strani obdane z dlačicami (foto ). Zlasti pri rdečih sortah se šiške rdečkasto obarvajo. Ker uši prezimujejo v obliki zimskih jajčec, poškropimo matičnjake ameriških trt in hibridne trte v času napenjanja očes z oleodiazinonom. Po potrebi škropimo ob pojavu prvih šišk na listih z metasystoxom, anthiom ali ekatinom.

Rdeča sadna pršica

Rdeča sadna pršica (Panonychus ulmi) je postala v zadnjih letih hud škodljivec vinske trte, prej pa smo jo poznali le kot škodljivca sadnega drevja. Vinogradniki in sadjarji jo pogosto imenujejo »rdeči pajek« in je pod tem imenom verjetno bolj znana .

Največjo škodo povzroče pršice spomladi v času odganjanja prvih lističev. Iz prezimljenih jajčec, ki so rdeče barve in so odložena na rozgah okoli očes ter na starejšem lesu, se spomladi izležejo rdeče, komaj 0,15 mm dolge ličinke, ki množično napadajo prve lističe in jih izsesavajo. Lističi se značilno gubajo, rumenijo, na njih pa se pojavijo vijoličasto črnkaste pegice. Posamezni lističi rjavijo in se sušijo. Številnejše pršice povzročajo poleti značilno sivkasto rumeno barvo listja, ki se le ob zelo močnem napadu bronasto rdeče obarva in suši.

Za pravočasno zatiranje rdeče pršice je zelo pomembno, da jo opazimo že takoj na prvih lističih. Če je pršic le malo, se ne splača škropiti, če pa jih je več, nikar ne odlašajmo z zatiranjem. V letih, ko je napad pršic šibkejši, zadostuje eno škropljenje z metasystoxom ali anthiom navadno ko so poganjki 5—15 cm dolgi. Ob zelo močnih napadih pa sta potrebni dve škropljenji, prvo takoj, ko se pokažejo prvi lističi, drugo pa čez teden dni.

Tudi tokrat lahko uporabimo metasysfox, čeprav je pršica nanj ponekod že odporna in je ne uniči več. V takšnih primerih bomo uporabili galecron, plictran, kelthane, neoron ali anilix. Ob močnejših pojavih je priporočljivo škropiti še poleti v drugi polovici julija s tedionom, ker tako preprečimo množično odlaganje zimskih jajčec.

Z enakimi pripravki škropimo po potrebi tudi proti rumeni trsni pršici ter proti navadni ali fižolovi pršici, ki ju tudi tu in tam srečamo kot škodljivki vinske trte.

Trsna kodravost ali akarinoza

Trsna kodravost ali akarinoza (Phyllocoptes vitis) je pravzaprav ime za obolenje ne pa za škodljivca, ki to obolenje povzroča. Sam škodljivec je majhna, komaj 0,15 mm dolga, svetla in skoraj prozorna pršica — šiškarica, ki je ne vidimo s prostim očesom. Pršice prezimijo pod luskolisti v očesih in v skorji. Ko očesa odženejo, se pršice preselijo na zelo mlade lističe, ki se še niso izvili iz očes, in na njih sesajo sokove. Zato mnoga očesa zelo slabo ali sploh ne odženejo in poganjki iz teh očes ne rastejo. Pogosto požene iz enega očesa več slabotnih poganjkov. Listi napadenih poganjkov so žličasto zviti, skodrani in izmaličeni. Malo starejši listi kažejo nagubano in kodravo površino . Če pogledamo liste proti svetlobi, opazimo v njih svetle pikice, od katerih izhajajo svetle zvezdaste lise.

Trsna listna pršica šiškarica (erinoza)

Trsna listna pršica šiškarica (Eriophyes vitis) je sorodnica prejšnje, na listih vinske trte pa povzroča značilne izbokline (šiške) na zgornji strani, ki lahko zajamejo večji del lista . Šiške so svetlo zelene barve, pozneje pa zelo pogosto pordečijo. Na spodnji listni strani opazimo na šiškah goste bele dlačice, ki pozneje potemnijo. Ob močnem napadu preidejo pršice tudi na kabrnke, ki dobe značilne otekline, obdane z gostimi belimi dlačicami.

Tudi ta pršica prezimuje v očesih pod luskolisti. Ko se očesa razprejo, se pršice preselijo v notranjost očes na zasnovane lističe. Listne šiške opazimo navadno šele maja ali v začetku junija, včasih pa se ponovno pojavijo poleti.

Obe pršici zatiramo le po potrebi. Ker ne vemo, ali se bodo pršice sploh pojavile, je priporočljivo poslati vzorce odrezanih rozg v pregled strokovnjakom. Če je potrebno, škropimo v času, ko se iz očes pokaže volna, z oleodiazinonom, tiodanom ali 0,75% cosanom. Če je v času škropljenja temperatura nizka, ne bomo dosegli posebno dobrega uspeha. Za škropljenje raje izberimo tople spomladanske dni, ko temperatura vsaj opoldne doseže čez 15° C. Če smo škropljenje zamudili, lahko še škropimo, ko so poganjki 2 do 5 cm dolgi s tiodanom ali neoronom.

Splošni napotki za škropljenje

Pogoj za uspešnost vsakega škropljenja je, da na določeno površino porabimo zadostno količino škropiva ter da posamezne trte v celoti dobro poškropimo. Trte moramo obdati s fino škropilno oblogo čimbolj enakomerno, ne pa tako, da škropivo z rastline odteka. Več škropiva in bolje omočenje rastlin priporočamo le, kadar škropimo proti oidiju, ki se je že razpasel. Še posebno natančno škropimo po grozdju, kadar zatiramo sivo grozdno plesen ali grozdne sukače.

Če škropimo z navadnimi ročnimi ali motornimi škropilnicami, moramo za vsa škropljenja po cvetenju porabiti na hektar vsaj 1500 do 2000 litrov škropiva, za škropljenje pred cvetenjem pa ustrezno manj, ker so v tem času poganjki še krajši in ima trta manjšo listno površino. Vsa škropiva pripravljamo v normalni koncentraciji, izraženi v odstotkih oziroma v dag ali del na 100 litrov vode. V dosedanjih napotkih nismo navajali koncentracij za posamezne pripravke, ker si le-te lahko vsakdo sam poišče v navodilih, ki morajo biti priložena vsakemu pripravku.

Kadar uporabljamo namesto škropilnic pršilnike, lahko zmanjšamo porabo škropiva na hektar, vendar moramo povečati koncentracijo. Osnovno pravilo je: za kolikokrat smo zmanjšali porabo vode, za tolikokrat moramo povečati koncentracijo. To navajamo zaradi tega, ker pri nas uporabljamo mnogo pršilnikov, zlasti tistih nahrbtnih, motornih (naprimer solo, fontan, jesering in druge), vendar delamo pri tem mnogo napak. Naj navedemo primer: če smo z navadno ročno škropilnico porabili na hektar 1500 l vode in uporabljali naprimer antracol v 0,2% koncentraciji, to je v normalni, potem moramo pri pršilniku, s katerim porabimo na hektar 500 l vode, to je 3-krat manj, uporabljati 3-krat večjo koncentracijo, to je 0,6 %. Le na tak način bomo v obeh primerih porabili na hektar 3 kg samega pripravka antracola, kar je za učinkovito škropljenje proti peronospori potrebno. To pa je tudi za uspeh zatiranja katerekoli bolezni ali škodljivca najvažnejše. Pri pršenju moramo ne glede na porabo vode potrošiti vedno določeno količino ali odmerek samega sredstva na hektar, vsakokratno koncentracijo pa prilagajamo porabi vode. Seveda pa se tudi odmerki samega pripravka spreminjajo glede na rast vinske trte.

Primer: če je v navodilu priporočena normalna koncentracija 0,2%, moramo vzeti na 100 l vode 20 dag sredstva, oziroma če je tekočina 2 dl. Če moramo pripraviti naprimer 0,05 odstotka koncentracije nekega sredstva, bomo vzeli na 100 l vode 5 dag trdnega ali 0,5 del tekočega sredstva.

Za lažje razumevanje navedimo še en primer: naš pršilnik je naravnan tako, da porabimo glede na hitrost hoje pri pršenju na hektar vedno okoli 500 l vode. Za prvo škropljenje proti peronospori bi morali porabiti 1,5 kg antracola, to pa pomeni, da moramo pripraviti 0,3% koncentracijo tega sredstva. Za drugo škropljenje bi morali porabiti že 2 do 2,5 kg sredstva na ha. Pri enaki porabi vode bi torej morali pripraviti 0,4 do 0,5% koncentracijo škropiva. Za nadaljnja škropljenja, ko je listna površina že zelo velika, pa bi morali porabiti celo 3 do 4 kg samega sredstva, zato bi bilo ob porabi 500 l vode potrebno pripraviti 0,6 do 0,8% koncentracijo. Če bi spremenili količino vode, bi morali spet pripraviti ustrezno koncentracijo, ki je odvisna od odmerka samega sredstva.

Uporaba herbicidov v vinogradništvu

Zaradi vse večjega pomanjkanja delovne sile in časa bi se ljudje radi izognili obdelavi vinogradov, predvsem ročni. Poudariti pa moramo, da z obdelavo ne zatiramo le plevelov, pač pa tudi drugače oskrbujemo vinsko trto. Zato je razumljivo, da lahko s kemičnimi sredstvi za zatiranje plevelov ali s herbicidi nadomestimo le tisti del obdelave, ki je namenjena zatiranju plevelov. Kljub temu je uporaba herbicidov vse večja.

Zavedati se moramo, da takih herbicidov, ki bi bili vinski trti popolnoma neškodljivi, še ne poznamo. Zato je treba pri uporabi herbicidov upoštevati določena pravila.

Herbicidi delujejo na plevele prek zemlje oziroma korenin in prek listja ter drugih nadzemnih delov. Z enimi in drugimi pa smemo škropiti le po tleh, v nobenem primeru pa ne po trti.

Škropimo s škropilnicami z nizkim pritiskom in večjimi kapljicami, pri čemer lahko uporabljamo navadne ročne nahrbtne škropilnice s posebnimi šobami za herbicide, ali pa posebne plastične nahrbtne škropilnice, izdelane prav za škropljenje s herbicidi. Pršilniki za uporabo herbicidov niso primerni, pač pa lahko škropimo z motornimi prevoznimi škropilnicami, vendar z nizkim pritiskom in posebnimi šobami.

Praviloma ne smemo uporabljati herbicidov do 4. leta starosti vinograda, ali pa škropimo le z gramoxonom (4 l/ha) in sicer res samo po tleh, še bolje pa je, če trte, vsaj prvo leto, ko so še majhne začasno pokrijemo. Sam gramoxone plevele požge in ti po določenem času spet ozelenijo, zato moramo škropljenje ponavljati.

V vinogradih, starejših od štirih let, lahko uporabljamo gesatop ali gesaprim v količini 6 do 10 kg/ha, vendar nikoli na izrazito lahkih, peščenih tleh. Z gesatopom škropimo na obdelana in poravnana tla, z gesaprimom pa ko plevel ozeleni in doseže 10 do 20 cm višine. Gesatop lahko uporabljamo tudi jeseni po obdelavi ali pa spomladi, gesaprim pa običajno spomladi, včasih pa tudi poleti.

Pri nas so se dobro obnesle mešanice 6 kg gesatopa ali 6 kg gesaprima z dodatkom 4 l gramoxona na ha. Z obema mešanicama škropimo spomladi že ozelenele plevele. Novejši zelo dober herbicid je caragard, ki ga uporabljamo v količini 10 do 20 kg/ha zgodaj spomladi, ker prične sorazmerno pozno učinkovati in mora po škropljenju pasti vsaj 200 mm dežja. Polovico odmerka porabimo lahko jeseni, drugo polovico pa spomladi.

Če do poletja plevel spet ozeleni, ga lahko dodatno zatremo z uporabo samega gramoxona v količini 4 l/ha. Če se prične po večkratni uporabi gesaprima ali gesatopa močno razraščati slak, ga julija poškropimo z deherbanom A v količini 1,5 do 3 l/ha, deherbanom forte (1,5 do 2,5 l/ha), deherbanom combi MD (4 l/ha) ali dicofluidom MP combi (4 l/ha). Deherbana ali dicofluida nikoli ne smemo uporabljati v času bujne rasti vinske trte, ampak šele od julija naprej. Izjemoma ga lahko uporabimo zgodaj spomladi že pred odganjanjem trte za lokalno škropljenje gnezd kopriv, ko le-te komaj ozelenijo, vendar mora biti temperatura ob škropljenju višja od 10° C.

Za zatiranje plevela v vinogradih se je dobro obnesel tudi casoron, ki ga dobimo v obliki zrnc ali granulata. Na hektar potrebujemo 100 do 200 kg pripravka, ki ga po obdelani površini enakomerno potrosimo ročno ali s posebnim trosilnikom. Najbolje ga je uporabiti spomladi. Nov pripravek je ustinex special, ki ga uporabljamo v količini 10 kg/ha poleti, običajno julija.

Če se razbohoti ščavje, ga lahko zatremo z uporabo asuloxa v količini 4 kg/ha. Ta pripravek učinkuje samo na ščavje in ga je potrebno uporabiti v času, ko ima ščavje največ listja, vendar preden razvije cvet. Z njim lahko škropimo tudi samo gnezda ščavja.

Naj opozorimo, da so vsi omenjeni odmerki na hektar površine mišljeni za škropljenje celotne površine. V zadnjih letih pa se je pokazalo, da je celo bolje zatirati plevele samo v vrsti pod trsi na približno 1 m širine, med vrstami pa zemljo obdelujemo. To pomeni, da potrebujemo za hektar vinograda le 1/4 do 1/3 navedenih odmerkov, saj dejansko škropimo približno le takšen del celotne površine.

Pri dolgotrajni uporabi določenega herbicida nekateri pleveli povsem izginejo, pojavijo pa se drugi, odpornejši. Zato moramo herbicide vedno menjavati oziroma z njimi kolobariti. Pokazalo se je tudi, da po nekajletni uporabi herbicidov lahko odmerke zmanjšamo, saj nam končno ne gre za to, da bi imeli površine popolnoma čiste, brez vsake travice, ampak da preprečimo škodo, ki jo povzročajo pleveli.

Pri uporabi herbicidov moramo biti zelo previdni in dosledno upoštevati navodila proizvajalcev. Izmed herbicidov je najbolj strupen gramoxone in pri delu z njim moramo biti skrajno previdni. Skoraj vsi drugi herbicidi pa so manj nevarni. Vsi brez izjeme pa so lahko nevarni vinski trti, če z njimi škropimo po njej. Do hudih poškodb vinske trte lahko pride tudi takrat, kadar uporabljamo za pripravo škropiva iste posode in za škropljenje iste škropilnice. Praviloma moramo po vsaki uporabi herbicida vse posode in škropilnico dobro oprati z vročo vodo, v kateri raztopimo nekaj sode. Zelo nevarne in škodljive so tudi zamenjave škropiv v skladišču, kadar le-te prelivamo ali presipavamo, ali pa če izgubimo nalepke. Mnogokrat se primeri, da ljudje zaradi takih pomot sami uničijo vinograd, ko naprimer proti peronospori namesto s fungicidom škropijo po pomoti s herbicidom.

Posebej moramo opozoriti še na škropljenje s herbicidi v vinogradih, kjer smo manjkajoče trse podsadili. Takih mladih trsov ne smemo škropiti oziroma jih moramo pri škropljenju s herbicidi izpustiti, kadar pa uporabljamo sam gramoxone, pa vsaj pokriti. Če nameravamo vinograd obnoviti, potem vsaj dve leti pred izkrčenjem starega vinograda ne uporabljamo nobenih herbicidov, sicer nam novi vinograd ne bo rastel, če nismo pustili vmes zemlje počivati.

VINOGRADNIŠTVO 2011